Draga Malena

Zavidam tistim, ki kar vedo, vedno. Jaz sem stalno pred enako dilemo kot ti. Pred dilemo, kako se odločiti v danem trenutku, vsak dan, vsak trenutek, v vsaki situaciji. Kako lagodno bi bilo, ko bi breme odločitve lahko prepustil drugemu, kajne. Nobene odgovornosti, nič. Pa bi bilo res tako fino potem? Kaj pa je življenje, če ni neskončen skupek odločitev, mojih, od najenostavnejših do najtežjih. Seveda je pomoč zaželjena, a odločitev je vseeno moja. Moja je odgovornost, moje so posledice. Kako pa naj si razložim molitev, tudi mojo, naj se zgodi tvoja volja. Je to prepuščanje odločitve Njemu. Hm, kaj pa vem. Če bi si razlagal, da sem del nekega načrta, kjer je vse predefinirano, potem je moje govorjenje o moji svobodni volji čista bedarija, a ne. Jaz si razlagam to tako, da sem v nekih mejah res svoboden v odločanju in da karkoli se mi že zgodi, je v nečem dobro zame, kaj pa to je, moram pa poiskati sam. In ko v situacijah, ko se ne znam odločiti, molim "naj se zgodi tvoja volja", pravzaprav prosim za modrost in vedenje, kako prepoznati in potegniti iz posledic moje odločitve tisto, kar je dobro zame, kar mi bo koristilo v bodoče.
Vsekakor, moje življenje so moje odločitve, a ne.

en bk

[ Odgovori na to | # ]