Piše: Metod Škarja
V zadnjem času se po svetu širi besednjak vojne proti terorizmu. Državniki
drug za drugim uporabljajo ta izraz, ne da bi se, vsaj zdi se tako, dobro zavedali,
kaj stoji za njim. Postaja nekakšna modna fraza, treba bo sklicati neko konferenco
tu, sprejeti resolucijo tam ... Obenem pa se zdi, da je za vsem tem neko globoko
pomanjkanje uvida v bistvo in dejanske vzroke sedanjih dogajanj v svetu, ali
pa pomanjkanje poguma in odločnosti, da bi razgalili globlje vzroke terorizma,
nanje jasno opozorili in tudi ustrezno ukrepali.
Seveda si skoraj vsakdo želi, da terorizma ne bi bilo. Za njegovo odpravo pa
verjetno ne bo dovolj le spopadanje z njim kot pojavno obliko, ampak bo potrebno
analizirati in se spopasti z vzroki, ki ga poganjajo. Terorizem je le vrh ledene
gore. V ozadju pa sta globoko nezadovoljstvo in frustracija ogromne množice
ljudi, ki ju porajajo trenutne razmere v svetu, namreč neenake možnosti za življenje,
razvoj, delo itd., zaradi katerih so ljudje oropani normalnih možnosti za razvoj
oziroma kakršnekoli globlje uresničitve samega sebe. S trenutnimi trendi razvoja
v svetu se te frustracije in nezadovoljstva, pa tudi brezizhodnost, samo še
poglabljajo.
Do bolj radikalnih oblik upora in boja proti takemu stanju ostane le korak.
Način, na kakršnega sedaj poteka boj s terorizmom, pa to samo še poglablja.
Saj neposredno sporoča v teroristična dejanja vpletenim ljudem, da trenutni
voditelji najbolj vplivnih držav sicer imajo veliko moč, nimajo pa dovolj empatije
oziroma sposobnosti vživljanja v drugega, da bi bili sposobni bolj modrega in
pravilnega ukrepanja; nimajo ne globljega uvida ne modrosti. Spopadanje vodilnih
držav s terorizmom učinkuje kot spodkopavanje jezu, ki je sestavljen iz določenih
norm civiliziranega obnašanja, in ki še zadržuje nezadovoljstvo velikanskih
množic ljudi. Na ta jez deluje rušilno že sam koncept protiteroristične vojne,
ki v bistvu ohranja inherentno svetovno nepravičnost, saj se loti le simptomov
problema. Ruši ga tudi sam način protiterorističnega boja, ki tepta civilizacijske
norme in mednarodno pravo (na primer, ko gre za prilagajanje mednarodnega prava
trenutnim potrebam protiterorističnega delovanja; v protiterorističnih vojaških
akcijah zelo slabo izogibanje nepotrebnim žrtvam). Z vsem tem se le podžiga
drugo stran, da udari nazaj še močneje in še z manj zadržki. Vojna s terorizmom
je kot boj z zmajem, ki mu odsekaš eno glavo, zrasteta pa dve novi. Koliko se
danes pozna primanjkljaj več sto Al-Kaidinih privržencev, ki so jih Američani
zajeli ali ubili v Afganistanu? Je zato kaj manj terorističnih napadov v svetu
ali jih je celo več?
Od državnikov bi torej pričakovali več truda, dojeti prave vzroke tega svetovnega
problema; jasno opozarjanje nanje; ter odločenost in voljo za modro odpravljanje
le-teh, ne pa papagajsko in lakajsko ponavljanje fraze 'vojna proti terorizmu'.
Tudi - ali predvsem! - od državnikov Evrope, ki so v preteklosti že pokazali
(vsaj besedno), da dokaj dobro razumejo stvari, a ne najdejo volje in odločnosti,
da bi za temi stvarmi trdno stali in jih zagovarjali. V zadnjih letih nekateri
državniki tretjega sveta izražajo neprimerno več modrosti in srca ter globljega
uvida kot državniki t.i. razvitega sveta. Tudi od naših politikov bi pričakovali
samostojno razmišljanje in odločnost. Za tiste med njimi, ki prepoznavajo v
terorizmu zaskrbljujočo posledico nepravične delitve naravnih virov, denarja
in moči, je to izziv, da se ne skrivajo za neko >skupno
Razpravljanje o 'vojni proti terorizmu' usmerja energijo v napačno smer in
ustvarja psihozo ter ozračje negotovosti v svetu. V takem okolju se ne morejo
razvijati ustvarjalnost, medsebojno razumevanje, sočutje in sodelovanje; se
ne morejo udejanjati etične vrednote, kar je globoka in iskrena težnja človeškega
bitja - in večine ljudi danes. Večinski del sveta je že davno prerasel stanje
duha, ko je bilo vojaško reševanje zadev pogosto edini možen način. Še toliko
bolj nevarno je, ker se k temu sredstvu zateka najmočnejša nacija, ki je še
do pred kratkim veljala kot nekakšno upanje v očeh preostalega sveta, da bi
lahko s svojo močjo in vplivom omogočila bolj pravično urejanje razmer v svetu.
Povečujeta se negotovost in strah; povečuje se pritisk na zvišanje vojaških
proračunov, dodatno oboroževanje, kar ob drugačnem reševanju problemov še zdaleč
ne bi bilo potrebno. Namesto 200 mrd$ za financiranje ene vojne naj najbogatejše
države raje prispevajo 50 mrd$ za zadovoljitev najbolj osnovnih potreb najrevnejših
(to so najprej hrana, streha nad glavo, zdravstvena oskrba, izobrazba za vsakogar),
namesto nekaj milijonov evrov nekaj milijard v iste namene (to bi se res poznalo).
Namesto logistike, ki jo zahteva vojaška invazija, logistika, ki omogoča, da
pridejo hrana ali zdravila tja, kjer so nujno potrebna. Namesto večmesečnega
jalovega razpravljanja (davkoplačevalci to plačujemo!) pa poslati vojake pod
mandatom Združenih narodov ali pa učinkovito pomoč v nekaj dneh tja, kjer se
dogaja genocid ali grozi lakota. Mandat in vodstvo ZN je nujno, ker edino to
lahko zagotovi pravičnost in izključi razne parcialne interese posameznih držav,
obenem pa vzpostavi zaupanje držav ter lokalnih prebivalcev v tak sistem. K
takšnemu reševanju bi sodilo tudi poslati vojsko na meje države, ki jo vodi
tiran ter ga z jasno odločnostjo prisiliti v reforme, ne pa izvršiti nasilne
okupacije (obenem pa biti pripravljen tudi na to skrajno možnost) in nasilno
preurejati državo po nekih svojih merilih. Vse našteto zahteva od držav, da
se odpovejo sebičnim težnjam in podredijo svoje lastne parcialne interese skupnemu
soglasnemu višjemu smotru. Ter preusmeritev sveta k uveljavljanju drugačnih
vrednot, vrednot nenasilja, medsebojnega spoštovanja in vzajemne delitve dobrin,
informacij in storitev. Svet danes potrebuje razsodne in sposobne voditelje,
z dovolj volje do dobrega, ki bodo stali za takšnimi odločitvami, jih zagovarjali
in se jih trudili uresničevati.
Vir: www.cdk.si/du |