Z odraščanjem, se je v meni prebujalo, čedalje večje nezadovoljstvo s svetom, ki me je obkrožal. To bi moral biti moj dom, a nekaj ni bilo v redu. Tako zelo mi je manjkalo nekaj, česar nisem videl nikjer, razen v redkih trenutkih. Le takrat, sem bil resnično pomirjen in vse je bilo v najlepšem redu.

Tako je primanjkovalo nekaj pristnega, toplega, v vseh odnosih in pri skoraj vseh ljudeh. Grozote, ki sem jih spoznaval o tem svetu od vojn, do brezobzirnega uničenja vsega živega, sovraštva in strahu med ljudmi, so me tako zelo žalostile, da je v meni rastel vedno večji nemir.

Sprva se mi je močno zdelo, da je le z mano nekaj narobe, a sem postopoma spoznaval, da tudi drugi ljudje niso bili prav zadovoljni. Začel sem opazovati ljudi, jih gledati v oči, si jih ogledovati. Poskušal sem razumeti kako se počutijo, kaj v resnici doživljajo.

Videl sem le občasno, radost na licih ljudi in bolj zaskrbljenost, nekakšno odsotnost.
Ravno ta odsotnost, me je začela zanimati najbolj.
Zakaj ljudje niso s celotnim bitjem prisotni tukaj, kjer hodijo, govorijo, živijo?
Kaj jih tare in kaj to, tako tare, tudi mene?

S temi vprašanji, sem bil zmeraj bolj okupiran.

Nekaj let sem iskal odgovore, v najrazličnejših duhovnih ponudbah, a me prav nobena ni zadovoljila in sem jih po vrsti, kar zelo hitro odmaknil, iz svojega življenja.
Moje nezadovoljstvo je bilo večje, od tovrstnih mašil.
Sploh nisem imel druge izbire, kot sam raziskati.

V iskanju odgovorov, na temeljna vprašanja o radosti in sreči v ljudeh in meni samemu, se je pred menoj listala knjiga življenja, ki sem jaz sam in svet, ki me obkroža.

V tem raziskovanju sem srečal nekoga, ki mi je bil tako zelo podoben, po količini nezadovoljstva in s tem sva sedaj večna prijatelja. On je vse ter reči, spoznaval veliko pred menoj.
Ničesar mi ni mogel dati, a je to bilo največ, kar sem kdaj od kogarkoli dobil.

Danes jasno vidim, kje je moj pravi dom in kaj tako zelo, primanjkuje temu svetu.
Vidim množice, nesrečnih in izgubljenih ljudi, ki se krčevito borijo in iščejo isto, kar sem iskal sam.
Vidim kako so se mnogi, izgubili v vraževerjih, v sledenju temu ali onemu guruju, religiji…
Vidim vse to in vidim možnost, ter realnost rešitve za temeljne probleme človeka in človeštva.
Vidim razliko med utopijo ali idejo, a jaz govorim o realnosti take rešitve.

Spoznal sem ovire, do mojega pravega doma in srce želi deliti, to še z drugimi.
Spoznal sem, da sem edini vzrok vsemu temu, bil jaz sam.

Moj pravi dom je zmeraj tukaj in se ne morem več izgubiti.
Moj pravi dom se je pojavil, naenkrat in brez najave, ko sem opustil še zadnje kar sem imel.

Moj pravi dom, je neskončna dežela onkraj vsega kar človeštvo pozna.
Vse to je tukaj, a je skrito očem, ušesom in srcu, ki temu ne zna prisluhniti, ker gleda s starimi očmi, s starim umom.
Do tega doma ne vodi nobena vera, ali religija.
Do tega doma ni nobene znane poti.

Ta dom pride, ko vse kar ste spoznali in kar ste, skozi razumevanje omejenosti le tega, preprosto opustite.
Dokončno spoznanje, da ne morete ukreniti ničesar, prinese svobodo in mir in v tem ogromnem neskončnem prostoru, je moj dom.
To je dom vseh nas.
Ta dom je svoboda brez meja, v kateri lahko ljubezen cveti.

Sam sem bil omejen in v tak dom ljubezen ni mogla, a tako me je klicala.
To smo izgubili.
Zato so ljudje odsotni.
Sedaj to vidim in naravno je deliti, ta spoznanja še z drugimi.

S spoštovanjem in radostjo do vseh,

Mirko-PA