Grem oni dan na sprehod proti Rožniku, ko na vratih majhne pekarne zagledam z velikimi na roko izpisanimi črkami obvestilo: Nov lastnik, novi izdelki. Kruh, pecivo, burek …O! Jih grem pozdravit, da se bodo počutili dobrodošle na našem koncu.

Vstopim in zagledam prikupnega fanta velikih črnih oči in sočnih ustnic, ki me prijazno pozdravi. »Vi ste pa Albanec, kajne?«, se ga razveselim. Mu zažvrgolim dobrodošlico, zaželim, naj jim dobro gre. Ko ga pokliče glas v ozadje, brž se vrne: »Šef je rekel, naj vam podarim krof.« Sem ga bila vesela, šefa, prodajalca in krofa. In dan se je začel še bolj žareče.

Ko se vrnem, se odpravim po sadje k stojnicam ob Tržaški cesti. V pokrit prostor vstopi mladenič, zelo podoben prodajalcu iz pekarne. »Daj mi groždže, ne trebaš na vagu, samo malo mi ga daj, žuri mi se, imam kamion parkiran pred vratima.« (Daj mi grozdje, ni ga potrebno tehtati, samo malo mi ga daj, mudi se mi, imam tovornjak pred vrati.). Vzamem vrečko in vanjo izberem ogromen grozd sočnega belega grozdja. »Jaz častim«, rečem prodajalcu in presenečenemu fantu podarim še širok nasmeh. Ali imam rojstni dan, se čudi. Ne, mu pravim, kar tako vam podarjam tale grozd, iz čistega veselja. Tako presenečenega in ganjenega obraza že dolgo nisem videla. Oči se mu zarosijo in nerodno odštorklja skozi vrata. Ko je treba vse sadje, ki sem ga nabrala, plačati, vidim, da nimam dovolj denarja. Skoraj 2 Evra drobiža mi zmanjka. Pa mladi prodajalec s svežimi brčicami pod nosom pravi: »To vas pa jaz častim.«

Popoldne grem pazit vnuke in še prej zavijem v novo pekarno po pico, sirovo štručko, pa burek s špinačo … Tin je lačen, ko se vrne z nogometnega treninga, in lahko naenkrat poje še več kot to. Kar tudi naredi, le zelenjavni burek mu ni preveč všeč, ga bo pojedel kasneje, zamrmra s polnimi usti. Pametna babica sem mu odščipnila majhen košček, naj najprej poskusi, kaj vemo, kakšen se mu bo zdel zelenjavni burek. Če ga ni pomlatil zdajle, ga tudi kasneje ne bo, me učijo izkušnje. Pa burek lepo zavijem nazaj v vrečko, nataknem psu ovratnico in jo z njim mahnem proti Mercatorju, kjer se pred trgovino običajno zadržuje vsaj en klošar. Res je tam, sedi na klopci, žuli pivo in vlekeče cigareto ter meditativno mirno opazuje mimoidoče. »Dober večer,« ga pozdravim. »Se opravičujem, ker vas motim, a sem vas prišla vprašat, če bi morda vam teknil tale zelenjavni burek. Vnuk je poskusil samo majhen košček, ni mu prijal, bi morda teknil vam?« Oj, kako se je razveselil nenadejane večerje! In jaz tega, da nismo hrane vrgli v smeti. Sva s klošarjem družno ugotavljala, da metati hrano proč, to je pa res greh. Izmenjava še nekaj besed, še enkrat se mu zahvalim, ker je sprejel burek, in grem v večer, ki je medtem postal še bolj žareč.

Naslednji dan vodim okroglo mizo na fantastičnem mednarodnem festivalu poezije in vina v Medani, kjer pesniki z vseh koncev sveta prebirajo verze, se spoznavajo in navezujejo nove sr(e)čne vezi. Razpredajo misli o svetu in človeku, ki bi bil morda že izgnan, če ne bi bilo njih, ki so most med nebom in zemljo, njihovega glasu, ki ve, kar je izrekel veliki bolgarski pesnik, akademik Rumen Leonidov: »Pesnik, pisatelj, publicist … Vsi smo samo klaviatura, na katero zaigra Gospod, kadar želi skozi nas kaj povedati, sporočiti. Išče glasbila, preko katerih bi se nam predstavil.« Govorili smo o najpomembnejši temi zdajšnjega časa in vseh prostorov na planetu Gaja, govorili smo o pomenu vode. O svetosti njenih izvirov in o tem, kako malo, kako čisto malo časa in priložnosti še imamo, da je ne umažemo vse, uničimo, izropamo, se pobijemo zaradi vojn za vodo … Potem pa poskušamo vino na domačiji Klinec, to žlahtno pijačo, ki je brez vode ne bi bilo, kot ne bi bilo nas pivcev, saj okoli 70 odstotkov človeka tvori voda. Kakor zunaj, tako tudi znotraj, pravijo modri. Poskušamo torej božjo kapljico (Tone Pavček) in jaz si zaželim, da bi odnesla buteljko gostega rdečega domov, da bi domače razveselila s tem enkratnim darilom. »Vam ne morem prodati buteljke, ker nimam nobene več,« odgovori hišni gospodar Aleks, ki je na okrogli mizi predstavil tragično dejstvo, kako malo ekološkega in biološkega kmetijstva je na Slovenskem, zato tudi presneto malo neoporečnega vina … Ko sem zapuščala prijazno briško domačijo, Aleks prihiti za menoj in mi izroči dvolitrsko steklenico tistega žametnega vina, ki sem si ga zaželela … »A kar tako mi ga date?«, ga debelo pogledam. On pa: »Ja, kar tako.« In sem zapustila Medano še bolj sijočo, kot je bila v mojem srcu kdajkoli prej.

Prihodnje jutro me pokličejo iz avtomobilskega servisa Malgaj, da me popravljen Cuki, kot kličem svojega modusa, že čaka. Kar zavriskam v telefon, saj sem bila prepričana, da danes še ne bo gotov in zato ne bomo mogli z vnučki na nedeljski izlet. Ko pridem v pisarno in hočem plačati račun (na okoli 300 Eur sem računala), me pa skoraj kap. Račun se je namreč glasil: Zamenjali te in te dele – dolga vrsta meni nerazumljivih poimenovanj – in pri vsakem piše cena brezplačno. Skupaj za plačilo 0 Evrov. »Če prepoznamo napako v mehanizmu, jo tudi brezplačno popravimo,« mi pojasnijo radoživi fantje, ki nagajivo opazujejo moje presenečenje. Vzamem račun, nanj z rdečim flomastrom narišem veliko srce in se vržem visokoraslemu možaku okoli vratu: «Nekoga moram pri priči objet, tako vesela sem!«

Popoldne gremo družinsko v kinu. Preko M vstopnice kupim šest kart za nam ljubo, ljubo francosko igralko v vlogi Coco Chanel. Da mi bodo vrnili denar v kinu, rečejo otroci. Jaz pa: »Avto servis časti!«

Ponoči očarana nad verigo dobrote vzamem v roke knjigo, ki sem jo pravkar dobila v dar: Gregg Braden, Božanska matrika. Podnaslov: Most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja. Začnem brati: Božanska matrika je naš svet. Prav tako vse v našem svetu. To smo mi in vse, kar ljubimo, sovražimo, ustvarimo in doživljamo. Živimo v božanski matriki in smo kot umetniki, ki izražajo svoje najgloblje strasti, strahove, sanje in želje prek esence zagonetnega kvantnega platna. Vendar smo prav tako platno kot tudi podobe na platnu. Smo tako barve kot čopiči. V božanski matriki predstavljamo zbiralnik, v katerem obstajajo vse stvari, most med stvaritvami naših notranjih in zunanjih svetov kot tudi ogledalo, ki nam prikazuje vse kar smo ustvarili.

Kot tudi ogledalo, ki prikazuje vse, kar smo ustvarili. V mislih, besedah in dejanjih.Še naprej hodi, četudi ni/kraja, kamor bi lahko prispel. Ne poskušaj/ videti skozi daljave./ To ni za človeška bitja, zašepeta moj učitelj Rumi z zadnje straniBožanske matrike … Zatisnem oči in vem, da bom imela lahkoten sen v skrivnostnem naročju.

Manca Košir
www.mancakosir.com