Že dolgo časa me ni nobena novica tako zadela, kot je bila izselitev Romov iz Ambrusa v nastanitveni center v Postojni. Težko bi rekel, da me je postalo sram zato, ker sem Slovenec. Nenazadnje si zato nisem kriv sam. Rodovnika si ljudje pač ne izbiramo sami. Tako se je pač zgodilo, da sem se rodil kot »čisti« Slovenec, kolikor smo Slovenci sploh lahko čisti. Mogoče imam kakšno kapljico uskoške (srbske) krvi, ki se je primešala še v času, ko so naši vrli predniki na grmadah zažigali prve knjige v lastnem jeziku. A naj vrže kamen vame tisti, ki je brez napačnega gena.

Nisem sentimentalen, a zgodilo se je, da so se mi ob pogledu na Rome, ki so se v spremstvu policije kakor trop prestrašenih živali zbirali v prostorih nastanitvenega centra, ovlažile oči. Zdelo se mi je nemogoče, da se to dogaja v moji domovini. Razumel bi, če bi se to zgodilo nekje drugje – v kakem eksotičnem kraju, ali morda v nekem drugem – arhaičnem času. Razjarjena množica več sto Slovencev, ki se je zbrala, da fizično obračuna z dvema ducatoma Romov, kjer so prevladovale ženske, otroci in celo nosečnice, me je spominjala na podobe divjega zahoda, kjer je ljudstvo vzelo »pravico« v svoje roke in uporabilo metode javnega linča. Kaj bi se zgodilo, če se med hordo domačinov in majhno skupinico Romov, ne bi postavil oklopljen kordon specialnih policijskih enot?!

Kaj bi krepki slovenski mladeniči in plečati možje, opogumljeni z rujnim dolenjskim vincem, storili z romskimi otročaji in ženskami?! V enaindvajsetem stoletju! V tako imenovani civilizirani družbi! Sredi Evrope, ki temelji na krščanskih koreninah! Najprej z golimi pestmi nad ženske in otroke, po uspešni akciji pa vsi k nedeljski maši. Sami pobožni, pošteni slovenski katoličani, ki ljubijo svojega bližnjega bolj kot samega sebe. Me prav zanima, kakšna je bila nedeljska pridiga v Ambruški cerkvici. Je gospod župnik povedal kaj lepega o odpuščanju, o ljubezni do sovražnikov, o usmiljenem Samarijanu, o nastavljanju drugega lica? Verjetno ne. Slovenci pač niso Amiši, ki ne samo učijo odpuščanja, marveč tako tudi živijo. Ne, videti je, da smo Slovenci smo le farizejski, samovšečni Šentflorjanci, ki si domišljajo, da so Bogu bolj všečni kot drugi. Očitno bi radi tekmovali z Judi, ki jih – kako pomenljivo - v Sloveniji skorajda ni. Kako le, saj imajo preveliko konkurenco. Na sončni strani Alp je dovolj prostora le za eno izvoljeno ljudstvo. Cigani morajo proč! Morajo v karanteno! Morajo v rezervat – tako kot Indijanci. Nenazadnje so jim, vsaj po zunanjosti, na moč podobni.

Romi, čeprav povečini skoraj infantilno pobožni, so najprej Cigani – ti pa so, po vseh stereotipnih kriterijih, ljudje nižje vrste. Nič zato, če tudi oni častijo Slovencem tako ljubo Mater božjo, še vedno so samo potomci nekih daljnih aziatskih, poganskih hord. Zato pa Slovenci spadamo v kategorijo bolj rafiniranih bitij. Vse, kar posedujemo, nam pripada, »ker smo tu doma« – tako kot piše na predvolilnih plakatih najbolj krščanske slovenske stranke. Bog nam je dal najlepši košček zemlje, naše lepe zemljice s kozolci in cerkvami na gričkih, potem pa se najde krdelo umazanih pritepencev z od dima in od umazanije osmojeno poltjo, v raztrganih, pisanih capah, ki kuri kresove na vodovarstvenem območju naše lepe in čiste Slovenije. Res, prava groza! Slovenceljni, ki zelenim strankam na volitvah v povprečju namenijo beden odstotek glasov, so nenadoma postali težki okoljevarstveniki. Vse za čisto Slovenijo! Za Slovenijo brez Ciganov. Ko pošteni slovenski kmetje na njive, ki ležijo nad podtalnico z glavnimi zajetji pitne vode, zlijejo na hektolitre prašičje gnojnice in potem natrosijo še na tone pesticidov, se običajno ne zgani nihče. Ko pa cigani zakurijo kakšen akumulator, je to čisti »horror«. Izgleda, kot da so Romi tisti, ki proizvajajo odpadke. V resnici pa le zbirajo ostanke, ki jih puščamo »civilizirani« zahodnjaki. Naš prispevek h globalnemu segrevanju in uničevanju narave je neprimerno višji od prispevka Romov. Predvsem mi smo tisti, ki objestno trošimo naravne vire in povzročamo katastrofalno polucijo planeta. Tudi tako, da kupujemo proizvode, ki jih ne potrebujemo. Tako, da uživamo hrano, katere pridelava uničujoče obremenjuje naš planet. Potem je tu še prekomerna uporaba kemikalij, zdravil, objestna potrata električne energije in nafte. Romi so preveč slabi potrošniki, da bi jim lahko naprtili greh onesnaževanja. Tudi najbolj malomaren Rom ne more prispevati toliko k svinjanju planeta, kot povprečen civiliziranec iz urbane sredine.

Rome so preselili v kraj, kako ironično, kjer so pred nekaj meseci policisti skupinici mednarodnih protestnikov, ki so se zavzemali za zaprtje prehodnih domov, s pendreki kazali, kako v Sloveniji deluje pravna država. Pravna država seveda deluje. Vsaj včasih. Ko so Romi pobegnili pred linčem v zavetje dreves, so jim vrli predstavniki izvršne oblasti v modrem izstavili plačilni nalog za parkiranje v gozdu. Cinizem države, ki je v več kot desetih letih naredila bore malo za rešitev problema, je srhljiv. Medtem ko je prejšnja vlada samopašno ignorirala razpis Sorošove fundacije za izobraževanje Romov z obrazložitvijo, da zadeve urejamo dovolj dobro sami, sedanja oblast romsko problematiko povečini rešuje preprosto tako, da pristaja na vsiljen diktat večine. Začelo se je že s tihimi oblikami rasne diskriminacije v osnovni šoli Bršljin, danes pa smo priča že kar malemu eksodusu, ki poteka z aktivno pomočjo državnega aparata. Policija, ki dolga leta ni znala zaščititi slovenskih domov pred »kurjimi tatovi«, je nenadoma aktivirale stotnijo specialcev, da bi pred razjarjeno množico Slovencev zaščitila in na »varno« odpeljala skupinico romskih žensk in otrok. Moralo je biti res hudo in namen Ambrušanov, da storijo nekaj grozovitega, sila resen. Na prvi pogled se zdi, da je policija predvsem fizično zaščitila Rome – a v resnici je, bolj kot to, preprečila Ambružanom, da jim ni bilo potrebno iti »do konca.« Preprečila je, da bi postali zločinci. Zaščitila jih je pred madežem, ki bi potem padel na vse Slovence. Zaščitila je lik dobrega in poštenega Slovenca. Zaščitila je svoj »trade mark«.

Na žalost, pa se je ob tem zgodilo še nekaj drugega. Postavljena je bila paradigma za reševanje tovrstnih problemov v bodoče. Če pravna država nasprotuje volji ljudstva, potem je potrebno demontirati pravno državo. Pragmatičen in dinamičen pristop. Upoštevati je potrebno iniciativo krajanov. Upoštevati se mora glas ljudi. Zgoditi se mora ljudstvo. To je resnična – neposredna demokracija, ki jo oblikuje referendumska volja ulice.
Posledica demokracije je preprosto dejstvo, da ljudje vedno dobimo takšno oblast, ko jo zaslužimo. Preprosto okriviti državo, prejšnjo ali novo oblast, tako kot danes počne večina novinarjev in komentatorjev, bi bilo preveč licemersko. Vsaka država je predvsem aparat, zato je apriorno toga, formalistična in posledično nečloveška. Najboljša država je še vedno samo država in v vseh časih so se ljudje zmrdovali zaradi nje.

Če je tudi najboljša država že po svoji naravi vedno slaba, so pa ljudje tisti, ki imajo vedno prav! Tako so (običajno s kislimi nasmeški) dejali skoraj vsi politiki po zadnjih volitvah. Politiki naredijo namreč vse, da bi bili všečni. Če že ne morejo biti všečni vsem, so vsaj določenim - ciljnim skupinah. In Romov je veliko premalo, da bi veljali za rentabilno ciljno skupino. Politiki se oblikujejo po okusu ljudstva, ki ga predstavlja večina. Ambružanov je več kot Ciganov, pa še Slovenci so – za razliko od temnopoltih nomadov, ki z belo tehniko in akumulatorji svinjajo sveto slovensko zemljico. Izračun je preprost. Lažje je prestaviti tiste, ki jih je manj in ki manj kričijo. Seveda je pri tem potrebno ohraniti človeški obraz, poskrbeti za toplo vodo v namestitvenem centru, otročajem pa razdeliti nekaj poceni igrač in bombonov. Ljudem se otroci namreč smilijo, pa čeprav so Cigani. Sedaj se bodo revčki končno lahko (morda prvič v življenju) oprhali. Tako kot se prhajo in kopajo čisti slovenski otroci. Če jih bodo dobro zdrgnili, se jim morda posvetli celo barva kože. Z Barbikami in Lego kockami pa obstaja nekaj možnosti, da deklice enkrat postanejo vsaj frizerke, dečki pa zidarji. Morda jim v namestitveni center pošljejo še rojaka Ota Pestnerja, ki jim bo zapel kako res lepo slovensko popevko, da se bodo hitreje navadili na pristne, izvirne slovenske zvoke, ter se na subtilen način odvadili nomadskih zvokov, zaradi katerih ostajajo v oblasti aziatsko-orientalske mentalitete. Čudovito! Uprizorili so nam deportacijo s človeškim obrazom - eksodus je postal humanitarna akcija.

Toda, zakaj kriviti državo? Nenazadnje vsako leto nameni več sto milijonov za reševanje romske problematike. Tudi občina Ivančna Gorica bi se lahko prijavila na razpis in bila deležna teh sredstev. A se ni! Ni znala, ni vedela ali ni hotela. Pravzaprav je čisto vseeno. Zakaj se razjarjeni Ambružani niso zbrali pred županovo pisarno v Ivančni Gorici? Saj res, Romi naj bi bili problem države in ne občin. Tudi to smo že slišali. Tako kot nekatere ceste, ki razpadajo po vseh šivih oziroma luknjah. Je res tako zelo težko vzeti denar, ki ga država ponuja tako rekoč zastonj? Ne - očitno je lažje kriviti državo ali usmeriti svoj bes proti skupinici otrok in žensk, potem pa z grožnjo sile rešiti zadevo enkrat za zmeraj. Zakaj bi reševali problem Romov, ko pa je veliko lažje preprosto znebiti se jih?! Sredstva, namenjena občinam za reševanje romske problematike, naj kar ostanejo v proračunu. Morda iz tega zgradimo še kakšen namestitveni »konclager«. Tako bo volk siti in Cigani celi.

Tisti, ki pravijo, da gre za demontažo pravne države, imajo seveda prav. Izsiljena izselitev ljudi z zemlje, ki jo zakonito posedujejo, v namestitveni center, ki spominja bolj na kakšno ječo, je nedvomno poraz pravne države. Izgovori, da gre za preprečevanje prelivanja krvi, so – glede na okoliščine – seveda povsem upravičeni. Država je res gasila požar – ukrepala je modro – tako da je preprečila najhujše. Žalostno pa je, da se modrost vedno bolj pogosto uveljavlja z uporabo modrih uniform.

Pravna država razpada in najbrž bi bilo naivno pričakovati, če bodo tožilstvo in organi pregona sedaj opravili svoje delo do konca – vložili obtožnico (vse potrebne dokaze so že posnele kamere) proti tistim, ki so v Ambrusu storili najhujša kriminalna dejanja. Najmanj, kar bi morali storiti, obtožiti bi morali vse hujskače iz množice Ambružanov zaradi spodbujanja rasnega sovraštva in za poskus umora (linča). Niso bili namreč Romi tisti, ki so se odpravili proti Ambrusu z namenom, da izselijo ali celo pobijejo Ambružane, niso Romi vzklikali protislovenskih gesel, marveč obratno! Netenje rasne sovražnosti in poskus umora so veliko hujši zločini, kot vožnja z neregistriranim avtomobilom ali jemanje polen s tujega borjača.

Ko je minister razjarjeni in okajeni množici naznanil, da Romi lahko na svoji zemlji prespijo še eno noč, so miroljubni Slovenci skoraj ponoreli od besa. Novico, da bodo trajno odstranjeni in da se ne bodo vrnili več, pa je množica sprejela s huronskim aplavzom, ki mu je sledilo evforično prepevanje Zdravljice. Žive naj vsi narodi, razen ciganov seveda! Ne vrag, le sosed bo mejak. Še dobro, da sedaj vemo, kdo je resnični vrag v pobožni slovenski deželici – to so cigani, ciganke in njihovi mladiči.

Na nek način je smešno, da se Slovenci bojijo prav Romov, ki so eden najbolj miroljubnih narodov sveta. V vsej svoji zgodovini niso nikoli začeli vojne (to je nekaj, s čimer se pogosto hvalimo Slovenci), niti niso nikoli osnovali centralistične države z represivnimi strukturami. Beseda Rom v prevodu pomeni človek. Vsaj v Ambruškem primeru je res videti tako. Ecce Homo – glej človek – trpeči, preganjani človek na eni strani - na drugi strani policijskega kordona pa razčlovečeni človek Neromskega porekla – antipod človečnosti – Šentflorjanski belopolti Arijec (čeprav malo zariplega, zabuhlega obraza), ki maha s pestmi in grozi preplašenim otrokom in ženam na drugi strani. Drugače pa se ve - obstajati dve vrsti ljudi. Prilagojeni in neprilagojeni. Civili in oni drugi. Celo časniki pišejo o »civilih« in o Romih. Kot da Romi ne bi bili civili! Civili so pač lahko le tisti, ki so »civilizirani.« Saj veste, to so tisti, ki imajo večje in lepše hiše, lepše pokošeno travico in bolj pravilno zložena drva. To so tisti, ki se okopani in naparfumirani vsako nedeljo v pražnjem in zlikanem gvantu odpravijo k maši. To so tisti, ki obiskujejo gledališče ali vsaj kakšen koncert domačega pevskega zbora. To so tisti, ki ne preklinjajo kar tako in vse prek, marveč le takrat, ko si to kdo to zasluži.

Da so Romi neprilagojeni, nasilni in kriminalni po naravi, danes verjetno ne misli sam večina ljudi, ki živi na podeželju, ampak že kar večina Slovencev. Na žalost podobno razmišljajo celo nekateri novinarji, ki pišejo, da je življenje, ki ga živijo Romi, zapisano v genih, skrajni rob takšnega načina življenja pa je njihovo brezdelje, nespoštovanje zakonov, vandalizem in najhujše oblike kriminala s tragičnimi posledicami. Ko pišejo o najhujših oblikah kriminala s tragičnimi posledicami imajo novinarji v mislih dogodek, ki je sprožil dogodke v Ambrusu. Napadalec je s kolom udaril po glavi 57-letnega Ambrušana, ki so ga morali zaradi poškodbe operirati in je še vedno v komi. Mnogi še danes mislijo, da je bil napadalec Rom. A storilec je bil Slovenec, (novinarji so iznašli oznako Nerom, ker se najbrž sliši lepše), ki je, potem ko je pet let presedel v zaporu, našel zatočišče v Romskem naselju, ki so ga naivno sprejeli medse, dokler si ne bi našel stanovanja. Ja, Romi imajo radi tudi barabe. So pač bolj odprti za drugačne – so pač bolj krščanski. Če pa menimo, da je zaradi tega njihova razdrapana počitniška prikolica in na pol sezidana bajta leglo kriminala, potem nam bog pomagaj. Jaz sem namreč vedno mislil, da najhujši kriminalci živijo v razkošnih vilah z bazenom, kjer jih stražijo oboroženi varnostniki.

Dogajanja v Ambrusu je torej sprožil dogodek, za katerega absolutno niso krivi Romi. Slovenec je s kolom po glavi Slovenca. Brat brata. Slovenci se namreč radi koljemo in pobijamo med seboj. Od nekdaj. Pa ne samo v bratomornih vojnah. Tudi dandanes. Sin mater, mož ženo, zet svojo taščo. Kot se to dogaja v vseh velikih, srečnih družinah. Črne kronike so polne družinskih tragedij – tudi brez ciganov, »čefurjev« in »južnakov«. Silvo Plut ni Cigan, marveč Slovenec. Pa gospod Kamenik. In najbolj znameniti uplinjalec žensk – Trobec. Le zakaj bi slovenski kriminalci zaostajali za drugimi? Smo pač podjeten narod – v vsem – tudi v kriminalu. Bodimo pošteni, Cigani so, tudi kar se kriminala tiče, čisto navadni amaterji. Gorenjska heroinska naveza je živ primer uspešnih slovenskih kriminalcev - finih, uglajenih domačinov. Za Kranj pravijo, da je središče narkomafije. Zakaj ne bi izselili vseh prebivalcev Kranja v namestitvene centre in rešili bi problem kriminala v Sloveniji?? Tako bi odstranili tudi kriminalce! Ne izplača se. Kriminalci in nasilneži so povsod. Včasih se zdi, da jih najdemo v vsaki peti slovenski družini. Poglejmo samo množico alkoholikov, ki pretepajo svoje žene in ustrahujejo otroke. Sami vrli slovenski možje. Pošteni, ponosni, bistri in čisti, tako kot čiste razkužilne substance, ki jih spodbujajo, da se znašajo nad svojimi bližnjimi. In ne pozabimo na množico pedofilov. Med njimi ne boste našli ciganov. Ko so razkrili pedofilsko naravo slovenskega župnika v Artičah, so vaščani stopili v bran svojega pedofilskega dušnega pastirja. Zakaj niso planili pokonci - tako kot Ambrušani, se zbrali pred cerkvijo in od države zahtevali, da se nevarnega župnika odstrani – na primer v kakšen namestitveni center za pedofile. Zdi se, da Slovenci bolj skrbimo za svoje kure in polena kot za svoje lastne otroke. Ali pa nas je v resnici strah, da bi se umazala naša lastna podoba - ikona poštenega, katoliškega Slovenca, ki jo je oblikoval samovšečni tradicionalizem.

Tudi hrabri bombaši, ki so metali ročne bombe v romske hiše v Dobruški Vasi, so bili Slovenci. Vprašamo se lahko, kaj bi bilo, če bi kdo vrgel bombo v slovensko hišo in bi bila ženska ranjena? Čez mesec dni pa bi bombo odvrgli v okno še ene slovenske hiše in bi umrli dve ženski? Najbolj skrb vzbujajoča je otopelost javnosti, ki je, čeprav je že slišala za tri eksplozije pred tem, povsem verjetno zaradi skromnega poročanja medijev, zmotno mislila, da je šlo za medromske obračune. Spomnimo se letakov z nestrpno vsebino, ki so lani po Novem mestu pozivali k iztrebljanju Romov v času, ko so sorodniki umorjenih, Ivanke in Jovanke, jokali nad grobovoma. Na letakih je bilo zapisano: »Cigani!!!! Opozarjam vas!!!! Nikar te ga veliko srati, ker bombaš Boško Buha vas čaka v Brezju - Žabjaku za vrati!!!!« A kaj bi s tem, sovražni govor je postal nekaj običajnega celo v parlamentu, kjer sicer ne strašijo bombaši, pač pa pretijo »plemeniti« puškomitraljezci. Drži – predstavniki ljudstva so vedno slika ljudstva samega.

Nemški psihiater dr. Robert Ritter je pred in med II. svetovno vojno sistematično proučeval romsko populacijo. Po koncentracijskih taboriščih je obiskoval Rome, proučeval njihove krvne vzorce, jim meril lobanje in okončine ter razvijal »znanstveno« tezo o povezanosti prirojenih lastnosti in kriminalnosti. Večino njegovih preučevancev so kasneje seveda zaplinili, dr. Ritter pa, v nasprotju s svojim zdravniškim kolegom Mengelejem, ni bil nikoli obsojen. Ritter je leta 1950 sicer naredil samomor, a njegova teza, da so Romi neprilagojeni, nasilni in kriminalni po naravi, živi še danes. Pejorativen odnos Slovencev do Romov se seveda ni izoblikoval na temelju Ritterjeve »rasne higiene«. Konstrukti o Ciganih so se pojavili že mnogo prej. Srečanje s Cigani so v domišljiji ljudi že od petnajstega stoletja vnaprej vzbujala predvsem negativne občutke. A zakaj bi segali nazaj v čase, ko so se preprosti in nepismeni tlačani bali Turkov bolj kot samega hudiča? Poglejmo raje v čas, ko se je že jasno začrtala slovenska nacionalna zavest – v čas, ko so se Slovenci začeli množično opismenjevati. Tako ne moremo mimo zbirke Mohorjeve družbe Slovenske večernice, ki izhajajo že precej več kot 100 let. Mohorjeva družba je bila ustanovljena leta 1851 z namenom poučevati in vzgajati v krščanskem duhu. Iz citatov v Slovenskih večernicah je mogoče izluščiti mnoge predsodke, ki spremljajo cigane: oni kradejo, lažejo, morijo, sleparijo, kradejo otroke, se vlačijo po svetu, odžirajo poštenim, jedo mrhovino, zelo radi se plazijo po vseh štirih in tako dalje. Iz tistih časov izhaja tudi glagol »ociganiti« v pomenu goljufati. Za takšno pisno podobo pa niso skrbele le Slovenske večernice, ampak tudi slovenski časniki, kot sta bila Slovenski narod in Slovenec. V devetnajstem stoletju je bil kriminalizirani način razmišljanja o Ciganih že močno ukoreninjen - tudi zaradi etnografskega portreta Ciganov, ki ga je leta 1783 napisal Heinnrich Grellman in so ga pozneje prevzemali mnogi etnologi, zgodovinopisci, literati in slikarji. Zanimivo podobo nam pokaže tudi slovensko ljudsko pripovedništvo in pesništvo. Cigani se sicer ne pojavljajo pogosto, toda takrat ko se, so običajno zviti, premeteni, izsiljevalski, lažnivi, škodoželjni postopači, prevaranti, tatovi, ki so grdi in umazani, če že delajo, so brusači, kovači ali glasbeniki – so črne barve – predstavljeni kot očitno nasprotje poštenim, delavnim, skromnim, zaupanja vrednim, slovenskim kmetom v devetnajstem stoletju. (Splača se prebrati zbornik »Zakaj pri nas žive Cigani in ne Romi« s podnaslovom »Narativne podobe Ciganov/Romov«, iz katerega so nekateri navedki in razmišljanja v tem prispevku).

Sedaj vsi veliko govorijo o tem, da je potrebno poiskati trajno – to je o končno rešitev. Toda kakšno končno rešitev! Asociacija na Hitlerjevo »dokončno rešitev«, ki je pomenila začetek največjega genocida vseh časov, je morda malo prehuda. A ideologija, ki stoji za vsem tem, je vendarle na moč podobna - ideologija postave, ki govori o izvoljenem ljudstvu, ki je več vredno od drugih ljudstev in mu zato pripada nekaj več, kot pripada drugim. In seveda - ljudje imajo radi trajne rešitve.

Slovenci smo imeli od nekdaj radi čistočo. Obsedeni smo s čistočo in redom. In z lastnino. In s svojim vrtom. In s svojo hiško. In s svojo poštenostjo. In s svojo spodobnostjo. Zdi se mi, da nas pri Romih v resnici moti vse tisto, kar si sami na zunaj ne moremo privoščiti. Na prvem mestu je to nenavezanost, kot posebna manifestacija svobode. Nered in neformalnost. Sproščenost. Male goljufije in nedolžne, otroške laži. Nekonvencionalnost. Veselje do življenja, kljub bednim življenjskih pogojem. Odprtost. Nepriznavanje avtoritet. Infantilnost, ki smo jo sami že zdavnaj zatrli ali potlačili vase. Kot bi šlo za neko nezavedno ljubosumnost. Tako smo danes Romom pripravljeni priznati vsaj to, da so vešči zabavljaštva in nastopanja, priznavamo jim njihov dar za improvizacijo in predvsem za glasbo. Postali so nekakšen vir zabave za »visoko kultiviranega človeka«, ki v stiku s ciganskim melosom za hip stopa v svet želje in doživlja občutek brezpredmetne strasti, Ciganom pa omogoča preživetje (in občutek koristi) v sicer povsem konvencionalnem in sterilnem okolju. Edward Said je leta 1996 v svoji znameniti knjigi »Orientalizem« zapisal besede, ki v marsičem pojasnjujejo odnos Slovencev (in Evropejcev na sploh) – ne samo do Ciganov, marveč do vseh, ki prihajajo bodisi iz vzhoda ali celo iz ne tako zelo oddaljenega juga: »S tem, ko je zahodnoevropska kultura določila ljudem in kulturam Vzhoda neko eksotično vlogo, v katero je bilo vsajeno vse prepovedano, a hkrati želeno na Zahodu, in s tem tudi pripisane lastnosti brezmejnega, uživaškega divjaštva, je sebe kot kultivirano civilizacijo dvignila nad te kulture in si podelila praktično pravnomočni civilizatorični status upravljavca nerazvitih kultur, ne samo tako imenovanega Orienta, ampak vsega sveta.«

Pogosto slišimo, da Romi ne motijo le tistih, ki z njimi nimajo nobenega opravka ali tistih, ki živijo daleč stran od njih. Toda – mar ne živimo prav vsi v življenjskih sredinah, kjer nas kaj moti. Razen morda, če si domišljamo, da je Slovenija nekakšna pravljična Šajerska, kjer spokojno živijo neki venetski Hobiti svoje nespremenljivo, tradicionalno življenje, ki ga ne motijo niti vilinske sapice iz sosednjega gozda. Tudi mene marsikaj moti v sredini, kjer živim. Stanovanja ne zaklepam zaradi Ciganov, veliko bolje in dovršeno kradejo lopovi Slovenci. Moti me nočno vpitje in razgrajanje iz bližnjega lokala, kjer se vrli slovenski možje včasih do poznih jutranjih ur nacejajo s paradnimi proizvodi slovenskih vinogradnikov in hmeljarjev. Moti me škripanje gum in objestno divjanje motoristov, ki izživljajo svoje frustracije na cesti, ob kateri stanujem. Dragih – tisoč kubičnih motorjev gotovo ne vozijo Cigani. Moti me glasno zvonjenje iz cerkvenih zvonov, ki presega vsako razumno mejo glasnosti. Moti me ropotanje žag, kompresorjev in drugih delovnih strojev, ki jih marljivi Slovenci ne ugasnejo niti ob nedeljah. Moti me umazanija in odpadki, ki jih pušča po cestah lepo vzgojena slovenska mladina. Moti me, ko gledam množico na verige privezanih psov, ki so jih slovenski lastniki neusmiljeno prikovali na svoje velike bajte, da bi čuvali njihovo dragoceno lastnino ter s cviljenjem motili sosedov spanec. Motijo me pobesneli slovenski šoferji, ki v velikih (registriranih) limuzinah divjajo po slovenskih cestah in so za varnost v prometu stokrat bolj nevarni, kot nekaj Romov, ki se v razpadajočih (neregistriranih) stoenkah prevaža po samotnih poljskih poteh. Toda, ali naj zato, ker me nekaj ali nekdo moti, zahtevam od države, da »moteče elemente« deportira v namestitveni center?!! Naj zaradi »motenj«, ki jih ne morem prenašati več, zberem 200 somišljenikov ter se skupaj z njimi odpravim na bojni pohod?! In nenazadnje, lahko se zgodi, da bom morda že jutri tisti »moteči element« prav jaz, in me bodo zaradi neprilagojenosti, čudaštva, ekscentričnega svetovnega nazora, neprave vere, bizarne diete ali česa podobnega odstranili v namestitveni center za čudake - mogoče kar v psihiatrično ustanovo zaprtega tipa?!

V nedeljo zjutraj sem se sprehodil do cerkve na Sveti trojici. Na zadnji strani sem opazil, da spet manjka kos žleba. Domačini pravijo, da so ga ukradli cigani. Tudi prav. Verjetno jim tistih nekaj kilogramov bakra ali pločevine dobro služi. Nenazadnje so se morali vsaj malo namučiti, da so ga sneli s fasade in odpeljali v »nadaljnjo reciklažo.« Vatikanska multinacionalka ima dovolj zlata, da bo z lahkoto nadomestila malenkosten primanjkljaj manj plemenitega bakra. Takoj za vogalom, na drugi strani cerkve, pa me je čakalo resnično presenečenje. Prostor okoli cerkve je bil povsem posvinjan z množico odpadkov – pločevink, steklenic, vrečk in podobnih civilizacijskih iztrebkov, neprimerno večje gostote in obsega, kot vsa tista krama, ki leži na tleh okoli romskega bivališča pri Ambrusu. Marljiva gospa, ki se je odločila, da bo namesto jutranje rekreacije počistila kupe smeti okoli cerkve, je že skoraj do vrha napolnila kot šotor veliko polivinilasto vrečo. Orgije, ki jih vrhniški mladci in mladenke precej pogosto izvajajo okoli cerkve na Sveti trojici, kljub prijavam meščanov, policija očitno ne more zaustaviti. Zakaj bi jih le? Zakaj bi se spravila na sinove in hčere domačinov, morda celo na otroke tistih najbolj uglednih. To so vendar otroci slovenskih staršev, po možnosti dobrih katoličanov in poštenih državljanov, ki s trdim delom služijo svoj kruh, častivrednih ljudi, ki ne kradejo bakrenih žlebov po slovenskih cerkvah. Tako je to - ko slovensko cerkvico (tisto značilno, osvetljeno, na gričku) onečasti cvet slovenske mladine! Naš lasten drek nam pač nikoli ne zaudarja tako, kot nam smrdi sosedov.

Zakaj se ne bi (raziskovalni) novinarji kdaj pojavili na skrunjenem kraju in posneli razdejanje, ki so ga povzročili Slovenci pred svojo lastno cerkvijo? Ne, Slovence bolj moti umetniško sežiganje križev, lepljenje zvonov in zgoščenke s podgano v naročju Matere božje. Popivanje, razgrajanje in kozlanje pred cerkvenimi vrati še niso blasfemija! Mogoče zato, ker je ljubezen do alkohola tako tipično slovenska in tisto, kar je slovensko že ne more biti slabo! Ne samo politiki, celo novinarji pogosto menijo, da imajo ljudje vedno prav. Zakaj bi nastavljali ogledalo množicam, če tega nočejo! Ljudje radi prebirajo slabe in grde novice, toda le takrat, ko so slabi in grdi drugi.

Ne bi se čudil, če bi slišal Slovenca, ki bi ob pogledu na kupe smeti okoli cerkve dejal: »To niso ljudje, to so čisto navadni Cigani!« Stereotip umazanih in zanikrnih ciganov je tako močan in vseprisoten, da je beseda Cigan postala komaj kaj več, kot navadna psovka. Tako pač je. Tudi Slovenec je lahko kdaj tako slab kot Cigan, Cigan pa je včasih lahko skoraj tako dober kot Slovenec. Takim Romom potem rečejo, da so prilagojeni.

Integracija, ki poizkuša iz Romov delati Slovence, je v resnici samo perfidna asimilacija, ki jemlje Romom tisto, kar je zanje najbolj dragoceno – svobodo. Slovenci, prikovani na verige tradicionalizma in spodobnosti, ki jo določa norma množice, takšne svobode nimamo (več). Če priznamo ali ne, je Homo sapiens po svoji naravi veliko bolj ciganski, kot želimo ali hočemo priznati. Romi so relikt nekih davnih predcivilizacijskih časov, ostanek nečesa, kar je zapisano globoko v naši filogenezi. Tako ali drugače smo vsi neke vrste (udomačeni) Cigani, ko nezavedno hrepenimo po tisti svobodi, ki smo jo izgubili, ko smo se dokončno podredili diktatu civilizacijskih avtoritet – diktatu posvetnih in cerkvenih oblasti. Policijska preselitev Romov na »sprejemljivejšo« lokacijo je le surova manifestacija takšne podreditve.