Piše: A. M. v novi Hani www.revija-hana.com

Resnične zgodbe
Naj vam zaupam svojo zgodbo o delovanju črne magije, ki še dandanes vpliva na našo družino. Bila sem stara 5 let, ko smo se iz mesta preselili na vas. Oče je veliko delal v tujini. Toliko je delal, da smo v treh letih zgradili 300 m2 veliko hišo in se vselili. Hiša je bila končana s fasado vred. Srečno smo živeli, dokler se pred 10. leti niso pričele okoli naše hiše dogajati čudne stvari.

Najprej smo imeli najlepše rože v vasi. Res, zavidanja vredne! Ko je mami okopavala rožice, je nekoč sredini čebulic našla jajce. In smo pomislili: No, prav, saj smo na vasi! Kokoška je znesla jajce, razbila ga je in pustila v zemlji.

Nato je čez eno leto na jajce naletela pri izkopavanju krompirja. Takrat smo se vsi po vrsti zamislili … No, smo na vasi, so kokoške, vendar tako globoko in na sredini krompirjeve jamice pa ne more kokoška znesti jajca.

Danes na vrtu ne uspeva čisto nič, ne glede na gnojila, vodo … Prav tako so naše rože za »sramoto«, čeprav jim posvečamo veliko nege in časa. Toda tako so se naše težave šele začele.

Imam 4 leta starejšo sestro, ki je zelo navezana na družino, sploh na očeta. Ker je starejša in je bil oče ob njenem rojstvu še v Sloveniji, se je nanj zelo navezala. Jaz se nisem toliko, ker je bil v času mojega rojstva že v tujini in se nisem mogla tako navezati nanj.

Sestra je odšla študirat v Ljubljano. Vsako nedeljo je odhajala na vlak v solzah. Prav vsak dan je poklicala domov, da je vprašala, kako smo, da nas je slišala. Vsak petek je obvezno hodila domov. Vse je kazalo na to, da nas ne bo nikoli zapustila. Še sama sem večkrat rekla: »Pa dobro, saj je kot malo dete, da vsak dan kliče!«

Končala je študij v Ljubljani, dobila celo priznanje za naj-študentko leta. Sredi poletja pa je od doma nenadoma izginila. Pustila je v sobi na mizi pismo, v katerem je zapisala, da je odšla od hiše, ker imajo starši raje mene … Ha?! Nikomur ni bilo nič jasno! Še družinski prijatelji so rekli, da je to nemogoče, da tega ni mogla ona narediti, da ne bi bilo čudno, če bi to storila jaz. Ampak … ona?! Kolikokrat sva jo z mami klicali, naj se vrne domov, da bomo stvari uredili. Ni poslušala. V nekih trenutkih se nama je zazdelo, kako ji je odveč, da jo kličeva in prosiva, naj pride domov.

Po dveh letih molitev in prošenj je le prišla domov in smo se pogovorili. Jaz in mami še vedno trdiva, da to ni bila ona in da ona tega ni sposobna storiti. Sestra je sedaj poročena ima dva otroka. Živi 10 minut stran od mami, a še vedno jo vsak dan pokliče, tudi večkrat na dan. Vendar tukaj še vedno nismo raziskali zadeve. Vedeli smo, kako se nekaj dogaja in da je vse skupaj čudno.

Potem se je zgodilo, da si je oče v gozdu pri podiranju dreves zlomil gleženj, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Od takrat je brezposeln, ker ne more dobiti dela. Če je kje delal, pa ni bilo denarja za plačilo. Naenkrat smo bili čisto na dnu, na robu propadanja. Finančno smo bili prej zelo močni, danes pa smo berači. Razmišljali smo celo o prodaji hiše. V nekem obdobju smo zbirali tudi plastenke in pločevinke, da smo jih prodali na Hrvaškem za pol kune po pločevinki – tako smo čez mesec zbrali za položnice.

Oče je kar naenkrat razdelil skupno družinsko blagajno. Vse, kar je zaslužil, je dal na stran. Nikoli nismo vedele, koliko je zaslužil, kam je dal denar … Vsake toliko je vpil na mami, da mu je vzela denar, za kaj ga je porabila, pa čeprav niti vedeli nisva, kje ima denar in koliko ga ima.

V tem času sem se sama preselila v Kranj, kjer sem študirala. Ker starši niso imeli denarja za moj študij, sem začela delati kot natakarica. Moj vsakdan je bil tak, da sem ob 7-ih zjutraj odšla na predavanja do 13-ih, potem sem šla domov »spat« za eno uro, se preobleč v delovno obleko in odšla delat. Delala sem od 15-ih do 5-ih zjutraj naslednjega dne. Potem sem se vrnila domov, se stuširala in odšla ob 7-ih zopet na predavanja. In tako iz dneva v dan.

Ker sem veliko delala, sem na mesec zaslužila okrog 1300 eur, meni pa od plače ni ostal niti cent, niti za hrano! Moj hladilnik je bil vedno prazen. Imela sem srečo, da mi je na delovnem mestu pripadala malica, torej en sendvič v okviru osmih ur dela. Ker pa sem vedno delala več kot osem ur na dan, sta mi pripadala dva sendviča. Tako sem se preživljala.

Čez čas sem se vprašala, kaj se dogaja. To je nemogoče, da delam cele noči, si ne kupim ničesar, a kadarkoli sedem v avto, se nekaj zgodi, se nekaj pokvari. Potem moram dati spet celo plačo za popravilo avta …

A. M.

NADALJEVANJE ZGODBE SI PREBERITE V NAŠI NASLEDNJI ŠTEVILKI.