Kaj me obsede? Kaj se z mano dogaja takrat? Od kje takšna jeza, bolečina, občutek izdanosti, občutek manjvrednosti? Vse življenje se že borim z dokazovanjem, da sem dovolj dober....

Sedaj je to privedlo tako daleč, da sem zaradi svoje preteklosti prizadel osebo, ki jo ljubim. Osebo, ki mi pomeni največ na svetu. Osebo, ki sem ji dovolil priti blizu. Osebo, za katero še vedno mislim, da je prečudovita (pa tukaj ne mislim na zunanjost). Vem, da sem jo zelo prizadel.

Ne zamerim ji, da beži stran od mene. Nisem jezen na njo. Rad bi samo spremenil stvari, ki so se zgodile. Rad bi črno beli sliki, ki jo vidim ponovno vrnil barvo. Rad bi, da v najinem domu ponovno zacvetijo rože. Rad bi, da so ponovno omare polne. Rad bi se zopet zjutraj zbudil ob njen in zvečer ob njen zaspal. Rad bi....

Vem, da tudi sama močno trpi ob vsem kar se je in se še dogaja. Rad bi jo potolažil, rad bi jo objel, rad bi jo poljubil, da bi se morda zopet počutila varna, ljubljana in mirna. Rad bi ji nudil notranji mir. Le kako sem jo lahko prizadel.

Če pa je ne bo nazaj. Pa sem ji hvaležen. Hvaležen sem ji, ker me je naučila kaj pomeni ljubiti. Pokazala mi je, kako je, ko dva zreta v isto smer, si želita iste stvari, sta se zmožna o vsem pogovoriti.

Zakaj nam nekater stvari iz preteklosti ne dovolijo živeti lepega življenja.

LJUBIM TE ŠKRAT MOJ.