NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Lina   
    sreda, 16. februar 2011 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Desiree

    Z (9.11.2004)

    Zapori - Zamegljen zid - Začutim zimo - Zaznam zlobo - Zakaj? - Zbogom.

    Z. Navadna črka, ki pa je v meni vzbudila spomin na deklico. Na Lino. Na njenih pet in pol let. Na njen strah.

    Bila je zima, ena izmed tistih ostrejših, mrzlih, pa vendar tudi sončnih. Dnevi so bili kratki, a za otroke lepi, saj je bil Božič, to pa je pomenilo, da bodo otroci dobili darila. Tudi Lina je nestrpno čakala, da bo jutro in bo našla darila pod jelko. Res jih je. Prelepo škatlo barvic, risanko in vrečko, v kateri so bile tri pomaranče, čokolada in bomboni. Kar skakala je od veselja!

    »Joj, barvice, nove, pa koliko jih je! Spet bom lahko risala«, se je veselila. Mama in oče sta jo gledala z nasmehom, ona pa je hitela odpirat škatlo in že si je nastavila prvo stran v risanki.

    Že čez nekaj dni je v vrtec, v katerega je hodila Lina, prišel Dedek Mraz. Otroci so sedeli na klopeh, vsi tihi in v pričakovanju, Dedek Mraz je počasi odpiral svojo veliko vrečo. Klical je otroke in jim delil darila. Lina je bila nestrpna. Toliko jih je že poklical, nje pa še ne.
    Naenkrat je zaslišala: »Lina!« V zadregi je vstala in šla po svoje darilo.

    »Povej, a si bila kaj pridna?«
    »Seveda. Lahko vprašate tudi mamo, ali pa očeta«
    »No, potem je pa tukaj prav gotovo tudi kaj zate« je slišala govoriti Dedka Mraza in že je imel v rokah paketek zanjo.

    Bil je mehak in ni natanko vedela, kaj je notri. Zahvalila se je in odšla nazaj na svoje mesto. Tam je paketek hitro odprla in oči so se ji široko odprle. Bil je prekrasen kos lepo zloženega, živordečega blaga z belimi pikami.

    »Krasno!« si je bolj po tiho rekla Lina, »iz tega mi bo pa lahko mama zašila lepo oblekico«. Bila je zadovoljna in srečna.

    Mama je stala nekje zadaj v dvorani in kar nestrpno je začela pogledovati nazaj. Še je bila tam. Ko so vsi otroci dobili svoja darila, je stekla k mami in se vsa srečna pohvalila s svojim darilom.
    »Res je zelo lepo blago«, je rekla mama. »Prav lepo oblekico ti bom napravila, takšno za poleti, ko bo toplo, kar žarela boš v njej«.

    Doma sta spravili blago lepo zloženo v omaro. Lina si ga je hodila vsak dan malo ogledovat, pa tudi preverjat, ali je še vedno tam.

    Potem pa je prišel tisti grdi, neznosni dan. Očka ni prišel iz službe, namesto njega pa sta prišla dva policista in še tretji možakar, ki je imel v rokah nekakšne papirje. Obrazi teh ljudi so bili mrki, Lina je videla strah na obrazu matere, stara mama pa je sedela v kotu kuhinje in jokala.
    »Vse bomo pregledali in preiskali«, samo to si je zapomnila od vsega skupaj.

    Ljudje so hodili po sobah, odpirali omare, Lino je mama naganjala stran, pa je ni mogla čisto odgnati. Plazila se je za njima in skrivaj opazovala. Policista sta šla tudi v spalnico staršev, kjer je v omari bilo shranjeno Linino blago. Eden je odprl omaro, zagledal lepo zloženo blago, ga vzel ven in strogo vprašal:
    »Od kod vam to?«

    Tedaj se Lina ni mogla zadržati, zakričala in zahlipala je istočasno: »Pustite to, to je moje! Od Dedka Mraza. Ne smete mi vzeti, to je moje«
    Potem je kar jokala, policist je vrnil blago nazaj v omaro. In potem so odšli.

    Naslednji dnevi so bili za Lino strašni. Nihče ji nič natančnega ni povedal, njenega očija pa enostavno ni bilo. Kje je? Kje? Se je spraševala in si mučila glavico. Včasih je slišala babico, kako tiho joče, ko pa je prišla k njej, si je obrisala nos in se delala, da je prehlajena.

    Navadila se je, da je šla okrog pol treh vedno ven, pred hišo, da bi počakala mamo, ki se je vračala iz službe. Kar nestrpna je bila, pa še bala se je, da tudi nje nekega dne ne bo.

    In tako jo je nekega dne videl sosedov Jani, samo leto dni starejši od nje, in pritekel k njej. Potegnil jo je za roko in zavpil: »Pojdi z mano, ti bom nekaj povedal!« Šla sta za vogal hiše, kjer ju nihče ni videl in potem ji je malo bolj potiho rekel:
    »Jaz pa vem, kje je tvoj oči«
    »Kje?« je skoraj preveč na glas zavpila Lina.

    »V zaporu.« Njegov glas je bil tih, a zvenel je pomembno. Zazrl se je Lini v oči in pribil: »To zagotovo vem, ker sem doma prisluškoval in slišal.«
    Lina je odpirala usta, in iskala besede, da bi rekla karkoli, pa ni našla takoj besed. Nenadoma jo je Jani spet zgrabil za roko, jo krepko stisnil in ji zabičal: »Pa le glej, da ne boš nikomur povedala. Ne smeš me izdati, da sem ti jaz povedal, sicer te bom premlatil«

    Tedaj sta zaslišala: »Jani! Kje hodiš? Pridi domov!« Bila je njegova mama. Jani je stekel, ne da bi še kaj rekel. Niti ozrl se ni.

    Lina je ostala sama, vsa vznemirjena, na jok ji je šlo, strah jo je bilo, gledala je okoli sebe, kot da išče nekaj ali nekoga, ki ji bo pomagal. Tedaj je tam daleč na ovinku zagledala mamo, ki je prihajala domov. Stekla je proti njej, kar so ji noge dale. Bliže je bila mami, bolj je čutila, da so ji oči polnijo s solzami. Ne jokat, si je mislila, a ko se je končno zaletela v mamo in se je oklenila, je istočasno izbruhnila tudi v jok. Ni se mogla zadržati, kar jokala je.

    »Otrok moj«, je vprašala mama, »kaj se je zgodilo? Zakaj jočeš?« Tudi njen glas je bil nekoliko tresoč.
    »Mami, reci da oči ni v zaporu. Jani pravi, da je«
    Mama je za hip obnemela, stisnila je Lino k sebi in rekla: »Pojdi Lina, greva najprej domov, potem bova sedli in vse ti bom povedala«

    Čez dva dni je bila nedelja, Lina pa se je pripravljala z mamo na obisk k očetu. To je bilo prvič, da so dovolili obisk. V zaporu.
    Ko sta prišli do ulice, kjer so bili zapori, je Lini zastal korak in še bolj se je oklenila materine roke. »Ne boj se, deklica moja, jaz sem s tabo, oči pa bo vesel, ko te bo videl. Saj si korajžna deklica.«
    Obstali sta pred stavbo, vso belo, z majhnimi okni z rešetkami, bolj zgoraj.

    Tudi pred vrati je bila najprej rešetka. Lina je bila čisto tiho, komaj si je upala dihati, ko je prišel paznik, jima odprl vrata in ju spustil v sobo, kjer je bila ena klop, pa nič drugega. Paznik se je postavil v kot, ju opazoval in čakal. Tisti hip ga je Lina sovražila bolj kot kogarkoli, saj si ni znala ničesar razložiti. Mama ji je povedala, da oči ni ničesar storil, da pa mu tega vsi pač ne verjamejo.

    Potem so se odprla vrata. Zagledala je očeta, spogledala sta se, v njegovih očeh je videla ljubezen, usta so se mu rahlo ukrivila v nasmeh.

    »Moja Lina« je dejal tiho, stopil k njej in jo dvignil v naročje. Oklenila se ga je in spet iz dna duše zahlipala. Potem je šele opazila, da je za očijem prišel v sobo še en paznik. Najraje bi ga ubila, saj jih je krivila za vse kar se je zgodilo in se še dogajalo. V svoji nemoči je le še bolj zajokala, se držala očeta okoli vratu in ga ni hotela izpustiti.

    »Samo malo, Lina. Pusti me toliko, da sedem« Utrujeno je sedel na klop, Lina na njegova kolena, mama pa poleg njiju. Potem sta se pogovarjala v kratkih stavkih, nič posebnega, mama ga sploh ni vprašala, kdaj pride domov. Namesto tega je rekla, če rabi še kakšno odejo, da mu jo prinese, če sme.
    Lina je bila ogorčena, zato je kar sama vprašala s svojim jokavim glasom: »Kdaj prideš domov, oči? Ne maram, da si tukaj, jaz pa te tako težko čakam.«

    »O tem pa ne, gospa, če ne znate krotiti otroka, jo bomo odpeljali ven, ali pa pojdita obe in konec obiska.«

    Lina je obrnila svoj moker obraz proti prikazni, ki je to rekla, hlipala, gledala, ni mogla verjeti, pomela si je oči, kot da sanja, tisti mrki obraz v kotu pa je zrl naravnost vanjo. Kar ustrašila se je, se zarila očetu pod brado in rekla šepetaje: »Jaz ostanem s tabo, dokler ti ne dovolijo, da greš z mano.« Oče je komaj zadrževal solze, stisnil jo je k sebi in ji prav tako šepetaje dejal: »Ljubica, vse bo še dobro, samo mamico ubogaj«

    »Brez šepetanja prosim!« je spet ukazal glas tiste mrke prikazni, potem pa je isto ponovil še drugi in pogledal na uro. »Dovolj bo za danes,« je rekel in dodal: »Konec obiska«

    Lina je okamenela. S srepim pogledom se je obrnila proti obema paznikoma in si zaželela, da bi bila velika in močna, tako kot v pravljici, in bi ju kratko in malo vrgla ven, daleč stran, kot dva kamna. Oče se ji je počasi izvil iz objema, potem pa objel tudi mamo in tako so se vsi trije za hip tiščali drug k drugemu.

    Potem je eden izmed zmajev, s tem bitjem je Lina nenadoma primerjala paznika, očeta potegnil stran, odprl vrata in že ju ni bilo več.

    Z mamo sta ostali sami v tisti grozno beli sobi, kjer je bila samo klop. Trdno je prijela mamo za roko, potem sta pa tudi oni morali oditi. Zunaj pred vrati so bile še tri stopnica in ko je Lina stopila na stopnico, je skoraj padla. Mama jo je ujela, jo še bolj stisnila k sebi in potem sta odšli ven na ulico in zavili nazaj proti domu.

    Govorili nista skoraj nič. Lina je kar obmolknila, zdelo se ji je, da ne bo nikoli več spregovorila. Malo pred domom je srečala svojo prijateljico Anico, ki se je igrala s kolebnico in ji zaklicala, naj se ji pridruži. Lina jo je samo žalostno pogledala, rekla pa nič.

    Mnoga leta pozneje, ko je Lina že odrasla, ko je pravzaprav na vse tisto že pozabila, je v njej kljub temu nekaj ostalo. V tisto ulico ni hotela stopiti nikoli.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Desiree
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Lina | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Lina

    Prispeval/a: Desiree dne sreda, 16. februar 2011 @ 09:06 CET
    Zgodba sega v leto 1950, ko sta bila Linin oče in še en njegov kolega pol leta zaprta zaradi zahtev po pošteni obravnavi nekoga, ki so ga na partijskem sestanku ob njegovi odsotnosti obsojali kar na osnovi tračev. Zahtevala sta, naj mu dajo možnost, da še sam pove svojo zgodbo. Nikoli ni proti njima bila podana nobena obtožnica niti razlaga, zakaj so ju pravzaprav zaprli. Po pol leta so ju izpustili kot da ničesar ni bilo, samo suho pojasnilo, da so se pač zmotili. Po tistem nista nikoli več vstopila v partijo, čeprav so ju vabili nazaj.


    Lina

    Prispeval/a: jože.k dne sreda, 16. februar 2011 @ 09:43 CET
    Spomini na nek čas iz preteklosti ostajajo, puščajo sledi v nas,
    pa naj priznamo ali ne.Bolijo neresnične besede, ki kot ostra
    britev ranijo, zarežejo sledi v nas samih.Čas blaži bolečino.Ko bi
    to občutili tisti, ki povzročijo bolečino, ali so nasedli lažem in
    spletkam in so verjeli v izkrivljeno resnico, jo posredovali naprej,
    povzročili gorje, se to ne bi dogajalo.Resnično izpoved ki
    pretrese .

    jože.k


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,36 seconds