Šest minut do šestih je kazala velika okrogla ura nad okencem za informacije na železniški postaji Grand Central. Visok mlad poročnik, ki je pravkar prišel s perona, je dvignil svoj od sonca porjaveli obraz in zožil oči, da bi videl točen čas.

Srce mu je razbijalo in bil je pretresen, ker tega ni mogel nadzorovati. Čez šest minut bo videl žensko, ki ji je zadnjih 13 mesecev pripadalo posebno mesto v njegovem življenju. Žensko, ki je ni še nikoli videl, toda njene napisane besede so bile z njim in so mu bile v neusahljivo oporo.

Postavil se je, kolikor se je mogel blizu k okencu, tik za gručo ljudi, ki so oblegali uradnice.

Poročnik Blandford se je še zlasti spominjal neke noči, najhujših bojev, ko je njegovo letalo ujela jata japonskih zerojev. Videl je režeči se obraz enega od sovražnih pilotov.

V enem svojih pisem ji je priznal, da ga je bilo pogosto strah in samo nekaj dni pred to bitko je prejel njen odgovor: »Seveda te je strah... vse pogumne ljudi je. Mar kralj David ni poznal strahu? Zato pa je napisal Psalm 23. Ko boš naslednjič dvomil vase, hočem, da slišiš moj glas, kako ti govori: ´Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj.´« In spomnil se je; slišal je njen glas in poživil mu je moči in znanje.

Zdaj bo slišal njen resnični glas. Štiri minute do šestih. Njegov obraz je postal oster.

Pod ogromno zvezdnato streho so hiteli ljudje kakor barvne niti, vtkane v sivo pajčevino. Neko dekle je šlo mimo njega in poročnik Blandford se je zdrznil. Imela je rdeč cvet v zavihku obleke, vendar je bila rdeča vrtna grašica in ne majhna vrtnica, za katero sta se dogovorila. Poleg tega pa je bilo to dekle premlado, imelo je kakih 18 let, medtem ko mu je Hollis Meynell odkrito priznala, da je stara 30 let. »No, pa kaj zato?« ji je odgovoril. »Jaz jih imam 32.« Imel jih je 29.

V mislih se je vrnil k tisti knjigi – knjigi, ki mu jo je moral sam Gospod potisniti v roke med stotinami, ki jih je vojaška knjižnica pošiljala v tabor za urjenje na Floridi. O človeških vezeh je bil naslov. In po vsej knjigi so bile opombe z žensko pisavo. Vedno je sovražil to navado pisanja po knjigah, toda te opombe so bile drugačne. Nikoli ni verjel, da bi ženska lahko videla v srce moškega tako nežno, tako razumevajoče. Njeno ime je bilo na knjižničnem lisku: Hollis Meynell. Dobil je telefonski imenik New Yorka in našel njen naslov. Pisal ji je in odgovorila je. Naslednji dan so ga premestili, vendar sta si še naprej dopisovala.

13 mesecev je zvesto odgovarjala na njegova pisma in več kot le odgovarjala. Tudi kadar njegova pisma niso prispela, mu je vseeno pisala in zdaj je verjel, da jo ljubi in da ona ljubi njega.

Vendar je zavrnila vse njegove prošnje, naj mu pošlje fotografijo. To se je zdelo slabo, seveda. Vendar mu je razložila: »Če so tvoja čustva do mene resnična, poštena, potem ni važno, kakšna sem videti. Recimo, da sem lepa. Vedno bi me preganjal občutek, da ti je samo do tega, in takšna ljubezen bi se mi gabila. Recimo, da nisem nič posebnega (in priznati moraš, da je to verjetneje). Potem bi se vedno bala, da si mi še naprej pisal samo zato, ker si bil osamljen in nisi imel nikogar drugega. Ne, ne prosi me za fotografijo. Ko boš prišel v New York, me boš videl in tedaj se odloči. Zapomni si, oba lahko takrat odnehava ali nadaljujeva, kakor naju bo volja...«

Minuta do šestih – krepko je potegnil cigareto.

Nato je srce poročnika Blandforda poskočilo više, kot je kadar koli uspelo njegovemu letalu.

Mlada ženska je prihajala proti njemu. Bila je visoke in vitke postave; plavi lasje so ji v kodrih viseli ob ušesih. Oči je imela modre kot cvetlice, ustnice in brada so bile nežno čvrste. V svetlo zeleni obleki je bila kot utelešenje pomladi.

Zrl je vanjo in povsem pozabil, da ni nosila vrtnice, in ko je šla mimo njega, ji je droben izzivalen nasmešek ukrivil ustnice.

»Greš v mojo smer, vojak?« je zamrmrala.

Nezavedno je stopil za korak bliže k njej. Potem je zagledal Hollis Meynell.

Stala je skoraj tik za dekletom. Ženska precej čez 40, siveče lase je imela potlačene pod ponošenim klobukom. Bila je več kot samo okrogla. Njene noge z debelimi gležnji so bile potisnjene v čevlje z nizko peto. Vendar je imela v pomečkanem zavihku rjavega plašča rdečo vrtnico.

Dekle v zeleni obleki se je hitro oddaljevalo.

Blandford se je počutil, kot da ga je presekalo na dvoje, tako goreče si je želel iti za dekletom, pa vendar je tako zelo hrepenel po ženski, katere duh ga je resnično spremljal in bodril. In tu je zdaj stala. Njen bledi, okrogli obraz je bil nežen in čuten; zdaj je to lahko zaznal. Njene sive oči so imele topel, prijazen lesk.

Poročnik Blandford ni okleval. Njegovi prsti so se oklenili majhnega, v modro usnje vezanega izvoda knjige O človeških vezeh, po kateri naj bi ga prepoznala. To ni bila ljubezen, pa vseeno nekaj dragocenega, morda celo redkejšega od ljubezni – prijateljstvo, za katero je bil in mora vedno biti hvaležen.

Vzravnal je svoja široka ramena, salutiral in podržal knjigo proti ženski, čeprav je bil, celo ko je spregovoril, pretresen nad bridkostjo svojega razočaranja.

»Sem poročnik Blandford in vi – ste gospodična Meynell. Tako sem vesel, da sva se lahko spoznala. Vas... vas lahko povabim na kosilo?«

Obraz ženske se je razlezel v prijazen nasmešek. »Ne vem, za kaj gre pri vsem tem, sine,« mu je odgovorila. »Tista mlada gospodična v zeleni obleki – tista, ki je šla pravkar mimo – me je prosila, naj si pripnem tole vrtnico na plašč. In rekla je, če me boste povabili, naj grem z vami, naj vam povem, da vas čaka v tisti veliki restavraciji čez cesto. Rekla je, da gre za nekakšen preizkus. Tudi sama imam dva sinova pri vojakih, zato mi ni bilo težko narediti te usluge za vas.«

Danijela Premzl

Vir: KURJA JUHICA ZA DUŠO. 3. krožnik. Napisala in zbralal Jack Canfield in Mark Victor Hansen. [Prevedel Niki Neubauer.] Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. (Zbirka Za zdravo življenje.)