|  Bilo je sredi junija in ves dan sem se potepal med Ljubljano in Domžalami – zaradi astronomije, da vso opremo popredalčkam – spravim v škatle, da dam izdelati vijake, ki mi še manjkajo, da lahko na začetku avgusta (tradicionalno) odrajžam nekam pod zvezdno nebo z mojimi učenci in jih učim osnove astrofotografije.
Med tem potepanjem sem srečal zajetno število staršev, znancev, prijateljev, ki so me začudeno vprašali: A ti pa nisi na valeti? Nič čudnega, da so me to vprašali, saj je danes na naši šoli zares bila valeta in valeto si predstavljam kot ponosno dejanje, kjer si po dobro opravljenem delu sežemo v roke učenci, učitelji in starši.
A jaz ne bom šel na valeto. S svojim dejanjem protestiram proti trem učencem, ki so pred dnevi »kamenjali« naše učiteljice. Ne grem na valeto tudi zato, ker so učenci enega od razredov na svojo majico (ki jo devetošolci tradicionalno izdelajo in nosijo) zapisali: MI SMO NAJJAČI. Protestiram proti takšnemu neznanju slovenščine. Mar ne bi bilo lepše in vsebinsko enako, če bi napisali na primer: Mi smo Krpani, ali pa: Mi smo kleni Slovenci.
Protestiram tudi zato, ker se je v letošnjem letu nekajkrat zgodilo, da so me pijani starši žalili po telefonu (mimogrede, moje telefonske številke so javne, da me učenci lahko zmerom zaprosijo za pomoč), protestiram, ker učenci preklinjajo in nas pošiljajo v PM ali K. Protestiram, ker je eden od učencev na domači strani naše šole zapisal: »A bo že kdo zaklal tega Szomija, a ga moram jaz?«
Protestiram, ker 15-letni bahači prihrumijo s hitrostjo 70 do 80 km/h mimo naše šole z motorjem, ker za vogalom taisti grozijo mlajšim za denar, ker njihovi starši na razgovorih o neprimernem obnašanju njihovih otrok grozijo učiteljem.
Krivi ste, krivi smo, ker smo v gonji za denarjem pozabili na red, disciplino, skromnost, vedoželjnost, spoštovanje. Idoli mladih so postali z iglami prebodeni povzpetniki, ki so na hrbtu drugih obogateli v petih minutah.
Spomnite se mojih besed, ko boste osamljeni stokali v domu za ostarele, hlepeč po ljubezni vašega sina ali hčere. Kakor sejemo, tako žanjemo. Slovenski narod bo zato, da imajo naši otroci visok standard, velike privilegije in brezmejno svobodo, požrl samega sebe.
Krivi smo, ker smo take »riti«, da ne udarimo po mizi, ne gremo zaradi mučenja učiteljev na ulice, ker ne tulimo vsi v en glas, da to, kar se dogaja ni prav, ker ne vidimo dlje od nosa, naše roke pa hlastajo samo še po denarju.
Ne grem na valeto, ker nočem gledati zaničevalnih obrazov, nočem poslušati poniževalnih besed, nočem da se na mojem obrazu ustavljajo prezirljivi pogledi. Ne grem na valeto, ker se nočem kititi s svojim delom pred ljudmi, ki mojega dela ne cenijo. Nasploh sem delo opravil po svojih najboljših močeh zato, ker je to moja dolžnost, ne pa zato, da se z njim baham. Mene so starši naučili delati.
In ko poslušam ves rompompom ob razglasitvi učiteljev leta v Sloveniji, je najbolj sramotno za našo občino (in za sosednje), da med njimi ni mojih stanovskih kolegov (naravoslovcev), ki slišijo na priimek Kosec, Rous, Vidic Klopčič, Juvančič, Oletić, Maze … (in še bi lahko našteval), skratka med njimi ni ljudi, ki so poskrbeli zato, da njihove šole po številu Zoisovih štipendistov spadajo v sam vrh v Sloveniji. Sramotno je, da jih nihče ni opazil in predlagal za več kot zasluženo nagrado.
Jaz sem sicer danes na dan valete dobil čudovito darilo: vrečo češenj od dedka Komatarja v zahvalo za moje delo (hvala bogu, da njihova vrednost ne presega tistih 60 in nekaj evrov, ki jih država še dovoli). In ko sem češnje slastno pozobal in pomislil na pridne roke starega človeka in njegovo pristno zahvalo, sem občutil, kakšna bi morala biti valeta.
Tudi za to bom za valeto doma, da pogledam obraze svojih otrok in se vprašam, a sem naredil vse, da ne bodo takšni, ki kamenjajo učitelje, ponižujejo starejše ljudi, kradejo revežem, mučijo slabotne in so polni samega sebe.
Nazadnje priznam, da se kot učitelj ne počutim krivega za vse slabo, kar sem naštel, a kot oče lahko skupaj z vsemi starši rečem le: KRIVI SMO, ker vse to dopuščamo.
Béla Szomi Kralj
|
NE ZAMUDITE
Krivi smo
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 24. september 2011 @ 11:09 CEST
kot starši res smo odgovorni.
Dodala bi samo link k prispevku o vplivu računalnika na otroke,
ki je bil objavljen na forumu:
http://www.pozitivke.net/forum/viewtopic.php?showtopic=5000
naj bo prvi korak, da malo pogledamo koliko časa naši otroci
preživijo z mobitelom, internetom in TV-jem.
Lep dan.
Krivi smo
Prispeval/a: stojči dne sobota, 24. september 2011 @ 13:28 CEST
Policija nima pristojnosti tam, kjer bi jo morala imeti, gabrova liberalna šolska zakonodaja je zgrešena in zahteva korenite spremembe.
Za kazenske prekrške otrok bi morali plačevati starši, zdaj ko je prometna zakonodaja za prekoračitev hitrosti po mestih veliko strožja, kot je bila se že poznajo rezultati, prej je večina vozila več kot 60 km na uro, zdaj je takih vsemanj.
Če bi starši otrok, ki so metali kamne na učiteljici zaradi tega morali plačati 300 evrov kazni, ti troci zagotovo ne bi nikoli več v učiteljice metali kamenja.
Druga stvar pa je odnos učiteljev do učencev. Učitelj, ki ima odnos do učencev kot do telet si bo težko pridobil njihovo zaupanje.
lp
---
stoychi
Krivi smo
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 25. september 2011 @ 10:53 CEST
Iz ene skrajnosti hodimo v drugo, ko prvo iz učitelja naredimo avtoriteto brez posluha za učence, potem pa iz istega vzroka, pustimo učencem, da so oni tisti, ki vodijo igro.
Razlike sploh ni, le da so enkrat tisti šibkejši učitelji in drugič učenci.
Primanjkuje zavesti in inteligence, za celostno poučevanje.
Manjka učiteljev nove generacije in manjka pripravljenosti za kaj takega.
Zato je protest in upor sicer potreben, a hkrati z njim bi se morala začeti temeljna preobrazba celotne psihe starejših, učiteljev in staršev.
Mlajši so le produkt nas starejših.
Dejanja mlajših, ki so opisana v članku s tem ne opravičujem.
Dokler bomo v vzgojno izobraževalnih ustanovah, poučevali le standardne predmete, ki so sicer zelo potrebni za življenje, ne da bi mladega človeka vzgajali kot celostno bitje, ki ima zraven razuma še srce in dušo, bodo posledice takega enostranskega razvoja zmeraj hujše.
Mlado bitje se zaradi takega napačnega pristopa k vzgoji in izobraževanju, razvija v nevrotično in neuravnovešeno bitje.
V vsakem primeru, opozarjanje je veliko boljše kot apatičnost, brezbrižnost in nezainteresiranost, saj gre za naš svet.
Edini smo za njega odgovorni.
V čakanju na "boljše", se stvari le poslabšujejo.
S spoštovanjem,
Mirko
Krivi smo
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 25. september 2011 @ 13:20 CEST
panefin:
dolg proces. Ko bodo starši razumeli kaj jim hočete povedati filozofi tvoje branže se boste sami med sabo še neštetokrat sporekli. Kdo ima prav, kajti: vsak zase ste toliko pametni, da ne priznavate eden drugemu svojih teoretičnih globokoumnih razgljabljanj.
Toliko kontradiktornih skrpucal se ne vidi nikjer drugje kot tukaj na SP.
Če samo tebe panefin in stojči izpostavim, kot primer bluzenja, so ostale samo še nekatere bjonde z lasuljami, ki pomagajo bluzenju v zadnjem času.
In navsezadnje:
kakšno korist imamo mi, ki beremo vaše prispevke o bluzenju.
Ja rekli boste; ne berite naših prispevkov, ne komentirajte jih, če ne boste kaj vspodbudnega napisali.
Zelo nesramno je od nekaterih komentatorjev, da ti poskušajo prepovedati komentirati njegov prispevek ali komentirati njegov komentar. Celo admina opozorijo zaradi takih pisarij.
Krivi smo
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 25. september 2011 @ 13:34 CEST
povej nam ti, kako vidiš te reči.
Žal v tvojih komentarjih ni videti nič drugega, kot totalno zaničevanje vsega napisanega kar počez in brez protu argumentov.
Povedati otroku, ki odrašča, ti si blesav, saj ničesar ne veš...proizvede kontra efekt, mar ne?
Najbrž je potreben potrpežljiv pristop in razumevanje otrokove psihe, na njegovem nivoju.
Komunikacija skozi poslušanje in razumevanje popravlja zablode.
Nauči me dragi Lario, da ne bom neumen, kot praviš.
Kar zadeva spremembe človeške psihe, ki jo ti ne vidiš kot potrebno, kaj je tvoj pristop?
Kot kaže čakanje na odrešitelje in čarobne palice nič ne pomaga.
Svet ostaja isti.
P.S.
Obstaja majhna možnost, da morebiti ne razumeš mojih vsebin, ki jih bereš, ker se v njih sploh poglobil nisi?
Pozdravljen,
Mirko
Krivi smo
Prispeval/a: ayana dne ponedeljek, 26. september 2011 @ 13:54 CEST
Tudi sama nisem bila na svoji valeti, niti na maturi ne. Zakaj? Moj čas je bil precej dragocen da bi ga zapravljala za zasluške gostilničarjev, hotelijerjev in vse druge nepotrebne pompozne navlake.
Danes so drugi časi... Pijani učenci, zanemarjeni starši in obupani učitelji!!!
Ker spreminjaš vzorce v svetu s lastnim delom na sebi, bi se trebal vsak starš povprašat kje in kaj počne otrok za njegovim hrbtom!
Glede samega dela za računalnikom je samo to da še preden je otrok sposoben prevzet odgovornost za svoja početja, mu podarijo računalnik, "da ga ne gledajo", mislim otroka!!!
Ni enostransko početje otrok starš ampak atarš otrok... Nekje umes je še učitelj kateri istori iz otrokovega življenja..., starš ostaja za vedno!
Krivi smo
Prispeval/a: Fredo dne ponedeljek, 26. september 2011 @ 14:44 CEST
"...Mlajši so le produkt nas starejših."
http://www.youtube.com/watch?v=UHxjbWEDWWk
...in na mladih stoji prihodnost ?
Nič novega že stoletja !!!
Krivi smo
Prispeval/a: objemcek dne sreda, 28. september 2011 @ 10:56 CEST
No mogoče tale vic o sodobni /svobodni vzgoji
Neka babica stoji v vrsti pred blagajno velike samopostrežbe.
Za njo v vrsti stoji mlajša ženska s nemirnim sinom kakih 9 ali 10 let starim.
Sin je kar naprej prerival nakupovalni voziček ki je že nekajkrat zadel starejšo gospo v noge.
Gospa reče otroku, naj jo neha udarjati.
Otrok ne posluša in nadaljuje s svojim početjem.Gospa, že malo jezna, pravi otrokovi mami:
"Ali ne morete reči svojemu sinu, naj neha porivati voziček?"
A mlada gospa odgovari:
"Ne. Moja metoda vzgoje mu dovoljuje svobodo, naj počne karkoli želi,
vse dokler sam ne dojame, da to, kar počne drugim ni v redu. Ta metoda je veliko uspešnejša."
V vrsti za gospo z otrokom stoji fant kakih 19-20 let, ki je razgovor pozorno poslušal,
v roki pa je držal kozarec marmelade iz rdečega ribeza. Ko je dama zaključila razlago svoje metode vzgoje, on odpre pokrov kozarca in mirno strese marmelado mladi dami na glavo.
Vsa besna se obrne proti fantu, on pa hladnokrvno odgovori:
"Veste gospa jaz sem vzgojen v svobodi na isti način kot vaš sin.
Starejša gospa veselo reče blagajničarki: "Prosim vas, marmelado računajte meni."
Lario...občutek imam, da res nisi prebral /a panefinovega sporočila. V tvojem pisanju namreč NE PIŠE NIČ. Je brez vsebine, brez pomena, brez cilja in smisla. Prazen nič poln besed. Mogoče ti gredo vici lažje do srca...
Krivi smo
Prispeval/a: Lario dne sreda, 28. september 2011 @ 14:14 CEST
objemcek,
dober vic, pa vendarle; zgleda, da si se ravnokar pojavila na SPkah, ker nisi prebrala še drugih člankov dotičnih komentatorjev.
Velikokrat sem tudi jaz protestiral proti nevzgojenim staršem. Če bi vse skupaj zasledovala od začetka se ne bi v debato vtaknila na tak način.
Tudi panefin ni dolgo na SPkah, in tudi ne ve kaj se je dogajalo nedolgo nazaj o bluzenju in nakladanju, ter protidiktornih pisarijah. Če človek piše iz svoje glave in iz svojega uma, potem ne more priti sam s sabo navzkriž.
Torej; moj namen ni ponavljanje samega sebe in ponavljanje enih in istih problemov, ampak sem opozoril na eno in isto pisanje, le da je bolj kunštno ker je vse skupaj zapisal panefin.
Saj se je tukaj na SPkah pojavilo mnogo prepotentnih pisateljev, ki so kometirali članke. Ko so zapisaqli 126 komentar se je zgodilo, da so prišli sami s seboj v konflikt, ker so pisali kar v tri dni in potolkli sami sebe ker se jim je v 73 komentarju, mogoče pomotoma, zapisalo povsem neka druga pametna ugotovitev in bila kontra zadnjemu zapisu.
Toliko o raznoraznih zapisovacih in učiteljih vere ter gurujih.
LP
Krivi smo
Prispeval/a: A dne sreda, 28. september 2011 @ 19:18 CEST
Vse je zastojn, saj pri starših vidijo vse preveč žuranja in podobnih umotvornih dosežkov. Podpira pa vsa ta sprenevedanja kar uradno
šolstvo. Ve se da se nad neizobraženimi da precej lahko vladati.Moderno šolstvo proizvaja načrtno pač samo in predvsem sužnje
potrošništva.Le redki se izmuznejo in imajo kaj boljših stremljenj, za sebe in okolico, s čimer žal tudi vse prevečkrat ,za široke mase-rajo
ispadejo kot oportunisti in doživljajo vse mogoče, seveda če dovolj javno izražajo svoja mišljenja.
Človeštvu na sploh ni pomoči ! Albert
* * *
Bom dodala primer, ki se mi velikokrat zgodi....
gremo nekam na obisk ali pa se nekako znajdemo v družbi otrok in jaz sem vedno "ta grda", ki kaj pripomne, ko npr. otrok vrže knjigo na tla in starši ne odreagirajo...mogoče moj način ni pravi, mogoče se res vtikam v vzgojo "tujih" otrok, ampak po eni strani vem, da je ta otrok tudi naš bodoči "sovaščan" in mi ni vseeno kako bova enkrat v prihodnosti sodelovala, pa čeprav samo tako, da se bova lepo pozdravila na hodniku....in me prav jezi, ker veliko ljudi kar gleda in gleda in čaka in so "riti" , ker se nočejo soočat s starši, z okoljem v katerem živijo, češ da to ni njihova stvar....
pred kratkim sem dobila en "vic", ki podkrepi tematiko s še enim primerom:
Neka babica stoji v vrsti pred blagajno velike samopostrežbe.
Za njo v vrsti stoji mlajša ženska s nemirnim sinom kakih 9 ali 10 let starim.
Sin je kar naprej prerival nakupovalni voziček ki je že nekajkrat zadel starejšo gospo v noge.
Gospa reče otroku, naj jo neha udarjati.
Otrok ne posluša in nadaljuje s svojim početjem.Gospa, že malo jezna, pravi otrokovi mami:
"Ali ne morete reči svojemu sinu, naj neha porivati voziček?"
A mlada gospa odgovari:
"Ne. Moja metoda vzgoje mu dovoljuje svobodo, naj počne karkoli želi,
vse dokler sam ne dojame, da to, kar počne drugim ni v redu. Ta metoda je veliko uspešnejša."
V vrsti za gospo z otrokom stoji fant kakih 19-20 let, ki je razgovor pozorno poslušal,
v roki pa je držal kozarec marmelade iz rdečega ribeza. Ko je dama zaključila razlago svoje metode vzgoje, on odpre pokrov kozarca in mirno strese marmelado mladi dami na glavo.
Vsa besna se obrne proti fantu, on pa hladnokrvno odgovori:
"Veste gospa jaz sem vzgojen v svobodi na isti način kot vaš sin. No, pa poglejte rezultat."
Starejša gospa veselo reče blagajničarki: "Prosim vas, marmelado računajte meni."
lp,Martina
* * *
Zadnje čase zelo pogosto slišim nerganje in pritoževanje učiteljev glede obnašanja nekaterih učencev in njihovih staršev. Takšne izjave in pričevanja verjetno niso pretirana in dokaj pristno odražajo dejansko stanje v naših šolah; vprašanje pa je, če na koncu pokažejo na pravega krivca za to.
Avtor članka zaključi: krivi smo, ker vse to dopuščamo! Ja, krivi ste, ker to dopuščate. In kaj pravzaprav dopuščate? Dopuščate avtoritetam tam zgoraj v šolskih političnih vrhovih, da krojijo takšen šolski sistem, ki razkraja družino in družbo. Ja, tudi učitelji ste udeleženi v tem, ker takšno segregacijsko politiko zagovarjate in izvajate; ali pa se zavedate problema, pa iz takšnega ali drugačnega razloga nič ne ukrenete. Končna posledica je takšen ali drugačen gnev in upor učencev in odrinjenih staršev.
Namesto da bi imela šola vlogo ustvarjanja optimalne skupnosti, v kateri se skupaj odloča in gradi, to primarno skupnost razbija, družbo deli in hierarhično razslojuje, vsakemu sloju pa določa njegovo vlogo. Vladajoči so seveda v samem vrhu, kjer se politika kroji; pod njimi je vodstveni kader šol, še pod njimi učitelji; potem pa učenci, material za obdelavo. Država predstavlja avtoriteto, ki po svoji meri vzgaja državljane, da bodo vdani in vodljivi. In starši so tukaj moteči faktor, zato naj imajo zgolj vlogo blagajne in taksi službe. Tako to teče še iz časov bivše socialistične družbe in očitno nihče ne pomisli, da bi lahko to, po 20 letih življenja v samostojni državi, vendarle spremenili. Tako smo se navadili okovov, da častimo paznike in grizemo rešitelje.
Kaj narediti v smislu sprememb? V tej butalski državi - nič! Največ kar lahko naredimo za sebe in svoje otroke je premišljen sistem privatnih šol, ali pa da se izselimo iz te države. Odločitev je še vedno naša.
Pošlji to heretično pismo na milijon naslovov, levo, desno, naprej, nazaj, gor, dol, noter, ven, skratka kamorkoli, samo da ne obstane na mestu. Saj ne da bi pričakovali kak učinek, ampak tisti, ki odločajo, pa po morebitnem branju ne bodo mogli trdit, da z zadevo niso bili seznanjeni. Da bodo vedeli zakaj se nasilje v šolah in doma povečuje. Da ne bodo mogli več igrati noja z glavo v pesku.
P.
---
your life, your expression, your software
Krivi smo
Prispeval/a: Pozitivke dne torek, 4. oktober 2011 @ 20:45 CEST
Čestitam za članek KRIVI smo. Žalostno, toda resnično je. Več
takšnih učiteljev, manj tistih, ki si zaposlitev dobijo po ne vem
kakšnih vezah (čeprav mogoče niti niso motivirani za ta poklic).
Samo da je redna plača, vse ostalo je postranskega pomena.
Nekaj dni nazaj sem bila na sprehodu z vnukom. Le nekaj čez
leto je star. Ko me je slišal, da sem pozdravila nekaj ljudi, je
tudi on. Nasmeh in:"Dannn". Pri starejših (predvsem pri njih)
sem opažala presenečen nasmešek. In čisto verjamem, da je
malček z racajočimi koraki komu polepšal dan.
Z veseljem prebiram vaše strani. Hvala.
Metka
Krivi smo
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 6. oktober 2011 @ 14:23 CEST
To je sploh prvi korak iz otopelosti in apatičnosti, iz slepe ulice.
V tem je vsebovana skrb za mlada bitja in njihov pravilen razvoj, skrb za ta svet.
To pomeni, da se ne strinjamo s stanjem kot je, saj je resnično stanje skrajnje alarmantno.
Celotna družba razpada po vseh šivih, mi pa še naprej rinemo v slepo ulico in ne ukrenemo absolutno ničesar.
Obstajajo redki posamezniki, ki vidijo, da je nekaj močno narobe, a ne vejo kaj narediti, na koga se obrniti. Posledično se njihova zdrava energija upora, izgubi v sivem povprečju.
Torej v kolikor se obstoječemu stanju ne upremo, ni možnosti za spremembe.
Toda kako izpeljati te spremembe in kakšne spremembe sploh potrebujemo?
V kolikor se obrnemo na stroko, vidimo, da vsa stroka nima pravih odgovorov, da je tudi ona zmedena in nemočna in da razen redkih posameznikov, vse ostaja na idejah in frazah, neplodnih reorganizacijah šolskega sistema...
Vzgojno izobraževalni sistem bi moral biti ta, ki bi naj vedel kaj počne, a temu še zdaleč ni tako.
Očitno je da se je izgubil, da ne ve kaj počne, sodeč po njegovih rezultatih.
Šolski sistem so ljudje.
Žal je postal važen sistem in ne človek.
Ta sistem je pobegnil izpod nadzora in ne služi več človeku, ampak ravno obratno. Pohablja ga.
Kaj je izhod?
Brez privatnih iniciativ, brez da se prvo izobrazijo učitelji in starši, sprememb zagotovo ne more biti.
Ni težko uvideti, da smo starejši ti, ki prenašamo tisočletne zgrešene vzorce nasilja in zmede na nove in nove generacije in da taka praksa obstaja, kot nepretrgana veriga.
Ta praksa in ti vzorci so žal vzorci ubijanja, vzorci agresije, vzorci strahu…
Nismo zavestni, da počnemo točno to, ko od učencev zahtevamo, da so boljši od svojega prijatelja, ko jih spodbujamo v tekmovalnosti in s tem v sovraštvu, ko jih primerjamo s tem in onim, namesto da bi jim pokazali, da so povsem unikatni in neponovljivi.
Nimamo pravega pristopa do mladih bitij, saj jim kot prvo ne znamo prisluhniti, temveč jim prefinjeno prisiljujemo, da so poslušni, da se upognejo pod našimi silnimi »moraš«.
V tem »moraš«, ni nobene ljubezni, ni pravega zdravega ozračja v katerem lahko poteka učenje.
Ker učitelji ali starši, tega ne znajo ustvariti, izvajajo prefinjeni teror v obliki prisil vseh vrst.
Ko pogojujemo učencu, da naredi to kar od njega zahtevamo, sicer ne bo od nas dobil to in ono, ne vemo da s tem ubijamo njegovo naravno radovednost in sposobnost učenja.
Povsem nekaj drugega je, poučevati v takem zdravem ozračju, kot pa graditi v ozračju medsebojnega nezaupanja.
Predpogoj za tak pravilen pristop, je biti na istem nivoju z učencem, saj je za prenos znanja potrebno predvsem razumevanje stanja psihe, srca in duše, ter možganov mladega bitja.
V kolikor tega ne čutimo, ne zaznavamo, delujemo mehansko in kot roboti.
Odnos učitelja (starša) in učenca postaja čedalje bolj nepristen, nečloveški in posledice so upori učencev, ter vse kar danes vidimo povsod po svetu.
Vse to sami ustvarjamo, mi starejši.
Sami smo postali hladni in kot roboti, ki včasih lepše ravnamo s kako svojo stvarjo, kot z mladim bitjem.
Toda kdo bo nas naučil dovzetnosti, senzibilnosti, človečnosti, če ne mi sami?
Kje naj začnemo, kje bomo to našli če ne v nas?
Žal si ravno tega mnogi ne želijo, temveč se raje zatečejo k veri, religiji, novodobnim gibanjem ali hitijo k tistim, ki vejo da jim povejo.
Mislijo, da bodo to našli v knjigah in potem to vadili, trenirali, a kaj ko to deluje le začasno in potem zopet na to pozabimo, smo na istem kot prej.
Posledice so še hujše, saj je rezultat takega tavanja še bolj porazen.
Dajmo pogledati vase in začeti s prvim korakom, s samim seboj.
Ne potrebujemo guruje, da nam povejo »kako« ljubiti, kako čutiti.
Potrebujemo svobodo od njih, potrebujemo prebujanje iz otopelosti in apatičnosti.
Potrebujemo pravo notranjo preobrazbo in revolucijo lastne psihe, a izpeljati kaj takega je najtežje delo kar jih je.
Toda v kolikor smo resnično uvideli, da nimamo izbire, da svet zagotovo tone, se ne bomo obotavljali niti sekunde več in se bomo teh gorečih problemov lotili z največjo strastjo in raziskovalno energijo.
Gre za nas same, za naš svet, za mnoga nova mlada bitja, ki jim zapuščamo ta svet.
Nikakor nam ne bi smelo biti vseeno za vse to, v kolikor je v nas še kanček človečnosti.
Vse je v nas, le da smo to prekrili z nepotrebnimi gorami materialnih stvari in pozabili na tisto primarno, človeško.
To človeško je v nas in nikoli nikamor ni odšlo, saj trka na vrata ko smo v največjih krizah.
Ta kriza je naš pravi učitelj in morali bi ji nameniti vso pozornost.
Vsem velik pozdrav.
Mirko
Krivi smo
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 6. oktober 2011 @ 14:28 CEST
To je sploh prvi korak iz otopelosti in apatičnosti, iz slepe ulice.
V tem je vsebovana skrb za mlada bitja in njihov pravilen razvoj, skrb za ta svet.
To pomeni, da se ne strinjamo s stanjem kot je, saj je resnično stanje skrajnje alarmantno.
Celotna družba razpada po vseh šivih, mi pa še naprej rinemo v slepo ulico in ne ukrenemo absolutno ničesar.
Obstajajo redki posamezniki, ki vidijo, da je nekaj močno narobe, a ne vejo kaj narediti, na koga se obrniti. Posledično se njihova zdrava energija upora, izgubi v sivem povprečju.
Torej v kolikor se obstoječemu stanju ne upremo, ni možnosti za spremembe.
Toda kako izpeljati te spremembe in kakšne spremembe sploh potrebujemo?
V kolikor se obrnemo na stroko, vidimo, da vsa stroka nima pravih odgovorov, da je tudi ona zmedena in nemočna in da razen redkih posameznikov, vse ostaja na idejah in frazah, neplodnih reorganizacijah šolskega sistema...
Vzgojno izobraževalni sistem bi moral biti ta, ki bi naj vedel kaj počne, a temu še zdaleč ni tako.
Očitno je da se je izgubil, da ne ve kaj počne, sodeč po njegovih rezultatih.
Šolski sistem so ljudje.
Žal je postal važen sistem in ne človek.
Ta sistem je pobegnil izpod nadzora in ne služi več človeku, ampak ravno obratno. Pohablja ga.
Kaj je izhod?
Brez privatnih iniciativ, brez da se prvo izobrazijo učitelji in starši, sprememb zagotovo ne more biti.
Ni težko uvideti, da smo starejši ti, ki prenašamo tisočletne zgrešene vzorce nasilja in zmede na nove in nove generacije in da taka praksa obstaja, kot nepretrgana veriga.
Ta praksa in ti vzorci so žal vzorci ubijanja, vzorci agresije, vzorci strahu…
Nismo zavestni, da počnemo točno to, ko od učencev zahtevamo, da so boljši od svojega prijatelja, ko jih spodbujamo v tekmovalnosti in s tem v sovraštvu, ko jih primerjamo s tem in onim, namesto da bi jim pokazali, da so povsem unikatni in neponovljivi.
Nimamo pravega pristopa do mladih bitij, saj jim kot prvo ne znamo prisluhniti, temveč jim prefinjeno prisiljujemo, da so poslušni, da se upognejo pod našimi silnimi »moraš«.
V tem »moraš«, ni nobene ljubezni, ni pravega zdravega ozračja v katerem lahko poteka učenje.
Ker učitelji ali starši, tega ne znajo ustvariti, izvajajo prefinjeni teror v obliki prisil vseh vrst.
Ko pogojujemo učencu, da naredi to kar od njega zahtevamo, sicer ne bo od nas dobil to in ono, ne vemo da s tem ubijamo njegovo naravno radovednost in sposobnost učenja.
Povsem nekaj drugega je, poučevati v takem zdravem ozračju, kot pa graditi v ozračju medsebojnega nezaupanja.
Predpogoj za tak pravilen pristop, je biti na istem nivoju z učencem, saj je za prenos znanja potrebno predvsem razumevanje stanja psihe, srca in duše, ter možganov mladega bitja.
V kolikor tega ne čutimo, ne zaznavamo, delujemo mehansko in kot roboti.
Odnos učitelja (starša) in učenca postaja čedalje bolj nepristen, nečloveški in posledice so upori učencev, ter vse kar danes vidimo povsod po svetu.
Vse to sami ustvarjamo, mi starejši.
Sami smo postali hladni in kot roboti, ki včasih lepše ravnamo s kako svojo stvarjo, kot z mladim bitjem.
Toda kdo bo nas naučil dovzetnosti, senzibilnosti, človečnosti, če ne mi sami?
Kje naj začnemo, kje bomo to našli če ne v nas?
Žal si ravno tega mnogi ne želijo, temveč se raje zatečejo k veri, religiji, novodobnim gibanjem ali hitijo k tistim, ki vejo da jim povejo.
Mislijo, da bodo to našli v knjigah in potem to vadili, trenirali, a kaj ko to deluje le začasno in potem zopet na to pozabimo, smo na istem kot prej.
Posledice so še hujše, saj je rezultat takega tavanja še bolj porazen.
Dajmo pogledati vase in začeti s prvim korakom, s samim seboj.
Ne potrebujemo guruje, da nam povejo »kako« ljubiti, kako čutiti.
Potrebujemo svobodo od njih, potrebujemo prebujanje iz otopelosti in apatičnosti.
Potrebujemo pravo notranjo preobrazbo in revolucijo lastne psihe, a izpeljati kaj takega je najtežje delo kar jih je.
Toda v kolikor smo resnično uvideli, da nimamo izbire, da svet zagotovo tone, se ne bomo obotavljali niti sekunde več in se bomo teh gorečih problemov lotili z največjo strastjo in raziskovalno energijo.
Gre za nas same, za naš svet, za mnoga nova mlada bitja, ki jim zapuščamo ta svet.
Nikakor nam ne bi smelo biti vseeno za vse to, v kolikor je v nas še kanček človečnosti.
Vse je v nas, le da smo to prekrili z nepotrebnimi gorami materialnih stvari in pozabili na tisto primarno, človeško.
To človeško je v nas in nikoli nikamor ni odšlo, saj trka na vrata ko smo v največjih krizah.
Ta kriza je naš pravi učitelj in morali bi ji nameniti vso pozornost.
Vsem velik pozdrav.
Mirko
Krivi smo
Prispeval/a: Violeta dne ponedeljek, 17. oktober 2011 @ 18:33 CEST
...