Koliko je izrečenega o ljubezni, koliko različnih predstav obstaja o njej in koliko gorja, smo eni drugim povzročili, v imenu le te.
Kdo sploh ve, kaj je ljubezen v resnici?
Je ljubezen ljubosumje?
Je ljubezen strah?
Je ljubezen v nacionalizmu, v sledenju idealom, modelom, vzorcem…?
Je ljubezen v procesu postajati nekdo drugi, od tega kar si?
Je ljubezen vezanost za državo, partnerja, religijo, guruja…?
Je ljubezen v želji po spolnosti, po psihološki varnosti?
Je ljubezen v zadovoljevanju želja?
Je ljubezen v posnemanju, treniranju, da bi jo dosegli?
Je ljubezen v predstavah?
Je ljubezen v znanju?
Je ljubezen v iskanju?
Ne, v vsem tem, ni nobene ljubezni.
Ljubezni ni v nadaljevanju, temveč v prenehanju.
Ljubezen ni nasprotje ničemur.
Ljubezni se ne da doseči, skozi noben postopek, ali skozi čas.
Ljubezni se ne da najti, saj vse kar lahko še najdemo, ni ljubezen sama.
Ljubezen je šele, ko se vse kar je staro, dokonča in preneha.
V spoznanju, da ti k njej ne moreš in ko dokončno utihneš, ljubezen je.
V taki tišini je prisotna lepota, ki je zaradi hrupa lastnega razuma in njegovih misli, nisi bil sposoben videti.
To je vse, po čem človek tako hrepeni.
To je edina rešitev, za ta svet.
Brez ljubezni vso znanje in vsi dosežki razuma, ne izpolnjujejo pravega namena.
Koliko je izrečenega o ljubezni, koliko različnih predstav obstaja o njej in koliko gorja, smo eni drugim povzročili, v imenu le te.
