Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041115193542414

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (4. del) četrtek, 18. november 2004 @ 06:35 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko PravaV koraku Ljubezni (1. del) Tu sem nehala pisati in potem izkusila nekaj, čemur bi včasih rekla napaka. Jasno, da so se me energije, v katerih sem pisala, dotaknile in to ne prijetno. To izkušnjo sem imela že pri pisanju Marije Magdalene in vedela sem, da bi bilo najpametneje s pisanjem potegniti še nekaj ur, končati pač. Opisano bi se prizemljilo, lahko bi odložila. Tako pa je nepreobražena energija ostala z menoj. Odločila sem se za nekaj ur izraznega plesa, a je pred tem naneslo, da sem nekaj pojedla in popila dva kozarca penine. Potem sem šla še po televizor in si med plesom z enim očesom ogledovala nekaj filmov hkrati. !!! Kljub temu, da vem, da mi filmi vedno razmečejo energijo. Ob pol enih zjutraj, to pa niso moje običajne budne ure, me je naenkrat obšel pesimizem. Oživel je spomin na pisanje Marije Magdalene, na vse za računalnikom presedene tedne, na zoprno vsebino, ki je vedno spet novo učenje (pozabim, da v glavnem pa veselje in strast in zdravljenje). Zoprna vsebina, ko sem pisala o raku in zoprna vsebina zdaj, ko naj bi pisala o svojem izdajstvu kot poti v ljubezen. Kar mimogrede sem vstopila v vlogo žrtve. Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz? Zakaj spet knjiga, ki me naravnost potiska v neprijetne izkušnje, da jih bom lahko preobrazila in potem pisala o tem? Naj vsak zase ugotavlja, kako se to dela. Nočem tako služiti Zemlji! Zakaj se ne bi ta konec tedna tudi jaz smejala v kakšni družbi, smučala, praznovala kar tako? Tako pa hodim svoje travme in potem pišem in sedim za računalnikom. Da ne rečem, kako potem ljudi peljem za roko, jim kažem stopnice in dopovedujem… Oni pa nič. Nič čez novoletne praznike, ko je toliko praznovanj, pa nič poleti, ko so dopusti, pa nekaj malega vmes. No, zdaj se pa res pritožujem. Potem mi pa ženska, ki mi organizira delavnico, reče: Ko si ti dihala angele, sem se jaz smejala! Tako sem bila presenečena, da sem molčala odprtih ust. Pojma nima, za kaj gre! Primerja se in tekmuje in ker imava obe lase, po dve okončini in jezik, misli, da sva v istem prostoru, v istem stanju zavesti. V resnici je pa ona ledena kraljica, jaz pa zafrustriran ogenj (tale trenutek). To ni isti prostor! Še tega sem se spomnila v jutranji apatiji in razočarana nad sabo postala še slabše volje. Kar pogrezala sem se v odpiranju svojim sencam, ki kot da so dobile mlade. Šla sem skozi krizo zdravljenja, povezano z vsem, kar sem pisala. Skozi krizo zdravljenja, potrebno za vstop v še višje ravnotežje v odnosu do sebe. Za dodatno očiščenje odnosa do Zmaga je šlo. Nekaj ur spanca sem končala z izkušnjo delirija. !? Doživela sem dolge črne črve, ne mišk. Tako živo in intenzivno sem jih čutila, da sem si na hitro zbujena čistila dlani in brskala po postelji. Tole doživljat pa ljudem ne more biti prijetno. Vedela sem, da bi se morala takoj očistiti energij okrog sebe, pa sem vztrajala, da bom spala naprej. Čutila sem popiti alkohol, ampak zadnje leto sem isto energijo kar nekajkrat doživela - ko sem jedla preveč sladkarij. Kar nekajkrat sem imela mačka od hrane, ki je za večino ljudi normalna. Ja! Zaradi stalnega dihanja Svetlobe je vibracija moje energije višja od povprečne energije človeka in kot taka zelo občutljiva. Nekajkrat sem mačka imela po hrani, ki telesu ni pasala! Zjutraj sem za očiščenje potrebovala slabo uro. Precej subtilna mrena nizke vibracije je bila okrog mene in dihala sem, dokler se ni najprej preobrazila v prsnem košu in potem sem z njo napolnila vse telo in potem vse energijsko polje. Ne vem natanko, kaj se je ponoči dogajalo, ampak enkrat bom vedela. Ker sem radovedna. Še nikoli pa nisem doživela, da bi se tako hitro lahko spravila v tako slabo energijo in tako hitro ven. Dve izjemni energijski stanji kot okrepitev polarnosti pred naslednjim korakom v enost, za to gre, ja. Spomnila sem se še, da sem za ta dan v Novi hiši prvikrat izbrala izkušnjo pete dimenzije. V 5D pa je vse mogoče in predvsem se misli v njej najhitreje uresničujejo. Angel Tobi pravi, da je Nova hiša prispodoba božanskosti človeka. V njej je njegova višja vibracija in njegove nove sposobnosti, njena razpoložljiva energija pa vedno ustreza človekovi izkušnji. Nova hiša je božanski jaz. Ko si v njej, tisti od zunaj vidijo, kar želijo ali izberejo videti. Ko ti rečejo, da si videti tako ali drugače, bolj kot kdaj veš, da to prihaja iz njih! Hiša te pozdravi z zvokom, svetlobo, občutkom, čutilom, ki so prizemljitev tvojih višjih vibracij. V hiši lahko karkoli izbereš zase - vse pride. Energije v njej so nevtralne, dokler ne ustvariš drugačnih. Potem vse (primerno) začne prihajati k tebi in spoznavati začneš, da tvoje izbire so tvoja resnična moč! Nova hiša nam pomaga zaupati svoji božanskosti, v njej so vsi odgovori na naša vprašanja. Ljudje šušmarimo s svojo ustvarjalno močjo, bojimo se je. Nova hiša je prilika, da se jo naučimo odgovorno in učinkovito uporabljati, ustvarjati svoje srčne želje. Vsaj kratko občutenje vibracij ustvarjanja pomaga uravnovesiti Duha in se pomladiti v duhu in telesu. Tako se viša vibracija človekove energije, ustvarja se nova realnost. Počasi se zaveš, da je stara realnost vedno manj primerna, nekdaj pomembne stvari to niso več, še včeraj stabilni temelji se začnejo premikati in preden zasije nova svetloba, je sivina, je mrk. To ugotavlja vedno več ljudi, tudi tistih, ki še nobene ezoterične knjige niso prebrali. Enostavno spoznavajo, da nič več ni tako, kot je bilo. Enostavno se začenjajo zavedati, kje so, kar je dobro. Če ne veš, kje si, te še najboljša pot ne bo pripeljala na cilj! V postopku pomaga prevzemanja svoje moči za odgovorno ustvarjanje lastne realnosti in sprejemanje odgovornosti za preobrazbo svojih strahov. To, kar je pred nami, so možnosti. Čas, v katerem se prosto pretaka največji potrencial za obilje. Čas, ko vsak vidi v misli drugega, ko ni skrivnosti. Iz sanj se zbujamo. Čas je in vsak posameznik ustvarja svoj dan, s čimer drži svojo moč in ključe. S prevzemom odgovornosti za svoje kreacije najbolj učinkovito poveča svoje moči ustvarjanja. In njegov najbolj primeren prostor je tisti, v katerem čuti veselje in strast. * * * * * Iz Avstrije je prišlo pismo, ki sem ga sebi napisala na dunajski Lightworkerjevi delavnici pred sedmimi meseci. S tem pismom sem določila pogodbe plana B, pomeni izbrala, kako želim v prihodnje služiti Zemlji. Na papir sem dala svoje izbire s področja kariere, duhovnosti, zdravja, osebne rasti in razvoja, odnosov in družine - tak je bil moj vrstni red. Presenečena sem prebrala, da sem napisala: preobrazbo ega v sprejemanje, sočutje in enost tam v drugem odstavku pa piše: veselo druženje z Zmagom in zraven vstop v izpolnjenost intimnosti in spolnosti. ?! Napisano je bilo zame čisto presenečenje. Kar sem izbrala, sem dobila - nič manj in predvsem nič več. Težko bi zdaj imela več od napisanega, tako pač deluje kokreacija. Kaj torej jamram? Dobila sem, kar sem izbrala!!! POZDRAVLJENA, STRAST V enem mojih najtežjih obdobij življenja me je presenetila Nuša. Zelo je bila sočutna, pozorna kot je samo ona, resnično me je podpirala. Oživljala in zdravila me je s svojo neomajno dobro voljo in razumevanjem, s sprejemanjem, ki ga še nisem doživela. Tedne sem se lovila in ves čas sem imela občutek, da je moja hči blizu nekje, zame, iz svoje pobude, iz srca. Nuša je jeseni zaključila z nizom večjih preobrazb, kiparila je naprej z novim ognjem in strastjo in ogromno svetlega je bilo v njej za širšo okolico, ki je decembra 01 dosti procesirala svoje sence. Že štiri leta ne živiva skupaj in zdaj sva po dolgem času celo dvakrat prespali skupaj v Ankaranu. Pred leti sva kar nekaj skupaj potovali, zdaj pa živi s fantom in letos sva bili skupaj le en konec tedna v Habakuku. Tokrat sva se vozarili po naši in italijanski obali, vse do Benetk. Nuša je tako učinkovito in stabilno držila energijo zame, da sem v treh dneh prebila svojo blokado do življenja v strasti. V prvih letih dihanja angelov sem predihala večino energij, ki sem se jih spomnila. Izkustveno sem spoznavala odlike Boga in se jih učila razlikovati. Ustavila sem se pri dveh. Angela Moči sem dihala samo enkrat, ker sem bila v istem dnevu skušana izraziti svojo moč tako, kot še ne in jo nisem. Izbrala sem srce in bila hvaležna za dotik z izjemno močjo svojega pleksusa, v katerem bi lahko zdrobila vse pred seboj. In ustavila sem se pri strasti Boga. Angela Strasti sem dihala skoraj deset dni in vmes sem se trikrat opekla. Opekla malo, ravno toliko, da me je nekaj dni motilo. Opekla tako, da sem naslonila dlan na ekonom lonec, prijela res vroč čajnik in naslednjič glinen vrč z aromo. Potem sem strast nehala dihati, razen po kakšen dan na mesec. Kar je bilo dovolj, da sem že isti dan doživela odgovor na strast zunaj sebe in to kot kritiko. Kot izjavo udeleženke delavnice, da se jezim, nekoga drugega, da se me boji, da ga je strah mojih čustev, mojega izraza. Samo svojo strast so začutili, se jo ustrašili in jo pripisali meni. Kljub temu me je tak odgovor okolice vsakič ustavil. Vsakič. Obenem sem si še bolj želela vstopiti v to energijo, saj mora biti zame pomembna, če jo tako težko shodim. Nisem še vedela, da je strast bistvena za vsakega zemljana. In strasti v mojem življenju takrat ni bilo. V tankih a intenzivnih čistih curkih sem jo začela spoznavati pri svojem delu z ljudmi. Tam, kjer mi je bilo najbolj mar. Nuši sem na potovanu po Italiji v avtu razglasila, naj se pazi, ker za ta dan izbiram strast. Smeje se se je strinjala in dobrovoljna vztrajala v vseh nihanjih mojega razpoloženja, ko sem se dotikala vseh možnih nepretočnosti v sebi in skoznje vstopala v nove prehode in začasna ravnotežja, dokler me ni vrglo v naslednje čustvo, kar je bilo skoraj takoj. V vsem tem sem bila glasna in intenzivna, tudi med vožnjo. Ves dan. Izjemna izkušnja je bila in zelo dragocena. Če ne bi obe vedeli za kaj gre, ne bi mogla skozi. Ne bi si upala. Tako pa sem si upala, spet ob Nušini podpori, kupiti še rjavo čipkasto obleko. Še pred pol leta bi prisegla, da ne bom nosila rjavih žab in še manj rjavo obleko. Poleg te sem kupila še živo rdečo obleko. Še pred pol leta bi debelo pogledala, če bi mi kdo to napovedal. Menda tipična ženska reakcija, takale nakupa. Zanimivo postaja tole potovanje v svetost ženske… Moj prvi zavestni strastni dan me je opogumil in s strastjo sem nadaljevala še dva dneva. Podobno neuravnovešeno sem čustvovala in Nuša me je tako sprejemala še naprej. Vmes sva se zabavali in režali kot se samo midve znava, jedli v restavraciji z ogromnima angeloma pred vrati in pili malvazijo. Znašli sva se v kazinu, spet ob kozarcu vina. Naj živi strast Boga. Naj živijo zemeljske strasti, saj, če se ljudje zemeljskih strasti ne bomo dotaknili, tudi do strasti Boga ne bomo prišli. Od tega najinega potovanja naprej vsak dan z nekaj vdihi vstopim v ljubezen, strast in veselje. Ko so dnevi preveč intenzivni, pa za nekaj dni izberem samo ljubezen. V takem stalnem nihanju sem decembra ljudi doživljala kot izziv oziroma sem jaz bila izziv nekaterim. Nisem in nisem uspela obdržati ravnotežja, potiskalo me je samo navzgor in ven, razširjala sem se. Vibracijske premike sem izkušala že na par dni. Zaveselila sem se na eni ravni, ko me je že vrglo v drugo situacijo in ena za drugo so bile ne samo nepričakovane, ampak tudi bedaste, prav mimo vsega logičnega so tolkle. Kjerkoli sem se znašla, me je sogovornik najmanj začudeno (po)gledal. In vedela sem samo eno: Moje energije mi nihče ne bo gasil! Če si ti mrtva, prav, ampak jaz sem živa! Če si ti hrom, v redu, ampak jaz tečem naprej! Če si ti v svojem dnu, prav, ampak moje dno je za mano! Mislila sem, da poznam proces, ki je na tej spiralni poti navzgor v mojo Svetlobo približno predvidljiv, potem ko se enkrat začne. Na začetku odnosa z Zmagom sem zaživela kot da me ob podpori energij enosti in ljubezni Boga nič več ne more presenetiti. Čutila sem, da je ves svet moj, mislila, da sem vešča v uporabi svojih resnice, modrosti in znanja. Pa me je zadelo. Nič ni več tako kot je bilo, tudi na duhovnih ravneh ne. Res se je ustopila Nova Energija, novi načini njene obravnave pa še niso shodili, vsaj jaz jih še nisem, pa sem osredotočena samo nanje. Po opravljeni (posebej večji) preobrazbi sem nova, bolj čista, vibracija mojega elektromagnetnega polja je višja, jaz svetlejša. In za to gre! Vse to je Namen in zaradi njega je vredno. In takoj po procesu tudi slučajno nisem uravnotežena, nasprotno - ugotavljam, da me vsakič zabriše v nasprotno stran. Minula leta me je po končani preobrazbi največkrat vrglo iz šibkosti in upogljivosti v novo moč, v občutek, da sem vsemu kos, v vedenje, da nič ni močnejše od mene. Potem sem se počasi učila prestopati v neopisen mir prsnega koša, polnega zaupanja v Svetlobo, ki mi je edina lahko pomagala sprejeti nesprejemljivo. In zdaj sem sredi strokovnega izpita - preobraziti odnos z Zmagom v nekaj višjega, kar bo podprlo naju oba. Nama zagotovilo odnos, v katerem bova oba pridobila. V obeh primerih mojih preobrazb pa naslednjo fazo zaznamujejo nova odprtost, vitalnost, nov entuzijazem, divje veselje, tudi čista neuravnotežena strast bivanja.In v tem stanju se mi zadnjih pet let vsaj enkrat na leto zgodi, da s svojim soncem posijem v temo drugih. Ja, ups! Enkrat tega verjetno ne bom več počela, za zdaj pa energiji svojega svežega dosežka dovolim, da me dvigne in ponese prav kamorkoli. Nič ne kontroliram, prepustim se veselju in dovolim strasti, da v mojih od preobrazbe utrujenih celicah išče in raziskuje nove prostore, ki jih bo prav ta energija pozdravila in čas počasi uravnotežil. Ne pomislim, da je intenziteta moje nove svetlobe za prisotnega (morda) več kot prav zdaj prenese. Ko me razganja od silne dobre volje, ne slišim nikogar, govorim kot navita in ne pustim do besede, režim se in skoraj divje sijem. Vsa sem močno sončno rumena. Jaz sem! Dosti tega živi Zmago. In noben drug človek, ki ga poznam, še sence tega ne. Takole pa ti ne boš daleč prišla, mi je dobronamerno in zelo resno pred tedni rekla nekdanja sošolka. Z dlanmi na ustih sem v lokalu zadrževala krohot, ki je grmel iz mojega grla, v jasnem vedenju, da bom nasprotno samo tako prišla, kamor želim priti. Skozi neravnotežje v novo ravnotežje in potem v novo preobrazbo in v neravnotežje novega veselja in strasti… in potem…, kaj pa vem, kam. Mislim si, da tja, kamor želim - v še več prečiščenega in poravnanega veselja in strasti! Do zdaj sem se v takem novem veselem stanju vedno počutila krivo, privila sem svoj ogenj, kompromitirala svojo pravkar rojeno Svetlobo. Po zadnji decembrski izkušnji pa ne več. Vzvišena si, do besede ne pustiš, kakšen ego, je z zagonom ponavljala dolgoletna znanka po telefonu. In tega ne mislim samo jaz! Kritiziraš me, sem rekla dvakrat. Ne, samo govorim, kar mislim, je bil njen odgovor. Zapela sem ji vesel božični napev, a ni nič pomagalo. Čista resnica, sem mirno pomislila, nič novega zame in ne o meni. Da sem (občasno) vzvišena ve vsak, ki me malo bolj pozna, pa tudi to, da sem se s svojim egom zavezala Svetlobi. V tem partnerstvu in dnevnem druženju se na novo rojevam in, osredotočena na najvišje in najboljše v meni in okrog mene, spreminjam. Z mojimi slabostmi se očitno ukvarjajo drugi. In ko ne slišiš glasbe, je plesalec pred teboj videti nor. Ta december nisem bila v srcu. Ko nisem bila nerazpoložena, sem bila v strasti in veselju in spodaj nekje je bila jeza, saj se z Zmagom še nisva pogovorila. Nekončana stvar me je tiščala, rada bi postavila piko na i, medtem ko ima Zmago svoje niti marsikje, predvsem pa v gori nerazčiščenih odnosov. Takih stanj ni samo navajen, ampak z njimi manipulira, z njimi pritiska predvsem na ženske. Kakšen teden pred božičem sem Svaho med dihanjem Ljubezni vprašala, zakaj Zmago še ni poklical; domov bi se moral vrniti pred kakimi desetimi dnevi. Ker še nisi povsem odpustila, ker ga še nisi čisto čisto sprejela, je bil odgovor. Pokliče te ne zato, ker bi ga rada tam nekje v enem od svojih nezavednih prostorov, zadaj za masko ljubezni in sprejemanja še brcnila v piščal, preden greš! ?! Solze so mi stekle, v trenutku sem vedela, da je to res. Življenje in jaz veva, da se na duhovni poti zelo malo prinašam okrog, zavedno pa prav nič. Življenje in jaz veva, da je moj namen na moji poti v srce čist. To potrjujejo moje že opravljene iniciacije in moji najbližji odnosi. Ne to, koliko sem ljudem všeč ali ne ali koliko me katera od znank (ne)mara. Eno od sprejetih daril raka je bilo, da mi je že prav malo mar, kaj si ljudje mislijo o meni. Rezultat moje izbire, da živim srce, kažejo moji odnosi, ki so mi bili v življenju največji izziv. Pri vsakem človeku gre najprej za njegovo družino, začenši z očetom in mamo, ne glede na to, če sta živa ali mrtva. Za tiste gre, ki naj bi jih v skladu z družbenimi vrednotami imel rad. Si ti starše res sprejel take kot so? Si jim res odpustila za vse, kar so in za tisto, česar niso naredili? Ne čudim se več ljudem, ki mi iz glave in samo iz glave dopovedujejo in se glasno prepričujejo, da so odpustili. Razumem jih. Z njimi ni nič narobe, niso neresni, le drugače še ne znajo, niso pripravljeni poskusiti ali pa ne želijo vztrajati. Želijo si sprave, radi bi odpustili, pa to samo iz glave ni mogoče. Pa saj je vsaka beseda odveč. Dokler je kje kakšna ženska ali moški, s katerim ne govoriš, ga raje ne srečaš… Do takrat nisi odpustil(a) staršem. V odgovoru Svahe sem bila hvaležna za še eno možnost preobraziti mojo zamero do Zmaga, saj do zdaj nisem dojela resnice. Nisem se zavedla ostanka stare igre, ki jo od nekdaj igramo moški in ženske. Igre, ki je borba. Zmagu se mi je zapisalo, da ne želim zmagati, da se bom učila ljubiti in tole tu so moji koraki, tole je del mojega potovanja v še večje srce. Eno je informacija v taki ali drugačni obliki, drugo je izkušnja iste izbire. Vse moje celice so Svahino informacijo v solzah prepoznale kot resnico in dihala sem naprej. Z glasno ponovljenim namenom, da odpustim sebi in Zmagu. Z namenom, da ljubim. Predbožični čas me bo pri tem še bolj podprl. Nekaj sem dihala še naslednji dan in čutila sem spremembo energije v sebi. Naj med menoj in Zmagom ne ostane drugega kot sprejemanje, naj bo med nama samo ljubezen. Potem sem za dokončno odvezavo energije od Zmaga na vseh ravneh prižgala štiri sveče in nanje napisala: telo, čustva, misli, duh. Sveče so dogorele v dveh urah in pol in čez 20 minut je zazvonil telefon. Ko sem se peljala k Zmagu, me je bilo malo strah. Doživela bom resnico, videla bom, kje sem s svojim odpuščanjem in brezpogojno ljubeznijo. V resnici se bo vsa moja preobrazba razkrila, ko bom stala pred moškim, ki verjamem, da ga imam rada, pred moškim, ki bi ga rada ljubila. Prej tega ne morem vedeti, pred soočenjem si to lahko samo želim ali se v to prepričujem. Naslednjo uro pogovora z Zmagom imenujem ljubezenska izkušnja. Ljubezenska izkušnja, ki jo ne morem primerjati z ničemer do zdaj. V tisti decembrski uri pogovora z Zmagom sem menda prvikrat res bila Ljubezen. Zavestno sem doživela svojo božanskost. Spremenila je naju oba. Ko se je obisk začel odvijati kot pogovor, ki ga ni pričakoval, je Zmago malo zarenčal, vendar se njegovo nezadovoljstvo v meni ni imelo za kaj ujeti. V meni enostavno ni bilo energije, ki bi lahko odgovorila na provokacijo, razen enega samega sprejemanja. Potem je pogovor stekel, skoraj da se ni zatikal. Ko nisem vedela, kaj naj bi rekla, sem pomislila: Daj, Boginja, kaj bova rekli zdaj? In slišala sem svoje naslednje besede. Res da sem tokrat jaz imela glavno besedo, ampak ta je bila ljubezniva in pomirjujoča in iskrena. Pa zasmejala sem se vmes in solze so stekle in mir je bil. Ogromno miru. Saj te v resnici ne zanimam, sem povzela, in Zmago je rekel, da je šlo prehitro in da je dve leti prezgodaj. Ja, čutila sem to. Vmes me je dvakrat objel in po roki božal in na koncu me je dvignil visoko v zrak in potem sem se s tistima pozabljenima čipom in spalno srajco obuvala. Pa saj…, morda se bo pa enkrat še tretjič zgodilo, je rekel kot v hecu. Na-a, ni možnosti, sem pomislila, osredotočena na to, da tokrat pri njem ne bi pozabila nobene svoje stvari. S tem pogovorom sem nazaj vzela vso svojo energijo. Vso! * * * * * Leto 2002 sem dočakala na zimskem plesu petih ritmov na Bledu in to z namenom: Prvega zimskega plesa v Sloveniji se udeležujem z namenom dokončne sprave s fizičnim telesom in mojo zemeljsko izkušnjo! Dokončno sprejemam bivanje v svojem telesu, ki je svetišče mojega Duha in eno sem z Materjo Zemljo. Poslovili smo se v krogu, v katerega sem stopila takoj na začetku, kot da bi čimprej želela spustiti svoje ostanke upiranj zemeljski izkušnji. V sredini kroga sem skozi solze preletela prisotne in pihala sem in smrkala, preden sem lahko povedala, da po petdnevnem plesu in potenju svojih molitev v tem krogu puščam ostanke energijskih vozlov v moji energiji, ki mi otežujejo živeti izpolnjenost v telesu in enost z Materjo Zemljo. Razglasila in potrdila sem spravo s telesom in življenjem na Zemlji. S seboj domov pa jemljem veselje in strast Ženske, sem glasno izbrala. Zavedla sem se neobičajnega čustvovanja pri poslavljanju. Dobro mi je delo, božalo me je, čeprav nisem vedela, za kaj gre. Zadnja leta pogosto ne vem, za kaj gre - dokler tega ne spoznam. V času, malo kasneje, ko preobrazba pride noter v vsako celico. Kadar želim izvedeti, takrat vedno izvem. In ko gre za Svetlobo, sem zelo radovedna. Doma sem preletela Tobijevo sporočilo z interneta. Nov jezik, jezik Ah!, ki se ga učite uporabljati najprej za pogovor s seboj, se pojavlja kot božanski občutek skozi (stara) čutila in to na nov način. Za najbolj osnoven in najmo(go)čnejši pripomoček vašega novega statusa vstajenja gre. Jezik Ah! vam bo pomagal prizemljiti božanskost v vašo človeško realnost. Vedno nas je čudilo, kako da niste določili šestega čuta. Za vaša čustva gre. Tudi vaša čustva se bodo spremenila. (!?) Nov jezik se bo izrazil v vaših čustvih, v katerih boste prišli do novega razumevanja in do nove strasti. Vmes boste lahko dosti jokali, ne da bi vedeli, zakaj. V tem procesu boste prišli do toliko večjega sočutja do sebe in do drugih… Objela me je ista energija, stekle so solze. Za jezik Ah! torej gre. Po vrnitvi z Bleda sem imela delavnice eno za drugo in takoj med prvo sem (skoraj) zbolela. Nisem si vzela čas, da bi predihala glavo in prsni koš, kljub smrkanju sem delala naprej in vmes sem za dva dni dobila alergijo. Kot v dobrih starih časih sem rekla Živjo! rdečkastim flekom na sprednji strani telesa. Ob nezavednih izzivih zemeljske ravni vedno dobim alergijo za par dni in to na sprednji strani telesa, samo na delu od pasu do vratu. Očitno mi je težko shoditi novo sebe, sebe spravljeno z Zemljo in zemeljsko izkušnjo. Čas je, da shodim zadnjo jesen in ni mi lahko. Vsak od vaših občutkov se bo spremenil in preobrazil, obljublja Tobi. Ne more biti lahko, izzivi bodo lahko veliki. Vid se lahko poslabša, slišali boste slabše, vsaj določene frekvence, dobri stari vonj kot da bo zaspal in koža… Z zdravilnimi kremami boste samo preprečili pojav nove občutljivosti. Vse se bo kmalu uravnovesilo… Spreminjate se, spregovorili boste jezik Ah! V treh dneh sem bila zdrava, v drugem tednu leta 02 pa šepam. Prvega januarja popoldan je bilo, ko sem se med plesom na Bledu zavedla, da sem skočila enkrat preveč. Tisti zadnji jezen skok po podlagi ni bil iz mojega nezavednega, ampak napol iz osebnosti in zvečer me je bolela peta. Naslednji dan sem seveda plesala naprej in med procesom (vračanja na Zemljo), ko sem zakričala in se spustila na tla, me je presunil vpogled, da sem v tistih skokih želela kaznovati Zemljo. V glasnem ritmu stakata sem Zemljo s skoki želela zdrobiti, jezna sem jo skušala zbiti, raniti. Ranila sem sebe. V posebnem trenutku mi je postalo že ne vem kolikič jasno, da (še vedno) ne maram Matere Zemlje. Še vedno ne maram telesa, sem spoznala (in jok me je stresel, ko sem pisala zadnje besede). Po vrnitvi domov je bil gleženj že dober, pa sem prvi možni večer spet plesala doma in zdaj peta z delom gležnja zoprno boli in zateka. Ne znam in (očitno) ne želim biti ljubezniva s sebo. Če odmislim gleženj, se počutim dobro, po dolgem času sem vsa v telesu, stabilna in globoko mirna. V novi jasnosti sem, ki mi obljublja drugačno kvaliteto življenja. Moj glavni izziv je biti Svetloba ob polni prisotnosti v telesu. Svetlobo misliti, govoriti, izražati, videti okrog sebe, jo živeti in obenem biti eno z Materjo Zemljo. To je moj glavni izziv; raje sem namreč zgoraj kot spodaj. Vleče me gor, šla bi Domov. Izziv mi je Dom izkušati tu, kjer sem, pomeni v telesu, na Zemlji. V dihanju angelov me je obšlo, da bom spet pisala. Ta vpogled sem dobila decembra, pa sem ga z ni-mi-do-tega-izbiro potisnila stran. Tokrat sem informacijo stabilna in prizemljena v novem bivanjskem zaupanju sprejela, celo razveselila sem se jo. Ples me je na novo odprl, o tem bom pisala. O lepih in milostnih preobrazbah človeških blokad bom pisala, ljudje danes to iščejo in mene to veseli. Dihala sem naprej. In na čem bo poudarek? sem se poigravala z idejo, kakšen bi naslov knjige lahko bil? V koraku, je prišlo z vso jasnostjo. ?! Prav. Ja, V koraku je v redu. Seveda, V koraku... V kakšnem koraku pa? In potem je prišlo: …Ljubezni. V koraku Ljubezni? Ups! Ja…, prav. No…,khm…, lepo! Vedela sem, da je to, To! Prav v nebo pa nisem skakala od navdušenja. Vem, kaj pomeni pisati svojo resnico in potem shoditi napisano. Ampak po tejle izkušnji z Zmagom si res lahko privoščim pisati o ljubezni, saj sem jo shodila. Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem je naslov, ki mi ga je Mati Zemlja dala potem, ko je bila knjiga že napisana. Tokrat sem najprej dobila naslov. Pisanju sem se kakšen teden upirala. Takoj ko sem sprejela naslov knjige V koraku Ljubezni, je poklical Zmago. Presenetil me je, a bila sem tako dobre volje, odprta in zaupljiva. Da se dobiva čez dva dni, sva rekla. Zakaj pa ne? Jasno je, da Koraka ne bi in ne bom mogla napisati brez vključene izkušnje z Zmagom iz lanske jeseni. Izkušnje, ki je bolela dovolj, da me je na novo odprla. Koliko sem svojega ljubimca sprejela takega kot je, bom spet preverila, ko bom stala pred njim. No, preden se je to zgodilo, je Zmago zmenek še enkrat prestavil. Smešno, da me je po lanski izkušnji z njim to prizadelo. Nič nisem rekla, lahko sem samo sprejela spremenjen potek dogodkov; vendar solze še niso sprejemanje. Moja občutljiva reakcija mi je pokazala, da me je samo en telefonski pogovor potegnil nekam, kjer raje ne bi bila. Tja, od koder sem komaj zlezla ven. V prostor, ki se ga boji vsa moja energija. Da mi je vseeno, sem se skušala izvleči sama pred sabo in obenem sem z vso jasnostjo vedela, da mi ni. Torej se bom umirila. Če si želim dobro in ura še opoldan ni, se moram res poravnati, uglasiti se moram s seboj. Ugasnila sem računalnik in sedla v Novo hišo. Katero energijo naj izberem, da se bom najhitreje poravnala? Zlitje z višjim jazom sem izbrala. Z velikim čopičem sem po steni svoje Nove hiše potegnila črto, ki je pomenila zlitje s svojo Svetlobo, vse prostore med molekulami in vse ravni mojega bivanja sem napolnila z najvišjo možno vibracijo svoje božanskosti. V dihanju so se takoj pojavile solze in misli: Kaj sem drugega pričakovala? Včeraj zvečer sem kokreirala jasnost glede mojega odnosa z Zmagom, odločila sem se za resnico o najinem odnosu, želela sem jo zvedeti z vso jasnostjo. Zdaj pa presenečena jokam in čudno diham. Sunkovito sem vdihnila, kot da mi je zmanjkovalo sape, in potem počasi v solzah izdihovala, osredotočena na prisotnost. Energija, ki sem jo do zdaj samo nekajkrat poklicala, je hodila ven iz mene in se obenem spuščala name. Višji jaz v meni… Dihala sem, mir se je krepil, dihala sem še in solze so tekle in nekako mi je piskalo pri vsakem vdihu, kot bi me rahlo dušilo. O, Marija, spet doživljam nekaj novega… Samo spustila bi rada in odpustila. Odpustila bi rada Zmagu in ga spustila iz svoje energije. Blagoslavljam Zmaga in naj se dobro ima. Naj se gospod zabava na svoji poti, ki ni moja pot… Da ni? se je pojavilo. ?! O, Bog, naj ne bo! Naj Zmagova pot ne bo (več) moja, tudi en teden ne. Saj že skoraj dva meseca ni, če je sploh kdaj bila. Jaz tega ne morem in ne želim; to bi pa res bilo preveč..! Prisotnost se je okrepila, še globje in počasi sem dihala višji jaz in v solzah opuščala napetost, ko sem začenjala vedeti, vedeti na nov način. Navajena sem svojih vpogledov in trenutnega vedenja, tole zdaj pa je bilo upočasnjeno doživljanje tega, čemur zadnjih nekaj let rečem, da vem. Nisem jasnovidna, nekajkrat samo sem videla in slišala energije, ki jih večina ljudi ne, vem pa. Moj duhovni dar je vedenje. Od nekdaj in vsak dan enostavno bolj vem. Tole vedenje je bilo novo in tudi jok je bil drugačen in čustvo tudi. Jezik Ah! Ko veš, ko v čustvu razlikuješ. Ko čustvuješ, izveš. Skušala sem ostati osredotočena samo na dihanje. To ne more biti res! Tole pa res ne more biti res! Naj ne bo možnosti za nadaljevanje mojega odnosa z Zmagom. Naj ne bo Namen! Ljubi Bog! Si sploh lahko še karkoli želim? Se v svojem življenju sploh še lahko odločam za kaj ali proti? Imam v svojem življenju sploh še kakšno besedo? Po mojem dojemanju jaz kot Bernarda že nekaj let ne izbiram več. Tako sem zvesta svojemu vodenju, da enostavno skočim "noter", v karkoli. Noter grem, včasih skoraj jezno čim hitreje vstopim v katerokoli situacijo, četudi mi ne paše - če jo prepoznam kot višji namen zase. Ta Namen seveda vedno koristi mojemu stiku s Svetlobo, dosti manj pa prija moji osebnosti. Vse to sem v odnosu z Zmagom že naredila lansko jesen. Oktobra sem šla v odnos, čeprav sem vedela, da mi v njem ne bo prijetno in da ne bo prav dolgo trajalo - čutila in upoštevala sem Namen. Skočila sem v vrtinec, v katerega so me vodili občutki. Kljub jasnim in glasnim svarilom glave sem šla v nebo vpijoč "neprimeren" odnos, naravnost noter in skozi bolečino izdajstva sem šla. Človeško patetično bi rekla, da me je moški v zelo kratkem času ne samo izdal, ampak na različne načine izdajal. Vendar je bila moja bolečina več kot to, saj zadevno preteklost doživljam, kot da me je izdala Svetloba. Izdalo me je moje vodenje, moj glas, izdala sta me Svaha in Bog. Prav zato naj bi danes bila močnejša. In povprečen človek bi pričakoval, da tudi pametnejša. ?! Ljubezen zdaj izkustveno poznam kot silo, sem pred dnevoma rekla Metki. Kakšna sila je to, sem rekla, na novo sem jo spoznala. In vem, kako za to silo nič ni nemogoče! ?!? Halo? Kaj sem spet rekla? Prav to sem rekla prijateljici pred dvema dnevoma! Med dihanjem so se pojavljale te besede in vse jasneje mi je postajalo, kaj sem si s tem ustvarila. Beseda je meso postala… Če res verjameš v svojo božanskost, v možnost ustvarjanja realnosti po izbiri in v brezpogojno ljubezen in si poleg tega na potovanju v svetost ženske, ki Jaz sem, pa prav prosiš za posebno obravnavo. Pa vendar…, saj je bila jesenska izkušnja z Zmagom dovolj. Bilo mi je dovolj hudo, hudo kot še ne, če sem odkrita, moj ego se je natrpel. Preobrazila sem svoje obrambe in blokade, sprejela sem Zmaga in zame do takrat nesprejemljiv potek dogodkov. Bolečina me je spremenila, zrastla sem, postala močnejša v na novo odprtem srcu. Menda to ne pomeni, da naj bi še naprej ostajala v odnosu, ki nima prihodnosti, v katerega sem dva meseca vlagala vso sebe, iz njega pa prišla precej scufana in utrujena. Velika tveganja, veliki dobički, ja, in ni mi žal. Dobila sem to, kar mi največ pomeni - večje in čistejše srce, preobražen del ega in novo stanje zavesti. To bi zdaj moralo biti dovolj!! V takih pomišljanjih sem se znašla v novi milostni energiji vsa solzna in na robu strahu. Bila sem na robu energije, ki jo dobro poznam in sem se ji pustila posvetiti pred mesecema v odnosu z istim moškim. Energijo strahu še predobro poznam. Solzna sem v čudnem piskajočem dihanju začutila spoznanje, ki ga še nisem bila pripravljena sprejeti. Nočem, da je tole res! Odločno zavračam to možnost! Kar je je, sem se zavedla takoj za tem, ko so mi občutki nove intuicije skozi glavo posredovali resnico. Z Zmagom še nisva končala, tudi slučajno ne… Resnica me je osvobodila, prestrašila pa tudi. Dodala sem ji dvom in skrb. Strah je razsajal v vsaki moji celici, ko sem jokala kot otrok! Skrb je bila v mojih laseh, v nohtih in v žlezah, v kosteh in mišicah in v vseh kitah je bil dvom. Dvom vase, v mojo zdravo pamet in v mojo duhovno pot. Izkušala sem dvom v smisel Boga, dvom v Svetlobo. Vsi tile občutki in čustva so moji, vse tele energije so moje in niso mi všeč. Vendar mi ni treba čepeti v njih - lahko grem ven iz njih in to takoj. Vse celice, ki smo Bernarda, gremo zdaj ven iz strahu in skrbi… Tu in zdaj gremo ven iz dvoma. V mir gremo, v preobrazbo, celo v veselje in strast novega dne. Včeraj zvečer sem za današnji dan kokreirala praznovanje. Pojdimo torej v praznovanje novega prehoda, praznujmo svojega Duha, za katerega nič ni nemogoče. Vse celice smo mir! In tako je! V teh mislih sem se obrnila od svojega bobna, na katerem imam svečo, še vedno sem globoko dihala in solze so tekle. Prižgala sem računalnik, potem pa segla po sveči. Začutila sem, da v svoji notranjosti vibriram in zagledala svojo tresočo roko na poti k sveči. Resnica me je spremenila v nekaj vdihih! Strah je bil preobražen, bila sem utrujena. Tako intenzivnega in kratkega premika vibracije še nisem izkusila. Tale trenutek moram tole napisati in potem spustiti! Samo da dam tole ven… Potem bom videla. Ne zdaj, kasneje…, jutri verjetno. Presenečena sem ugotovila, da sem slušalko odložila pred 55 minutami. * * * * * Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (5. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog