Piše: Rok

Ko razmišljamo o prihodnosti, se lahko zelo veliko naučimo od naših prednikov, tudi tistih iz kamene dobe. Ameriški antropolog Marshall Sahllins v knjigi Ekonomija kamene dobe pravi, da gre pri zgodnjih človeških skupnostih ˝v resnici za prvotno družbo izobilja˝. Za družbo izobilja namreč ˝po splošnem mnenju velja, da zlahka zadovoljuje vse človeške materialne potrebe˝. Ali živimo v družbi izobilja ali ne, je predvsem stvar našega odnosa do »zadovoljevanja« naših številnih želja.

V današnji tržno naravnani družbi vlada prepričanje, ˝da so človekove želje velike, da ne rečemo neskončne˝. Neprestano smo spodbujani (mediji in oglaševanje), da si želimo novih in novih materialnih dobrin. Ker nikakor ne moremo zadovoljiti vseh neskončnih želja (želje ni mogoče zadovoljiti, takoj ko nam navidez uspe, se pojavi nova), ker ne moremo imeti vsega, kar želimo, tudi če smo med najbogatejšimi ljudmi na svetu, se neprestano čutimo prikrajšane.

Mnoštvo reklam, prepolni super, mega, hiper marketi nas stalno opozarjajo na vse, česar ne moremo imeti. Neprestano smo v stresu, ali je tisto, kar smo izbrali dobro, ali pa bi bilo boljše izbrati med več deset drugimi podobnimi izdelki. Ekonomska teorija je za to izbiranje celo skovala pojem »alternativnih stroškov«, ki preprosto povedano pomenijo: če kupite izdelek A, ne boste mogli kupiti izdelkov B, C, D ..., kajti ˝vsaka izbira zahteva žrtev – alternativne stroške˝ [citat iz ekonomskega učbenika]. Pa razumite, če morete?

Na družbeno izobilje lahko gledamo tudi s povsem drugega zornega kota, namreč, ˝da so človeške materialne želje končne in maloštevilne˝. V tem primeru lahko razmišljamo na takšen način kot so razmišljale prvotne družbe. Njihov življenski slog bi lahko poimenovali ˝bogastvo v revščini˝. Mi, pripadniki tako imenovanega razvitega sveta, pa imamo vsega dovolj, a se nam zdi, da smo še vedno revni ali prikrajšani.

Lahko imamo več avtomobilov, hišo, dobre dohodke, vse mogoče uporabne in neuporabne dobrine današnje potrošniške družbe, a se še vedno čutimo, če ne revne, pa vsaj prikrajšane – in večina tako imenovanih zahodnjakov gleda nase na tak način.

Lahko pa imamo skromno domovanje, majhne dohodke, zelo malo dobrin, pa se čutimo bogate in menimo, da imamo vsega dovolj. Mi smo tisti, ki odločamo, kakšen je naš status: ali smo bogati ali revni (pri tem razmišljanju moramo seveda izvzeti tiste, ki živijo v resničnem pomanjkanju in ne morejo zadovoljevati niti svojih potreb). Kot pravi Marshall Sahlins: ˝Najprimitivnejši ljudje na svetu imajo le malo lastnine, vendar niso revni. Revščina ni majhna količina dobrin in ni zgolj razmerje med sredstvi in cilji; predvsem je razmerje med ljudmi. Revščina je družbeni status.˝

Kar se lahko naučimo od naših daljnih prednikov, je življenje, v katerem je poleg proizvodnje še mnogo drugih obveznosti in zahtev, ˝ki so sicer »neekonomske«, kar pa ne pomeni, da so tudi nevredne človekovega spoštovanja. Te obveze in zahteve: po obredih, razvedrilu, družabnosti in počitku˝ dajejo družbeni skupnosti veliko večje kvalitete, kot naše neprestano hlastanje za materialnimi dobrinami.

Za prvotne skupnosti velja, ˝da ima ekonomija svoje meje: gre za ekonomijo konkretnih in omejenih ciljev˝.

Danes pa se obnašamo kot da je planet brezmejen, da so dobrine brezmejne, sploh si ne znamo več postaviti meja (trošenja). V resnici so take naše želje. A kot razumska bitja svoje želje lahko omejimo.

Vir: www.gibanje.org