Mnogi ljudje si predstavljajo, da je za lakoto krivo preveliko število svetovnega prebivalstva in da sta torej lakota in umiranje nekakšen izraz »naravnega« boja za preživetja. Resnica je daleč od tega.

Čeprav nagla rast prebivalstva pušča resne posledice v veliko državah, gostota prebivalstva nikjer ne pojasnjuje lakote. Na vsak Bangladeš, najgosteje naseljeno in najbolj lačno državo, najdemo Nigerijo, Brazilijo ali Bolivijo, kjer obilje virov hrane so-obstaja z lakoto. V Kostariki, s polovico manj obdelane zemlje kot v Hondurasu, je pričakovana življenjska doba, ki je eden od glavnih pokazateljev prehrane prebivalstva, enajst let daljša kot v Hondurasu in je blizu tisti v razvitih državah. Raziskave v zadnjih letih kažejo, da se krivulja vedno hitrejše rasti prebivalstva umirja; projekcija OZN kaže, da naj bi bilo število svetovnega prebivalstva v letu 2050 9,36 milijarde. Planet pa naj bi po nekaterih ocenah zmogel »nositi« med 11 in 14 milijardami ljudi.

Nadaljevanje članka 1.del


Identiteta in denar
Očitno je, kako vse to vpliva na naš odnos do denarja. V moderni družbi je naš občutek identitete pogosto tesno vpleten v podobo, ki jo ponujamo svetu; podobo ki jo kupi in vzdržuje denar. Denar postane gibljiv podaljšek naše psihe. Nezavedno se zanašamo, da bo vzdrževal našo identiteto. Ko začutimo, da sta naša sposobnost zaslužka in status ogrožena, kričimo od groze. Potrebujemo previden proces prehoda v nov občutek osebne resničnosti in identitete.

Če naš občutek identitete ni izpolnjen, doživimo obliko smrti. Izkusimo lahko izjemen psihološki pritisk in stisko. To stisko lahko običajno čutimo fizično: z glavoboli, splošnim pritiskom okoli lobanje, občutkom omotičnosti, občutkom omedlevice, občutkom slabosti ali glodanja v želodcu, suhimi usti in mrzlim znojem. To je splošno razširjena psiho-fizična izkušnja, ko smo soočeni z resnično grožnjo našemu najglobljemu občutku identitete.

Zgodovina civilizacije je neprekinjen niz prizadevanj posameznikov, ki so se želeli dvigniti nad množice in jim zavladati kot Bog na Zemlji. Vzemimo rimski imperij, Hitlerjev tretji rajh ali kako drug poskus okupiranja velikih področij sveta, vedno je bil mehanizem isti. Motil bi se tisti, ki bi pričakoval, da bo v sodobnem času kaj drugače. Spremenile so se le metode, ki so postale mnogo bolj prefinjene in dodelane – danes ni več pomembno, da je diktatorjevo ime znano in da so ostro začrtane meje njegovega cesarstva, a učinki so isti.

Ko govorimo o globalni politiki, ne moremo in ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki bo morala v prihodnosti odigrati najpomembnejšo vlogo pri preobrazbi svetovne politike – Organizacije združenih narodov (OZN). Uveljavitev bolj vplivne OZN pa ne pomeni ukinjanja nacionalnih držav ali zmanjševanja njihovega pomena in suverenosti, pač pa nadgradnjo delovanja držav na področjih, ki morajo biti usklajena na nivoju celotnega planeta.

Potrebujemo vašo pomoč!

Na Ringaraji smo začeli z akcijo pomoči mladi družinci, ki je pred kratkim zgubila mamico. Prosimo za vašo pomoč.

Otroci iz Slovenije aktivno sodelovali na Četrti konferenci posvečeni otrokom in mladim na Češkem pod pokroviteljstvom poslanca Evropskega parlamenta, magistra Tomasa Zatloukala, ob Dnevu neodvisnosti Indije in rojstnem dnevu Njegove Svetosti Vishwaguru Mahamandaleshwar Sri Paramhans Swami Maheshwaranandajija

15. avgusta 2006 je v mestu Zlin na Češkem potekala že četrta konferenca posvečena otrokom in mladim. Sodelovali so mladi iz več kot 20 svetovnih držav. Med njimi so s pantomimo izrazili svojo poslanico za mir v svetu in družini tudi otroci iz Slovenije. Celotno konferenco so obsegale otroške in mladinske misli o soustvarjanju družbe miru ter harmonije na našem planetu.

Pred dnevi se je končno ponoči med grmenjem in bliskanjem ulilo, nato je samo še deževalo v Ljubljani… Na avtobusni postaji 3, ki vozi v Rudnik, je stala nemočna stara ženica z berglicami, čakala je na avtobus, 92letna gospa s Prul… Pregovoril sem jo, da jo pospremim s Slovenske ceste do postajališča Sidro, kajti avtobus 3 – Rudnik ima obvoz po 21.uri… - sem jo le pregovoril, deževalo je v temo in deževalo: oba sva bila brez dežnika.

Stara gospa je komaj premikala noge, tako da že nisem vedel, ali jo naj morda kar nesem čez cesto…, saj prek ceste ni mogla tako hitro, kot je gorela zelena na semaforju. Avtomobilisti so bili uvidevni, ko je gospa hramljala čez cesto, jaz z njo, ko sem jo držal in pazil, da ji ne bi na mokrem zdrsnilo…

Kako dihajo mesta, ki so se razrasla v starem svetu, v Evropi… okrog cerkve in ob reki, da je potekalo v zgodovinskoekonomskem smislu ne le trgovanje, marveč tudi potovanje v urbani svet…? So mesta kakor živi veliki organizmi, ki torej dihajo, vsako mesto s svojim pljučnim obzidjem, s svojo magistralno rotovško glavo, s svojim trebuhom – tržnico…?! Kako diha Ljubljana – slovenska prestolnica, kako dihajo druga slovenska mesta kot evropski proizvod razlike med naravo in zidjem? Kaj pomeni biti meščan v 21.stoletju? Se mar mnogi ne umikajo iz velemest na podeželje, kjer pa je njihov Tusculum ujet v svojevrstno oblikovano naravo, v vikende in ranče?

Tvegam negativno kritiko ob naslovu kolumne, vendar odgovor ni daleč od resnice. Seveda se pridružujem večini, da je poroka eno najlepših doživetjih v našem življenju in nam bo vedno ostala v spominu kot najlepši primer veselja in sreče, za nas, sorodnike in prijatelje.

Že pred nekaj leti, malo po 11. septembru, je znameniti slovenski filozof dr. Slavoj Žižek v članku Welcome to the Desert of the Real (Dobrodošli v puščavi Realnega) zapisal, da »danes ˝ljubiti svojega bližnjega˝ pomeni ˝ljubiti Muslimane˝, ALI PA NE POMENI NIČ.«

Danes je ta Žižkova izjava še bolj aktualna kot prej, saj gonja proti Muslimanom nikakor ne pojenja. Tipičen vzorec demoniziranja Muslimanov je nedavna domnevna zarota muslimanskih skrajnežev, ki naj bi sestrelili potniška letala med VB in ZDA.V tako imenovanih pravnih državah velja, da se vsakdo šteje za nedolžnega vse dotlej, dokler mu ni dokazana krivda. A očitno to ne velja za vse. V pičlih dveh dneh je bila peščica mladih Muslimanov praktično že obsojena zločina ˝neverjetnih razsežnosti˝, imenovani so bili s ˝fašisti˝ in nedvomno ˝povezani˝ s fantomsko Al-Kaido.

Novo dobo lahko razumemo in dojemamo na več načinov, kot astronomsko ali astrološko dejstvo, lahko pa tudi kot prelom s starimi vzorci, ki dobesedno vladajo današnjemu človeštvu. Gre za miselne vzorce, ki so tako zakoreninjeni in samoumevni, da se jih komaj zavedamo, a še kako delujemo v skladu z njimi, kot posamezniki ali kot narodi.

V splošnem so ti vzorci naslednji:
- posamezniki, skupine ali narodi smo si konkurenčni in samo najuspešnejšim in najmočnejšim je dano preživeti (ali dobro živeti);
- narava in naravni viri se lahko uporabljajo poljubno in brez omejitev;
- ljudje, ki živijo v revščini ali stradajo so si za to krivi sami;
- obstaja samo svet, ki ga zaznavamo s svojimi čuti;
- ljudje smo popolnoma sami in prepuščeni svoji usodi v ˝praznem˝ vesolju, ali vesolju vlada bog (različnih religij), itd.

Afrika je še vedno ena od tistih celin, ki ji UNICEF namenja največ pozornosti in največ denarnih sredstev (54 odstotkov). Vsako leto je 16. junij posvečen afriškim otrokom, njihovim problemom in pomanjkanju, v katerem živijo. Letos je UNICEF na Dan afriškega otroka še posebno pozornost namenil opozarjanju na problem nasilja nad otroki v Afriki. Nasilje je še vedno vsakodnevna realnost za milijone afriških otrok, zato je UNICEF pozval, da je prenehanje nasilja ključno za zagotavljanje trajnega miru in razvoja Afrike.

Letošnji Dan afriškega otroka ima še poseben pomen, je sporočil UNICEF. Na generalni skupščini Združenih narodov bo oktobra letos predstavljena študija Združenih narodov o nasilju nad otroki, ki bo podala globalno sliko tega problema in priporočila za izboljšanje zakonov, politik in programov za preprečevanje nasilja nad otroki in odzivanje nanj.

Varuh človekovih pravic RS razpisuje filmski natečaj na temo (Ne)strpnost v drugačnosti s katerim želijo letos, 20. novembra obeležiti Konvencijo o otrokovih pravicah.

Če želimo, da bi naši DIREKTORJI zaposlovali bodoče in mlade mamice, moramo nekaj narediti, da jih spodbudimo. Mislim, da niso tako kratke pameti, da se ne bi spomnili, da so tudi on imeli doma "štručko" malo z svojo partnerico ali pa so vsi brez otrok. Gospodične, dekleta in žene si ne želijo samo socilnih transferjev in podaljševanja porodniške...

Piše: Metod Škarja

V zadnjem času se po svetu širi besednjak vojne proti terorizmu. Državniki drug za drugim uporabljajo ta izraz, ne da bi se, vsaj zdi se tako, dobro zavedali, kaj stoji za njim. Postaja nekakšna modna fraza, treba bo sklicati neko konferenco tu, sprejeti resolucijo tam ... Obenem pa se zdi, da je za vsem tem neko globoko pomanjkanje uvida v bistvo in dejanske vzroke sedanjih dogajanj v svetu, ali pa pomanjkanje poguma in odločnosti, da bi razgalili globlje vzroke terorizma, nanje jasno opozorili in tudi ustrezno ukrepali.

Seveda si skoraj vsakdo želi, da terorizma ne bi bilo. Za njegovo odpravo pa verjetno ne bo dovolj le spopadanje z njim kot pojavno obliko, ampak bo potrebno analizirati in se spopasti z vzroki, ki ga poganjajo. Terorizem je le vrh ledene gore. V ozadju pa sta globoko nezadovoljstvo in frustracija ogromne množice ljudi, ki ju porajajo trenutne razmere v svetu, namreč neenake možnosti za življenje, razvoj, delo itd., zaradi katerih so ljudje oropani normalnih možnosti za razvoj oziroma kakršnekoli globlje uresničitve samega sebe. S trenutnimi trendi razvoja v svetu se te frustracije in nezadovoljstva, pa tudi brezizhodnost, samo še poglabljajo.

Piše: Rok

Ko razmišljamo o prihodnosti, se lahko zelo veliko naučimo od naših prednikov, tudi tistih iz kamene dobe. Ameriški antropolog Marshall Sahllins v knjigi Ekonomija kamene dobe pravi, da gre pri zgodnjih človeških skupnostih ˝v resnici za prvotno družbo izobilja˝. Za družbo izobilja namreč ˝po splošnem mnenju velja, da zlahka zadovoljuje vse človeške materialne potrebe˝. Ali živimo v družbi izobilja ali ne, je predvsem stvar našega odnosa do »zadovoljevanja« naših številnih želja.

V današnji tržno naravnani družbi vlada prepričanje, ˝da so človekove želje velike, da ne rečemo neskončne˝. Neprestano smo spodbujani (mediji in oglaševanje), da si želimo novih in novih materialnih dobrin. Ker nikakor ne moremo zadovoljiti vseh neskončnih želja (želje ni mogoče zadovoljiti, takoj ko nam navidez uspe, se pojavi nova), ker ne moremo imeti vsega, kar želimo, tudi če smo med najbogatejšimi ljudmi na svetu, se neprestano čutimo prikrajšane.

Gorje je, kadar ni usmiljenja in sočutja, ko se odreče kdorkoli milosti v telesnem ali duhovno delovnem smislu. Človeka pa le razkuri, kadar obskurno prizadevno, tako rekoč subkulturno vedenje posega celo v medicinske vrste... Stigmatizacija kogarkoli je v zdravstvu – preprosto nedopustna, ker je še posebej s strani zdravstvenega osebja neetična in deontološko kliče po obravnavi v Zdravniški zbornici... Ljudje so se sicer kar vsepovprek kakor navadili, da opravljajo in obirajo, in to tako, kakor da so “dobro obveščeni.”

Opravljivost pa ni demokracija, ki je tolikokrat samo na jeziku. Kako da je kateri od zdravstvenih delavcev “strokovno” kakor napovedoval stanje zdravja v telesnem, duševnem, socialnem ali duhovnem blagostanju kogarkoli, če ni niti namišljenega ali izmišljenega kakor “pacienta” pregledal? Zdravniki so bili in so bojevniki za življenje – in proti smrti, na vse pretege si in z vsemi močmi prizadevajo ohranjati življenje, poklicno so poklicani, da zdravijo, izboljšujejo čigarkolišnje človeško življenje, da to življenje spoštujejo in se s smrtjo bojujejo na življenje in spet samo na življenje. Tudi zadnji modni padar ve, da se mora zavzemati za življenje, ne pa za napovedovanje smrti kogarkoli – tudi ko bi sovražil...

Piše: MM

Vsak si želi državo, v kateri bi ljudje bili zadovoljni, v kateri bi bil zadovoljen posameznik in v kateri bi vsak lahko ustvarjal v prijetnem okolju in medsebojnih odnosih, in upravičeno je opozorilo dr. Bučarja, da danes v tej državi velja, da gospodarski, znanstveni, izobraževalni in drugi podsistemi ne predstavljajo nič v primerjavi z močjo, ki jo ima politični podsistem, kjer je skoncentrirana vsa modrost. In tako pravi naprej, potem nismo mobilizirali vseh tistih velikanskih potencialov, ki v ljudeh so, ker enostavno niso mogli nič narediti, saj oblast ne pusti nikogar zraven.

Obnašanje vlade danes še ne predstavlja zgleda, po katerem bi se sam želel ravnati. Tudi institucije ne kot je univerza, kjer sam ugotavljam, da imajo politična pripadnost in njene povezave pomembno težo in ljudje na položajih (zaenkrat so prej pravilo kot izjeme) se še danes premalo zavedajo svojih odgovornosti do drugih, do prihodnosti, njihov pogled je drugačen, kot je pogled naše generacije, ki si šele ustvarjamo pot in zaradi te ne(za)vednosti so sami sebi dovolj.

Vsakdo vidi drevo, ki je padlo pod težo bremena, nihče pa gozda, ki ponovno raste.

Vsak starš vidi svojega otroka kot punčico v svojem očesu, da bo, ko bo zrasel, uspešen na vseh področjih. To so sanje vsakega starša.
Ko pa otrok odraste in morda zaide v nepravo družbo ali v kakršne koli druge težave, izgubi stik z realnim svetom. Tako se bolje najde v svetu, ki je njemu bolj domač, se v njem počuti svobodno in čudovito. To je svet drog.

Ko enkrat zaideš v svet drog je pot nazaj težka in boleča. Naše društvo pa želi pripomoči k spoznavanju drugačnega "čistega" sveta.

Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Enostavno vprašanje – a dokaj nelahek odgovor. Imam prijatelja slikarja – paraplegika Aca iz Maribora, ki je kljub invalidskemu vozičku prijetno navihan, kritičen, vedno pripravljen v krogu prijateljev na pogovor… Slikar Aci ali, prej že restavrvator, rad slika konje v vihri – pa je sam na invalidskem kakor na železnem konjičku. Ne potrebuje »usmiljenja« in je vedno »drzen« ter resnični prijatelj… O njem preberem na spletni strani : »Aco Lebarič - Aco Lebarič se je rodil 3. julija 1943 in je med našimi slikarji edini z akademsko izobrazbo. S slikanjem je začel že kot zelo majhen otrok v očetovem naročju. Šolal se je na zagrebški in ljubljanski akademiji in 12 let delal kot restavrator pri Zavodu za spomeniško varstvo. / Ustanovil je več likovnih kolonij v Glažuti, Planini pri Rakeku in v Semiču, kjer se je v hiši, ki jo je Zvezi paraplegikov Slovenije poklonila družina Derganc, zvrstilo mnogo likovnih kolonij in znanih umetnikov. Pobudnik teh srečanj je bil prav Aco Lebarič.

Piše: Borislav Kosi - Eckhart

KATOLIŠKA KULTURA SMRTI DANDANES, PREDVSEM Z VIDIKA ODNOSA LJUDI DO ŽIVALI

Najbolje bo, da začnem kar iz osebne izkušnje. Vegetarijanec sem od l. 1990 – torej nekje 16 let. Zakaj le, če pa nas v eni zadnjih reklam mesnopredelovalna industrija (industrija zakamufliranja živalskih kadavrov za človeško prehrano) prepričuje, da je jesti meso zdravo? Sicer nisem bil nikoli vnet mesojedec in vedno sem imel rad živali. Toda šele ko sem ne samo intelektualno spoznal, ampak tudi v svojem srcu začutil, da mora nekdo – to je živalca – umreti, da bi jaz in ostali mesojedci jedli, sem bil sposoben narediti postopne korake k vegetarijanstvu.

Poudarek je na postopnih korakih, torej brez mučenja in fanatizma. Kot je dejal irski dramatik in nobelov nagrajenec za literaturo – seveda vegetarijanec – George B. Shaw: »Živali so moji prijatelji, jaz pa prijateljev ne jem!« Torej zame je edini duhovno zakoniti motiv biti vegetarijanec, oz. še bolje veganec, etično moralni, ne pa zdravstveni ali lepotni.

DR. Hans Blix, predsednik neodvisne Mednarodne komisije za nadzor orožja za masovno uničenje, je na tiskovni konferenci povedal, da bi ZDA lahko vzpostavile pozitivni primer zmanjševanja jederske razorožitve. Okoliščine so take, da bi z ratifikacijo Sporazuma o prekinitvi jederskih poskusov Kitajska sledila zgledu ZDA. Kitajski bi sledila Indija, potem Pakistan in potem še Iran.

TO BI SPROŽILO DOMINO UČINEK.

Piše: Janko Belin, socialni delavec

Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog v okviru društva ALTRA, odbora za novosti v duševnem zdravju v Ljubljani, deluje že četrto leto. Kot mi je znano, je prvo na področju bivše Jugoslavije, namenjeno predvsem tej populaciji in na nek način orjemo ledino. Odprti smo celo leto, najmanj preko noči, vikende in praznike pa cele dneve. Zaposlena sva dva socialna delavca, javni delavec, pedagoginja-andragoginja na podjemi pogodbi, prek programov zavoda za zaposlovanje pa zaposlujemo tudi brezdomce (čiščenje hiše, terensko delo-pobiranje brizg po Ljubljani…). Letno sprejmemo med 80-100 različnih gostov. Približno polovica jih je iz drugih krajev Slovenije…