Bilo je sredi junija in ves dan sem se potepal med Ljubljano in Domžalami – zaradi astronomije, da vso opremo popredalčkam – spravim v škatle, da dam izdelati vijake, ki mi še manjkajo, da lahko na začetku avgusta (tradicionalno) odrajžam nekam pod zvezdno nebo z mojimi učenci in jih učim osnove astrofotografije.
Med tem potepanjem sem srečal zajetno število staršev, znancev, prijateljev, ki so me začudeno vprašali: A ti pa nisi na valeti? Nič čudnega, da so me to vprašali, saj je danes na naši šoli zares bila valeta in valeto si predstavljam kot ponosno dejanje, kjer si po dobro opravljenem delu sežemo v roke učenci, učitelji in starši.
A jaz ne bom šel na valeto. S svojim dejanjem protestiram proti trem učencem, ki so pred dnevi »kamenjali« naše učiteljice. Ne grem na valeto tudi zato, ker so učenci enega od razredov na svojo majico (ki jo devetošolci tradicionalno izdelajo in nosijo) zapisali: MI SMO NAJJAČI. Protestiram proti takšnemu neznanju slovenščine. Mar ne bi bilo lepše in vsebinsko enako, če bi napisali na primer: Mi smo Krpani, ali pa: Mi smo kleni Slovenci.
Protestiram tudi zato, ker se je v letošnjem letu nekajkrat zgodilo, da so me pijani starši žalili po telefonu (mimogrede, moje telefonske številke so javne, da me učenci lahko zmerom zaprosijo za pomoč), protestiram, ker učenci preklinjajo in nas pošiljajo v PM ali K. Protestiram, ker je eden od učencev na domači strani naše šole zapisal: »A bo že kdo zaklal tega Szomija, a ga moram jaz?«
Protestiram, ker 15-letni bahači prihrumijo s hitrostjo 70 do 80 km/h mimo naše šole z motorjem, ker za vogalom taisti grozijo mlajšim za denar, ker njihovi starši na razgovorih o neprimernem obnašanju njihovih otrok grozijo učiteljem.
Krivi ste, krivi smo, ker smo v gonji za denarjem pozabili na red, disciplino, skromnost, vedoželjnost, spoštovanje. Idoli mladih so postali z iglami prebodeni povzpetniki, ki so na hrbtu drugih obogateli v petih minutah.
Spomnite se mojih besed, ko boste osamljeni stokali v domu za ostarele, hlepeč po ljubezni vašega sina ali hčere. Kakor sejemo, tako žanjemo. Slovenski narod bo zato, da imajo naši otroci visok standard, velike privilegije in brezmejno svobodo, požrl samega sebe.
Krivi smo, ker smo take »riti«, da ne udarimo po mizi, ne gremo zaradi mučenja učiteljev na ulice, ker ne tulimo vsi v en glas, da to, kar se dogaja ni prav, ker ne vidimo dlje od nosa, naše roke pa hlastajo samo še po denarju.
Ne grem na valeto, ker nočem gledati zaničevalnih obrazov, nočem poslušati poniževalnih besed, nočem da se na mojem obrazu ustavljajo prezirljivi pogledi. Ne grem na valeto, ker se nočem kititi s svojim delom pred ljudmi, ki mojega dela ne cenijo. Nasploh sem delo opravil po svojih najboljših močeh zato, ker je to moja dolžnost, ne pa zato, da se z njim baham. Mene so starši naučili delati.
In ko poslušam ves rompompom ob razglasitvi učiteljev leta v Sloveniji, je najbolj sramotno za našo občino (in za sosednje), da med njimi ni mojih stanovskih kolegov (naravoslovcev), ki slišijo na priimek Kosec, Rous, Vidic Klopčič, Juvančič, Oletić, Maze … (in še bi lahko našteval), skratka med njimi ni ljudi, ki so poskrbeli zato, da njihove šole po številu Zoisovih štipendistov spadajo v sam vrh v Sloveniji. Sramotno je, da jih nihče ni opazil in predlagal za več kot zasluženo nagrado.
Jaz sem sicer danes na dan valete dobil čudovito darilo: vrečo češenj od dedka Komatarja v zahvalo za moje delo (hvala bogu, da njihova vrednost ne presega tistih 60 in nekaj evrov, ki jih država še dovoli). In ko sem češnje slastno pozobal in pomislil na pridne roke starega človeka in njegovo pristno zahvalo, sem občutil, kakšna bi morala biti valeta.
Tudi za to bom za valeto doma, da pogledam obraze svojih otrok in se vprašam, a sem naredil vse, da ne bodo takšni, ki kamenjajo učitelje, ponižujejo starejše ljudi, kradejo revežem, mučijo slabotne in so polni samega sebe.
Nazadnje priznam, da se kot učitelj ne počutim krivega za vse slabo, kar sem naštel, a kot oče lahko skupaj z vsemi starši rečem le: KRIVI SMO, ker vse to dopuščamo.
Bilo je sredi junija in ves dan sem se potepal med Ljubljano in Domžalami – zaradi astronomije, da vso opremo popredalčkam – spravim v škatle, da dam izdelati vijake, ki mi še manjkajo, da lahko na začetku avgusta (tradicionalno) odrajžam nekam pod zvezdno nebo z mojimi učenci in jih učim osnove astrofotografije.
