Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Domacija-Omara-Vzpon-Padec

Internetne povezave II del sreda, 9. februar 2011 @ 05:01 CET Uporabnik: jože.k In prišlo je novo jutro, ko sem se prebudil sam na kavču, saj nisem našel v sebi toliko moči, da bi se povzpel po stopnjišču navzgor v spalnico. Noč, ki je bila za menoj, je bila moreča, pol sem je prespal, pol prebedel ob TV-ju. Sanjal sem o vratih, tistih, ki sva jih nekoč pripeljala sem gor k meni. Bile so ji drag spomin na očeta, omaro, ki jo je napravil sam, na dom, otroška leta.Nov lastnik njene domačije je staro omaro razbil, vrata pa so bila lepo ročno izdelana, ležala so na dvorišču, ter v njej zbudile bes in ogorčenje, saj se menda niso tako domenili. Eno sobo bi moral opremiti z več vrednimi stvarmi, da bi svojo domačijo obiskovali in negovali spomine iz mladih let. Mogočna domačija visoko nad Idrijo je resnično pravi biser preteklosti, nekega časa. In v sanjah me je starec, ki se je prikazal prosil. naj pazim na njo, vtata.Hodil je okoli mojega bivališča, spodaj pod bregom pa je bila silhueta ženske, tako sem začutil. Ja, in tako so nastala Vrata, Odšla je, Češnjev cvet, Moja molitev, da ne bom klical prekletstva nad njo, se ji maščeval zaradi njene odločitve. O tem sva se enkrat slišala po telefonu, sicer pa sporočila, bili pa so mesiči in še kaj plastificiranih zvez, odgovorov, želja da ima ta vrata tam, tudi nekaj denarja za prenosni PC mi je še poslala, zahtevala da naj ne hodim k njej kjer živi. Iščem pravi odgovor pa ga ni, enostavno kot da bi me hotela izvleči v resničnost, potem pa deaktivirati internetno povezavo ....Saj je še vedno na njeni internetni strani slika, kjer sediva skupaj, tudi me ni odstranila kot prijatelja... V življenju so vzponi in padci.Resnejšega sem doživel, ko sem se izvil iz primeža nasilja alkoholika, groženj, nečesa kar te vsrka v sebe.Odšel sem 200 km proč, kjer sem sam, se ne čutim se ogroženega.Bivša žena je kot je trdila takrat ostala tam, v strahu da obvaruje kar se da, jaz pa sem šel.Pogojevanje, da bom lahko videl svoje vnuke, ko se bom odpovedal tožbi, so se mi zdele bedne.Tudi, ko mi je umrla tašča, pa mi ni o tem nihče niti pisnil, kaj šele, da bi bil o tem obveščen pravočasno.In ko sem jo obiskal me je vprašala če vem kaj je novega.Ob igranju radiskega sprejemnika mi je povedala, da ji je umrla mati.Skočil sem pokonci ter vprašal, kdaj bo pogreb.Odgovorila mi je, da je bil pred mesecem dni.Takrat sem spoznal, da so bile vse grožnje, ki sem jih na svoji domačiji, domu občutil. še kako resne.Po telefonu sem za tem poklical sina, ki se mi je opravičeval, da bi me obvestil o pogrebu, pa me ni, ker so tako zahtevali drugi.Morda se je kdo bal, da bi vnuku, ki sem ga imel tako rad in drugim povedal zakaj sem šel proti Ljubljani in me ni več nazaj.Moja dediščina, vse kar sem ustvarjal skozi desetletja je ostalo tam.Ločila sva se po zakonsko določenem roku brez težav, vzrok alkohol, ki sem ga navedel za ločitev je sicer zavračala, preteklo pa je dovolj časa, saj nisva bila v skupnem gospodinjstvu brez vsakih stikov dalj od zakonsko predvidenega roka.Breme, ki sem ga nosil je bilo pretežko, nisem ga več prenesel, zbolel sem, odjavil obrt ter za stalno odšel sem,v zavetju gozdov kher sem našel svoj mir. Včasih razmišljam, da je bila vez med Prijatejico in hčerko tako močna, da več ni vzdržala pri meni.Nisem zloben, lahko bi celo mislil, da je hčerko morda zapustil fant, tako pa se je preko matere maščevala.Ne to ni res, ne more, ni se zgodilo, obžalujem se opravičujem za tako podle misli, ki me spreletavajo. Še vedno razmišljam pozitivno, se pa spominjam, ko so mi težke sanje, polne krvi narekovale, da sinu preprečim končni osmorazredni izlet v Bosno.Takrat sem bil deležen obtoževanj, resnično težkih besed v družini, vendar sem pri tem vstrajal.Na dan izleta je bil sin v šoli dežurni...Toda že nasledni dan sem izvedel, da je imel avtobus v Bosni prometno nesrečo, bilo je nekaj huje poškodovanih.Morda bi njegova prisotnost pripomogla, da bi avtobus zgrmel po pobočju, s hujšimi posledicam,.Njegovi sošolci so ob mu vrnitvi rekli, da sem najbolj zlat oče..In da sem rešil hčerko, ki mi je umirala v naročju je še ena zgodba. A v sebi še vedno iščem odgovore, se veselim sončnih žarkov, narave, ki me obdaja. Komentarji (1) www.pozitivke.net