|  Si že bil kdaj ujet med peklom in nebesi?...
Si kdaj dvomil v svoj obstoj,
v upanju, da občuteno ne bi bilo resnično?...
Še vedno ostajam na sredini...
Ne upam naprej, nočem nazaj...
Pozabljam raje na ta del mene in si nalagam delo dan za dnem.
A večeri kot je današnji, ko sma se videla...
ko si vame zopet nasejal svoj smeh...
ko si v meni prižgal novo iskrico
in prebudil stare občutke...
...takšni večeri me prisilijo, da občutim...
Da skozi sebe spustim bolečino, za katero ne veš.
Je ne čutiš in ne živiš...
Puščaš nove sledi, prebujaš stare in v meni črtaš nove poti.
Kdaj se ti bom lahko uprla?
Kdaj bo čas, ko si bom lahko uredila svoje življenje?
Kdaj ne bo več prisotnega tvojega vpliva?
Bo to sploh kdaj?...
Morda veš ti... vedno si vse vedel...
Povej in pomagaj mi...
|
NE ZAMUDITE
Morda veš ti...
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 1. november 2004 @ 11:33 CET
V ljubezni je tudi blagoslov
Kar ve On,
veš tudi ti,
Sledi svojim
notranjim občutkom
in se po njih ravnaj.
On ti hoče,
nič več in nič manj,
kot samo Raj. :)
V ljubezni je tudi blagoslov. :)
lp
---
stojči
Morda veš ti...
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 1. november 2004 @ 14:30 CET
V stanju, katerem si se znašla, da ne želiš nazaj in si ne upaš naprej, sem bila tudi sama. Prosila sem veter, prosila sem sonce in luno in dež, da mi povedo, kaj naj naredim. Pa nisem dobila odgovora. Ko sem prosila Boga, naj mi da moč in me vodi po poti, kateri naj bi hodila, sem dobila moč. Dobila sem odgovor preko ljudi, kar mi on govori. Kar sem dajala, to sem dobila, a ne od istih ljudi. Mnogokrat sem ljubila, pa ljubezni nisem dobila od iste osebe, sedaj jo imam v sebi in jo lahko dam. Imam moč, imam vse, tudi Boga imam v srcu in se nič več ne sprašujem in me ni nič več strah naprej, nazaj pa tudi sama več nočem.
Lepo se imej in še kaj napiši. Titanic
Morda veš ti...
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 3. november 2004 @ 06:37 CET
pravijo, da za dežjem pride sonce in za soncem pride zopet dež. Tako je življenje...slej ko prej boš ujela svoj ritem, svojo vibracijo v tem pojočem svetu.
Lep pozdrav Radovedni
Morda veš ti...
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 4. november 2004 @ 13:47 CET
Zavidam tistim, ki kar vedo, vedno. Jaz sem stalno pred enako dilemo kot ti. Pred dilemo, kako se odločiti v danem trenutku, vsak dan, vsak trenutek, v vsaki situaciji. Kako lagodno bi bilo, ko bi breme odločitve lahko prepustil drugemu, kajne. Nobene odgovornosti, nič. Pa bi bilo res tako fino potem? Kaj pa je življenje, če ni neskončen skupek odločitev, mojih, od najenostavnejših do najtežjih. Seveda je pomoč zaželjena, a odločitev je vseeno moja. Moja je odgovornost, moje so posledice. Kako pa naj si razložim molitev, tudi mojo, naj se zgodi tvoja volja. Je to prepuščanje odločitve Njemu. Hm, kaj pa vem. Če bi si razlagal, da sem del nekega načrta, kjer je vse predefinirano, potem je moje govorjenje o moji svobodni volji čista bedarija, a ne. Jaz si razlagam to tako, da sem v nekih mejah res svoboden v odločanju in da karkoli se mi že zgodi, je v nečem dobro zame, kaj pa to je, moram pa poiskati sam. In ko v situacijah, ko se ne znam odločiti, molim "naj se zgodi tvoja volja", pravzaprav prosim za modrost in vedenje, kako prepoznati in potegniti iz posledic moje odločitve tisto, kar je dobro zame, kar mi bo koristilo v bodoče.
Vsekakor, moje življenje so moje odločitve, a ne.
en bk