Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Metod-Humar-Alpinist

Odšel je alpinist in prijatelj Metod Humar torek, 17. april 2012 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec S težkim srcem se bomo poslovili od Metoda Humarja, slovenskega alpinista, gorskega vodnika, gorskega reševalca, ljubitelja kulture in neprecenljivo dragega prijatelja (* 2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. aprila 2012). Bil je eden od prvih slovenskih alpinistov, ki se je udeležil alpinistične odprave na Himalajo (1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m) in je tudi dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije. Metod je ljubil gore bolj kot svoje lastno življenje. Iz svoje rojstne vasi Nožice je že kot otrok občudoval lepote Kamniško – Savinjskih Alp, ki so ga očarale in navdihovale s tisto plemenito radovednostjo in čutom za lepoto narave, povezano z bogastvom rastlinstva in skalnatimi oblikami kamnitih skulptur, ki človeka tako očarajo, omamljajo in tako mu je postajala gora vse dragocenejša, ko so se prekipevajoča čustva zlila z njo. Dejal je, da je še kot otrok hotel videti, kaj je na drugi strani gore. Hrepenenje se je z leti stopnjevalo. Izbral si je kamnoseški poklic in se pogosto pošalil, da bo tako znal vsaj dobro zabiti varovalne kline v trdo skalovje. V alpinizmu se je začel uriti, ko mu je bilo 17 let. Plezalne veščine je dojemal s Tonetom Škarjo. Posebej je prisluhnil nasvetom starejšega alpinista Mihe - Mihola Habjana, človeka z velikim srcem, alpinista, gorskega reševalca in vodnika lavinskega psa postaje GRS Kamnik, ki se je pred več kot dvajsetimi leti smrtno ponesrečil med delom v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Metod je bil davnega leta 1958 kot 19-letnik sprejet za pripravnika gorske reševalne službe. Pripovedoval je, da smo tedaj Slovenci živeli zelo skromno. 'Štiri mesece je bilo treba delati za navadno kolo,' je dejal. Živel je s svojo družino v Šmarci, kjer ga je zvesto ljubila njegova Ada, klena Kraševka iz Malega Dola, ki ga je vselej, če je le mogla spremljala v gore. Tudi hčerki Ada in Katarina sta ljubiteljici gora, smučarki in športnici. Katarina ima doma veliko lončeno posodo polno medalj, saj se je na tekmovanjih vselej uvrščala na visoka mesta tudi kot zmagovalka. Katarina je ostala zvesta očetovi poti, živi v Kanadi, s svojim soprogom poučujeta šport. Metodovo hišo krasijo tudi hčerkini pokali. Metod in Ada sta se ob koncu vsakega tedna podajala v gore. Preživela sta tudi krajše počitnice v taboru na Lepeni in med svojimi gorskimi pohodi prenočevala v koči Klementa Juga. Metod je rad pomagal ljudem, bil je tovariški in širokega srca. Precejšen del svojega življenja je posvetil gorskemu reševanju. Več kot 35 let je bil izjemno dejaven v gorski reševalni službi na reševalni postaji Kamnik. Sodeloval je v več kot 200 gorskih reševalnih oziroma iskalnih akcijah. V teh letih je izmed ponesrečenih v gorah ostalo živih okoli 70 odstotkov ljudi. Gorsko reševanje je Metod Humar v zadnjem obdobju v glavnem zamenjal z vzgojo mladine v alpinistični šoli. Na mlade je rad prenašal častni planinski kodeks in jih vzgajal. Na mlade je prenašal svoje izkušnje in duhovna spoznanja. Pogosto je poudarjal, kako pomembno je, da naravo občutimo po vtisnjeni moči oblikovalskega duha stvarstva v izčiščeni podobi, saj je ustvarjena po moči naravnega reda. Goro je štel za vzvišeno lepoto, ki mu je vsakič znova vzbujala občudovanje. V planinah je skozi desetletja veliko lepega doživel, vendar se je moral spopadati tudi z njenim nasprotjem. Menil je, da je novodobni alpinizem usmerjen preveč v fizični in telesni napor in premalo v uživanje naravnih lepot. Prepogosto se pozablja na duhovnost, na prijazno in spodbudno besedo, ki je potrebna soljudem. Mladim je pripovedoval, kako slabo so bili v njegovi mladosti opremljeni gorski reševalci. Danes so na voljo sodobna oprema, helikopter, izurjena zdravniška ekipa... A gorniki so po njegovem včasih bolj prijateljevali, si medsebojno nesebično pomagali. Bili so velika družina. In prav to je želel privzgojiti mladim. Včasih je z naraščajem poda v hribe in med vzponom dejal: “Fantje! Ata ne more več tako hitro, pazite nanj!“ Bil je prijatelj Sončevih pozitivk Metod Humar mi je ostal v prav posebnem spominu po številnih skupnih doživetjih in njegovih nastopih, saj je ob številnih priložnostih interpretiral mojo poezijo. Zmogel je spregovoriti globoko iz duše in s toplim žametnim glasom seči v srce. Spominjam se ga s prireditve, ko je ob podelitvi zahval in priznanj nominirancem za Sončno osebnost leta 2005, 25. januarja 2006 zvečer, potem, ko so ugasnile luči in je pri manjši žepni lučki interpretiral, njemu tako priljubljeno presunljivo pesem ZLATOROGOV RAJ Prehodila sem Posočje in zašla v zlatorogov raj. V gori med skalovjem beli kozel od nekdaj ranjen v zavetju motri človeka - zver, ki v lakomnem početju odprl je skrivnostim gore dver, da izruje cvet, da prestreli ptici let. Do prijateljev je bil kot alpinist Joža Čop, ki je imel navado reči: "PA BOHLONEJ K' SMO PR'JATLI!" S kakšnim zanosom in radostjo mi je to rekel, ko mu je publika navdušeno ploskala! Kot bi zasijala luč z gore, so se mu zalesketale oči. Kako dragoceni so številni skupni spomini. V petek 12. maja 2006 smo se zbrali v Piramidi na četrti obletnici Sončevih pozitivk. Bil je prijeten družabni večer, eden tistih, na katerih Motod in njegova Ada s svojim bratom Marjanom Kukanjo nista skoraj nikoli odmanjkala. Najprej sta nas presenetila Roman in Anže, ki sta izdelala zastavo za mir z logotipom Sončevih pozitivk. Nazdravili smo tudi s kozarčkom domačega Refoška, ki sem ga jaz prinesla iz Kopra. Tudi posladkali smo se s primorskimi slaščicami. Vse zbrane je nagovoril Aleš Pevc, ki se je zahvalil vsem bralcem in avtorjem prispevkov in poudaril, da brez našega sodelovanja tudi Pozitivk ne bi bilo. Metod je odprl mojo pesniško zbirko in prebral nekaj mojih pesmi. Po večerji je prišla na vrsto tudi tradicionalna jagodna torta. Večer z Metodom ob 5. rojstnem dnevu Pozitivk (nedelja, 13. maj 2007) je bil nepozaben. Dejal je: »Vse najboljše Sončevim pozitivkam ob 5-obletnci. Čestitke Pozitivkam! Čestitke za organizacijo nepozabnega koncerta z glasbenicama Shirlie Roden in Mojco Malek. Praznovanje rojstnega dneva Pozitivk je bilo za vse popolnoma nova izkušnja. Gledališka dvorana v Domu španskih borcev v Mostah v Ljubljani je bila nabito polna z obiskovalci. Tišina. Pričakovanje. Na oder je prišla mlada, desetletna Taja Urbančič Rak in nam zaigrala prelepo melodijo na violino. Prof. dr. Manca Košir, nominiranka Sončne osebnosti za leto 2006 je govorila o dobrih delih. Zvonek glas angleške pevke Shirlie Roden je zbudil življenjske moči in veselost med ljudmi. Metod ja recitiral Tatjanino pesem BODI ŽIVLJENJA VESEL! Razveseli se trenutka, ko zagledaš prej neznane obraze, ki se ti prijazno nasmehnejo. Koliko svetlobne moči je v njihovih pogledih. Napoti misli v svoj mirni kotiček srca v opazovanju vsakdanjega življenja in premišljuj z željami in upanjem, da te bo nekdo prijazno pozdravil in ogovoril. Če tega ta ne stori, stori ti, da zadovoljiš svojo notranjost in da razveseliš bližnjega. Ne stanjšaj svojega glasu do oslabelosti, okrepi ga z veseljem, ko se odzivaš. Nekakšen zven glasu naj spregovori iz tebe, kot bi nekaj muziciralo in vdihovalo barve zemlje in soli morja. Črte tega sveta so neka posebnost. Poglej horizont, stičišče neba in oceana, poglej vse tiste arabeske in okrasne vinjete med zelenjem, ki jih riše svetloba; poglej vrtni zid in klopco v cvetoči uti kako vabita, da se usedeš nanjo, da si odpočiješ svojo dušo in srce. S kakšno strastjo in zagnanostjo poganja narava v življenje, kako snubi in vabi na njeno gostijo in kako ji drhti vse njeno telo. Kako neizmerno je Metod z barvo in zvenom svojega globokega glasu očaral občinstvo, stanjšal čute in zdramil v srcih veselje do življenja. Mojca Malek je dopolnila Metoda z zvoki tibetanskih bobnov in kristalnih posod. Poslušalce je zvabila s svojo glasbo skoz vesolje k vodnjaku našega izvira življenja, zvokovno uprizorila vesoljni pok in nas popeljala do točke, kjer se je vžigala iskra življenja. Bili smo prav na točki, kjer raste nagib, iz katerega živijo in delujejo vsi izredni pozitivni ljudje, ki jim človeško bivanje pomeni izziv za ljubezen. Med njimi je bil zagotovo tudi naš dragi Metod. Odšel je tja, kjer odmeva prazačetek in nedoumljiva dopolnitev življenja. Hvala ti, Metod za vse, kar smo lepega skupaj doživeli. Ohranili te bomo v lepem spominu. Komentarji (4) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog