Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041020122845282

Posvetilo mojim duhovnim prijateljem sobota, 20. november 2004 @ 06:28 CET Uporabnik: Tatjana Malec Sprehajala sem se z vami, prijatelji moji, ob morju. Bil je biserno jasen dan v portalih, s podstavkom sveta, ki je z modrino razprl kristalno čašo veselja in slane roke se se povezovale v venec, ki je postal obroč rastlinjaku naše ljubezni. Sončni zvon je zvonil in mi smo utripali. Sleherna celica in sleherno tkivo zlogov je gorelo goreče združeno v plamen duha, v neskončno prgišče kozmičnih žarkov in prijateljske roke so se vpletale vanj. Nihče ne more reci, da ogenj iz stenja sveče ni razsvetlil navznoter morja v tebi in meni in da nas niso gnali sončni konji naprej. Se postavim na obrežje s sporočilom čez rob časa, ki je hkrati tišina kraljestva duha in vrvež tega sveta, v neskončnih dimenzijah, pretesnih za sanje, ki zaradi ožine črt usode ostajajo večnost v nas, nasmejan prah razprtih oči, upanje v nov prostorski akvarij bivanja, kjer akvareli duš potrebujejo vdihe in izdihe vetra skoz mene in mene skoz tebe, da preroško zorijo z neugaslo toplino srca. In, ko maestral potegne morske alge skoz kri, čutim odtise rib, steklenico s sporočilom: iz sebe pošiljam zgoščene luske življenja, školjke, ki vznikajo v meni s spočetjem vžigov, ki se prebijajo z vesoljno meglenico duha, z naznanjanjem kresa vrnitve v naše oblike, glasove in sanje spočete, tukaj med bilkami trave, ki jih nihče ne more spremeniti v lastno posest. Ob vratih vrnitve smo znotraj sebe strujajnje isker ljubezni, ki ostane večno zarisana v vetru. Čisto morje valovi v meni, tebi in nas. Odložijo se misli, rokopisi in mnoge besede med korenine, in v njih bo trkal čas, ki bo prihajal nazaj, se vračal na morsko obrežje in predel svetlobo, ki bo raztapljala sledove naših korakov v orglah in melodijah duha. Nič ni bilo vsiljeno, postajali smo snov in enost, ki je začutila morje v sebi, gibe korakov, zaslišala je zvoke besed ... Hej, gibanje, ki se prilepi na srce z vonjem ozona in v sluhovodih pušča znake glasov, ki niso samo oblika besed izrečenih iz grla. Te so morje stočeno v maternico ljubezni in človeške prostore, v soglasju z vesoljem so pismenka besed, ki zgrajujejo nove stvari, besed ki frčijo v eter in oblivajo dušo skoz oči, ušesa in tip, so obrisi teles in prstni odtisi tega sveta. Ne, to je prijateljstvo, dragi moji, ki polzi v spomin naših in drugih življenj in nenehno tava v iskanju in spolnjevanju kot velika skrivnost. To je čudež, ki ga razume le Bog kot božansko ljubezen v meni in tebi, z oznako moči, ki uspeva v vsem, z angelsko navado, kruhom in pšenico, posejano po brazdah morskih poljan znotraj nas. Hej, to smo mi, z vdihom obmorskih ljudi, zmožni goreti dokler se ne izpolnijo sanje in blagost čutov srca ne poboža naših globin in prodre strnjena z rdečo koralo vanje, v ljubečo povezanost prijateljskih duš. To so zvonovi nevidnih visokih zvonikov, ki segajo do neba in so poganjski sonca iz srca, ki dvignejo ptice v let, s svobodo duha. V upočasnitvah življenja, prijatelji moji, ostanite ob meni, da vas občutim v sebi, da s pomenki vas diham in se vsa v vas spočijem v globinah čutov nepretrgane pesmi o ljubezni, ki zveni naprej, v neskončnost naprej. ...o0o... Komentarji (20) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog