NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zmenek z ljubeznijo   
    ponedeljek, 23. januar 2012 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Šest minut do šestih je kazala velika okrogla ura nad okencem za informacije na železniški postaji Grand Central. Visok mlad poročnik, ki je pravkar prišel s perona, je dvignil svoj od sonca porjaveli obraz in zožil oči, da bi videl točen čas.

    Srce mu je razbijalo in bil je pretresen, ker tega ni mogel nadzorovati. Čez šest minut bo videl žensko, ki ji je zadnjih 13 mesecev pripadalo posebno mesto v njegovem življenju. Žensko, ki je ni še nikoli videl, toda njene napisane besede so bile z njim in so mu bile v neusahljivo oporo.

    Postavil se je, kolikor se je mogel blizu k okencu, tik za gručo ljudi, ki so oblegali uradnice.

    Poročnik Blandford se je še zlasti spominjal neke noči, najhujših bojev, ko je njegovo letalo ujela jata japonskih zerojev. Videl je režeči se obraz enega od sovražnih pilotov.

    V enem svojih pisem ji je priznal, da ga je bilo pogosto strah in samo nekaj dni pred to bitko je prejel njen odgovor: »Seveda te je strah... vse pogumne ljudi je. Mar kralj David ni poznal strahu? Zato pa je napisal Psalm 23. Ko boš naslednjič dvomil vase, hočem, da slišiš moj glas, kako ti govori: ´Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj.´« In spomnil se je; slišal je njen glas in poživil mu je moči in znanje.

    Zdaj bo slišal njen resnični glas. Štiri minute do šestih. Njegov obraz je postal oster.

    Pod ogromno zvezdnato streho so hiteli ljudje kakor barvne niti, vtkane v sivo pajčevino. Neko dekle je šlo mimo njega in poročnik Blandford se je zdrznil. Imela je rdeč cvet v zavihku obleke, vendar je bila rdeča vrtna grašica in ne majhna vrtnica, za katero sta se dogovorila. Poleg tega pa je bilo to dekle premlado, imelo je kakih 18 let, medtem ko mu je Hollis Meynell odkrito priznala, da je stara 30 let. »No, pa kaj zato?« ji je odgovoril. »Jaz jih imam 32.« Imel jih je 29.

    V mislih se je vrnil k tisti knjigi – knjigi, ki mu jo je moral sam Gospod potisniti v roke med stotinami, ki jih je vojaška knjižnica pošiljala v tabor za urjenje na Floridi. O človeških vezeh je bil naslov. In po vsej knjigi so bile opombe z žensko pisavo. Vedno je sovražil to navado pisanja po knjigah, toda te opombe so bile drugačne. Nikoli ni verjel, da bi ženska lahko videla v srce moškega tako nežno, tako razumevajoče. Njeno ime je bilo na knjižničnem lisku: Hollis Meynell. Dobil je telefonski imenik New Yorka in našel njen naslov. Pisal ji je in odgovorila je. Naslednji dan so ga premestili, vendar sta si še naprej dopisovala.

    13 mesecev je zvesto odgovarjala na njegova pisma in več kot le odgovarjala. Tudi kadar njegova pisma niso prispela, mu je vseeno pisala in zdaj je verjel, da jo ljubi in da ona ljubi njega.

    Vendar je zavrnila vse njegove prošnje, naj mu pošlje fotografijo. To se je zdelo slabo, seveda. Vendar mu je razložila: »Če so tvoja čustva do mene resnična, poštena, potem ni važno, kakšna sem videti. Recimo, da sem lepa. Vedno bi me preganjal občutek, da ti je samo do tega, in takšna ljubezen bi se mi gabila. Recimo, da nisem nič posebnega (in priznati moraš, da je to verjetneje). Potem bi se vedno bala, da si mi še naprej pisal samo zato, ker si bil osamljen in nisi imel nikogar drugega. Ne, ne prosi me za fotografijo. Ko boš prišel v New York, me boš videl in tedaj se odloči. Zapomni si, oba lahko takrat odnehava ali nadaljujeva, kakor naju bo volja...«

    Minuta do šestih – krepko je potegnil cigareto.

    Nato je srce poročnika Blandforda poskočilo više, kot je kadar koli uspelo njegovemu letalu.

    Mlada ženska je prihajala proti njemu. Bila je visoke in vitke postave; plavi lasje so ji v kodrih viseli ob ušesih. Oči je imela modre kot cvetlice, ustnice in brada so bile nežno čvrste. V svetlo zeleni obleki je bila kot utelešenje pomladi.

    Zrl je vanjo in povsem pozabil, da ni nosila vrtnice, in ko je šla mimo njega, ji je droben izzivalen nasmešek ukrivil ustnice.

    »Greš v mojo smer, vojak?« je zamrmrala.

    Nezavedno je stopil za korak bliže k njej. Potem je zagledal Hollis Meynell.

    Stala je skoraj tik za dekletom. Ženska precej čez 40, siveče lase je imela potlačene pod ponošenim klobukom. Bila je več kot samo okrogla. Njene noge z debelimi gležnji so bile potisnjene v čevlje z nizko peto. Vendar je imela v pomečkanem zavihku rjavega plašča rdečo vrtnico.

    Dekle v zeleni obleki se je hitro oddaljevalo.

    Blandford se je počutil, kot da ga je presekalo na dvoje, tako goreče si je želel iti za dekletom, pa vendar je tako zelo hrepenel po ženski, katere duh ga je resnično spremljal in bodril. In tu je zdaj stala. Njen bledi, okrogli obraz je bil nežen in čuten; zdaj je to lahko zaznal. Njene sive oči so imele topel, prijazen lesk.

    Poročnik Blandford ni okleval. Njegovi prsti so se oklenili majhnega, v modro usnje vezanega izvoda knjige O človeških vezeh, po kateri naj bi ga prepoznala. To ni bila ljubezen, pa vseeno nekaj dragocenega, morda celo redkejšega od ljubezni – prijateljstvo, za katero je bil in mora vedno biti hvaležen.

    Vzravnal je svoja široka ramena, salutiral in podržal knjigo proti ženski, čeprav je bil, celo ko je spregovoril, pretresen nad bridkostjo svojega razočaranja.

    »Sem poročnik Blandford in vi – ste gospodična Meynell. Tako sem vesel, da sva se lahko spoznala. Vas... vas lahko povabim na kosilo?«

    Obraz ženske se je razlezel v prijazen nasmešek. »Ne vem, za kaj gre pri vsem tem, sine,« mu je odgovorila. »Tista mlada gospodična v zeleni obleki – tista, ki je šla pravkar mimo – me je prosila, naj si pripnem tole vrtnico na plašč. In rekla je, če me boste povabili, naj grem z vami, naj vam povem, da vas čaka v tisti veliki restavraciji čez cesto. Rekla je, da gre za nekakšen preizkus. Tudi sama imam dva sinova pri vojakih, zato mi ni bilo težko narediti te usluge za vas.«

    Danijela Premzl

    Vir: KURJA JUHICA ZA DUŠO. 3. krožnik. Napisala in zbralal Jack Canfield in Mark Victor Hansen. [Prevedel Niki Neubauer.] Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. (Zbirka Za zdravo življenje.)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Zmenek z ljubeznijo | 8 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 23. januar 2012 @ 11:00 CET

    20 let kasneje....Poročnik Blandford je doživel časovni preskok v prihodnost.


    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: aries_1 dne ponedeljek, 23. januar 2012 @ 18:22 CET
    Nan dne ponedeljek, 23. januar 2012
    20 let kasneje....Poročnik Blandford je doživel časovni preskok v prihodnost.

    aries:
    Po moje, nima nič s časovnim preskok opraviti.

    Možnost obstaja, da, Hollis Meynell ni bila nikol 30 letna, bila samo nekako 17 - 18 letna al karkoli že.
    A predstavila se mu je namerno, /preko druge osebe/ starejšo in nerodno srednjoletnico, da bi priskusila pristnost ljubezni,katere naj bi bil podlaga samo "duhovni značaj" dopisovanja.
    Hollis ideal (prave) ljubezni je bil zelo visok/da se je poročniku predstavila v osebi /nerodne/ srednje letnice.

    Če jo kot tako /lepo sprejme - kar jo je, potem je njegova ljubezen pristna.
    Lahko se tu omeni, da ni bilo tolko zahtevno od poročnika, saj ni imel nobeden obveznosti odnos nadaljevati.

    Vsekakor je vsaj /njegov značaj/ prestal priskus ker ga je /resnična Hollis Meynell/ pričakovala v restavraciji.

    PS:...lahko bi se raztegnilo preizkus (ljubezni) v ekstrem, koliko časa bi poročnik obdržal stike, z /podstavljeno/ Hollis Meynell.






    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 23. januar 2012 @ 18:42 CET
    Improviziramo lahko v 101 različico, a zdaj pa resno...;) kakšna je značaj osebe, ki preprosto uporabi neko damo srednjih let, uporabi njen ne-sexsapil za svoj kao test ljubezni ? Ko zares ljubiš, testiraš ljubega.."kr neki".

    Zamišljam sebe v enaki situaciji, nekdo me testira....edina različica: odpeljem gospoda srednjih let lepo na kosilo :))


    "Beži, Blandford, beži, tole ni ljubezen, ampak navadna kurja juhica"

    Sm se pa vživela :)


    Hja, no ...

    Prispeval/a: ? dne ponedeljek, 23. januar 2012 @ 22:35 CET
    "...To ni bila ljubezen, pa vseeno nekaj dragocenega, morda celo redkejšega od ljubezni – prijateljstvo, za katero je bil in mora vedno biti hvaležen.

    Vzravnal je svoja široka ramena, salutiral in podržal knjigo proti ženski, čeprav je bil, celo ko je spregovoril, pretresen nad bridkostjo svojega razočaranja..."

    Biti (kao) hvaležen za prijateljstvo, a obenem pretresen nad (silno) bridkostjo svojega razočaranja?

    Na večino vprašanj se da velikokrat čisto enostavno odgovoriti in mogoče (veličine?) tega nisem sposobna dojeti enostavno zato, ker pripisujem prevelik pomen pravim prijateljstvom.


    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: aries_1 dne torek, 24. januar 2012 @ 06:11 CET
    Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 23. januar 2012
    Improviziramo lahko v 101 različico, a zdaj pa resno...;) kakšna je značaj osebe, ki preprosto uporabi neko damo srednjih let, uporabi njen ne-sexsapil za svoj kao test ljubezni ? Ko zares ljubiš, testiraš ljubega.."kr neki".

    Zamišljam sebe v enaki situaciji, nekdo me testira....edina različica: odpeljem gospoda srednjih let lepo na kosilo :))
    --------------------
    Aries:

    Enostavno. Sam povabit na kosilo, pa je.../ ne kava ne kosilo ni blo potrebno.
    (mož se dober odreazal, rame gor pa na kosilo.
    Mogoč večina od nas bi skup padli.

    PS: Saj ni bilo NIKAKE druge obveznosti ali celo obveznosti nikogar poročiti.

    Nan>

    "Beži, Blandford, beži, tole ni ljubezen, ampak navadna kurja juhica"
    -----------------
    aries:

    Deklina je bla pametna, saj je hotela spoznati samo poročnikov značaj in kulturo srca.

    (ni nič več zahtevala spoštljive besede povabila, na kavco ali tako.)

    Nan:
    Sm se pa vživela :)

    aries:

    ???



    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: Violeta dne torek, 24. januar 2012 @ 09:10 CET
    Ni mi všeč, vsake vrste umetni (tisti, ki jih ne postavlja
    življenje) preizkusi ljubezni ali prijateljstva pove o tem, da
    človek se boji in je tudi nenazadnje zakompleksan, vedno
    in v vsem išče neke pasti ali laži namesto tega, da bi bil
    iskren in pristen.

    Lep dan


    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: Violeta dne torek, 24. januar 2012 @ 10:33 CET
    ...še malo pogledamo to zgodbo z drugega zornega kota,
    opustimo sedaj kdo v tej zgodbi moški in kdo je ženska,
    imamo dve osebi, ena, ki je preživljala zelo težke
    preizkuse v življenju, vsak dan se je soočala s smrtjo in
    nevarnostjo, pred očmi katere vsak dan so se odvijale
    tragedije in nesmisel človeških dejanj, torej osebo, ki, če
    že prej ni vedla, sedaj sigurno spoznala kaj je življenje in
    kaj je v življenju vredno ter kaj je "bedno", na drugo
    strani pa imamo osebo, ki je v primerjavi s prvo živela
    kolikor toliko v mirnem in varnem okolju, ni videla vseh
    "čudežev" bojišča in najverjetneje ni razumela kako blizu
    oz. da življenje in smrt hodita eno ob drugi z roko v roki
    in to vsak hip... bila je zakompleksana, nezaupljiva,
    pravzaprav celo razvajena, ker če stehtamo življenjske
    poglede in preživete preizkušnje prve in druge osebe
    jasno vidimo, da pri prvi je veliko več razumevanja in
    realnega sprejemanja življenja.
    Ne nazadnje ta druga oseba (ki je postavljala preizkusi
    na "zajčkih") je tudi lagala, kot prvo je napisala, da je
    stara 30 let, potem pa se pojavi nekdo, ki je star krepko
    preko 40. Zelo grdo in "narcistično", pred vsem v tisti
    moment, ko se zaveda svoje privlačnosti ter vidi, da je
    osebi všeč, ve za svojo prevaro ter za nalašč draži s
    spogledovanjem... z mojega vidika - to je podn, kjer ni
    zna sestaviti si cene, drugo osebo pa močno
    podcenjuje...

    mislim, da najboljši razplet zgodbe bi bil, da tudi druga
    oseba na mesto sebe poslala nekoga "levega", bi bilo
    zelo zanimivo spremljati reakcijo "lepotca"...

    ... muhe razvajenega otročiča...





    Zmenek z ljubeznijo

    Prispeval/a: Nan dne torek, 24. januar 2012 @ 12:50 CET

    Sončevi pozitivci, dober dan.


    http://www.youtube.com/watch?v=L4bWaeA64Mw



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,75 seconds