Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 24. november 2004 @ 06:20 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec
To je samo gledanje iz moškega zornega kota na odcepljeni del sebe... Vsekakor: hoja, ritem telesa, hoja, glas in gib.
Za moškega je ritem hoje pri ženski pomemben, kajti v večini primerov ga najprej opazi in ga to v resnici razburi, premakne v točko pozornosti. Vendar pa je hoja pomembna pri vsakem človeku. Pri hoji ženske pa je lahko hoja odločilnega pomena (tega se najbolj zavedajo v manekenskih vodah) za moškega. Če vidimo grdo hojo pomislimo tudi na moralno ohlapnost, na pomanjkanje inteligence, če seveda ne gre za telesno okvaro. Napačna drža lahko pomeni tudi moralno napako. Propadanje se recimo najprej opazi v človekovi hoji, stanje duha po premikih nog.
V mnogih primerih je opaziti, da marsikatera ženska hodi neusklajeno. To ima vzrok v duševnem defektu in se zrcali, kot da se okus in slog nista kaj prida dvignila nad tako raven.
torek, 23. november 2004 @ 06:51 CET
Uporabnik: jaka
Ko so mi že žulji na rokah in na duši začeli peti hvalnice, sem le zbral pogum in se začel poslavljati od zelo prijaznih sodelavcev in pa še bolj prijaznega šefa.
Oditi ob dveh zjutraj delat in jih že ob pol treh poslušat, je bilo zame preveč.
Morda sem eden tistih novodobcev, sem se tolažil. Na srečo ali na žalost.
Glede na to, da sem oseba, ki še ni zaljubljena v avtomobile in ki zna jesti vsak drugi dan, sem se le odločil, da z privarčevanim denarjem letim na Šri Lanko. Seveda z letalom, ne s kakšnim astralnim telesom.
Vse skupaj z barvitim vonjem me je res osvežilo. Pozornost navadnih ljudi, ki so opravljali čisto navadna dela, od pometanja tal, pa do čakanja na avtobus, me je res pogrela. Pogrela po duši, ko sem videl toliko hvaležnosti in topline v očeh ljudi, ki so me pozdravljali kar iz pločnikov, kjer so tudi živeli.
Videl sem tudi male budistične menihe, stare še komaj 5 let in takrat sem bil res vesel. Vsi lepo disciplinirani, s sijočimi nedolžnimi očmi, s svetlečo glavo, kot da bi bili namazani z oljem. Res neverjetno. Pomislil sem na našo mladino, kadar ne dobi lizike ali pa kakšne čokolade. Hitro sem zamenjal svoj predmet razmišljanja, da me ne bi zajela kakšna sveta jeza.
torek, 23. november 2004 @ 06:23 CET
Uporabnik: titanic
Sem se že kdaj vprašala: zakaj včasih lahko naredim vse kar si zamislim in še več ter se počutim izpolnjeno in zadovoljno, včasih pa ne morem narediti niti polovice zastavljenega plana ker me vedno nekaj zmoti, nekaj pride vmes, se pokvari ali kako drugače "nekaj" zavira moje delo.
Dan, ko nisem v stiku z Bogom in ne dovolim, da bi se zgodila njegova volja, (takih dni je vedno manj, včasih so bili pa precej pogosti) čeprav vse kaže na to, se niti ne vprašam, kako to. Bil pa je dan, ko se mi je misel utrnila zvečer, ko sem pozno legla k počitku, ja , nisem si vzela čas za molitev, premišljevanje, meditacijo. Ko mi je šlo dobro od rok, sem hotela še več in več, pa se je začelo zatikati. Kot bi rinila z glavo skozi zid, sem šla in vztrajala naprej. Nisem pomislila, da bi imela več časa in bila pri delu bolj uspešna, če bi si vzela nekaj minut počitka, da se pogledam vase, pogovorim z Bogom, se mu zahvalim za tisto, kar imam in potem nadaljujem naprej svoje delo.
sobota, 20. november 2004 @ 06:28 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Sprehajala sem se z vami, prijatelji moji, ob morju.
Bil je biserno jasen dan v portalih, s podstavkom sveta,
ki je z modrino razprl kristalno čašo veselja
in slane roke se se povezovale v venec,
ki je postal obroč rastlinjaku naše ljubezni.
Sončni zvon je zvonil in mi smo utripali.
Sleherna celica in sleherno tkivo zlogov
je gorelo goreče združeno v plamen duha,
v neskončno prgišče kozmičnih žarkov
in prijateljske roke so se vpletale vanj.
Nihče ne more reci, da ogenj iz stenja sveče
ni razsvetlil navznoter morja v tebi in meni
in da nas niso gnali sončni konji naprej.
petek, 19. november 2004 @ 05:45 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Bil je umetnik. Takim pogosto pravimo boem. Imel je dolgo raščene lase, spete v čop in uhan v levem ušesu. Nobenega upanja ni imel, da bi ga kje zaposlili. Kjer koli se je pojavil in iskal delo, je začel govoriti o duhovnosti, o filozofiji, zgodovini in da se ukvarja z dramatiko. Delodajalci so kaj kmalu uvideli, da si ta rok ne bo umazal in so ga odslovili.
Bil je malce žalosten in ko so se ulice zlile v večerni mestni vrvež, je krenil v gostilno, prijatelji so ga povabili na pir. Ko so se prijatelji razšli, je za mizico ostal sam toliko časa, dokler se lokal ni izpraznil in mu gostilničar ni rekel, da zapirajo.
Vračal se je domov pozno ponoči potrt, s stisko v srcu in samotrpinčenjem v duši. V sebi je nosil uganko: zakaj je postal posebnež in čudak, se je spraševal; zakaj svoje velikansko truplo nosi v ponošenih oblekah in hodi kot kakšen klošar mimo razkošnih hotelov, branjevk z eksotičnim sadnjem, slaščičarn z mandolatom in toplo čokolado in zakaj nima niti toliko denarja, da bi si privoščil porcijo sladoleda in limonado. Ali se res ni mogel roditi kot sin kakšnega kitajskega mandarina, pri katerem mu ne bi ničesar manjkalo in bi opravljal svojo umetniško dejavnost kot gospod in ne kot revež, brez prebite pare v žepu.
Tu sem nehala pisati in potem izkusila nekaj, čemur bi včasih rekla napaka. Jasno, da so se me energije, v katerih sem pisala, dotaknile in to ne prijetno. To izkušnjo sem imela že pri pisanju Marije Magdalene in vedela sem, da bi bilo najpametneje s pisanjem potegniti še nekaj ur, končati pač. Opisano bi se prizemljilo, lahko bi odložila. Tako pa je nepreobražena energija ostala z menoj. Odločila sem se za nekaj ur izraznega plesa, a je pred tem naneslo, da sem nekaj pojedla in popila dva kozarca penine. Potem sem šla še po televizor in si med plesom z enim očesom ogledovala nekaj filmov hkrati. !!! Kljub temu, da vem, da mi filmi vedno razmečejo energijo. Ob pol enih zjutraj, to pa niso moje običajne budne ure, me je naenkrat obšel pesimizem. Oživel je spomin na pisanje Marije Magdalene, na vse za računalnikom presedene tedne, na zoprno vsebino, ki je vedno spet novo učenje (pozabim, da v glavnem pa veselje in strast in zdravljenje). Zoprna vsebina, ko sem pisala o raku in zoprna vsebina zdaj, ko naj bi pisala o svojem izdajstvu kot poti v ljubezen. Kar mimogrede sem vstopila v vlogo žrtve.
sreda, 17. november 2004 @ 05:57 CET
Uporabnik: stojči
Tam zunaj globoko v vesolju,
je na milijarde humanoidnih bitij,
milijardokrat inteligentnejših od nas,
oni bi nam radi srčno pomagali,
na tem planetu zemlji zgraditi naš raj,
vendar tudi oni kot mi, iščejo Boga.
Oni lahko potujejo skozi vse vesolje,
s posebnimi plovili s hitrostjo svetlobe,
lahko ustvarjajo, uničujejo razne svetove,
si nadanejo takšne ali drugačne podobe,
vendar tudi oni, tako kot mi, iščejo Boga.
ponedeljek, 15. november 2004 @ 10:51 CET
Uporabnik: stojči
Če verjameš, ali pa ne, tako to je,
da 99% ljudi na obličju te zemlje,
ne pozna tistega dela samega sebe,
kateremu eni rečejo duša, duh, ali srce.
In če ne poznajo tega dela samega sebe,
ne morejo tega dela sebe niti ljubiti,
še manj pa more ta njihov del ljubiti druge ljudi.
Jezus je rekel:
» Ljubi svojega bližnjega,
kakor samega sebe.«
Rekel je celo:
»Ljubi svoje sovražnike?«
Koliko danes ljudje ljubijo sami sebe,
koliko danes ljudje ljubijo svojega bližnjega
in koliko danes ljudje ljubijo svoje sovražnike,
lahko prebiramo in gledamo v medijih,
v svetovnih novicah in črnih kronikah vsakega dne.
Če se prav spominjam je Tobi že pred letom ljudem v višjih vibracijah napovedal izkušnjo tako globoke žalosti, kot jo še ne poznamo. Žalosti zaradi bratov in sester, ki se ne uspejo premakniti iz prostorov nižjih vibracij, ki duhovno ne rastejo. No, zdaj sem bogatejša za izkušnjo Žalosti. Ko sem jo v kakih desetih dneh preobrazila, sem začutila občutek svoje nove Svetlobe, ki je ena nova moč. Nastala sila dobrega me je kar nosila, srce je bilo na novo odprto, zabrisalo me je v neravnotežje dobrega. Življenju sem rekla "da"! Po dostih letih sem začutila strast do življenja in taka sem se končno lahko srečala z Zmagom.
Ko sem se drugič peljala k njemu, sem izbrala resnico o njem. Zabavala sem se, ko sem ga ne samo opazovala, ampak doživljala vsega. Tako drugačen je od moje družbe. Tako živ in pristen, vesel in glasen je in o, Bog, kako ta moški stalno govori. Na dan resnice je mešal marmelado in kar bruhalo je iz njega. Dosti domislic in še več kritike in jeza. Smejala sem se in dobro mi je dela neukročena vreča instinktov in v jezi podivjanih misli pred mano. V obliki moškega, ki je mešal marmelado in sonce je sijalo. Ja, končal je zadnjo zvezo, ki je po njegovo trajala pet let. Zdaj ne bom občutil krivde, je rekel, ko je med mešanjem malo potiščal vame. In jaz sem se smejala.
sreda, 10. november 2004 @ 07:32 CET
Uporabnik: Pozitivke
Danes zjutraj sem se na poti v službo ustavil na kokrškem mostu. Kakšnih pet minut sem užival v ptičjem koncertu in opazovanju čaplje, ki je lovila svoj zajtrk.
Sicer sem zamudil v službo... a se je splačalo.
Na moje razpoloženje pa ni kaj prida vplivalo... sem bil že tako ali tako dobre volje.
sreda, 10. november 2004 @ 06:37 CET
Uporabnik: titanic
Najprej moramo znati imeti radi sebe, potem se moramo enako kot sebe naučiti imeti radi druge ljudi, videti v njih Boga in jih spoštovati. Ko smo polni ljubezni, da jo imamo dovolj zase, za druge ljudi in sprejemamo situacije take kot so, se z njimi spoprimemo in se z njih nekaj naučimo ter ne bežimo od preizkušenj, imamo lahko na zdrav način radi tudi živali. To je moje spoznanje danes, ki pa je popolno drugačno od prepričanja izpred nekaj let.
Vedno sem imela rada živali, že kot otrok sem hrepenela po svoji živalici, ki bi bila samo moja. Dobila sem morskega prašička, ki sem ga imela za živo igračko. Delala sem z njim lepo in se veselila njegovih vragolij. Več ko mi je dal lepih trenutkov, bolj sem ga imela rada. Ko sem odraščala sem si želela psa, ki bi bil vedno z menoj, ko bi delal vse, kar bi mu rekla, me ubogal brezpogojno in mi bil zvest prijatelj. Povsod bi šel z menoj, kamor bi jaz želela, vse bi naredil, kar bi mu ukazovala. Potem bi bila srečna in bi ga imela rada. Nisem ga dobila dokler najstniško obdobje ni minilo.
ponedeljek, 8. november 2004 @ 06:53 CET
Uporabnik: titanic
Ko sem bila mlajša, pa me je kdo vprašal, kateri letni čas mi je najbolj všeč. Večina jih je rekla pomlad. Zakaj pomlad? Ker vse cveti, ker se narava na novo rodi, ker vse diši, daljši so dnevi, več je svetlobe, toplote in vse je bolj prijetno. Pa sem rekla: rada imam jesen: ko so listje v gozdu pisanih barv, ko šumi pod nogami, ko hodim po listju, ko dozori kostanj, ko je veliko pridelkov, ki so dar narave, ko, ko…
Danes gledam širše, vidim več, vidim ljubezen in čudežnost narave in sebe, ki se razvijam in sem del narave. Vidim, da je vsako obdobje lepo in nenadomestljivo kot so letni časi.
Zima je lepa, če sem notri na toplem in gledam skozi okno, ko sneži. Snežinke padajo in to je nekaj čudovitega, tudi če je noč in ob luči ali luni se mi zdi to nekaj čarobnega. Lahko pa je tudi dan, sem toplo napravljena in hodim po snegu in gledam belo naravo, kako se drevesa upogibajo pod težo snega, vse se blešči v soncu, kot bi bilo iz samih kristalčkov. To je čudovito. No pa je tu še poletje, toplota, energija, ki jo daje sonce - rada imam vroče in ko skočim v morje je kot bi se združila z naravo in bila del narave, ki jo čutim. Mokro telo mi sonce posuši in nič mi ni potrebno za to narediti. Lahko se prepustim soncu, lahko samo ležem in vse se samo naredi. Kot bi meditirala, kot da bi prepustila Bogu, da on dela materialne čudeže, ki se vidijo. A ni to lepo.
sobota, 6. november 2004 @ 06:40 CET
Uporabnik: stojči
Ja, kdor se drži za svoj dih,
je v tu in zdaj in prizemljen,
vendar mora biti tudi do sebe,
skrajno iskren in pošten,
kar večina od nas itak je,
zato pa nam gre tako dobro,
kot nam znotraj sebe gre,
še boljše pa nam bo šlo,
kajti odprta nam je ta pot v srce
in kdor jo ne izbere, zamudi vse. :)
petek, 5. november 2004 @ 06:30 CET
Uporabnik: Pozitivke
Zanimivo, kako človek svojo izkušnjo s tako... skoraj neznosno... lahkotnostjo poveličuje proti absolutni resnici, obenem pa, mogoče celo nezavedno, jemlje kredibilnost ostalim... češ... meni je to pomagalo... ostalo je sranje potem.
Knjigo Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem oddala v tiskarno prepozno, da bi izšla leta 2000. Svaha (nebesa v sanskrtu) so skupina mojih vodnikov, ki jih v tem imenu dojemam kot enega in meni pomenijo "svetloba višjega hrama", v vsakem vdihu višjo Svetlobo, vsak trenutek več Boga. Seveda tisti trenutek, ko se družim z njimi. No, Svaha je jeseni rekel, da bo knjiga izšla, ko bo zapadel sneg, kar je bilo 12. januarja 01. Tri dni pred tem sem sanjala:
Skoraj nič ne vidim in vem, da imam prebito levo arkado in krvav obraz. Boli me ne. Ženske rečejo, da gremo v mesto, ko se zavem, da imam moje ljube pajkice popacane s krvjo in tudi…, saj taka ne morem nikamor. Takoj pridem, rečem, ko se znajdem pred banjo, da bi se umila. Zjezi me, ker skoraj nič ne vidim, in odločim se: Vem, da lahko vidim in videla bom!
Zbudila sem se in nisem več zaspala. Upsa! Postalo me je strah in tri dni se nisem povsem umirila. Potem je zapadel sneg in knjiga je bila natisnjena.
četrtek, 4. november 2004 @ 06:46 CET
Uporabnik: titanic
Kam bi šel, da bi srečo spoznal,
s kom bi bil, da bi ljubezen mu dal?
Kaj bi delal, da srečen bi bil,
kam bi šel, da se ne bi zgubil?
Človek poslušaj!
Ne hodi za srečo, ne za človekom,
ne išči nikogar, saj vse že imaš.
Vse kar želel si in iskal nekoč,
vse v srcu že nosiš, ves dan in vso noč.
Srečen postal boš, ko vse to spoznaš!
Ne hodi nikamor, le miren ostani,
ne jezi, sovraži, le mir si ohrani.
Mir se v srcu lahko ti zgodi,
ko ljubiš vsakega in vse ljudi.
Mir je ljubezen, ta pa je Bog
v meni, v tebi in vse naokrog.
V vsakem človeku, ki ga poznaš,
v vsakem tujcu, ki ga ne zaznaš.
torek, 2. november 2004 @ 06:22 CET
Uporabnik: Pozitivke
Moje osebno prepričanje je, da nihče nima pravice žaliti, omalovaževati, poniževati, podcenjevati kogarkoli. V nobenem primeru. Ker si to svoje prepričanje lahko nekam vtaknem, sem poskušal razmišljati, zakaj sem temu maltretiranju podvržen kljub temu in kaj lahko storim.
Seveda se lahko umaknem s foruma /iz življenja malo težje/, lahko ga na gobec /na forumu malo težje/, še kaj podobno ustrahovalnega pač, ampak to bo le sproščanje moje jeze, ta na drugi strani me bo še vedno žalil, če bo upal seveda. Kaj pa lahko storim, da se bo spremenil in ne bo več čutil potrebe po maltretiranju?
Moje čisto osebno mnenje je, da je najboljša obramba iskrenost in verodostojnost /moja seveda/. Jaz sem tak, drugi je drugačen, tretji je sploh drugačen... vsi smo različni... v mišljenjih in dejanjih.
Človek, ki za svojimi prepričanji stoji z besedo in dejanji /če le te ne posegajo v pravice drugih/ tudi takrat, ko naleti na nasprotovanje /moje ali kogarkoli/, je deležen mojega spoštovanja in mi niti na misel ne pride, da bi ga recimo žalil.
torek, 2. november 2004 @ 06:03 CET
Uporabnik: stojči
...... lahko osvetljuje tvojo notranjo pot.
»Kaj hočeš v svojem življenju?«
»Rad bi bil zadovoljen in srečen.«
»Kaj si storil do zdaj, da bi spoznal,
svojega notranjega zadovoljstva in sreče kraj?«
»Nič.«
»Ali misliš, da ti bo tvoj način nič,
res prinesel to kar si ti želiš?«
»Ne«
»Vidiš večina ljudi ima to isto željo,
vendar se pri tej njihovi želji vse začne
in pri tej njihovi želji vse tudi konča.
Moraš se premakniti in spoznati tiste,
ki trdijo, da poznajo to notranjo pot.
ponedeljek, 1. november 2004 @ 05:09 CET
Uporabnik: Malena
Si že bil kdaj ujet med peklom in nebesi?...
Si kdaj dvomil v svoj obstoj,
v upanju, da občuteno ne bi bilo resnično?...
Še vedno ostajam na sredini...
Ne upam naprej, nočem nazaj...
Pozabljam raje na ta del mene in si nalagam delo dan za dnem.
A večeri kot je današnji, ko sma se videla...
ko si vame zopet nasejal svoj smeh...
ko si v meni prižgal novo iskrico
in prebudil stare občutke...
...takšni večeri me prisilijo, da občutim...
Da skozi sebe spustim bolečino, za katero ne veš.
Je ne čutiš in ne živiš...
Puščaš nove sledi, prebujaš stare in v meni črtaš nove poti.
Kdaj se ti bom lahko uprla?
Kdaj bo čas, ko si bom lahko uredila svoje življenje?
Kdaj ne bo več prisotnega tvojega vpliva?
nedelja, 31. oktober 2004 @ 06:12 CET
Uporabnik: stojči
Ta planet zemlja ni tvoj pravi dom,
so trdili vsi mojstri že v davni davnini,
ta planet zemlja je samo začasno bivališče,
tvoj pravi dom je v tvojem notranjem vesolju
in da bi ti lahko to v življenju spoznal,
se moraš prenehat z vsemi tistimi vzorci omejevat,
ki si jih podedoval, ali jih od bogve kje pobral
in zdaj trdno verjameš, da je to to in ni ničesar več kot to.
Gotovo si že kdaj kam odpotoval za daljši čas,
in čeprav si se tam imel res lepo,
te je obšel tisti dobro znan občutek domotožja.
Tvoj dom je tisti tvoj prostor v katerem se lahko,
še najlepše sprostiš in počneš tisto kar te res veseli.
Vendar so tudi ljudje, ki se niti doma ne sprostijo
in so ljudje, katerim je vsak dom njihov dom.