Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

RESNICA O MENI IN KAJ NAJ ZDAJ Z NJO?

Knjigo Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem oddala v tiskarno prepozno, da bi izšla leta 2000. Svaha (nebesa v sanskrtu) so skupina mojih vodnikov, ki jih v tem imenu dojemam kot enega in meni pomenijo "svetloba višjega hrama", v vsakem vdihu višjo Svetlobo, vsak trenutek več Boga. Seveda tisti trenutek, ko se družim z njimi. No, Svaha je jeseni rekel, da bo knjiga izšla, ko bo zapadel sneg, kar je bilo 12. januarja 01. Tri dni pred tem sem sanjala:

Skoraj nič ne vidim in vem, da imam prebito levo arkado in krvav obraz. Boli me ne. Ženske rečejo, da gremo v mesto, ko se zavem, da imam moje ljube pajkice popacane s krvjo in tudi…, saj taka ne morem nikamor. Takoj pridem, rečem, ko se znajdem pred banjo, da bi se umila. Zjezi me, ker skoraj nič ne vidim, in odločim se: Vem, da lahko vidim in videla bom!

Zbudila sem se in nisem več zaspala. Upsa! Postalo me je strah in tri dni se nisem povsem umirila. Potem je zapadel sneg in knjiga je bila natisnjena.

Na poti v tiskarno sem skušala preobraziti tesnobo. Bo knjiga modra namesto oranžna? Bodo v njej nenatisnjene strani? Jih bo kakih 20 manjkalo? Potem sem z zavitkom prvih 20. knjig stopila v Nušino stanovanje, da jih blagoslovim. Da jih očistim energij vsega, s čimer so prišle v stik do tega trenutka.Tudi energij mojih dvomov in strahu zadnjih dni. Da knjige s svojo izbiro pobožam v nasvetlejše poslanstvo za ljudi, ki jih bodo dobili v roke. Ko sem ovojni papir odpirala z olfa nožkom, sem se ranila. Tega nisem opazila, dokler nisem odprla prvega izvoda knjige in pri listanju na eni strani zagledala krvavo packo. Spreletel me je srh. Pa dobro… Ta izvod bo moj, sem se odločila, in na prvo stran z zlatim napisala "moja moja".

V Mariji Magdaleni sem opisala svojo izkušnjo ozdravljenja raka brez pomoči uradne medicine in kasnejše grobo ravnanje s svojim novorojenim telesom, ki je trajalo petkrat dalj kot sama bolezen. V svojih očeh sem bila nerazumna grešnica, prava Marija Magdalena, samo pri hrani, ne v spolnosti. Naslov knjige mi je dala Mati Zemlja na sprehodu in še vedno mi je zelo všeč. Eno leto po izidu sem se z Magdaleno v sebi že spoprijateljila, zdaj mi je bližji podnaslov:
Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem.
Za potovanje v vsak dan višjo in boljšo mene gre, v odprto, sočutno, veselo in strastno svetlo žensko. Za potovanje v mojo božanskost gre.

Rak me je pozdravil na vseh ravneh bivanja, na duhovni, mentalni, čustveni in fizični. Bolna sem bila tudi zato, da sem lahko napisala knjigo o zavestni izkušnji enega od daril novega tisočletja - fantoma smrti. Sporočilo Magdalene ni samo, kako si je mogoče pomagati, ko si na smrt bolan, knjiga je ena sama molitev in polna Svetlobe bralca zdravi. Poleg tega je sporočilo o tem, kako je mogoče končati eno karmo. In kako je mogoče vstati. Kako je mogoče na začetku novega tisočletja res začeti živeti na novo, začeti ustvarjati realnost po svoji izbiri.

Karma je eden od pojmov starega tisočletja, tako kot aura, jasnovidnost in podobni izrazi. Verjamem v novo, staro nikoli ni prav dolgo hodilo z menoj. Verjamem v darila novega tisočletja in z njim povezano novo Svetlobo, v neomejen potencial vsakega človeka, v to, da na Zemlji nič ni močnejšega od zemljana, da vsa ostala bitja samo služijo - človeku.
Karma še logična ni, saj - kdaj se je pa začela? Tako kot večina religij dopušča možnost o življenju po smrti, življenja pred (tem) rojstvom pa ne. Podobno kot je človek čas stlačil v leto, ker se mu ni izšlo, si je izmislil pa prestopno leto. Ko se plesni koraki ne izidejo, ljudje pač malo pomendramo. Vendar se Bog ne spotika in ne menca, jasen je in enostaven. Samo človek ne razume Vsega Kar Je, ga pa na vsak način skuša stlačiti v neke škatle. Z minimalnim izkoristkom možganov človek še v odnosu do Boga hoče imeti prav. Res naivno.
Karkoli bom na teh straneh pisala… Ne trdim, da imam prav. Samo sebe izražam, to, kar verjamem, svoje izkušnje, svoje občutke, misli in čustva, svojo človeškost potrjujem, saj mi jo pisanje o njej pomaga sprejeti. No, izraz karma sem dolgo razumela kot neke vrste vzgojnih ukrepov (posledic?), ki so zadevale ljudi, poklic in (ne)uspeh v življenju, zdravstveno stanje, število otrok, skoraj usodo. Ko lepega dne iz svojih izkušenj dojameš ali se drugače odpreš do resnice, da se tvoja karma končuje, to seveda najbolj vpliva na sorodnike.

Kri v sanjah pomeni sorodstvo. Nekaj tednov po izidu Marije Magdalene sem se v vrtincu najbolj intenzivnih čustev soočila s sorodnico. Spomnila sem se sanj in v polnem zavedanju izbrala, da želim videti, da bom spregledala, za kaj v resnici tako močna reakcija na mojo resnico. Spomnila sem se še, da prebita arkada v sanjah ni bolela. Pomeni, da kakšna posebna drama ni potrebna, čeprav sem kljub dežju kot nora tiščala na gas in na hupo - življenje je že vedelo, zakaj sva z gospo bili v avtu, ne na planem. Začutila sem, da če bi zadela tisto, kar sem takrat želela usekat, se to ne bi pobralo. Gas in hupa sta bila pravi čas na pravem mestu. Tisto, kar naj bi ne bolelo, sem v resnici potisnila. Zadevalo pa je mojega (ja, moj je bil, sprejela sem ga) raka, moje fizično telo in vse, kar je moj fantom smrti bil, vse, kar mi je pomagalo umreti, končati karmo z vsem okrog mene in vstati. Ženska je iz svojih obramb in svoje bolečine zasekala v moj največji prehod na vseh ravneh, v zmago mojega duha, ki sem ga negovala dosti zadnjih življenj. Bolelo je kasneje, čez dobre štiri mesece v Ameriki, vendar samo kakih 20 minut, pod tušem. Če karkoli boli, boli takrat ko gre noter v telo in potem, ko gre ven. Ob koncu tega, že kar malo norega soočenja, mi je ženska zabrusila: Zdaj pa piši o tem! In nehala sem pisati; pet mesecev sem se čudila, zakaj ne morem pisati! Vse to so mi napovedale sanje.

Po izidu knjige se mi je življenje sprostilo kot bi odprl brano. Zaživela sem veselje in odprtost kot že desetletja ne, delo je steklo, prav smešno v primerjavi s septembrom, ko se je popolnoma ustavilo (molčeči telefon me je dobesedno prisilil, da sem gradivo v računalniku zbrala v knjigo). Marijo Magdaleno sem kot prejšnji dve knjigi z velikim veseljem sama razvozila po slovenskih knjižnicah in sijala in žarela sem nekaj mesecev, medtem ko je večina ljudi okrog mene vstopala v preobrazbe ali bila na sredi procesov. Živela sem novo zaupanje vase in v življenje in se počutila odprto in stabilno, kot da me nič več na svetu ne bo premaknilo iz tega miru. No, tako sem se na svoji duhovni poti počutila že dostikrat. Tudi skrbela sem za svojo novo Svetlobo, negovala sem jo, jo učila hoditi. Začela sem verjeti v nebesa na Zemlji zame; to je namreč to, kamor angeli z jasnimi in uporabnimi nasveti vabijo zadnja leta. To vodenje je tudi bistvo mojega dela z ljudmi. Prisrčno, res, ko takole pogledam nazaj. V čisto drugem prostoru sem spet, pa je samo leto dni od tega.

* * * * *

Konec aprila 01 sem skočila na Dunaj na delavnico Steva Rotherja, Lightworkerja, Varuha meča resnice angela Mihaela. Ko je omenil, da si bomo podajali Meč resnice, se mi je začel tresti drob in solze so lile, ko sem naslonila čelo na rezilo ogromnega težkega meča, s katerim je šel tudi na predavanje v OZN. Bistvo tiste Stevove delavnice so bili fantom smrti in določitev novih pogodb za življenje na Zemlji. S posebnim "peresom spominjanja" sem (spet) določila svojo prihodnost. To zelo rada počnem, to delamo tudi na mojih delavnicah. Zabavno je, čeprav zelo resno. Če čez čas ugotoviš, da ti izbrano ne ustreza, lahko to na novo določiš, svoje pogodbe o služenju Zemlji lahko spremeniš. Samo nekaj poguma potrebuješ za to. In včasih več poguma. Včasih pa misliš, da to ne bo več možno, tako je težko. Tako težko je človeku sprejemati odgovornost za svoje izbire. Potem pa duša v tebi nekako potegne in po enem čudežu spet gre. Tako lahko človek korak za korakom ustvarja realnost po izbiri, lahko pa se utrujen odloči, da ima dovolj, in prestopi na drugo stran tančice, se pravi umre. Tudi s tem je vse v redu.

Maja, torej samo nekaj tednov za tem, me je potegnilo v Sedono v Arizoni, v duhovno oazo JZ Amerike. V Sedoni je zemlja rdeča, polna je in gosta, zgovorna s svojimi bolj ali manj jasnimi sporočili, zdravilna z (ne)znanimi energijskimi vrtinci, težka v svoji sili (ne)slutenega dogajanja. Še Indijanci niso živeli prav tu, ampak so v Sedono hodili samo delat obrede. Dneve sem hodila in hodila po njej, delala večurne klobase, pešačila v različne smeri. V tisti vročini kar nekajkrat že ob šestih zjutraj, tja do enajstih. Vmes sem stopila v kakšno galerijo, tam pa vsi tisti bobni in lovilci sanj in zemlja… Jokala sem takoj na začetku, prav v solzah sem zapuščala galerijo in potem hodila in počasi shodila nezavedne spomine. Samo dobro naj ostane, Mati Zemlja, samo najboljše jemljem iz moje preteklosti v teh krajih. Začuda ne žejna ne lačna sem tu in tam nekaj na silo pojedla.

K nekaj let starejšemu Donu sem šla zaradi njegove moške energije. Vedela sem, da se v mojem življenju po skoraj devetih letih spet bliža čas za srečanje z moškim. Zanimala me je torej moška energija in njen izraz na delavnicah, ki so podobne mojim. Udeležila sem se Donove desetdnevne delavnice duhovne preobrazbe s tridnevnim plutjem z večjimi čolni po enem od ameriških umetnih jezer. Poleg tega sem v Sedono šla preobraziti svoje nerazumljive mi blokade kreativnosti, želela sem pisati. Vedela sem, da znam, povabili so me naj pišem, pa v petih mesecih nisem popisala enega lista.
Stanovala sem z Donom in njegovo od moje hčerke nekaj let starejšo ženo, Avstralko Liso, ki je z izjemnim krajšim filmom ravnokar diplomirala režijo. Najmanj 15. odraslim in trem otrokom sta dala na razpolago svoje bivalne prostore, tri kopalnice in en večji hladilnik.
Tudi predale lahko odprete, je rekel Don na začetku, samo zaprite jih nazaj. In tako sta se tudi obnašala.
V njuni hiši sem bila dodatne dneve pred in po delavnici in rečem lahko, da sem se počutila kot doma. Res, ves čas. Neprisiljena gostitelja sta živela to, kar sta. Name je to zelo dobro vplivalo. Precej me je odprlo, tudi zato, ker sem (bila) kot edinka in velik individualist do zdaj za tako sodelovanje precej zaprta, pač nisem (bila) plemenski človek. V to skupinsko bivanje sem šla z namenom preobrazbe in s primerno tremo. Američane doživljam kot odprte in sproščene, z njimi sem tudi tokrat imela same prijetne izkušnje. Hladilnik, štedilnik in kopalnica v moji bližini so v gneči mirno opravljali svojo vlogo, nič me ni motilo, ničesar ni bilo preveč ali premalo. Moja zadevna preobrazba je bila milostna.

V Sedono sem morala, da sta mi tam bili izziv dve Slovenki.
V Sedono sem šla, da sem prijateljevala z Irci, ko sem pred časom menila, da Irska in Irci pa mene res ne zanimajo.
V Sedoni sem na delavnici kot zanimivost doživela močno prikrito sovraštvo ženske do moškega(ih). Vsi smo navijali za žensko, ki ji je po daljšem procesu Don kot izhod in prehod svetoval, da se požene v skupino pred njo stoječih moških in prvega pošteno zagrabi za moda. Dobesedno. !! Kakšne tempirane bombe smo včasih ljudje, na poti v Svetlobo. In ko gre zares, je potreben pogum. Ali pogum ali pa bodo mrtvi pokopali mrtve.
V Sedoni me je pod tušem obšlo, da sem se zaradi pisanja svoje resnice in s tem povezane prizadetosti nekoga čutila krivo, doživela sem se kot Marijo Magdaleno. Nisem odgovorna za druge ljudi, sem se spomnila. Prizadetost kogarkoli je njegova izbira! Pisala bom naprej, sem izbrala v solzah, pod tušem.
V Sedoni na delavnici je Duh skozi Dona rekel: Pa si moškim dokazala, da si boljša! In moja sicer presenečena energija je s To! skočila v zrak.
V Sedoni sem se igrala pantomimo s petletno Donovo hčerko, z Liso in dvema Ircema, s samimi živimi in odprtimi ljudmi. Izrazi enega so bili boljši od drugega, nasmejali smo se do solz. Dokler nisem bila na vrsti jaz.

Naročili so mi, naj oponašam žensko, ki zapeljuje moškega.
?! Halo? To je bilo pa res zadnje, kar bi lahko spravila skupaj. Kljub temu sem poskusila in igra je naenkrat postala zelo resna. Družba je bila ljubeznivo začudena ob mojih nerodnih poskusih izraziti nekaj, česar v meni ni. Dala mi je dodatno možnost, da se na moškega razjezim, ker gleda za drugimi.
?! Koga-to-briga-energija me je ta dan zaznamovala s popolnim neuspehom, ki je bil zame klicaj posebne vrste.
Kje res sem s svojo energijsko pretočnostjo, z živostjo, z veseljem?
Kje sem s svojo intimnostjo, s svojo strastjo?
Kje so darila ozdravljenega raka na dojki?

V Sedoni sem tudi dovolila, da je z največjo obzirnostjo in intuicijo k meni pristopil moški, poln Svetlobe, in se me po devetih letih dotaknil. Samo polagal in prelagal je dlani in me podržal v objemu; prepoznala sem izziv moje zaspale intimnosti in spolnosti, ki se je pred letoma odrazil v raku. Do te izkušnje nisem vedela, da je moj odpor do fizične moške bližine tako močan, da tako vztraja. Na drugem koncu sveta je bila pred mano ljubezniva moška energija, ki mi je bila všeč, jaz pa v nemem nerodnem telesu. Gluha, odmaknjena, v mislih, ki se seveda spominjajo možnih postopkov in v sočasno nezainteresiranem telesu, okornih rok, v celicah na preži. Odrezanost je pravi izraz, še nune so bolj žive od mene. Zdravljenje, po katerega sem šla v Arizono.

Na jezeru Powel sem dočakala 48. leto življenja, skoraj lahko rečem, da s kačo v rokah. Z dolgo toplo, ne mrzlo kačo, ki so jo med grmovjem zagledali otroci in nam jo je prinesel pokazat tesar domačin in je zvečer lezla po mojih rokah. Počasi in mirno kot lezejo kače. In ko sem bila na rojstno jutro prva pokonci, me je na kopnem pozdravil velik črn krokar. Drugo dobro znamenje, sem se odločila, in pohitela na najvišjo točko skal, od koder sem opazovala rdeče skale in sonce in vodo. V jutranji svetlobi sem v jezeru zagledala svetlečo se kačo, ki je od sredine zaliva počasi vijugala in doplavala do kopnega. Srebrno se je svetila, sijoče srebrno.
Kača na rokah in kača v vodi?
Preobrazba pred mano bo pa res nekaj posebnega! V tistem miru obilice čudežev narave sem za naslednje rojstno leto izbrala veselje in strast in novo življenje ženske, ki vključuje moškega. Čas je za moškega. Saj sem na potovanju v svetost ženske, ki Jaz sem.
Po vrnitvi domov sem zase izbrala veselo poletje. Slišiš, življenje? Plesala bi rada poletno vročino, plavala v čistem morju, kar zavohala sem tople družabne večere. Nič od tega se ni zgodilo.

* * * * *

Julija sem z največjim veseljem prevajala Gera na Pohorju in mimogrede dobila dosti daril.
Že nekaj časa sem imela precejšnje težave z vratom in palcem desne roke. Blokadi sem z Mihaelom dihala in preobražala, pa sta se vračali. Na delavnici se je izkazalo, da nase vlečem strahove ljudi.
Tvoja strast je ljudi soočati z njihovimi strahovi, je rekel Ger.
?! Ta opis moje poti oz. dela me je presenetil, se pa seveda lahko samo strinjam z njim. Na drugi strani vsakega strahu je ljubezen. Pri svojem delu z ljudmi dvignem glas, pustim, da mi tečejo solze, se veselim in skačem in tolčem po mizi, na svojih delavnicah čutim strast. Strast, ki je neuravnovešena in skompenzirana in se zlahka spreminja v druge vrste energij, ki so pa vse precej intenzivne in ljudi prestrašijo. Jaz pa se režim naprej. Ne čudim se, če ljudje ne pridejo na naslednjo delavnico, se pač naprej krohotam s tistimi, ki ostanejo in shodijo čudeže. Soočenje s strahom je pogoj za to.

Izzivi v življenju ne pomenijo nujno, da je kaj narobe.
Izzivi so nam dostikrat dani kot delo, saj v preobrazbi izziva ustvarimo novo energijo, ki se jo mnogi bojijo.
Za uporabo svoje modrosti in znanja gre, za preobrazbo strahu.
Seveda se učim novih načinov sodelovanja z ljudmi, da bom tisto, kar pride skozme, izrazila tako, da jih bodo ljudje najlažje sprejeli. In na Pohorju sem v svojem procesu za Gerom ponavljala:
Moja moč je Bog! Moja moč je Ljubezen!
Ker je te besede vpila vsaka moja celica, sem jih skozi solze zakričala še jaz. Tam je bilo to (prvič) varno narest, bila sem v svojem plemenu. In potem sem jezna udarila po mizi in prevrnila vazo z rožami.
Same reve so… Same reve so okrog mene in dovolj imam tega...!
Težje pa je šele prihajalo…
Na Zemljo sem prišla, da bi čutila veter v laseh in rože vohala in na koži čutila dotik… je govoril Ger.
Ups! Kaj? Telo je že vibriralo…
…, da bi čutila moške ustnice, ki me poljubljajo…
Skozi solze sem strmela v Gerov tisti trenutek res angelski obraz. Pa smo tam!

Moje telo se je treslo in solze so tekle in preobražali so se ostanki klicajev in nejev. V Svetlobo so se spreminjali ostanki ostankov celičnih spominov obsodb in religioznih dogem mojih preteklih življenj. Boga imaš rad, če si reven, sam in ponižen…
Boga imaš rad, če nimaš denarja in ne spolnih odnosov...
Spomnila sem se ameriške izkušnje. Mojo energijo so v tresenju in solzah zapuščali ostanki zaobljub in priseg bogu iz prejšnjih življenj, da se odpovedujem spolnosti v imenu boga. Čeprav sem to v zadnjem letu v svojih procesih izrazila že več desetkrat. Kolikokrat še? Kdaj bodo pravila in omejitve, povezane s starim bogom iz mojih prejšnjih življenj, šle res ven iz mene in do konca stran? Pa kdo rabi moškega? Zdaj sem menda res že dokazala, da lahko vse sama…
…Na Zemljo sem prišla, da bi čutila moške roke, ki me božajo, je nadaljeval Ger in vse v meni se je treslo, ko sem ponavljala novo zaobljubo.
Tudi tako se končuje karma, povezana z Bogom.

Vse energije, povezane z Bogom, človeka najbolj držijo, njihova preobrazba terja največ časa.
Počasi sem začela z večjo jasnostjo dojemati, v kakšnem prostoru sem pred rakom res bila. V mojem svetu so bili samo angeli, Sai Baba in mama Meera sta bila moja družina. Še ljudje, s katerimi naj bi delala, so bili (zame na eni ravni) preveč človeški, zato tudi dela nisem imela dovolj. Poleg tega že dolgo vem, da mene služenje ljudem ne zanima - moja strast je v služenju energijam enosti in ljubezni Boga. In to je razlika! Kje je najlažja pot, da to združim?

* * * * *

Dotaknila se me je salsa v Križankah in ko je Tina šla na Kubo, mi je za mesec dni posodila svojih 50 cedejev. Ples je na nov način vstopil v moje življenje, boki in noge so zaplesali, prva in druga čakra kot moj izziv zadnjih let sta se začeli preobražati. To pa je bilo tudi edino veselje tega poletja. Kamorkoli sem se obrnila, sem začutila mirno ljubeznivo praznino. Mirovanje je terjalo spokojnost ravnotežja, ki mi bo v svojem času samo razkrilo, za kaj gre. Je čas za jok in je čas za smeh in za strast in za delo…, rada rečem. To poletje so odnosi mirovali, prilike sproti zvodenele. Že nekaj let kokreiram, partnerstvo s Svetlobo, z angeli in Bogom živim. Moje izbire že nekaj let uresničujeva skupaj življenje in jaz, tako da jih glasno oznanim. Potem jaz naredim, kar čutim, vem, mislim, da lahko - ostalo speljejo angeli, Svetloba, življenje. Tako je zagotovljen tisti red, ki pomirja in prinaša darove, ki jih pričakujem in tiste, ki jih ne in zraven kakšne posebne pozornosti. Tako vse štima. Če se na kaj ne pripnem. Dokler se ne začnem obnašati, kot da je kaj moje in se na tisto obesim. Takrat boli.

Pričakovanja poletja sem zlahka spustila in ga preživela na balkonu v Ankaranu dvakrat po dva tedna, vmes sem delala. Namen je bil moja mirna preobrazba, utrditev sprememb prvega polletja in predvsem odkrivanje tega, kaj si sploh želim. Kaj bi rada zase?
Izziv te moje inkarnacije je sodelovanje, je partnerstvo. Po dveh možeh in nekaj ljubimcih v tem življenju sem verjela, da moški spadajo v moje prejšnje življenje. Tako se je do bolezni obnašalo moje telo. Potem sem se namerno začela navajati na misel, da bo po dolgih letih moje samosti spet moški prišel v moje življenje. Nobene predstave nisem imela o tem, kakšen bi meni bil všeč niti, kaj naj bi z njim počela. Razen spolnosti, ki je bila, kar se mene tiče, stvar ene pretekle dimenzije. Vse v meni se je odnosu z moškim upiralo, čeprav bi glede na sporočilo raka nedvomno pripomogel k mojemu zdravju. Na sprehodih in v stiku z Zemljo sem se počasi, teden za tednom in mesec za mesecem tej misli začela odpirati na vseh ravneh. Potem sem se enkrat s polj Novega Polja vrnila z razodetjem, ki sem ga doživela kot olajšanje:
Nočem moškega, ki bi se ukvarjal z duhovnostjo!
To je bila prva postavka, osnova, ki me je odprla, ideja, na kateri lahko gradim. A razumeš, življenje? Sita sem te duhovnosti, sploh nisem živa. Želim partnerja, ki bo duhovnost živel, ne pa prebiral ali znal na pamet ezoterične knjige, ki tako ali tako ne držijo več. Izbiram partnerja, ki živi Boga.

Kako mi je odleglo! Odprla so se mi nova vrata. Zemlja mi je, kot vedno, zelo pomagala, in počasi je nastalo nekaj, kar sem vrgla na list. Avgusta leta 2000 sem mojega prihodnjega moškega določila s številnimi postavkami.
To si pa zelo resno vzela, je rekla Nuša, presenečena nad napisanimi podrobnostmi.
Vse duhovno zelo resno jemljem in tale manifestacija mojega partnerja je zame pomembna kokreacija. Jaz naj bi vedela, kaj izbiram in življenje mi bo to dalo. Ker življenje človeku vedno da to, kar želi, če le ve, kaj to je. Potem naj bi izbrano in zmanifestirano še sprejel. Lahko pa se izbranega pred sabo ustraši in zbeži. Ta osnovni princip je še vedno v človeku, eone dolgo, in zato vztraja. "Bori se ali zbeži" instinkt. Ljudje bežimo tudi pred uresničenimi željami.

Tistega avgusta določen moški mi je prinesel mir. Pristala sem na tem, da naj bi v glavnem bil drugačen od mene. Jaz bolj v duhu in on na zemlji, vendar izpolnjen in realiziran človek, kar takoj izključi kakšno mladost. Vem, da so zadnja leta nekako pogostejše zveze z večjimi razlikami v letih, vendar to mene ni zanimalo. Če želim realizirano osebnost, ta ne more biti mlada. Izbrala sem partnerja z že uresničenim življenjskim ciljem, da bi se lahko posvetil meni. Čisto egoistično seveda. Dalj časa sem cincala okrog tega, kakšno zavest naj bi imel - enako ali širšo od moje. Pristala sem na enaki zavesti kot je moja in popisala vse - razloge teh izbir in kaj pričakujem od njih. Tako da danes verjamem: človek, ki mi je namenjen, je tam nekje. Bog ga že eno leto (ker je spet avgust) dela, uči ga, preobraža in lošči, da bo tak, kot sem napisala. Da bo pretočen in živ, kar je eden mojih osnovnih pogojev. Vmes pa mene pripravlja na to, da ga bom sprejela, ko bo stal pred mano. Da bo moja energija pasala na njegovo oziroma obratno, če sem že izbrala tako različnost. Jasno je še, da mi ga ni treba iskati okrog, nikamor mi ni treba hodit. Razume se, da bo gospod sam potrkal na moja vrata. Taka je vsebina angelskih učenj in mojih delavnic, take so višje resnice nove svetlobe. Jaz pa bom zaplesala s tem, kar bo pozvonilo. Kako ga bom prepoznala? Nobenega dvoma ne bo, v takih primerih ni nobenega dvoma. Ko gre res zares, je verjeten samo - strah!

S temi mislimi sem se igrala to poletja v Ankaranu. Mirno, z zavezanostjo in predanostjo, potrpežljivosti nisem več rabila. Nič nisem bila nestrpna, tudi zato ne, ker sem odkrila svoj novi vir veselja in strasti.
Že sedem let se z energijami enosti in ljubezni Boga pogovarjam po računalniku - pišem vprašanja in postavljam odgovore. Ker prenosnega računalnika še nimam, pogrešam ta klepet. Tu v Ankaranu sem narezala manjše listke, na eno stran napisala vprašanja in potem na drugo stran odgovore tako, da vprašanj nisem videla. Deset dni sem počela samo to. Odgovori so bili bolj natančni, igrala sem se in s tem nadaljevala še po vrnitvi domov. Po levi strani navzdol sem na ekran napisala krajša vprašanja in odgovarjala po desni dol tako, da jih nisem gledala. Zabavalo me je in me pomirjalo, obenem pa tudi dvignilo od podlage. Dosti sem dihala, določala sem novo vizijo sebe, s katero se vedno poigram, ko me življenje preseneti s prostim časom. Na balkonu sem dihala hrast in odlike Boga in en večer izvedela, kdo moj ljubimec bo.

Doživela sem jasen vpogled, z vso jasnostjo me je objela resnica, da v moje življenje prihaja Zmago. Sape mi je zmanjkalo od presenečenja, postalo me je res strah.
Pa menda ne!?
Pa ja, je bil moj notranji odgovor. Na lepem je bilo vse logično, prijetno pa ne. Na eni ravni skoraj zabavno in na drugih precej težko. Bilo je resno, bila je resnica.
V Zmaga sem bila zaljubljena kot dekle. Zato, da ni bil moj fant, je poskrbelo življenje, ki mi je skozi njegovega prijatelja pravi čas izdalo, da ima že lep čas svojo punco in mene zraven.Tako ne gre, sem rekla in potem sva se v naslednjih desetletjih srečala samo nekajkrat. Za fanta sem našla pridnega fanta, ki je pasal na mojo energijo pridnega dekleta. Zmago in jaz sva zaživela vsak v svojem prostoru, ko sem povohala ezoteriko, sem se pa tako ali tako umaknila iz družbe. Gospod mojih let je za razliko od mene vsa desetletja živ in glasen in dejaven, kjerkoli je. Jasen je in jezen, odkrit in glasen, kreativen in duhovit, aroganten in agresiven. Energije v njem redko stojijo. Občutljivost skriva za napadalnostjo in kritiko, pameten je in vedno poln načrtov. Strasten je in zato uspešen. Strasten je! Intenziven, močen in zaljubljen vase. V središču pozornosti, kjerkoli je in goro načinov obvlada, da to doseže. Nekateri so zoprni in drugi domiselni. Karkoli Zmago že je (bil), zame ga je (bilo) preveč. Marsikdo ga lahko ceni, še več ljudi pa ga ne mara. Z jasnostjo svoje intenzivne energije iz ljudi vleče na dan to, kar bi radi skrili - kako naj bodo potem v njegovi bližini? Zmago iz ljudi vleče strasti, borbenost in tekmovalnost, skratka človeškost. Vse to se je v jasnih občutkih zgrnilo name na balkonu v Ankaranu. Kaj zdaj?

Ko gre človek skozi fantom smrti, konča svojo karmo in v istem telesu ostane na Zemlji v služenju. Tak človek kokreira, pomeni spreminja svojo realnost z uporabo Boga v sebi, ustvarja stanja in sočasnosti, ki mu omogočajo prostore, v katerih sicer ne bi bil. Po svoji izbiri ustvarja svojo realnost oziroma se to uči. Ker neke višje realnosti zaradi ostankov dualnosti v sebi in okrog sebe ne more vedno sprejeti, učiteljev in ustreznih navodil za to pa ni, se pri tem guga, spotika, tudi pada. V glavnem pa velja, da ne gre več zanj. Ker karmo je končal, lahko bi šel na drugo stran, pa je izbral ostajanje na Zemlji. V stanju, ko ne gre več zanj, je eno od ljubeznivih navodil angela Tobija: Pleši z vsem, kar pozvoni. Tako človek v praksi razvija sposobnost razlikovanja s kom zaplesat tango, s kom odigrati ristanc, s kom samo izmenjati pogled. Pleši z vsem, kar pozvoni!

Zmago me je poklical okrog Velike noči in potegnila sem nekaj plesnih korakov. Na letalu mu je v roke prišla Ona s pisanjem o meni in prav potrudil se je, da je prišel do moje telefonske številke. Srečanje z njim me je odprlo in razveselilo. V primerjavi z ljudmi, s katerimi se družim, je Zmago vihar neposrednosti in dobre volje in predvsem izvirnosti. Je, kar je, še vedno je tak, kot je bil. Odkrit in glasen in govori kot navit, o sebi seveda. "Jaz sem" žari iz vsakega njegovega izraza. Kritičen in vzvišen kot je, vse ostale ljudi avtomatično postavi v vlogo najmanj manj sposobnih, če že ne bebcev. Ta človek je živ in se ne boji tega, kar je, razen svojih čustev. Njegov strah pred čustvi in milo povedano globoka zamera do že dolgo mrtve mame in s tem do žensk, sta nekaj, kar je na oder stopilo kasneje, do takrat pa se je režalo v kabini za šepetalko. Všeč mi je bil in za začetek je bilo več kot dovolj to, da je Zmago bil vse to, kar jaz nisem bila.

Očitno zadovoljen s seboj se je hvalil nekaj ur, in recimo, da ima nekaj razlogov za to. Presegel je svoje sanje in fizično raven shodil kot malokdo. Obnaša se in govori, kot da je uspeh njegov življenjski stil. Razen partnerstva. Otroka ima, vendar z nobeno žensko ni živel skupaj, razen na dopustu. Všeč mi je bil v opisu nekaterih svojih življenjskih izzivov. Poskrbeti zna zase, z življenjem se igra in dosti se zabava. Občutljivost pokaže mentalno, na čustveni ravni pa se pri njem vse začne in konča pri jezi, kot klic na pomoč. Ob vseh teh mojih vtisih me je objemal in tiščal vame s poljubom, tako kot je to delal pred desetletji. Ni mi ga bilo težko objeti, njega res ne. Poljubljala…? Ne, poljubljala se ne bi. Počutila sem se, kot bi iz mene potegnil čep, na dan so skoraj skakati začeli zatrti deli mene. Ob Zmagu sem se počutila varno, po dolgem času sem srečala prijatelja, sorodno dušo. Da sva ta trenutek tako zelo zelo različna…, koga briga? Ko mi je na njegovem stranišču z zidu padla na glavo krtača, sem dojela, naj grem. Potem sva se v petih mesecih menda dvakrat slišala in zdaj sem ga poklicala iz Ankarana. Zmenila sva se, da se dobiva, ko se vrnem.

Zmaga sem vključila v svoje dihanje in se navajala na misel, da bi on lahko bil moj moški po devetih letih spolne vzdržnosti. Spolna energija je vedno bila nekje v zraku med nama in če to ni bil namen prej, bo zdaj. V tednih dihanja sem idejo počasi sprejela, energijsko, na vseh ravneh. Čas je, za zdravljenje mojih potisnjenih razočaranj gre, v moji bližini enostavno ni nikogar bolj primernega in sploh, gospod je vesel in živ in ženske ima rad in mene. Zmago je moje zdravilo. Sploh bom pa videla, kako bom čutila, ko bo stal pred mano. Ko sem se vrnila v Ljubljano, je bil Zmago na morju in kar razočarana sem bila.
Potrpežljivost, ljubica, potrpežljivost, je ponavljajoči se odgovor Svahe in vrgla sem se v delo. V avtu vedno poslušam kasete, en septembrski pozen večer pa sem ujela napovedovanje prihodnosti iz kart.
Dobro, sem rekla, naslednji odgovor, ki bo na vrsti, bo zame. In rečeno je bilo: On zaključuje eno stvar in možnost za zvezo obstaja. Samo, potrebovali boste dosti živcev.
Zarežala sem se: Le kaj to pomeni - dosti živcev? Živci so povezani s pleksusom, jaz sem pa že leta osredotočena na višjo raven, na srce. Potem se nam je vsem zgodil 11. september in pozabila sem na svoje "zdravljenje".

Televizor sem prinesla iz shrambe in po ogledu osnovnih posnetkov iz Amerike je vse v meni reklo:
To! Končno! Zdaj se bo nekaj pošteno premaknilo! Čas je! To!
Da ne boš tega glasno izražala, je po telefonu rekla moja, že marsičesa navajena mama in jaz sem se režala. Med iskanjem možnih tujih programov sem zagledala srbsko televizijsko postajo in na ekranu mojo prastaro simpatijo iz gimnazijskih let. Đuro mu je ime, kako drugače. Resen in krepek gospod mojih let je kot pilot razlagal svoj pogled na ameriško letališko varnost. Kako sem ga bila vesela; energija v meni se je odprla še bolj. V težkih jugoslovanskih časih sem se ničkolikokrat spomnila nanj. Kot najstnika sva bila leta zaljubljena in kasneje dolgo prijatelja, pisarila sem mu v Rusijo, kjer je delal maturo in v Ameriko, kjer je bil eno leto in tudi v Beogradu sem ga obiskala. Odgovor na moja vprašanja je bil nepričakovano pred menoj, živ in v svojem elementu. Bravo, Đuro in bravo za življenje, ker zdaj bo šlo pa zares. Vse se bo premaknilo, v Svetlobo gremo. Kakšno uro sem vesela plesala salso in gledala televizijo, v glavnem tiste iste posnetke. Prijateljem v Ameriko sem po elektronski pošti poslala kakih petnajst sporočil in presenetilo me je nekaj njihovih hitrih odgovorov, predvsem pa energija za njimi. Moje veselje je izginilo, začela sem drseti v nasprotno smer in skozi niz čustev sem še isti večer pristala v žalosti.
Za kakšen teden sem vstopila v nerazložljivo globino in čistost žalosti, kot jo še nisem poznala. Bila je Žalost. Kakšen teden nisem mogla preobraziti čustva, ki mi je stisnilo prsni koš, da ga nisem in nisem mogla odpreti.

* * * * *

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (3. del)