Bil je umetnik. Takim pogosto pravimo boem. Imel je dolgo raščene lase, spete v čop in uhan v levem ušesu. Nobenega upanja ni imel, da bi ga kje zaposlili. Kjer koli se je pojavil in iskal delo, je začel govoriti o duhovnosti, o filozofiji, zgodovini in da se ukvarja z dramatiko. Delodajalci so kaj kmalu uvideli, da si ta rok ne bo umazal in so ga odslovili.

Bil je malce žalosten in ko so se ulice zlile v večerni mestni vrvež, je krenil v gostilno, prijatelji so ga povabili na pir. Ko so se prijatelji razšli, je za mizico ostal sam toliko časa, dokler se lokal ni izpraznil in mu gostilničar ni rekel, da zapirajo.

Vračal se je domov pozno ponoči potrt, s stisko v srcu in samotrpinčenjem v duši. V sebi je nosil uganko: zakaj je postal posebnež in čudak, se je spraševal; zakaj svoje velikansko truplo nosi v ponošenih oblekah in hodi kot kakšen klošar mimo razkošnih hotelov, branjevk z eksotičnim sadnjem, slaščičarn z mandolatom in toplo čokolado in zakaj nima niti toliko denarja, da bi si privoščil porcijo sladoleda in limonado. Ali se res ni mogel roditi kot sin kakšnega kitajskega mandarina, pri katerem mu ne bi ničesar manjkalo in bi opravljal svojo umetniško dejavnost kot gospod in ne kot revež, brez prebite pare v žepu.



Tako zamišljen je stopil čez kup odpadkov. Mislil si je svoje. Vso odgovornost za umazanijo in žlindro, ki jo človek odlaga na zemljo in za vse pline, ki jih človek spušča v zrak, je prenesel odgovornost na Boga. Saj je Bog kriv, da je ljudi tako razvadil, da nimajo več čuta za naravo in okolje in da se dušijo v lastnih smeteh. Če ljudje nimajo čuta za naravo, nima čuta tudi do sočloveka, si je mislil.

Vpraša se, ali je njegova zasluga ali krivda Boga, da živi kot popolnoma za okolje neobremenjujoč človek, da pozna le blede obraze sotrpinov, ki so še bolj žalostni in nesrečni kot je on sam. Bogatih, ki si v elegantnih oblekah ogledujejo salone Porscheja in BMW-ja ni nikoli poznal in tudi ne takih, ki nenehno menjujejo svoje mobilne telefone in ljubice, ne pozna, saj se ga ti izogibajo, on pa se izogiba njih.

Mladenič je revež. S seboj vedno nosi kitaro, notne zvezke in poezijo. Ne more razumeti ljudi, ki lahko živijo količinsko površinsko usmerjeni in duhovno lagodno. Moški si nenehno ogledujejo svoje superge na svojih nogah od znamke, ženske pa si nenehno popravljajo ustnice z živordečim črtalom in si jih šminkajo, da bi tako izvabile pozornost in kakšen poljub od zapeljivca z belim ovratnikom in novo limuzino, grabežljivca in praznega stremuha.

Te odvisneže od materialnih dobrin je odgnal iz svojega uma in modrovanja. Mislil si je, naj le imajo denar in vse te dobrine, kaj me briga. Začutil je, da je dišalo po jeseni, dežju in razpadajočih vencih iz bližnjega pokopališča. Nič ga ni moglo odvrniti, da ne bi pomislil na onostranost. Mislil si je, da nekaj časa vladajo in grabijo in nato gredo v negostoljubno jazbino kot vsi. Tako revni kot bogati.

Stegnil je roko čez obrabljene hlače in se potipal, če ima še denarnico v žepu. Nato je pogledal vanjo, če ima še kakšnega stotaka za si kupiti žemljo. Imel je toliko v denarnici, da si je kupil žemljo in utešil lahkoto, nato se je spomnil na pesnika Li Taj Poja in kako bi se mu prilegel korazrec vina.

Nekaj pa nikakor ni mogel razumeti, da po nauku vere, mora vse ljudi ljubiti, neglede na to ali imajo ti svojo ljubezen do bližnjega v svojem srcu ali ne, neglede na njihovo izprijenost in egoizem, torej brez zadržkov vse enako. Mislil si je, da vera že prav uči in je vso krivdo naprtil hudiču.

Tedaj so se od nekje oglasili mili zvoki. Neka deklica je čudovito poigravala na orglice. Nasmejala se mu je in on je bil takoj pripravljen na beg, saj je v svoji sramežljivosti in uboštvu ves zardel, si popravil lase, položil obe roki na hrbet, se vzravnal in ves zasanjan strmel v dekle.

Deklica je bila oblečena v svetlo rožnato obleko. Bila je vitka kot breza, molče je kot vilinsko sijoče bitje slonela ob cestni ograji. Bila je deležna njegovega tihega občudovanja. S svojim pogledom mu je dajala čutiti, da je čeden in da jo njegova ponošena oblačila nič ne motijo.

Mladenič je pridobil samozavest. Približal se ji je, jo nagovoril in ji začel pripovedovati o svoji brezposelnosti in o svojem kljubovanju med resnico in lažjo, skakal je iz poetičnega leporečja na področje dramatike, pripovedoval ji je o svojih iluzijah, razočaranjih s službami in z ljudmi, govoril ji je o svojih doživetjih, veri, nazoru, kulturah, duhovnih področjih in tako sta proti jutru na klopci ugotovila, da nobene resnične vrednote ni mogoče kupiti, kakor tudi ljubezni ne. Objela sta se in poljubila.

Mladenka je zavila v bližnjo loterijo in izpolnila loto listek, ki ga je porinila v žep mladeničevih kavbojk. Naslednji teden je mladenič pogledal listek in primerjal izžrebane številke. Ugotovil je, da je v kombinaciji šestica. Ni bilo veliko denarja, nekako deset Prešernov in še nekaj drobiža. Mladenič in mladenka sta se dogovorila, da denar ki ga dobita od loterije, položita nekemu prijatelju, ki je v stiski na njegov transakcijski račun. Ugotovila sta, da se iz majhnih, na videz nepomembnih dogodkov v življenju lahko rodijo najlepše stvari. Med njima se je rodila ljubezen, ki jo je blagoslovila dobrota kot dih resničnosti, ki je čez nekaj časa spet vdihnila in zaznala okrog sebe, da se dobra dela pri ljudeh množijo z nekakšnim zadoščenjem, ki se mu je posrečilo doseči svetlobo duše in prijateljsko ljubeči utrip srca.

...o0o...