Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

To je samo gledanje iz moškega zornega kota na odcepljeni del sebe... Vsekakor: hoja, ritem telesa, hoja, glas in gib.

Za moškega je ritem hoje pri ženski pomemben, kajti v večini primerov ga najprej opazi in ga to v resnici razburi, premakne v točko pozornosti. Vendar pa je hoja pomembna pri vsakem človeku. Pri hoji ženske pa je lahko hoja odločilnega pomena (tega se najbolj zavedajo v manekenskih vodah) za moškega. Če vidimo grdo hojo pomislimo tudi na moralno ohlapnost, na pomanjkanje inteligence, če seveda ne gre za telesno okvaro. Napačna drža lahko pomeni tudi moralno napako. Propadanje se recimo najprej opazi v človekovi hoji, stanje duha po premikih nog.

V mnogih primerih je opaziti, da marsikatera ženska hodi neusklajeno. To ima vzrok v duševnem defektu in se zrcali, kot da se okus in slog nista kaj prida dvignila nad tako raven.

Ženska lahko s svojimi premiki izrazi ritem svojega telesa. Ritem telesa, hoja in glas sta pri ženski, ki jo ima moški rad, izrednega pomena v njegovem življenju. Hoja ga najprej približa k njej. Glasu se ženska največkrat sama ne zaveda. Če opazujemo nerodno hojo, vemo, da ne more nikoli priti do popolnega globokega doživetja v ljubezni s tako osebo.

Za hojo pride glas. Včasih se nam zgodi, da glasu dolgo ne opazimo. Potlej pa ko ga, kar na lepem zaslišimo recimo, po telefonu ali ko valovi v pogovoru z drugimi. Vreščeči glasovi, brez podlage, glasovi brez odtenkov, brez spodnjih in zgornjih tonov, glasovi brez duše so na vso moč vsakdanji in potem, kar nenadoma lahko odkrijemo, da je lahko glas zoprn. Da je lahko celo nemogoč. Ne moremo se sprijazniti z mislijo, da bi morali živeti z nekom, ki ima tak glas. In kar hitro naredimo konec take zveze. Po glasu smo se lahko prepričali, kakšno je naše srečanje z bližnjim.

Moški lahko po telesnem ritmu, že po telesnem ritmu, premikih nog, po oblinah bokov, pa celo po odmevih korakov, ne da bi žensko videl, začuti ali je srečna. Po vsem tem lahko sklepa ali jo je mogoče osrečil kak drug moški ali pa ona njega. Moški lahko po ženskih premikih in gibih presodi ali ji je sam prijeten. Ženska mu s premiki odkrije, ali ga ima rada, in to naredi pogosto ne da bi se tega zavedala.

Gibi so pri ženskah tista vrsta izrazja, ki se najbolj vtisne moškemu v zavest. Če ne štejemo govora in hoje, ne more nobena stvar človeka tako razgaliti kakor gib. Gib lahko izrazi tudi neumnost, neumnost kakršne ne bi mogli odkriti z besedami. Ženski je še posebej težko obvladati gibe, zlasti še zato, ker jo lažje kakor moškega zamikajo da se zateče k njim. Z gibi ni mogoče šušmariti, v trenutku razkrijejo človeka.

Ženske imajo na splošno bolj kot moški uho, kakor oko za tisto, kar je okoli njih. To je sreča za nas moške, da se ženske bolj oklepajo tistega, kar dojemajo z ušesom, kakor tistega, kar jim pokaže oko. Ravno zato lahko ljubijo tudi grdega moškega. Nikoli pa ne morejo ljubiti moškega z grdim glasom. Sluh je za ženske pomembnejši od vida, slišijo dobro, a so "slepe" v ljubezni... V tem tiči vzrok, zakaj so tako dovzetne za lepe besede; zato jih je mogoče tako speljati na led z lepimi besedami. Moški pogosteje vse vidijo, kar je lepega pri ženskah, ženske pa raje poslušajo.

Usta lažje izdajo napako kakor drugi deli telesa. Če moški nima zares rad ženske, potlej tudi nikoli ne najde stika z njenimi usti. Usta se tako tesno vežejo z ritmom drugih organov, da lahko hipoma ugotovimo vsakršno disharmonijo. Ženska s poljubi pokaže, če se želi, "vdati" moškemu in brez besed samo z ustnicami spremlja igro ljubezni.

V logiki narave je, da se ženska, ki ljubi, nikoli ne utrudi. Trikrat štirikrat zaporedoma ni pri njej nič posebnega. Ženska, ki ima moškega rada, se utrudi šele tedaj, ko začuti, da je njen ljubi že utrujen. Potlej začuti tako močno vzajemnost z njim, da se tudi ona utrudi, in si želi spati. Nasproti mu pride tudi s svojim spancem. Ravno tako je v logiki narave ženske, da si želi takoj, ko dobi otroka, spet zanositi.

Če gre za nagon po parjenju samo z izbranim partnerjem, ki ga imaš rad, potlej se temu reče ljubezen. Najprej pride napetost, potem varnost, to je pot ljubezni. Vsaka ženska čuti nepremagljivo potrebo da bi se po napornem užitku počutila na varnem v objemu svojega ljubljenega. Kadar ne ljubimo, moremo samo premišljevati o tem, kaj ljubezen je. In kadar je tako, je potlej samo gon po parjenju, in čisto nič drugega. Moškega opijanja njegovo poželenje, ženska pričakuje, da jo opijani njegovo poželenje. Odtod naša obveznost do čustva. Odtod sramota brezčutnosti, nezmožnosti, da bi žensko zbudili k poželenju.