»O, kakšna eleganca, na kolesu pa v belih rokavicah!« je prijazno zbadljivo komentiral sosed, ko sem prišla iz kleti na dvorišče naše stolpnice in zajahala kolo. Sem mu hotela pojasniti, zakaj imam na kolesu rokavice, a sem v njegovih očeh videla, da on itak že ve. Najbrž se mu je zavrtel film iz mladosti, ko so prave dame poleti vedno nosile klobuk, bele rokavice (najbolj imenitne čipkaste) in svilene nogavice.

Tovariš Tito je pogosto nosil bele rokavice. In v draguljarnah jih imajo prodajalci še vedno. Sosedu sem se zdela najbrž smešna »dama« dandanes, v kavbojkah pa na kolesu z belimi rokavicami na rokah …

»Ja kaj ste si pa naredili na rokah, imate kako bolezen?« me je prijazno zaskrbljeno vprašal sloki sivolas starejši moški pred vrati ordinacije v zdravstvenem domu, kjer sem potrpežljivo sedela beroč že več kot uro in čakala na izdajo recepta za mamino zdravilo. Ker sem se prej najavila po telefonu, sem bila prepričana, da mi bodo recept hitro dali, zato sem obsedela kar z rokavicami na rokah, pripravljena na hiter start s kolesom novim dolžnostim naproti. Sem pogledala gospoda in mu začela razlagati, da nosim rokavice, ker … A njegov obraz je imel izraz človeka, ki ve: najbrž se mu je močno zdelo, da je pod njimi kakšna glivična bolezen, morda ekscem ali kaj podobnega, pa skrivam roke pred svetom in njim in se skušam izgovoriti na kaj drugega …

»Zakaj pa imaš bele rokavice za kolo?« me čez čas vpraša še začuden otrok, star štiri ali pet let, in me z zanimanjem opazuje, ko odklepam že skoraj pol stoletja starega ponija. Pogledam jasen obraz ljubke deklice, na katerem ne preberem védenja prejšnjih dveh možakov, ki najbrž vse vesta tudi o drugih rečeh in ljudeh, ne le o tem, zakaj imam jaz bele rokavice sredi poletja. Izobražena moška z mnogimi izkušnjami, kaj bi dvomila o svojem prepričanju! Da bi poslušala, se jima pa tudi ne zdi vredno. Saj poznate svetovno uspešnico z naslovom Zakaj ženske ne znajo brati zemljevidov in moški ne znajo poslušati?. Škoda moje energije, da bi se trudila pojasniti nekaj njim vnaprej umevnega, zato sem hitro odnehala. Deklici mili pa sem vse razložila. Povedala sem ji, da ima moje kolo plastična držala na balanci in se zato sredi peklenske vročine potim, pa mi je zoprno voziti z vlažnimi rokami. Tele bele rokavičke so iz pravega bombaža in popivnajo pot, da balanco varno držim in se med vožnjo udobno počutim. Slekla sem rokavici in ji pokazala svoje roke. »Vidiš,« sem ji pojasnjevala, »kako temno kožo imam tule? In koliko temnih pik pa še veliko belih vmes. To so starostne pege. Ker se staram, me pege ne motijo, ampak to, da imam zaradi vožnje po soncu roke tule tako temne, prste spodaj pa skoraj bele, to se mi zdi pa smešno. Pa sem si kupila v trgovini tele rokavičke, odrezala polovico prstov, in zdaj upam, da se bosta sčasoma roki enakomerno obarvali.«

Čudenje otrok me vedno znova gane. Kako odprti so, brez predsodkov, brez strahu, radovedni in radoživi, pravi mali filozofi! Oni zares vprašajo, za razliko od preštevilnih odraslih, ki radi zastavljajo retorična vprašanja, saj odgovore itak poznajo že vnaprej. Jih imajo zacementirane v svojem umu, srce pa za ogradami, da ne bi vztrepetalo od vznemirjenja pred neznanim, skrivnostnim … Radi govorijo in neradi poslušajo, tako varni v zavetju svojih prepričan in védenj. Pogosto navajam Jezusovo modrost iz knjige vseh knjig: Bodite kakor otroci in vaše bo nebeško kraljestvo. In pravim, kar ponavljam tudi to pot: Bojte se ljudi, ki vse vedo! Taki v svoji duši nimajo prostora, da bi vas prepoznali, vas resnično ugledali take, kot ste. Radi podučujejo in se opajajo nad zvenom svojega vsevednega glasu. Govorijo in govorijo … njihovo srce pa tihotno molči. Saj z njim po navadi sploh nimajo stika! Ne slišijo njegovega šepeta: «Odpri se, poglej in prisluhni!«

Ko sem deklici s široko razprtimi očmi razložila vse, kar je bilo treba vedeti o belih rokavicah na mojih rokah sredi betonske vročice, sem sedla na kolo in se odpeljala v Staro Ljubljano, v gostilno, kjer tako rada obedujem z ljubimi ljudmi. »Najdena sestra« Tamara se odpravlja v Šri Lanko na dvomesečno meditiranje in sva se zmenili za poslovilni objem s kosilom. Obe sva prišli hkrati k najini mizi – eno minuto pred dogovorom. Zato še nisem snela rokavic in sem jo močno, močno objela z njimi vred. Potem sva sedli za mizo, jaz radovedna, če me bo Tamara kaj vprašala, zakaj nosim bele rokavice, saj jih doslej še nikoli nisem imela, ona pa ravnodušna, kot da je to nekaj povsem normalnega. Kako normalnega, če me pa celo pot do nje sprašujejo, zakaj jih imam, sem si mislila. In jaz vprašala njo: »A veš, zakaj imam na rokah bele rokavice?« On pa čisto mirno in mimogrede (bi rekli opomba pod črto, če bi šlo za znanstveno besedilo): »Zato, ker se ti v tej hudi vročini roke potijo in z rokavicami lažje voziš kolo.« Pika. Še naprej ni imela nobene potrebe, da bi posvetila kaj pozornosti tem belim rokavicam, kupljenim v Sanolaborju za dva evra.

Tako je to s prebujenimi, zavestnimi ljudmi. Njim se pač ne vrtijo filmi v glavi, ker imajo umirjen um. Da bi spraševali po takih malenkostih, kot so bele rokavice na rokah mladenke v najlepših letih, ki s težko sapo poriva starega ponija v skoraj položno klančino, jim še na misel ne pride. Saj je toliko drugih pomembnejših reči, vrednih vprašanj in prisluha odgovarjanju nanje!

Ko sem prišla domov in v kleti snela bele rokavice ter jih položila v košarico na prtljažniku dvokolesnega prijatelja, sem razmišljala, ali pri vsem skupaj sploh gre za bele rokavice. Samo pri otroku, samo ta je vprašal, kar ga je zares zanimalo in radovedno poslušal pojasnilo. Samo otrok. Oba vrla možakarja pa sta imela bele rokavice zgolj za izgovor, da sta mi nekaj rekla. Če ne bi imela rokavic, bi me morda vprašala kaj drugega. Ampak zakaj za vraga bi me sploh kaj vprašala, če nista resnično prisluhnila odgovoru? Ker ne gre za to, zaslišim glas dragega očeta, najpomembnejšega moškega v mojem življenju: »Kaj še zdaj nisi spregledala, zakaj fantki radi cukajo punčke za kitke?« 
In sem jo mahnila še na pošto. Oddajam pismo, ko se za hrbtom oglasi mačo pravi, obsežen več kot sto kilogramov, morda že s kakšnim litrom piva v zalitem trebuhu, in reče: »Sem vas spoznal po riti«. So mi skoraj izpadle oči, pred nekaj urami pravi dami z belimi rokavicami na rokah. »Niste zadeli na pravo točko,« zabrundam zaprepadena. On pa navdušeno: »O, zdaj vas poznam še po glasu!« Sem jo brž odkurila s pošte, zmedena, ker še vedno ne razumem, da fantki radi cukajo punčke za kitke in pri tem pač vsak uporablja lastne prijeme in svojski jezik. Če ne razumem tako preprostih fantovskih fint, kako bi potem znala brati zemljevide? Se strinjam, se globoko strinjam: ženske ne znamo brati zemljevidov. Ker vemo, da ti niso isto kot ozemlje, po katerem hrepenimo.

Manca Košir