Ko sem bila mlajša, pa me je kdo vprašal, kateri letni čas mi je najbolj všeč. Večina jih je rekla pomlad. Zakaj pomlad? Ker vse cveti, ker se narava na novo rodi, ker vse diši, daljši so dnevi, več je svetlobe, toplote in vse je bolj prijetno. Pa sem rekla: rada imam jesen: ko so listje v gozdu pisanih barv, ko šumi pod nogami, ko hodim po listju, ko dozori kostanj, ko je veliko pridelkov, ki so dar narave, ko, ko…

Danes gledam širše, vidim več, vidim ljubezen in čudežnost narave in sebe, ki se razvijam in sem del narave. Vidim, da je vsako obdobje lepo in nenadomestljivo kot so letni časi.

Zima je lepa, če sem notri na toplem in gledam skozi okno, ko sneži. Snežinke padajo in to je nekaj čudovitega, tudi če je noč in ob luči ali luni se mi zdi to nekaj čarobnega. Lahko pa je tudi dan, sem toplo napravljena in hodim po snegu in gledam belo naravo, kako se drevesa upogibajo pod težo snega, vse se blešči v soncu, kot bi bilo iz samih kristalčkov. To je čudovito. No pa je tu še poletje, toplota, energija, ki jo daje sonce - rada imam vroče in ko skočim v morje je kot bi se združila z naravo in bila del narave, ki jo čutim. Mokro telo mi sonce posuši in nič mi ni potrebno za to narediti. Lahko se prepustim soncu, lahko samo ležem in vse se samo naredi. Kot bi meditirala, kot da bi prepustila Bogu, da on dela materialne čudeže, ki se vidijo. A ni to lepo.



Bi bila rada spet 20 let mlajša? Oh, kako je bilo takrat lepo, kako smo se fino imeli, sedaj pa je vse drugače. Ne, nebi bila rada mlajša. Sedaj sem modrejša, sedaj sem srečnejša. Vidim več, čutim več in sem več. Imam več ljubezni in radosti v srcu imam brezmejno bogastvo, ki ni usmerjeno samo na materialne dobrine, imam res vse kar potrebujem in si želim. Imam Boga, ki je vedno z menoj, da nisem nikoli sama, imam vse, saj mi On daje po ljudeh in situacijah, ne omejujem se, da kaj ni mogoče. Vse je mogoče, če v to verjamem, vse zmorem, če si resnično želim. Lahkotno se počutim kot pero, misel mi lahko poleti v nebo in obiščem lahko vsakega človeka, ne da bi se zato morala usesti v avto in se k njemu odpeljati. Dovolj mi je misel, dovolj mi je želja, pa sem tam. Začuti me po energetskih kanalih, po katerih misli potujejo in se srečajo z njegovo frekvenco tam, kjer je.

Vsi letni časi so lepi, če vidimo v njih tisto, kar nam ponujajo, če odpremo oči in opazujemo ter čutimo ljubezen, ki je v zraku, naravi in našemu dihu. Ne omejujem se na to, da mi je nekaj bolj všeč kot nekaj drugega. Vsako bitje je lepo, če vidimo lepoto v njem, res, vsako živo bitje.

Hvala Bogu, da mi je dal vid in čut, da vidim lepe stvari v vsaki stvari in v vsaki situaciji. V vsakem bitju lahko vidim ljubezen, če se ustavim, začutim, doživim. Ni več življenje ena sama naglica in površno hitenje mimo ljudi, plitko in nezavedno dihanje. Življenje se lahko ozavesti in je bolj polno in vredno. Za vse ostane dovolj časa, za vse obveznosti, ki jih je potrebno narediti in prav tu je potrebno znati ločevati kaj je pomembnejše za življenje in čemu dajemo prednost pred drugim. Vendar mora miniti dovolj časa in vsega, dovolj moramo biti odprti in pripravljeni za tako življenje, kar pa ni od nas odvisno. Lahko si ga želimo, vendar za to, če ne doživimo, ne moremo iz besed razbrati, kaj to sploh je in si želeti nekaj, ko ne vemo kaj je.

Ljubezen izhaja iz nas
in potem jo bomo videli tudi drugod.
Znali jo bomo videti, začutiti povsod.
Ne bo več ločevanja, tu je, tu je ni.
Povsod bo, povsod, ker bomo povsod tudi mi.