Oče Jožef Mohr je sedel za orglami. Njegovi prsti so drseli prek tipk in poskušali iz njih izvabljati sozvočja. Globoko je vdihnil in pritisnil. Nič. Dvignil je prste in poskusil znova.

Oče Jožef je zmajal z glavo. Saj nima smisla. Piščali so zarjavele, ohišje splesnelo. Orgle so že mesece vzdihovale in sopihale ter postajale čedalje tišje, a upal je, da bodo zdržale vsaj toliko časa, dokler jih izdelovalec orgel ne bi prišel popravit. A zdaj, 23. decembra 1818, so dokončno odpovedale. Cerkev sv. Nikolaja za božič ne bo imela glasbe.

Oče Jožef je zavzdihnil. Mogoče bi mu živahen sprehod izboljšal počutje. Ogrnil si je površnik in stopil v noč. Bela sapa je lebdela nad njim. Mesečina se je iskrila nad zasneženimi drevesi in hišami vasice Oberndorf. Gazil je po s snegom pokritih ulicah do roba vasi in se vzpel po poti, ki je vodila v gore.

Visoko nad Oberndorfom je opazoval reko Salzach, ki je rahlo valovila mimo cerkve sv. Nikolaja. Spomladi, ko je taleči se sneg pritekel z gora in ko je reka preplavila svoje bregove, je voda pridrla do cerkvenih temeljev. Vlaga je bila kriva, da so orgle splesnele in zarjavele.

Oče Jožef se je razgledoval po avstrijskih Alpah. Zvezde so sijale nad njim v mirni in tihi noči. Sveta noč? Pred časom, ravno ko je postal duhovnik, je napisal pesem »Sveta noč«.

Oddirjal je z gore. Nenadoma mu je postalo jasno, kako prinesti glasbo v cerkev.

Naslednje jutro se je odpravil na še en sprehod. Tokrat je nosil s sabo svojo pesem in vedel natanko, kam gre – na obisk k prijatelju Francu Gruberju, organistu pri sv. Nikolaju, ki je živel v sosednji vasi.

Franc Gruber je bil presenečen, ko je videl duhovnika na božični večer tako daleč od doma, in še bolj presenečen, ko mu je oče Jožef pokazal pesem.

Oče Jožef in Franc Gruber sta stala pri oltarju cerkve sv. Nikolaja. Oče Jožef je v rokah držal kitaro. Člani skupnosti so zbegano pogledovali drug drugega. Nikoli še niso videli, da bi kdo igral na kitaro v cerkvi, zagotovo pa ne med polnočnico na božični večer, na najsvetejšo noč v letu.

Oče Jožef je zabrenkal nekaj tonov, nato pa sta s Francem Gruberjem zapela. Njuna glasova sta zvenela ob spremljavi cerkvenega zbora. Melodija Franca Gruberja je ubrano ujela preprostost in častivrednost besed očeta Jožefa.

Ko je v noč izzvenela zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, potem pa so vaščani zaploskali. Aplavz je napolnil cerkev.

Vaščani Oberndorfa so vzljubili to pesem! Načrt očeta Jožefa, da bi prinesel glasbo v cerkev sv. Nikolaja, je uspel.

Nekaj mesecev kasneje je prispel v Oberndorf izdelovalec orgel in našel besedilo z notami za »Sveto noč«, ki je ležalo na orglah. Pesem ga je navdušila; ko je odšel, je s sabo vzel njen prepis.

Izdelovalec orgel je dal pesem dvema skupinama potujočih pevcev, ki so živeli blizu njegovega doma. Potujoči pevci so izvajali »Sveto noč« po vsej Evropi in kmalu se je pesem razširila po vsem svetu.

Danes zbori v katedralah in pevci koralov od New Yorka do Nove Zelandije prepevajo to preprosto pesem, ki je bila prvič zaigrana in zapeta v planinski cerkvi v Avstriji na božični večer pred skoraj 200 leti.

Lisa Harkrader: ZGODBA O PESMI SVETA NOČ

p. Joseph Mohr, Franz Gruber: SVETA NOČ

Sveta noč, blažena noč,
vse že spi, je polnoč;
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu váruje Detece nam.
Spavaj, Dete sladkó,
spavaj, Dete sladkó.

Sveta noč, blažena noč,
prišla je nam v pomoč;
dete božje v jaslih leží,
grešni zemlji radost deli.
Rojen je Rešeník,
rojen je Rešeník.

Sveta noč, blažena noč,
radostno pevajoč
angeli Gospoda slavé,
mir ljudem na zemlji želé.
Človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

Vir: ZAKLADNICA BOŽIČNIH ZGODB. [Prevedla Jana Kolarič]. Ljubljana: Tuma, 2008.

Danijela Premzl