OD OTROKA DO MORILCA. Walter Koren

Otroci in mladostniki preživijo dandanes povprečno več časa pred TV-sprejemnikom in računalnikom kakor v šoli, to je več kot pet in pol ur na dan, in ta čas se še podaljšuje. Znanstveniki in strokovnjaki svarijo pred tem in pojasnjujejo, da to škoduje možganom in duši in zakaj lahko to povzroči, da nekateri otroci odrastejo v pobesnele brezčutne morilce.


Na univerzi Indiana so s posnetki možganov dokazali, kaj se dogaja v možganih otrok, ki pogosto in redno igrajo nasilne videoigre. Delovanje njihovih možganov postane zelo omejeno, veliko možganskih predelov je temnih, pri otrocih, ki ne igrajo takšnih nasilnih iger niti gledajo nasilne prizore, pa so možgane pisane polne dejavnosti.

Predsednik nemškega sklada boj proti kriminalu Hans Dieter Schwindt je po pokolu v Winnendenu v Nemčiji zahteval popolno prepoved prodaje nasilnih računalniških iger. Za časnik Die Neue Osnabrucker Zeitung je profesor kriminologije izjavil : »To, da je sedemnajstletnik na begu še, kar naprej streljal okoli sebe je vedenje, ki se ga mladostniki lahko naučijo v enoosebnih strelskih igrah, kot so counter strice, crysis in dr.«Izsledki policije so pokazali. Da je bil storilec v Winnendenu zasvojen z nasilnimi računalniškimi igrami. »Med drugimi igrami smo pri njem našli tudi counter strice,« je povedal predstavnik policije za tisk. Povzročitelj pokola je mesece pred dejanjem preživljal ob nasilnih računalniških igrah. Med njegovimi konjički je bilo tudi streljanje z različnim orožjem s plastičnimi kroglami.

Časnik Die Welt je svoj čas ogorčeno pisal o pokolu na tehniški visoki šoli v Virginiji 16. Aprila 2007, ameriškem mestecu Blacksburg. Tam je morilec Cho Seung Hui posttavil žalostni rekord: ubil je 33 ljudi. Večino že z enim strelom, tega je sposoben le malokateri poklicni storilec. Pri tem je bil storilec tako zelo iz sebe, da bi bil potreben psihiatrične oskrbe, če se ne bi bil ubil sam.

Ubijalske igre so za dušo prave mine. Mladostniki in mlajši odrasli, že celo petletniki, sedijo dandanes ure in ure, dneve in noči pred računalnikom in igralnimi konzolami. Pri »igrah« kot so counter strike, doom, call of duty, halo, crysis, grand theft auto IV, manhunt in drugimi se igralci urijo sistematično in ekscesivno ubijati z različnim orožjem, od brzostrelk do verižne žage. Na zaslonu ponižujejo, mučijo, pohabljajo, razkosavajo, streljajo in žagajo ljudi. Že dolgo je znanstveno dokazano, da nasilje v medijih in predvsem igre, v katerih morijo, uničevalno delujejo predvsem na mlade. To se kaže že v vsakdanjih policijskih statistikah. Nasilje narašča prav med mladimi. Nasilni delikti so čedalje bolj pogostejši in brutalnejši.

Igre, v katerih morijo, izhajajo iz poklicnega programa za urjenje ameriške armade. Z njimi vadijo tehniko streljanja, natančnost zadevanja v tarčo in neposreden odziv na nasprotnika, ki se pojavi nenadoma. Tako se vojaki odvajajo občutljivosti in se navajajo na ubijanje; prirojena zavora za ubijanje se odpravlja.

UBIJANJA SE JE TREBA NAUČITI

Vojaški psiholog in podpolkovnik Dave A. Grossman je predaval vojaške vede na ameriški vojaški akademiji Wespoint. Leta 1998 je prenehal uriti študente, ustanovil je Killology Research Group in začel proučevati ubijanje. Zdaj piše knjige, predava, kot izvedenca ga vabijo na sodišča in kjongrese.


»Za ubijanje so pomembne tri stvari: orožje, znanje in volja za ubijanje« pojasnjuje nekdanji učitelj streljanja. »Videoigre zagotavljajo dve od teh, namreč tehnično podkovanost in voljo do ubijanja«.
Dave Crossman je v svojin praksi kot inštruktor spoznal, da zahteva nekaj let trdnega urjenja, da se nekomu vsadi sposobnost in predvsem volja do ubijanja, saj je ubijanje ljudi v nasprotju s človeško naravo. Ljudje imamo prirojen biološki zavorni prag, da bi ubili nekoga svoje vrste.

»V vsej nam znani človeški zgodovini so se ljudje bojevali med seboj. V ameriški državljanski vojni (1861-1865)s tedanjim orožjem in strategijo bi lahko polk ubil v minuti približno od 500 do 1000 mož, v resnici pa sta v minuti padla le mož ali dva. Po bitki v Gettysburgu so na bojnem polju zbrali 27 000 mušket. 90% jih je še vedno bilo nabitih. To je nenavadno, ker človek potrebuje 95 odstotkov časa, da mušketo nabije in samo 5 odstotkov časa, da z njo ustreli. Še bolj nenavadno, da je bila polovica mušket nabita z več naboji. V neki mušketi je bilo še zmeraj 23 krogel. Ljudje so se izpostavljali ognju in bili pripravljeni umreti, toda niso se mogli pripraviti, da bi ubijali. Ubijanja se je treba naučiti.
Za napad v drugi svetovni vojni so se ameriški vojaki urili na tarčah, na fronti pa niso bili posebno uspešni, saj se večina ni mogla odločiti, da bi pritisnila na petelina. »Zato smo razvili simulatorje za ubijanje,« nadaljuje Grossman. Namesto v okrogle tarče so morali vojaki streljati v tarče s človeško podobo. Ker je pravo strelivo drago, so si začeli prizadevati, da bi bojišče čim bolj natančno prenesli na zaslon., da bi se lahko bojevali z navideznimi vojaki in njih ubijali.

RAČUNALNIŠKE IGRE ZA VOJAKE

»Marinci so pridobili pravice za računalniško igro DOOM IN JO UPORABLJALI ZA TAKTIČNO USPOSABLJANJE. Armada se je vrnila k supernintendu, »Pojasnjuje Dave Grossman na svojih predavanjih. »Gotovo poznate staro igro lov na race? Plastično pištolo smo zamenjali s plastičnim M-16 in namesto rac se na zaslonu prikazujejo podobe ljudi. To se je izkazalo za zelo učinkovito.«

Tudi policija uporablja take računalniške igre, oprostite »simulatorje streljanja«. Sicer se jih ob tem posvari, da lahko streljajo samo v skrajni sili. Toda tisti, ki te igre nenehno igra v igralnih dvoranah, ne pozna tega svarila. In pri sodobnih računalniških igrah je napačno, če igralec ne ustreli v predpisanem času, ker je po nekaj sekundah sicer sam »ubit«. To naj bi bil za virtualnega nasprotnika konec igre.

Grossman, ki se je iz Savla spreobrnil v Pavla, pozna nevarnost: »To so simulatorji za ubijanje. Ne gre več za simulatorji za ubijanje posameznikov, ki jih je treba ubiti pod posebnimi pogoji. Gre za naprave in igre, ki so na voljo otrokom, njihov edini socialni namen je privzgojiti otroku sposobnost in voljo do ubijanja«.
Z nasilnimi igrami se otroci večer za večerom urijo v ubijanju. Streljajo na vse, kar jim pride pred cev. Takšni vedenjski vzorci se razvijejo v avtomatizem, ki se ob stresu takoj sproži. Tudi policisti pri resničnem streljanju pogosto presenečeni ugotavljajo, da so med spopadom podzavestno spravljali prazne tulce v žep. Zakaj? Ker so se tako naučili na strelišču.
Pri mladostnikih, ki povzročijo pokole, ni nič drugače. Dave Grossman je prepričan, da ti sprva skušajo ubiti določeno osebo. »Praviloma je to prijateljica ali učitelj, nekdo, ki jih zelo razočaral. Toda, ko začnejo streljati, se ne morejo več ustaviti. Streljajo na vse, kar se premika, dokler ne dosežejo cilja ali jim zmanjka nabojev.« Med žrtvami so včasih celo morilčevi prijatelji.

TRENING UBIJANJA ZA OTROKE

Vse, kar se »igraje« naučimo na računalniku, pod stresom samodejno ponavljamo, ne da bi o tem premišljevali. Kajti med stresom prevzame vodstvo najstarejši del možganov, odgovoren za nagonsko ravnanje po vzorcu: bojuj se ali beži.

»Že pet tisoč let se igramo z lesenimi meči in v sodobnem času z otroškimi pištolami » piše grossman. »toda, če se kdo poškoduje, prenehamo.« tudi v moštvenih športih se igra ustavi, če se igralec poškoduje, in športni sodnik kaznuje povzročitelja.
»pri videoigrah pa virtualnemu soigralcu odpihnemo glavo tisočkrat, teče kri. Toda ali imam zaradi tega težave? Nasprotno, še nagrajen sem s točkami to so pataloške igre.«


S streljanjem v ubijalskih igrah se otroci urijo za učinkovite nevarne morilske avtomate.

V številnih takšnih igrah si pridobijo še dodatne točke za posebno učinkovito ubijanje, kot na primer za strel v glavo.


Po statistiki ameriške FBI zadenejo njihovi strelci med streljanjem, če ustrelijo petkrat, samo enkrat. Nasprotno pa je dokazal 14letnik iz Paducaha v ameriški zvezni državi Kentucky. Ukradel je pištolo kalibra 22, jo vzel s seboj v šolo in osemkrat ustrelil v osem učencev. S petimi streli jih je zadel v glavo, z drugimi v zgornji del telesa. Dave Grossman je več let izobraževal elitne bojevnike v policiji in vojski in še ni doživel, da bi kdo tako dobro streljal. Če otroci ali mladostniki na zaslonu vedno znova vadijo streljanje v tarčo, so že kmalu boljši kot poklicni strelec, ki leta in leta vadi na strelišču. Otroci, ki tako ne porabijo nič za strelivo, streljajo veliko pogosteje in natančneje kot vojaki. Naši otroci in mladostniki se igraje razvijajo v popolne morilce, čeprav še nikoli v roki držali pravega orožja.

Ugotavljajo, da otrokom in mladostnikom, ki vsak dan po več ur igrajo takšne igre, manjka stik z resničnostjo. Ko so v Littletonu, v ameriški zvezni državi Kolorado, na šoli Columbine po razglasu slišali za pokol, so nekateri učenci ploskali. To grozljivo pomanjkanje stika z resničnostjo je ena od posledic nasilnih računalniških iger. Igralcu sperejo možgane, moralne vrednote so obrnjene na glavo in tudi odpravljene.Človek se postopno uri, da bi ob ubijanju ne občutil zadržka, temveč veselje in celo užitek.
KDOR VIDI 40 000 UMOROV

Predsednik ameriške nacionalne zveze mest, župan Bart Peterson, je v svojem govoru 17. Aprila2007 zahteval prepoved takšnih iger, tako kot že mnogi pred njim. Pomagalo bi že, če bi »igre« preimenovali v to, kar v resnici so, namreč »simulatorji za privajanje na ubijanje«. Peterson se je pri svojem predlogu opiral na uradno statistično gradivo, po katerem otrok do osemnajstega leta, ko postane polnoleten, vidi v medijih že povprečno 200 000 nasilnih dejanj in 40 0000 umorov.

Takšne igre so v Ameriki že dolgo pomembno naborno gradivo za armado, saj bi brez njih še komaj našli mlade, ki bi v njej prostovoljno služili. S temi igrami se prihodnji rodovi čustveno pripravljajo na ideološko načrtovano »svobodno« družbo., v kateri bo nekaj veljal samo konkurenčni boj, in človek se bo osamil, to pomeni, da bodo odpravljeni še zadnji ostanki družabnih povezav z družino, družbo, državo in narodom.

Učinki teh iger so znani. Ni potrebno, da je človek psiholog, da bi ugotovil, kaj se dogaja v razvijajočih se možganih, če so neprenehoma izpostavljeni prizorom groze in se ti nalagajo v človekovi podzavesti. Nič čudnega, da takšne osebe s časoma otopijo in se postopno začnejo veseliti trpljenja drugih; to so potrdili tudi številne raziskave.

Igre zmanjšujejo občutljivost za nasilje, iz tega pa se poraja čedalje več agresivnih in sovražnih dejanj. Zmanjšuje se sočutje do človeka, manj je socialnega vedenja. Pojavlja se več agresivnih in sovražnih misli in v mladostniku se oblikuje temeljno stališč, da mu ves svet želi samo slabo. Igre nadalje zahtevajo tudi strinjanje s predpisi, ki upravičujejo nasilje in krepijo agresivna čustva, kot sta jeza in sovražnost.UGOTOVITVE VELJAJO NA SPLOŠNO ZA VSE MLADOSTNIKE.

…GA NASILJE VEČ NE MOTI

Nasilne videoigre zmanjšujejo občutljivost za nasilje. To so dokazali ameriški raziskovalci državne univerze Iowa v raziskavi na več kot 250 študentih.

Raziskovalci pod vodstvom Nicholasa Carnageya so najprej pri 124 moških in 133 ženskih poskusnih osebah izmerili temeljne fiziološke kazalnike, kot sta srčni utrip in električni odpor kože. Nato je polovica naključno izbranih poskusnih oseb 20 minut igrala videoigro z nasilno vsebino, druga polovica pa z nenasilno vsebino. Nato so raziskovalci vsem poskusnim osebam pokazali 10minutni video s pravimi policijskimi posnetkami, prizori iz sodnih dvoran, streljanje in bojevanje ter jim hkrati merili srčni utrip in stresne odzive na koži.
Pokazalo se je, da so prizori resničnega nasilja pri poskusnih osebah, ki so igrale nasilne igre, povzročile opazno manjši odziv kakor pri študentih, ki so igrali nenasilne igre. Nasilne videoigre uporabnika navajajo na nasilje, zato se ta manj odziva na prizore resničnega nasilja, trdi vodja raziskave Nicholas Carnagey.Psihologi opozarjajo, da velika razširjenost agresivnih vsebin v medijih pelje k splošni naraščajoči in sistematični desenzibilizaciji do nasilja. Tudi igre v katerih ni krvi in drugih nazornih podrobnosti, bi lahko tak učinek povečale, ker bi igralci nasilje povezovali z nečim pozitivnim.

DEKLETA SO VELIKO BOLJ TREZNA KAKOR FANTJE

Dokazali so tudi, da je učni uspeh obratno sorazmeren s časom, namenjenim igranju iger. S tem se skuša pojasnjevati tudi razlika med dekleti in fanti glede dosežene stopnje izobrazbe. V gimnazijo prihaja čedalje več deklet, fantov pa je že leta čedalje manj.

Doma igra igre 40 odstotkov fantov in 15 odstotkov deklet. Zato je opazna tudi razlika v šolskem uspehu: še pred leti je bilo fantov in deklet, ki so ponavljali razred ali uspešno končali srednjo šolo in opravili maturo približno enako, zdaj pa sta med ponavljavci skoraj dve tretjini fantov, pa tudi maturira oziroma konča srednje šolanje samo 40 odstotkov fantov.

Grozljivi prizori v igrah, ki povzročajo močne čustvene odzive, potiskajo druge miselne vsebine, saj jih mladostniki občutijo kot manj čustveno nabite. V praksi to pomeni, da otrok, ki se uči za šolo in tudi igra računalniške igre, lahko ohrani manj učne vsebine, na učni uspeh vpliva ne samo trajanje igranja, temveč tudi »kakovost« iger. Kolikor bolj je igralec čustveno zavzet, toliko močneje se igralne vsebine zasidrajo v njegove možgane in potisnejo številne druge. Hkrati pa se merilo za »zabavo« postavi zelo visoko. Učitelj, ki mora podajati tudi dolgočasno vsebino, se ne more meriti s »kakovostjo zabave«, ki jo ponuja igra. Učenci sen dolgočasijo in pridobe pri pouku prav tako malo kakor pri pasivnem gledanju televizije.

Direktor kriminalističnega raziskovalnega inštituta nemške dežele Niedersachsen Christian Pfeiffer je poročal o izsledkih raziskav, ki kažejo, da skoraj dve tretjini vprašanih igralcev namenjata računalniškim igram več kot štiri ure na dan. »Od ene tretjine do 40 odstotkov takšnih igralcev je z igrami zasvojenih« Raziskava, ki so jo opravili na univerzi Stanford je ovrgla domnevo, da postanejo zasvojene samo šibke osebe. Kar 40 odstotkov zasvojenih naj bi bilo pred tem socialno trdnih.

Pfeiffer je hkrati kritiziral tudi pobudo USK-ja (Freiwilline Selbstkontrolle fur Underhaltungs-Software, Prostovolni samonadzor nad prostočasnimi računalniškimi programi), ustanovljenega po pokolu, ki ga je zagrešil učenec v Erfurtu. V tem organu sodeluje več ljudi, ki so hkrati tudi svetovalci zabavne industrije. »Družba, ki dopušča takšne igre, je bolna, » pravi Pfeiffer. Zvezni organi pa ne morejo ukrepati, ker so zavezani presoji USK-ja. »Zgodila se je temeljna napaka,« trdi Pfeiffer. Kritizira tudi spodbujanje USK-ja, da računalniške igre pozitivno vplivajo na učenje. Resnica je prav nasprotna: »Med uporabo računalnikov in šolskim uspehom je velik prepad.«


NEPRIMERNE VSEBINE NA PRENOSNIH TELEFONIH

V zvezi s tem pa ne moremo mimo vpliva prenosnih telefonov. Za mladostnike ti niso samo statusni simbol, ampak tudi poglavitni pripomoček za sporazumevanje. Skoraj vsak mladostnik ga ima. S sodobnimi telefoni je mogoče poslušati glasbo, fotografirati in predvajati kratke videoposnetke. Prenosne telefone je težko nadzirati. Večina mladostnikov ima takšne s kamero. Mladostniki čedalje manj telefonirajo, raje si menjavajo slike. In kako preprosto je to vemo tudi odrasli.
»V našem mladinskem središču opažam, kako hitro si mladostniki menjavajo kratke filme, ne da bi mi sploh vedeli, s kakšnimi vsebinami. Prej je bilo za to potreben kabelski internet, danes zadošča prenosni računalnik ali prenosni telefon s povezovalnim mestom bluethooth. Razširjenosti tega skoraj ni mogoče omejiti.«
Po bluetothoothu se menjavajo videovsebine- z enega prenosnega telefona na drugega, in to v sekundi. Vsak lahko vsakemu pošlje vse. Edini pogoj povezava bluetooth. In to ima čedalje več učencev.
Večina staršev kupi otrokom prenosne telefone, da bi bili tedaj, ko je nujno dosegljivi. Toda, kot pravi Ratzmann, to že dolgo ni pomembno«Prav grozljivo je, da je najbolj razširjena menjava nasilnih vsebin – tako kot je bila nekoč menjava slik nogometašev. Nasilne vsebine se razpošiljajo naokrog in učenec, ki ima v nekem tednu ali mesecu najbolj cool vsebino, se na šolskem dvorišču tudi najbolj uveljavi.«


VIDEOIGRE CELO ZA DOJENČKE

Isti dobavitelj računalniških iger imajo celo videoigre za 6mesečne otroke. Dobronamerni starši kupujejo programi z obetavnimi naslovi, kot so Otrok Einstein ali mali genij, ker jim proizvajalci zagotavljajo, da bo tako postal njihov otrok inteligentnejši, čeprav zato ni nobene teoretične ali izkustvene podlage.
»Če zapremo v kletko mlado podgano, nastanejo v njenem možganskem razvoju motnje. Ljudje morda mislijo, da zaslon spodbudno vpliva na otroka. To ne drži. Dojenček se uči celostno, to pomeni hkrati, z vsemi čutili. Mora se na primer naučiti, ali je senca - senca ali pa zaboj. In to izve šele tedaj, če poskusi,« pravi raziskovalec možganov prof. Manfred Spitzer. »Po televiziji si otroci takšnih izkušenj ne morejo pridobiti. Slika in ton prihajata iz različnih smeri, televizijske slike nimajo globine, ni jih mogoče okušati, vonjati, niti prijeti. Dojenčku torej manjka več kot pol-informacij, da bi se naučil, kaj pomeni kateri objekt. Sveta ni mogoče prinesti na zaslon. Lahko bi celo rekli, da ni velike razlike, če postavimo dojenčka pred televizijo ali ga zapremo v klet,« je prepričan Spitzer.
Tudi starejši otroci naj neb bi gledali veliko televizije. Vsekakor pa ta ne sodi v otroško sobo, kajti »kdor veliko gleda televizijo postane posebnež« pravi Spitzer. Profesor bo že vedel, saj je strokovni direktor psihiatrične univerzitetne klinike v Ulmu in oče petih otrok.

ZABAVA UBIJA UČENJE

Marsikateri od staršev je prepričan, da je računalnik čudoviti pripomoček za učenje. Manfred Spitzer temu ugovarja: »Otrok potrebuje računalnik šele od 16 leta naprej. Pred tem računalnik ogroža akademski razvoj. Kajti znanje, ki ga kdo ima, je tisti filter, ki ga potrebujemo, da bi lahko na primer smiselno uporabljali internet – in to znanje pridobimo iz šole in knjig in ne z interneta. Brez poprejšnjega znanja dobimo z interneta samo smeti«.
Podobno kritično svari pred motnjami pozornosti in zaznavanja internetni guru Clifford Stoll v svoji knjigi Hight Tech Ketzereien (Krivoversko o visoki tehnologiji). »predpostavimo, da bi hoteli okrepiti motnje v zaznavanju. Ne morem si predstavljati boljšega pripomočka, kot da bi otroke izpostavil hitrim video-prizorom ali računalniškim igram z avtomobilskimi dirkami, bojem med vesoljskimi ladjami, streljanju in mogočnemu eksplozijskemu hrupu, kričečim barvam in nepovezanim informacijam iz različnih virov, ki jih omogočajo postmoderni mediji s hiperpovezavami, namesto da bi otrokom preprosto pripovedovale pravljice.«
Clifford Stoll ve, o čem govori. Podatkovno omrežje pozna tako dolgo in dobro kot skoraj nihče drug. Že leta 1972 je sodeloval pri nastanku arpaneta, predhodnika današnjega interneta.
Tako kot Spitzer tudi Stoll meni, da otroci za svoj razvoj ne potrebujejo računalnika. »Razen za zabavo se uporablja računalnik zgolj zato, da se otroci ob njem naučijo zapravljati čas.« In še več: »jezen bom, če bodo naše šole žrtvovane na oltar tehnologije. Množice učiteljev in vzgojiteljev si kot žužki prizadevajo pripeljati v šolo čim več kablov in omrežij. Starši so veseli, ko s kartico kupijo otroku elektronsko napravo, in mislijo, da bo to pripomoglo k hitri rešitvi vseh težav ali bliskovitemu uspehu.«
Ko se učitelji srečujejo z zahtevami, naj učence naučijo računalništva imajo opraviti z napol izobraženimi učenci, ki so sicer navdušeni nad igrami na računalniku, vendar niso sposobni prebrati knjige. »Treba je dobro razlikovati med možnostjo pristopa do informacij in med sposobnostjo, da jih interpretiramo. Otroci, ki niso sposobni kritično razmišljati,« pravi Clifford Stoll, »nič hudega sluteč sedijo pred zaslonom in zamenjujejo obliko z vsebino, smisel s čutnostjo in prazne besede s pomembnimi mislimi.«
Svojim otrokom vajenim računalnika, smo pozabili povedati, da učenje ni vedno zabava. »Učenje pomeni delo in disciplino,« opozarja Clifford Stoll »Zahteva angažiranost obeh strani, učitelja in učenca. Z opravljanjem domačih nalog se razvija odgovornost. Brez truda ni izobrazbe. Nagrada pa ni kratkotrajen adrenalinski naboj, temveč veliko zadovoljstvo – vendar se to doseže šele po več tednih, mesecih ali letih. Če pa bi učenje enačilo z zabavo, bi to tudi pomenilo, da se človek ne zmore naučiti ničesar, kar ni tudi zabava.«
Pedagogika, ki bi hotela razvijati otroka samo z igro in zabavo, bi bila neodgovorna, je svaril že Rudolf Steiner. Človek se ne bi ničesar naučil. Clifford Stoll imenuje takšen pomisleka vredni razvoj »edutainment (mešanico vzgoje in zabave)«. V svoji knjigi LogOut – Warum Computer nichts im Klassen-zimmer zu suchen haben (LogOut – Zakaj računalniki v učilnici nimajo kaj iskati) je zapisal: »Če bi želeli, da bi naši otroci brali knjige, zakaj jih potem posadimo pred zaslone, ki povzročijo bolezni, če človek po njih prebira več kot le nekaj strani? Če otroci že tako in tako gledajo preveč televizije, zakaj potem še v šole nameščamo multimedijske sisteme? Ti »učni pripomočki« otroke odvračajo od pisanja in študiranja. Interes otopi z grafičnimi igrami, ki so usmerjene na hitre odgovore namesto na razumevanje in kritično mišljenje, in se prodajajo kot »pedagoško primerne«. Ne preganja se samo razmišljanje, temveč tudi izvirnost, zbranost in navdih. S takojšnjim interaktivnim nagrajevanjem, s katerimi izdelki mešanice vzgoje in zabave vabijo pod geslom »učenje je zabava« se krepi duhovna lenoba, iz šol se izganjajo vztrajnost, potrpežljivost in veselje nad poskušanjem.« Rešitev na zaslonu ohranja človeka v zmoti, da je razumel nekaj, kar v resnici ni.
Po sto letih ne bo pomembno, kakšen avto smo vozili danes, kje smo prebivali in kako, kakšen poklic smo opravljali in koliko denarja smo imeli na računu. Po sto letih bo pomembno le, kakšno popotnico smo dali svojim otrokom razen videoiger, privlačnega učnega programa in bolj ali manj veselih in napetih filmov.

Walter Koren
ZeittenSchrift št66/2010N

...globalna moč vizualizacije... koga in česa...

Spoštovani g. Walter,
prav lepo ste opisali sliko sveta danes, v luči odnosa do najmlajših.

Resnično se lahko vprašamo, kje je in kaka je materinska ljubezen do svojega otroka, ko le tega pusti vzgajati sebi in družbi, na take grozljive načine, da o ljubezni učiteljev in družbe sploh ne govorimo.

Nikjer ni nobenega, ki bi kaj spremenil, razen tistih kozmetičnih, navideznih sprememb.

Kot vidim jaz, je potrebna temeljna in korenita sprememba zavesti v posamezniku, ki bo potem spremenila pristop do vzgoje in izobraževanja, v najbolj zgodnjih letih odraščanja.

Za izpeljati kaj takega, se torej prvo morajo izobraziti učitelji in starejši, saj starejši zapuščamo mladim svet v ruševinah, kot ste lepo zapisali.

Brez da se učitelji sami preobrazijo, brez da se spoznajo kot celostna bitja, ki razen razuma imajo še srce in dušo, harmoničnega razvoja otrok in sveta zagotovo ne bo in družba bo še naprej propadala do dokončnega zloma.

Zaskrbljujoče je dejstvo, ki je prisotno tudi tukaj na pozitivkah, da nekateri ki se imajo za "duhovno razvite", take slike sveta, sploh ne vidijo.
Oni so tako daleč poleteli v višave, da so popolnoma nedovzetni za realnost, tako kot v resnici je.
Vsi po vrsti govorijo o resnci, lepši kot je ta tukaj, ki smo jo vsi mi soustvarili.
To je kolektivna hipnoza, ki je zmeraj globlja in nič ne kaže, da bo drugače.

Skoraj nihče ne želi spoznavati edinega odgovornega za tako stanje. To je izključno naš precenjeni razum.
On sicer zna veliko, veliko tega koristnega, a ljubezni in trajnega miru, ne zna ustvariti.


Hvala vam za vaša kritična pisanja, saj je kritika nadvse potrebna tej družbi, vsem posameznikom, ki spijo v svoji zaslepljenosti in brezbrižnosti.


Lepo vas pozdravljam.

Mirko

Mirko se opravičujem za svojo napako, ker sem zaradi spoštovanja avtorstva navedla le ime avtorja in nisem se podpisala, kot posredovalec samega članka, vendar to nikakor ne odtehta aktualnosti navedenih dejstev s strani avtorja raziskave in v tvojem komentarju .

- ta članek, je sicer bil objavljen lani v ne vem točno v kateri reviji, žal je, da le malo kdo ta članek prebral.

Lep dan vsem.