Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kaj_Nas_Lahko_Nauciti_Daljni_Predniki
Kaj nas lahko naučijo naši daljni predniki
sobota, 12. avgust 2006 @ 05:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Rok
Ko razmišljamo o prihodnosti, se lahko zelo veliko naučimo od naših prednikov,
tudi tistih iz kamene dobe. Ameriški antropolog Marshall Sahllins v knjigi Ekonomija
kamene dobe pravi, da gre pri zgodnjih človeških skupnostih ˝v resnici za prvotno
družbo izobilja˝. Za družbo izobilja namreč ˝po splošnem mnenju velja, da zlahka
zadovoljuje vse človeške materialne potrebe˝. Ali živimo v družbi izobilja ali
ne, je predvsem stvar našega odnosa do »zadovoljevanja« naših številnih želja.
V današnji tržno naravnani družbi vlada prepričanje, ˝da so človekove želje
velike, da ne rečemo neskončne˝. Neprestano smo spodbujani (mediji in oglaševanje),
da si želimo novih in novih materialnih dobrin. Ker nikakor ne moremo zadovoljiti
vseh neskončnih želja (želje ni mogoče zadovoljiti, takoj ko nam navidez uspe,
se pojavi nova), ker ne moremo imeti vsega, kar želimo, tudi če smo med najbogatejšimi
ljudmi na svetu, se neprestano čutimo prikrajšane.
Mnoštvo reklam, prepolni super, mega, hiper marketi nas stalno opozarjajo na
vse, česar ne moremo imeti. Neprestano smo v stresu, ali je tisto, kar smo izbrali
dobro, ali pa bi bilo boljše izbrati med več deset drugimi podobnimi izdelki.
Ekonomska teorija je za to izbiranje celo skovala pojem »alternativnih stroškov«,
ki preprosto povedano pomenijo: če kupite izdelek A, ne boste mogli kupiti izdelkov
B, C, D ..., kajti ˝vsaka izbira zahteva žrtev – alternativne stroške˝ [citat
iz ekonomskega učbenika]. Pa razumite, če morete?
Na družbeno izobilje lahko gledamo tudi s povsem drugega zornega kota, namreč,
˝da so človeške materialne želje končne in maloštevilne˝. V tem primeru lahko
razmišljamo na takšen način kot so razmišljale prvotne družbe. Njihov življenski
slog bi lahko poimenovali ˝bogastvo v revščini˝. Mi, pripadniki tako imenovanega
razvitega sveta, pa imamo vsega dovolj, a se nam zdi, da smo še vedno revni
ali prikrajšani.
Lahko imamo več avtomobilov, hišo, dobre dohodke, vse mogoče uporabne in neuporabne
dobrine današnje potrošniške družbe, a se še vedno čutimo, če ne revne, pa vsaj
prikrajšane – in večina tako imenovanih zahodnjakov gleda nase na tak način.
Lahko pa imamo skromno domovanje, majhne dohodke, zelo malo dobrin, pa se čutimo
bogate in menimo, da imamo vsega dovolj. Mi smo tisti, ki odločamo, kakšen je
naš status: ali smo bogati ali revni (pri tem razmišljanju moramo seveda izvzeti
tiste, ki živijo v resničnem pomanjkanju in ne morejo zadovoljevati niti svojih
potreb). Kot pravi Marshall Sahlins: ˝Najprimitivnejši ljudje na svetu imajo
le malo lastnine, vendar niso revni. Revščina ni majhna količina dobrin in ni
zgolj razmerje med sredstvi in cilji; predvsem je razmerje med ljudmi. Revščina
je družbeni status.˝
Kar se lahko naučimo od naših daljnih prednikov, je življenje, v katerem je
poleg proizvodnje še mnogo drugih obveznosti in zahtev, ˝ki so sicer »neekonomske«,
kar pa ne pomeni, da so tudi nevredne človekovega spoštovanja. Te obveze in
zahteve: po obredih, razvedrilu, družabnosti in počitku˝ dajejo družbeni skupnosti
veliko večje kvalitete, kot naše neprestano hlastanje za materialnimi dobrinami.
Za prvotne skupnosti velja, ˝da ima ekonomija svoje meje: gre za ekonomijo
konkretnih in omejenih ciljev˝.
Danes pa se obnašamo kot da je planet brezmejen, da so dobrine brezmejne, sploh
si ne znamo več postaviti meja (trošenja). V resnici so take naše želje. A kot
razumska bitja svoje želje lahko omejimo.
Vir: www.gibanje.org
Komentarji (2)
www.pozitivke.net