Nekoč sem imel veliko oklepov in veliko bremen.

Ko so me začeli motiti tako, da so me dušili in mi onemogočali dihati, ter živeti, sem se z njimi spoprijel.
Sprva sem jih želel premagati, jih streti, nekako uničiti, a sem postopoma dojel, da tak pristop ni pravi.
Namesto, da bi se svojih oklepov osvobodil, sem se za njih še bolj vezal.

Kako čudno in nelogično, a vendar je temu bilo natanko tako.

Tako sem si želel živeti svobodno, brez vseh teh vzorcev, ki so me omejevali in mi grenili življenje, a nisem vedel kako to narediti.

Boril sem se s samim seboj in ko sem bil povsem izčrpan od takih borb, sem se preprosto začel učiti o sebi, o mojih željah, o strahovih…, o vsemu kar mi je prihajalo v zavest.

V vse kar je prihajalo, sem dvomil in sproti opuščal.
To kar je ostalo, je čista svoboda od vsega kar sem kadarkoli bil, ali sem želel postati.

Ta svoboda je tisto življenje, ki sem ga v globinah sebe nevede pogrešal bolj, kot karkoli na tem svetu.
Ta svoboda je vse, o čem sanjajo množice že tisočletja.

Iz te svobode vidim mnoge, ki so jih motili oklepi kot so motili tudi mene, a žal so se ujeli v najrazličnejše pasti in svetleče prevare, vezanosti vseh vrst.

Ko se v posamezniku enkrat prebudi živa energija, ki se kot pri semenu prebija skozi suho zemljo na površje, potem iz te energije zraste dišeča cvetlica, poimenovana ljubezen.

Tako držim z vsemi, ki so neustrašni in jih ne more zadovoljiti nič manjšega, kot svoboda od vsega znanega.

Mirko