Najpogosteje se odločam za prijazne, vzpodbudne, tolažilne besede, seveda pa med njimi hlastno iščem tiste besede, ki so nabite z močjo in bogatijo s plemenitostjo svojega pomena, torej predvsem vsebinsko in ne toliko lepotno.

Pa tudi k iskanju lepega lahko ogromno prispevajo, ker zagovarjam načelo, da je nekaj, kar je resnično plemenito in kar plemeniti, lepo in občudovanja vredno že samo po sebi in torej v skladu s tem, kar bi veljalo za neminljivo, popolno oziroma vsaj dovršeno lepoto, ki pa se zdi bolj ko ne duhoven pojem, ker že presega vse do sedaj (po)znane in priznane čutne zaznave in miselne predstave.

Beseda je po mojem samo izrazno sredstvo svojega resničnega pomena in njen pomen stavim pred samo melodiko zvena posamezne besede. Zelo pomembno mi je, da najdem prave besede, s katerimi lahko ubesedim sama sebe in se na nek način dam prebrati oz. spoznati – enim bolj, drugim manj, kolikor se mi pač zdi, da se lahko določeni osebi približam. Predvsem dvoje se mi zdi, da opisujejo moje besede: mene in življenje – toda obojega ne le iz nekega izključno objektivnega zornega kota – izbiram namreč tudi besede, za katere bi želela, da me prekvasijo, okusno začinijo, poplemenitijo, resnično poživijo – to so besede, brez katerih si ne morem, nočem in ne znam predstavljati resnične vrednosti in smisla življenja. Te plemenite besede imajo zelo močno sporočilo in globoko v sebi sem prepričana, da prav te besede ohranjajo in širjo v svetu pozitivno energijo, sočutje, ljubezen, sprejemanje – to so pomensko lepe besede, ki v življenje prinašajo blagoslov.

Mednje sodijo tudi nepogrešljive drobne vsakdanje besede, kot so srečno, zbogom, prosim in hvala; rad/a te imam; oprosti, in podobne besede pozornosti. In nenavsezadnje tudi besede čudenja, občudovanja, s katerimi izrazimo, da nas je nekaj ali nekdo zelo prevzelo, nagovorilo. In ko iščemo izhod iz kakršne koli stiske, nam lahko te pomensko lepe besede pomenijo mnogo več kakor kar koli drugega, saj ne pravijo zaman, da lepa in dobra beseda ponavadi naleti na prijazen sprejem. Takšnih besed pa smo vsi potrebni vsaj toliko, kakor je izsušena zemlja potrebna obilnega dežja.

Danijela Premzl