Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sanje-Sanjarjenje-Gibalo-Zivljenje-Ideja




Sanje, sanjarije, tumarije

torek, 1. november 2011 @ 05:03 CET

Uporabnik: Pozitivke

SANJE enačim z videnjem nekih idealov, s smislom, z vodilom in gibalom življenja; pojavljajo se kot neko hrepenenje in težnja po samoizpolnitvi. Sanje so lahko odlična motivacija, vzgon, vzpodbuda. Pa tudi smernice in smerokazi. Šele sanje dajejo življenju neko globljo in višjo vsebino. Od izgradnje in trdnosti karakterja (značajnost) je odvisna uresničitev sanj, torej od k nekemu (višjemu) cilju usmerjene samodejavnosti.

Najgloblje sanje si moremo izpolniti v glavnem le mi sami, ker je na nas največja odgovornost za to, kaj bomo napravili z in iz našega življenja. Sanje so vsekakor neki cilji, ki se nakažejo, in za te cilje se je vredno (po)truditi; gre za vizijo, kakšno bi naše življenje lahko bilo. Sanje razumem tudi kot poklicanost, izbranost, poslanstvo, ideja, zamisel, narčt.

S tovrstnimi sanjami se je še kako smiselno ukvarjati, pa ne glede na to, koliko časa in truda nas bodo stale, in tudi ne glede na morebitne spremljevalne vmesne izgube in poraze, kakor tudi ne glede na to, da želeni rezultati ne bodo takoj očitni. Sanje dajejo moč, krepijo samozavest in tako nakazujejo, da je življenje vendarle smiselno, predvsem pa, da je resnično živo, vitalno... Sanje podobno kot človekove potrebe lahko pokrivajo pravzaprav vsa področja življenja...

Sanje prikličejo ustvarjalno moč, zanos, dajejo pravo barvo in okus, napravijo življenje ne samo znosno, ampak tudi zanimivo, pestro. Naravnost silijo človeka v gibanje, v akcijo, ki je lahko in intelektualno – duhovne narave, kot tudi povsem praktično fizične narave.

Sanje so po navadi tiste vrste navdih, ki mi je v naše dobro vredno prisluhniti in potrebno slediti. Le tisti, ki zares verjamejo v svoje sanje, so sposobni pisati zgodovino, se dvignejo iz povprečnosti, iz anonimnosti, ter nenazadnje tako premagajo tudi svoje zavore, omejenosti, meje, predsodke in strahove – reči je mogoče, da na ta način premagajo in pozitivno presenetijo tudi sami sebe. Vsebina njihovega vsakdanjika se obarva v najrazličnejših odtenkih toplih, vedrih barv, ki obvladujejo siceršnjo dokaj hladno in topo stvarnost, prav tako postanejo občutljivejši za najrazličnejša velika in manjša čudesa tega življenja in sveta, vse stvari, vse, kar je in kar jih obdaja, jih lahko nagovori in jim sporoča. Dobijo novo srce in nove oči, ki lahko uzrejo tudi to, kar je golemu racionalnemu razumu prikrito, zmorejo se razveseliti in se čuditi ob vsaki situaciji, postanejo raziskovalci in pustolovci, življenje želijo res okušati, predvsem pa se želijo zavedati vsakega trenutka, ker še kako dobro vedo, da na svetu so z nekim namenom. Tako sveta ne dojemajo kot ječo, in čas življenja jim ni na neko prazno, nedejavno in nezainteresirano čakanje na iztek časa, na preminitev, solzna dolina; niti malo niso samo neki pasivni statisti in opazovalci življenja, ne krivijo zvezd in usode, ampak so se pripravljeni z življenjem spopasti, boriti se, pa tudi uživati. Niso vajeni spati na lovorikah, nikoli jim ne zmanjka idej in načrtov...

Kdor je pripravljen slediti svojim sanjam, s tem zase stori največ, kar lahko. Tega namesto njega nihče ne more storiti, zato pa je za človeka nujno tudi, da se čim bolj samospoznava...

Sanje bi lahko enačila tudi z vero, zaupanjem vase, vero v življenje, vero v uspeh, vero v smisel, vero v višje vrednote, vero v lepše življenje... Sanje so tudi odlično zdravilo zoper obup...

Sanj človeku nihče ne sme in ne more vzeti, prav tako kot vere ne, človek sam pa jih lahko iz takšnih ali drugačnih razlogov in vzgibov sam zataji, pokoplje, se jim izneveri in jih izda. Človek brez sanj je kot človek brez želja in brez veselja – dejansko ne živi, ampak le ždi, životari: nič ga ne zanima, nič ne pritegne, nič ne navduši, nič ne pretrese – slednjič otopi, otrpne in ne samo navzven, ampak tudi v duši se prehitro postara... Ne pravijo zaman, da sanje dajo krila...

Sanje je povezati tudi z domišljijo, pa ne s kakršno koli, temveč je zelo priporočljiva ustvarjalna, kreativna, iznajdljiva domišljija. Sanje vzburkajo miselne procese, preženejo utrujenost in naveličanost. Verjeti je treba v lepe, konstruktivne sanje, kajti v kar verjamemo in kar pričakujemo, to se nam bo slej ko prej zgodilo.

Sanje lahko ohranimo samo v zametku, kot bežno skico, osnutek, nejasen obris in ker se morda bojimo, da bi nas utegnili označiti za sanjače, utopiste in fantaste, te kali kot nekaj nezaželenega, neuporabnega, neizvedljivega in nesmiselnega postopoma opuščamo, vztrajno zavračamo in celo negiramo, odrivamo in namerno preusmerjamo svoje misli kam drugam, morda k tistim ciljem, ki se nam zdijo bolj praktični in ki terjajo manj napora, nas celih ne zavzamejo, torej k tistim dejavnostim, ki jih z kar se da najmanj napora z lahkoto opravimo... Morda se kakšnega večjega podviga ne lotimo preprosto zato, ker se že v naprej označimo, da smo nesposobni. Tukaj pa se pokaže temeljna značilnost našega značaja – pokončnost ali labilnost.

Morda se bojimo, da je cena, ki bi jo morda morali plačati v zameno do uresničevanja sanj, vendarle previsoka, ker nismo pripravljeni na tolikšne žrtve in morda se celo vprašamo, za koga ves ta trud, komu na ljubo? Morda se bojimo, da se bomo morali preveč spremeniti, spremeniti svoj način in ustaljeni ritem našega vsakdanjika; nismo pripravljeni storiti nekaj za nas povsem novega, izvirnega; vajeni smo bežati pred kakršno koli večjo izpostavljenostjo in pred nepredvidljivim tveganjem, hočemo ostati čim dlje v objemu nekega navideznega stanja ugodja, ni iz trte izvita modrost, da so pridobljene stare navade kakor železna srajca, vajeni smo rutine, neprestano ponavljamo neke prevzete vedenjske vzorce (četudi sami vemo, da nam ne ustrezajo, da nas utesnjujejo oziroma nam ne nudijo prave svobode).

Tako čedalje bolj postajamo ujetniki svojih predsodkov in napačnih predstav, sami sebe onesposobljamo in si tako pristrižemo krila, da sčasoma ne zmoremo ničesar drugega več, kakor v svojem ograjenem kokošnjaku pobirati natresena zrnca (in se medtem morda celo z ostankom hrepenenja tu in tam občudujoč zazreti v svoboden in okreten let kraljev neba, ki jih njihova razprostrta krila nosijo njihovim sanjam naproti), pri tem pa se niti vprašamo več ne, kaj pa če smo tudi mi rojeni za drzen polet, kaj pa če le nismo navadne kokoši, ampak smo sokoli in orli? Morda pa se nam upira že vsaka misel na to, da bi se ukvarjali sami s seboj, češ, to je le nekoristna izguba časa, lahko smo zaslepljeni celo do te mere, da se bojimo, da nas bi morebiti v nasprotnem primeru utegnili obsoditi egoizma in snobizma, da bi nas označili za prenapeteže, fanatike, utopiste in čudake, morda celo za nenormalne, umsko prizadete, zmedene in blodne...

Pa bi vendarle vsakdo moral vsaj malo prisluhniti svojim sanjam, notranjemu glasu, svojemu bistvu, da bi spoznal, katera pot mu je namenjena in s kakšnim namenom je na tem svetu... Vsakdo bi moral biti prepričan v to, da so prav njegove sanje pomembne in da je od njegovega odnosa do teh sanj odvisen ves potek in vsebina njegovega življenja. Seveda ni najbolj preudarno vsem povprek razlagati svojih najglobljih želja in predstav, pričakovanj. Vsekakor pa visoko cenim vse tiste, ki so dosledno in vztrajno ter prizadevno sledili klicu svojih sanj, pa čeprav za ceno splošnega neodobravanja, metanja polen pod noge, nerazumevanja, obsojanja...

Po mojem sanjamo v skladu s svojo vestjo oz. v skladu z notranjim glasom – v sanjah je skrit precejšen del tvoje navzven nevidne in na nek način ne popolnoma izrazljive vsebine, so kakor skrivnostna še nezapisana zgodba, kot neujeta misel in zamisel... Nikoli se jih ne da do kraja popisati, voditi, evidentirati, niti ne izmeriti in jih številčno ovrednotiti...

Sanje so po mojem mnenju povezane tudi s številnimi našimi danostmi in talenti, ki jih je potrebno že od najnežnejših otroških let prepoznavati in začeti uporabljati – treba je izkoristiti te svoje prednosti sebi (pa tudi drugim) v prid, saj bodo v nasprotnem primeru neuporabne, kot da jih nikdar nismo imeli...

Verovanje oz. zaupanje v sanje, ki jih vsak izmed nas nosi nekje globoko v sebi, niti malo ni hiba ali občutek manjvrednosti, kar bi želeli prikriti in preseči, niti ta drža ne pomeni naše ošabnosti in prevzetnosti, ampak je nujna za neko zdravo rast, razvoj naše osebnosti, tako se naučimo odgovornosti do samih sebe in preko tega tudi socialne in družbene odgovornosti, tako se zavedamo neke svoje vrednosti...

Brez tistih, ki so verjeli svojim sanjam (in so jim aktivno sledili), ne bi bilo številnih vedno novih in novih dosežkov, izumov, umetnin, civilizacije, napredka; življenje bi bilo obupno dolgočasno, dolgočasno za umreti...

SANJARIJE so po mojem tiste sanje, za katere sami globoko v sebi vemo, da so za nas neuresničljive v praksi – to so morda previsoko postavljeni cilji in neutemeljena pričakovanja. Meja med sanjami (katere imamo za verjetne) in med sanjarijami oz. sanjarjenjem je včasih že zabrisana...

Sanjarije imajo zame bolj ko ne negativen prizvok, zdi se mi, da delujejo zavirajoče in obremenjujoče, človeka lahko povsem izčrpajo in izmozgajo... Rečejo tudi, da kdo fantazira oz. da je čisto sfantaziran, zblojen... Te sanje za svojo uresničenje nimajo neke realne podlage, trdnih temeljev. V sanjarije se spremenijo tiste vizije in želje, ki se jih morda sicer še zavedamo, a se zanje dovolj in pravočasno ne potrudimo, a morda kljub svoji nedejavnosti še vedno upamo in pravimo, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavila ugodna prilika ali pa vse prelagamo iz danes na jutri, kar vodi v nikoli...

Sanjarjenje je res izguba časa in nekoristno tratenje moči, je neke vrste ždenje in neko brezplodno razmišljanje. Pri sanjarijah gre za pretirano, ne samo strastno razmišljanje oz. neke fiksne ideje, ampak lahko meji že na obsesivno ukvarjanje s tem, kaj bi bilo, če bi bilo in obratno... Ali pa ostajamo v preteklosti in razmišljamo, kako bi bilo lahko takrat vse drugače, če bi reagirali tako in tako in storili to in to, če bi to in to vedeli in podobno... Sanjarije te oropajo za tukaj in zdaj...

TUMARIJE ali neumnosti, tudi prismuknjenosti, čudaštva... To so razna odstopanja od nekega povprečja, od ustaljenega, od neke predpisane norme, od pričakovanega in znanega. Gre za nenavadne značilnosti in lastnosti, ki jih pripisujemo t.i. posebnežem. Tudi skrajnosti, nelogičnosti... Mnogokrat so te lastnosti tarča posmeha, zasmehovanja, obsojanja, etiketiranja... Veljajo celo za nekaj, kar naj ne bi bilo normalno. Takšne lastnosti večidel šokirajo, neprijetno presenetijo...

»Tumarije« se najbolj prizanesljivo sprejemamo pri majhnih otrocih, pri pubertetnikih in pri precej priletnih ljudeh.

Posebneži in njihove tumarije so odlična snov za sestavljanje raznih šal, aforizmov, anekdot, črtic. Vendar danes le še redko naletimo na vesel, sproščujoč smeh – smeh se nam zelo rad sprevrže v posmeh, satiro, ironijo, krohotanje, režanje... In čemu se tako smejemo? Kakšnim sočnim in plehkim ter pivskim dvotipom, največkrat šalam, ki so na meji dobrega okusa... Smejemo oz. nanslajamo pa se tudi ob spodrsljajih, seveda največkrat ob tujih in ne naših lastnih napakah, izstopajočih slabostih, skratka na tuj račun. Tukaj je že skoraj težko ločiti, kaj je v resnici prismuknjeno in čudaško in kaj ni... Tumarije počnemo vsi, nihče pri tem ni izvzet. Vendar pa se nam to dogaja večidel nehote, morda celo podzavestno. Ko smo pri tem zaloteni, se počutimo osramočeni, nelagodno nam je, lahko nas nadvajajo tudi občutki krivde in neke vrste moralnega poraza...

Po moji presoji početje tumarij ni ravno zaželeno pri zrelih odraslih osebah...

Mnogi pa namerno počenjajo tumarije, da bi s tem pritegnili pozornost. Npr. Rock otočec, kjer se koncert konča z blatno zabavo... To morda pomeni tudi upirati se minljivosti, resnobnosti, uniformiranosti, razosebljanju in tipiziranju ter posploševanju. Ali pa preprosto poemni upor zoper nekim avtoritetam in ideologijam...

Pogosto pa so tumarije povezane tudi z modnimi trendi. Npr. zbujanje pozornosti z vizualno podobo: razne tetovaže, piercingi, ekstravagantno oblačenje, vpadljivo nenavadna barva las in pričeska, razne ekstravagantne modne kreacije. Primer takšnega izzivanja je pop diva Lady Ga Ga.

Ali pa še en ekstrem, ki se tudi pojavlja v svetu mode – anoreksija...

Skratka neke skrajnosti, odstopanja, z namenom, presenetiti, nagovoriti, šokirati, vzbuditi pozornost...

To so hotene tumarije, vendar smo do njih že nekako prizanesljivi in jih enačimo z mladostjo. Torej upiranje konvencijam.

Tumarije pa lahko vodijo tudi v zablode - alkoholizem,narkomanija, kriminal, razvrat in druge vrste zasvojenosti ter bolezenskih stanj...

Tumarije morda za razliko od sanj prinašajo samo trenutno ugodje, užitek in dolgoročno globlje ne potešijo... Tumarije se lahko razumejo tudi kot krik na pomoč osebe v stiski...

Najpogosteje sanja(ri)mo o sreči, ljubezni in uspehu. Vendar bi si jaz sama zase namesto uspeha za vsako ceno želela raje neke pristne in trajne kvalitete, resnične kakovosti. Želela bi si odživeti svojo zgodbo tako, da bi zares dala življenju vse, kar sem in kar imam, da bi znala izkoristiti res vsak dan posebej; da bi sledila svojim sanjam vedno, ne čakajoč na ugoden dan, na splet ugodnih okoliščin, na pravo priložnost, na morebitno »usodno« osebo, celo ne oziraje se na svoje trenutno razpoloženje, ampak bi morala biti vsak dan korak bliže do uresničitve svojih sanj, z občutkom nekega splošnega zadovoljstva in z mirno vestjo ter z gotovostjo, da ubiram pravo pot. Ta mi ni takoj v celoti do potankosti znana in jasna, ampak odstiram tančico skrivnosti z nje do svojega poslednjega dne. Ni brez trnja in solza, a je zaradi tega toliko bolj žlahtna. In še zaradi nečesa moram ljubiti to pot – je ena in edina, edinstvena, in kar je najbolj pomembno – MOJA!

Na tej poti uresničevanja svojih sanj ne želim ostati samo na stopnji pasivnega sanjarjenja, pa tudi veliko tumarij bom še zagrešila, saj sem samo nepopolno in zmotljivo bitje, toda bitje, ki teži k temu, da bi svoje omejenosti čedalje bolj presegalo.

Danijela Premzl

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Sanje-Sanjarjenje-Gibalo-Zivljenje-Ideja







Domov
Powered By GeekLog