Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Enostavno vprašanje – a dokaj nelahek odgovor. Imam prijatelja slikarja – paraplegika Aca iz Maribora, ki je kljub invalidskemu vozičku prijetno navihan, kritičen, vedno pripravljen v krogu prijateljev na pogovor… Slikar Aci ali, prej že restavrvator, rad slika konje v vihri – pa je sam na invalidskem kakor na železnem konjičku. Ne potrebuje »usmiljenja« in je vedno »drzen« ter resnični prijatelj… O njem preberem na spletni strani : »Aco Lebarič - Aco Lebarič se je rodil 3. julija 1943 in je med našimi slikarji edini z akademsko izobrazbo. S slikanjem je začel že kot zelo majhen otrok v očetovem naročju. Šolal se je na zagrebški in ljubljanski akademiji in 12 let delal kot restavrator pri Zavodu za spomeniško varstvo. / Ustanovil je več likovnih kolonij v Glažuti, Planini pri Rakeku in v Semiču, kjer se je v hiši, ki jo je Zvezi paraplegikov Slovenije poklonila družina Derganc, zvrstilo mnogo likovnih kolonij in znanih umetnikov. Pobudnik teh srečanj je bil prav Aco Lebarič.

Preko umetniškega ustvarjanja je povezal slovenske likovnike in mnoge invalide, ki se ukvarjajo s slikarstvom in si želijo likovnega izpopolnjevanja. Kot dober organizator poskuša tudi z dobrodelnimi akcijami ozaveščati družbo v njenem pojmovanju in odnosu do invalidne populacije. / Ustvarja v vseh vrstah likovnih tehnik, najraje pa uporablja mešano tehniko, pri kateri se lahko poigrava in na platno oblikuje svojo fantazijo. Pri svojih delih uporablja mnogo različnih barv, »kajti barva je povsod okoli nas in tudi v nas samih,« pravi. Zadnjih 25 let je razstavljal na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoja dela je prejel številna priznanja in nagrade.« Seveda Aca poznam še iz časov, ko ni bil paraplegik, a se je že ves navduševal nad likovno umetnostjo… - ohranja odlično voljo in nikoli ne »zateži«…

Šablonsko mnenje, da bi naj bili invalidi zaradi telesnega umanjkljaja menda grenki ljudje, je ničkolikokrat ovrženo, še zlasti tedaj, ko naletimo na invalide – ustvarjalce. Če pomislim primeroma na slepe in slabovidne, vem, da so organizirani, medobčinsko društvo slepih in slabovidnih je domala v vsakem slovenskem mest, medtem ko je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije invalidska organizacija, ki so jo ustanovila medobčinska društva slepih in slabovidnih v Republiki Sloveniji, z namenom zadovoljevanja skupnih potreb njihovih članov po izvajanju posebnih socialnih in drugih programov in storitev, posebej prirejenih za slepe in slabovidne… Obstaja tudi Zveza gluhih in naglušnih Slovenije… - da o drugih društvih invalidov ne govorimo. V Zvezi paraplegikov Slovenije delujejo na področju kulture umetniško - slikarji: Damjan Rogelj ,Dragica Sušanj, Zorica Razboršek, Ana Pavšek, Breda Oblak, Vojko Gašperut – Gašpe, Benjamin Žnidaršič, Silvo Mehle,Jani Bevc, Željko Vertelj, Roman Gruntar, Jože Vodušek, Jože Tomažič, Branko Rupnik, Radovan Gros, Metod Zakotnik, Boris Šter, Boris Škrjanc, Zlatko Bernašek, Jakob Kaučič, Aco Lebarič, Miran Jernejšek, Stanka Glavan, Stojan Zafred, Rajmund Hansal; - in litarati:Darinka Slanovec, Marjetka Smrekar, Ljubica Jančar, Gordana Kitak, Benjamin Žnidaršič, Janez Klemenc.

Jadikovanje ali (samo)pomilovanje verjetno samim invalidom ne bi kaj dosti pomagalo, saj se v svoji invalidnosti dvignejo z vsem spoštovanjem in človeškostjo. Ko sem obiskal na primer ljubljansko Galerijo Magistrat (Mestni trg 1, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; tel: 386 (0) 1 306 1025; e-mail: galerije@ljubljana.si), ki jo skupaj z galerijo Kresija vodi odlična protokolarna uslužbenka in kulturnica Bistra Varl (e-mail: bistra.varl@ljubljana.si), sem si ogledal razstavo slikarjev z usti in nogami – tako radoživih likovnih ustvarjalcev ne srečaš zlepa ali vsak dan. Zbijali so celo šale, bilo je veselo – čeprav so bili kajpak vsi ti ustvarjalci na invalidskih vozičkih, pomenek je tekel sproščeno in vedro; trenutno je na svetu nekaj več kot 650 tovrstnih umetnikov… Slike tetraplegikov so bile večidel docela realistične in ustvarjene v lepi maniri ter barvito razgibane…

Alienacija? Kje neki! Resda ni nihče demonstriral na likovni razstavi, kako drži čopič z usti ali nogami – in kako meša barve in slika…, toda dovolj je bilo videti te lepe slike, pa si vedel, da je volja premagala invalidnost… in da so srčni umetniki pravzaprav premagali sami sebe.

Galerije bi lahko predstavile večkrat umetnost invalidov: slepe kiparje, slikarje z usti in nogami, paraplegike ter druge… Ljudje odprtega srca se srečujemo in smo v gibanju in Gibanju za pravičnost in razvoj…

Vir: http://www.gibanje.org