Mnogi ljudje si predstavljajo, da je za lakoto krivo preveliko število svetovnega prebivalstva in da sta torej lakota in umiranje nekakšen izraz »naravnega« boja za preživetja. Resnica je daleč od tega.

Čeprav nagla rast prebivalstva pušča resne posledice v veliko državah, gostota prebivalstva nikjer ne pojasnjuje lakote. Na vsak Bangladeš, najgosteje naseljeno in najbolj lačno državo, najdemo Nigerijo, Brazilijo ali Bolivijo, kjer obilje virov hrane so-obstaja z lakoto. V Kostariki, s polovico manj obdelane zemlje kot v Hondurasu, je pričakovana življenjska doba, ki je eden od glavnih pokazateljev prehrane prebivalstva, enajst let daljša kot v Hondurasu in je blizu tisti v razvitih državah. Raziskave v zadnjih letih kažejo, da se krivulja vedno hitrejše rasti prebivalstva umirja; projekcija OZN kaže, da naj bi bilo število svetovnega prebivalstva v letu 2050 9,36 milijarde. Planet pa naj bi po nekaterih ocenah zmogel »nositi« med 11 in 14 milijardami ljudi.

Nagla rast prebivalstva ni glavni vzrok za lakoto. Kot za lakoto samo, je tudi za naglo rast prebivalstva, kriva predvsem popolna odsotnost kakršnekoli varnosti in ekonomskih priložnosti, predvsem za najrevnejše ženske. Nagla rast prebivalstva in lakota dosegata endemične razsežnosti predvsem v družbah, kjer zemljiško lastništvo, delo, izobraževanje, zdravstveno varstvo in minimalna varnost niso dosegljivi večini prebivalstva. Razmere v deželah, kjer so uspešno zmanjšali rast prebivalstva – Kitajska, Šri Lanka, Kolumbija, Kuba in indijska država Kerala – dokazujejo, da se mora življenje revnih, predvsem žena, izboljšati, preden se odločijo za manj otrok.

Kaj pa količina hrane? Po razpoložljivih podatkih je na voljo nekaj manj kot 2 kg hrane dnevno za vsakega prebivalca Zemlje: 1,2 kg žitaric, stročnic in oreškov; približno pol kilograma sadja in zelenjave, in še skoraj 30 dag mesa, mleka in jajc – dovolj, da bi bila večina človeštva pretežka. Samo žitarice lahko zagotovijo 3500 kalorij dnevno za vsako človeško bitje. Težava je v tem, da je veliko ljudi prerevnih, da bi si kupili hrano, ki je na voljo. Celo zdaj imajo najrevnejše države dovolj hrane, da nahranijo svoje prebivalce. Mnoge od teh držav izvažajo kmetijske izdelke v razvite dežele.

Ob Mednarodnem dnevu boja proti revščini (17. oktober) se lahko vprašamo, zakaj vsake 4 sekunde nekje v svetu umre človek zaradi lakote ali bolezni, ki so povezane z lakoto? Očitno ne gre za pomanjkanje virov (hrane) ali prenaseljenost planeta, temveč za nepravično porazdelitev svetovnega bogastva. Maitreja, učitelj človeštva nas sprašuje: »Bratje, kako lahko gledate te ljudi, ki umirajo pred vašimi očmi in sebe poimenujete s človekom?« in nam hkrati tudi svetuje: »Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Rok
www.gibanje.org