S težkim srcem se bomo poslovili od Metoda Humarja, slovenskega alpinista, gorskega vodnika, gorskega reševalca, ljubitelja kulture in neprecenljivo dragega prijatelja (* 2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. aprila 2012). Bil je eden od prvih slovenskih alpinistov, ki se je udeležil alpinistične odprave na Himalajo (1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m) in je tudi dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije.

Metod je ljubil gore bolj kot svoje lastno življenje. Iz svoje rojstne vasi Nožice je že kot otrok občudoval lepote Kamniško – Savinjskih Alp, ki so ga očarale in navdihovale s tisto plemenito radovednostjo in čutom za lepoto narave, povezano z bogastvom rastlinstva in skalnatimi oblikami kamnitih skulptur, ki človeka tako očarajo, omamljajo in tako mu je postajala gora vse dragocenejša, ko so se prekipevajoča čustva zlila z njo.

Piše: A. M. v novi Hani www.revija-hana.com

Resnične zgodbe
Naj vam zaupam svojo zgodbo o delovanju črne magije, ki še dandanes vpliva na našo družino. Bila sem stara 5 let, ko smo se iz mesta preselili na vas. Oče je veliko delal v tujini. Toliko je delal, da smo v treh letih zgradili 300 m2 veliko hišo in se vselili. Hiša je bila končana s fasado vred. Srečno smo živeli, dokler se pred 10. leti niso pričele okoli naše hiše dogajati čudne stvari.

Najprej smo imeli najlepše rože v vasi. Res, zavidanja vredne! Ko je mami okopavala rožice, je nekoč sredini čebulic našla jajce. In smo pomislili: No, prav, saj smo na vasi! Kokoška je znesla jajce, razbila ga je in pustila v zemlji.

Že dolgo se plete zgodba v mojih mislih in morda je čas, da jo delim z vami. ( mogoče tudi zato, ker je 12.11.11 6. obletnica njegovega odhoda)
Bila sem stara 11 let, ko sem dobila brata. Pustimo dogodke, ki so se že prej dogajali v družini, so zelo poučna zgodovina, ki sem jo prerastla. Kar si želim napisati je tudi zgodba mojega brata. Neizmerno sem ga imela rada in kot novorojena teenage-rca skrbela zanj skoraj kot mama.

Brat je rasel, že od malega drugačen, kot jaz, že od nekdaj drugačna. Bolj, ko je odpiral oči, moral prevzemat razne odgovornosti, bolj, ko je spoznaval in opazoval življenje, bolj mu je jemalo moč. Iz ljubezni do mame si je iz čiste ljubezni nase vzel še vso njenoo karmo in (ne)odgovornost , vse dokler ga življenje ni pripravilo, da se je spravil v stanje klinične depresije.

Šest minut do šestih je kazala velika okrogla ura nad okencem za informacije na železniški postaji Grand Central. Visok mlad poročnik, ki je pravkar prišel s perona, je dvignil svoj od sonca porjaveli obraz in zožil oči, da bi videl točen čas.

Srce mu je razbijalo in bil je pretresen, ker tega ni mogel nadzorovati. Čez šest minut bo videl žensko, ki ji je zadnjih 13 mesecev pripadalo posebno mesto v njegovem življenju. Žensko, ki je ni še nikoli videl, toda njene napisane besede so bile z njim in so mu bile v neusahljivo oporo.

To je resnična zgodba, danes že odraslega fanta, ki je še kot deček rad metal petarde.
Bilo je nekaj let nazaj, ko mu je očka prinesel škatlo polno raznobarvnih petard. Pod večer sta šla na vrt hiše. Tam je očka vzel iz škatle veliko pisano petardo in jo prižgal in odvrgel. « Sinko, si videl kako se to dela?«

"Sem očka", je zmedeno dejal mali pobič potem, ko je petarda povzročila gromki pok, od katerega so se stresle vse šipe na hišah v okolici. Očka, ki je bil pozoren, je opazil, da je njegov mali sin še negotov. Prešinilo ga je, da mu mora vso stvar pokazati še enkrat.

Oče Jožef Mohr je sedel za orglami. Njegovi prsti so drseli prek tipk in poskušali iz njih izvabljati sozvočja. Globoko je vdihnil in pritisnil. Nič. Dvignil je prste in poskusil znova.

Oče Jožef je zmajal z glavo. Saj nima smisla. Piščali so zarjavele, ohišje splesnelo. Orgle so že mesece vzdihovale in sopihale ter postajale čedalje tišje, a upal je, da bodo zdržale vsaj toliko časa, dokler jih izdelovalec orgel ne bi prišel popravit. A zdaj, 23. decembra 1818, so dokončno odpovedale. Cerkev sv. Nikolaja za božič ne bo imela glasbe.

V teh dneh je morda prav razmišljati o praznikih z razkošnimi darili, jedilniki, okraševanjem in razsvetljavo. Bi se vsaj v času vse večje krize lahko nekoliko odpovedali blišču in razkazovanju?

Naša smrečica bi v gozdu še živela, pri nas doma pa spodsekana umira. Tudi plastične smrečice in velik del daril bodo kmalu končali kot odpadek ali celo nadaljevali pot v vode oceana.
Komu podarjamo? Običajno tistim, ki imajo vsega dovolj in preveč, ne zganemo se pa ob stiskah mnogih.

Grem oni dan na sprehod proti Rožniku, ko na vratih majhne pekarne zagledam z velikimi na roko izpisanimi črkami obvestilo: Nov lastnik, novi izdelki. Kruh, pecivo, burek …O! Jih grem pozdravit, da se bodo počutili dobrodošle na našem koncu.

Vstopim in zagledam prikupnega fanta velikih črnih oči in sočnih ustnic, ki me prijazno pozdravi. »Vi ste pa Albanec, kajne?«, se ga razveselim. Mu zažvrgolim dobrodošlico, zaželim, naj jim dobro gre. Ko ga pokliče glas v ozadje, brž se vrne: »Šef je rekel, naj vam podarim krof.« Sem ga bila vesela, šefa, prodajalca in krofa. In dan se je začel še bolj žareče.

Nekoč sem imel veliko oklepov in veliko bremen.

Ko so me začeli motiti tako, da so me dušili in mi onemogočali dihati, ter živeti, sem se z njimi spoprijel.
Sprva sem jih želel premagati, jih streti, nekako uničiti, a sem postopoma dojel, da tak pristop ni pravi.
Namesto, da bi se svojih oklepov osvobodil, sem se za njih še bolj vezal.

Kako čudno in nelogično, a vendar je temu bilo natanko tako.

Tako sem si želel živeti svobodno, brez vseh teh vzorcev, ki so me omejevali in mi grenili življenje, a nisem vedel kako to narediti.

Nekoč sem nekemu klošarju rekel: "Ko boš tako vneto in predano vso svojo pozornost, ki jo poklanjaš alkoholu in ganji, preusmeril v lastno odrešitev s tako gorečnostjo in vztrajnostjo, bo to tvoje vstajenje od obupanih."

Tega mu nisem dejal ko je bil zadet, ampak ko je pavziral od nebrzdanih krokanj, kajti le v takem stanju je bil sposoben slišati sporočilo.

Dobro ga poznam, kajti to sem Jaz.

SANJE enačim z videnjem nekih idealov, s smislom, z vodilom in gibalom življenja; pojavljajo se kot neko hrepenenje in težnja po samoizpolnitvi. Sanje so lahko odlična motivacija, vzgon, vzpodbuda. Pa tudi smernice in smerokazi. Šele sanje dajejo življenju neko globljo in višjo vsebino. Od izgradnje in trdnosti karakterja (značajnost) je odvisna uresničitev sanj, torej od k nekemu (višjemu) cilju usmerjene samodejavnosti.

Najgloblje sanje si moremo izpolniti v glavnem le mi sami, ker je na nas največja odgovornost za to, kaj bomo napravili z in iz našega življenja. Sanje so vsekakor neki cilji, ki se nakažejo, in za te cilje se je vredno (po)truditi; gre za vizijo, kakšno bi naše življenje lahko bilo. Sanje razumem tudi kot poklicanost, izbranost, poslanstvo, ideja, zamisel, narčt.

Bilo je sredi junija in ves dan sem se potepal med Ljubljano in Domžalami – zaradi astronomije, da vso opremo popredalčkam – spravim v škatle, da dam izdelati vijake, ki mi še manjkajo, da lahko na začetku avgusta (tradicionalno) odrajžam nekam pod zvezdno nebo z mojimi učenci in jih učim osnove astrofotografije.

Med tem potepanjem sem srečal zajetno število staršev, znancev, prijateljev, ki so me začudeno vprašali: A ti pa nisi na valeti? Nič čudnega, da so me to vprašali, saj je danes na naši šoli zares bila valeta in valeto si predstavljam kot ponosno dejanje, kjer si po dobro opravljenem delu sežemo v roke učenci, učitelji in starši.

Koliko je izrečenega o ljubezni, koliko različnih predstav obstaja o njej in koliko gorja, smo eni drugim povzročili, v imenu le te.
Kdo sploh ve, kaj je ljubezen v resnici?

Je ljubezen ljubosumje?
Je ljubezen strah?
Je ljubezen v nacionalizmu, v sledenju idealom, modelom, vzorcem…?
Je ljubezen v procesu postajati nekdo drugi, od tega kar si?
Je ljubezen vezanost za državo, partnerja, religijo, guruja…?
Je ljubezen v želji po spolnosti, po psihološki varnosti?
Je ljubezen v zadovoljevanju želja?
Je ljubezen v posnemanju, treniranju, da bi jo dosegli?
Je ljubezen v predstavah?
Je ljubezen v znanju?
Je ljubezen v iskanju?

O pogumnih ljudeh in živalih
Pri nas ljudeh največkrat velja, da si želimo tisto, česar nimamo in da ne znamo ceniti tega, kar imamo. Še bolj kot za kar koli drugega pa to velja za svobodo. Ko jo imamo, se je ne zavedamo in smo navadno polni želja ter nezadovoljni, ker si jih ne moremo izpolniti, ko svobodo izgubimo, pa bi dali vse, kar imamo, samo da bi jo spet dobili nazaj.

Zelo veliko je ljudi, ki hrepenijo po svobodi. O tem vsak dan poročajo mediji - o prepirih in trpinčenju v družinskem krogu, o ubijanju nedolžnih otrok in odraslih, o diktaturah, ki ljudem jemljejo večino pravic in nenazadnje o vojnah, ki lahko trajajo tudi leta dolgo in v podzavest ljudi vcepljajo strah, negotovost in še marsikaj. Veliko teh ljudi poskuša zbežati in se tako rešiti iz brezizhodnosti. Vsi ti ljudje so prav gotovo zelo pogumni.

Z odraščanjem, se je v meni prebujalo, čedalje večje nezadovoljstvo s svetom, ki me je obkrožal. To bi moral biti moj dom, a nekaj ni bilo v redu. Tako zelo mi je manjkalo nekaj, česar nisem videl nikjer, razen v redkih trenutkih. Le takrat, sem bil resnično pomirjen in vse je bilo v najlepšem redu.

Tako je primanjkovalo nekaj pristnega, toplega, v vseh odnosih in pri skoraj vseh ljudeh. Grozote, ki sem jih spoznaval o tem svetu od vojn, do brezobzirnega uničenja vsega živega, sovraštva in strahu med ljudmi, so me tako zelo žalostile, da je v meni rastel vedno večji nemir.

Sprva se mi je močno zdelo, da je le z mano nekaj narobe, a sem postopoma spoznaval, da tudi drugi ljudje niso bili prav zadovoljni. Začel sem opazovati ljudi, jih gledati v oči, si jih ogledovati. Poskušal sem razumeti kako se počutijo, kaj v resnici doživljajo.

Vem kakšno je življenje, ko jaz sem in mi ni niti malo všeč.

Vidim, da obstaja borba med mano in tabo, med vsemi jazi, ki so.
Vidim, da jaz nenehno izumlja modernejša in učinkovitejša orožja, za uničenja drugih jazov.

Vidim, da jaz ropa naravna bogastva, da je čedalje bolj podoben robotu, da je hladen in brezobziren, da ubija vse mogoče oblike življenja.

Najpogosteje se odločam za prijazne, vzpodbudne, tolažilne besede, seveda pa med njimi hlastno iščem tiste besede, ki so nabite z močjo in bogatijo s plemenitostjo svojega pomena, torej predvsem vsebinsko in ne toliko lepotno.

Pa tudi k iskanju lepega lahko ogromno prispevajo, ker zagovarjam načelo, da je nekaj, kar je resnično plemenito in kar plemeniti, lepo in občudovanja vredno že samo po sebi in torej v skladu s tem, kar bi veljalo za neminljivo, popolno oziroma vsaj dovršeno lepoto, ki pa se zdi bolj ko ne duhoven pojem, ker že presega vse do sedaj (po)znane in priznane čutne zaznave in miselne predstave.

Znameniti in dobro znan napotek vsem iskalcem se glasi: išči in našel boš.
V kolikor nekaj želimo najti, moramo vedeti kako to izgleda, mar ne? Pa kdo je ta, ki to ve? Če ne vemo, zakaj torej sploh iskati?
Opustil sem iskanje kot neplodno in ostalo mi je več energije, za spoznavanje tega kar je.
V tem kar je, pa je glej ga zlomka, vsebovano to kar sem iskal.
Tako preprosto je to, a tako veliko jih je, ki se imajo za duhovne in modre, a v resnici so slepi za to kar jim je pred nosom. Sledijo jim množice.
Čuden svet je to.
PA

Z (9.11.2004)

Zapori - Zamegljen zid - Začutim zimo - Zaznam zlobo - Zakaj? - Zbogom.

Z. Navadna črka, ki pa je v meni vzbudila spomin na deklico. Na Lino. Na njenih pet in pol let. Na njen strah.

Bila je zima, ena izmed tistih ostrejših, mrzlih, pa vendar tudi sončnih. Dnevi so bili kratki, a za otroke lepi, saj je bil Božič, to pa je pomenilo, da bodo otroci dobili darila. Tudi Lina je nestrpno čakala, da bo jutro in bo našla darila pod jelko. Res jih je. Prelepo škatlo barvic, risanko in vrečko, v kateri so bile tri pomaranče, čokolada in bomboni. Kar skakala je od veselja!

Še vedno nisem našel odgovora, odgovorov na vprašanja, ki me mučijo.
Tista vrata, ki sem jih sanjal, sem po pol prespanih nočeh odpeljal na kmetijo v dolino in potem mirno spal, danes pa šel ponje, jih ustrezno zapakiral, vendar jih ne bom jih pošiljal po pošti, po moje bo ceneje, če jih sam odpeljem tja, kjer so bila, na Vojsko, pa še lep izlet bo.

Nisem vražjeveren, vendar sem imel skorajda prometno nesrečo, ki sem se ji izognil za las. Vrata sem vozil...Nasproti vozečemu sem se ustavil skrajno desno, pol metra na bankini. Saj ne bi bil kriv, posledice pa bi občutil, neprijetne. Nekaterih reči preprosto ne razumem. Če se spomnim nazaj, morda je minilo že več kot 10 let. Bil sem še poročen...

In prišlo je novo jutro, ko sem se prebudil sam na kavču, saj nisem našel v sebi toliko moči, da bi se povzpel po stopnjišču navzgor v spalnico.
Noč, ki je bila za menoj, je bila moreča, pol sem je prespal, pol prebedel ob TV-ju. Sanjal sem o vratih, tistih, ki sva jih nekoč pripeljala sem gor k meni.

Bile so ji drag spomin na očeta, omaro, ki jo je napravil sam, na dom, otroška leta.Nov lastnik njene domačije je staro omaro razbil, vrata pa so bila lepo ročno izdelana, ležala so na dvorišču, ter v njej zbudile bes in ogorčenje, saj se menda niso tako domenili. Eno sobo bi moral opremiti z več vrednimi stvarmi, da bi svojo domačijo obiskovali in negovali spomine iz mladih let. Mogočna domačija visoko nad Idrijo je resnično pravi biser preteklosti, nekega časa.

Pravzaprav čutim, da sem povsem običajen človek, z dušo, s telesom, delam in sprejemam pozitivno, jo odajam, se zavedam svojih napak, jih skušam odpraviti... V življenju me je marsikaj doletelo, prizadelo, pustilo temno sled v moji notranjosti, toda tega nisem želel povedati danes, jutri.Ljudje bi občutili, da sem morda ranljiv, to izkoristili, se posmehovali, kazali s prstom za menoj.

Toda bremena preteklosti, življenske izkušnje včasih bolijo, nekomu se moraš izpovedati, občutiš olajšanje, vsega negativnega se razbremeniš, vendar s tem ne smeš svojega bremena prenesti na drugega, negativnega, ki se skriva v meni, tebi, njej njemu....

Kaj me obsede? Kaj se z mano dogaja takrat? Od kje takšna jeza, bolečina, občutek izdanosti, občutek manjvrednosti? Vse življenje se že borim z dokazovanjem, da sem dovolj dober....

Sedaj je to privedlo tako daleč, da sem zaradi svoje preteklosti prizadel osebo, ki jo ljubim. Osebo, ki mi pomeni največ na svetu. Osebo, ki sem ji dovolil priti blizu. Osebo, za katero še vedno mislim, da je prečudovita (pa tukaj ne mislim na zunanjost). Vem, da sem jo zelo prizadel.

Ne zamerim ji, da beži stran od mene. Nisem jezen na njo. Rad bi samo spremenil stvari, ki so se zgodile. Rad bi črno beli sliki, ki jo vidim ponovno vrnil barvo. Rad bi, da v najinem domu ponovno zacvetijo rože. Rad bi, da so ponovno omare polne. Rad bi se zopet zjutraj zbudil ob njen in zvečer ob njen zaspal. Rad bi....