Dragi Stojči!

Protislovje giblje svet, vse stvari so si same na sebi protislovne. Ljubezen tudi. Nobenega dokaza v sebi ne najdem, da bi lahko rekla, da sem sprejela ljubezen do sebe v svojo logiko, kot posebno čustvo, ki mi daje užitke. To ljubezen do sebe že od nekdaj imam, vendar ne kot ljubezensko čustvo, temveč kot naravno potrebo, ki jo reproducira moj ego ali ohranitveni nagon, pri tem pa se podajam na potovanje duha prek različnih stopenj njegove pojavnosti. Jaz vidim ljubezen do sebe kot vsebinsko popolnoma izpraznjen pojem, istoveten z veliko egocentričnostjo. Ljubezen obvladuje čustveno razmerje do drugega le posredno prek duha. Jaz za ljubezen do sebe sem popolnoma nezainteresirana, da bi jo občutila kot neko posebno čustvo, ki bi me naredilo haapy. To je pač ugodje, sitost, naspanost, torej zadovoljitev bioloških potreb. To ni ljubezen, to je skrb za sebe, da funkcioniraš. Občutenje čiste lepote v rožah, glasbi, je pa že drugačno občutenje ljubezni, isto tako da za koga kaj postorim ter da uspem s svojim čustvom ljubezni, ki jo občutim do drugega doseči, da sem ljubljeno bitje. Le to me osrečuje. Jaz mislim, da je ta samoosebna ljubezen do samega sebe neka apriorna fantazijska harmonija lastnega ega, ki se je dvignila nad čustnost in um in pripeljala pojem ljubezni na križpotje, da sama ne ve kam bi šla in kaj bi počela sama s seboj in je postala zgolj ideja, ki zbuja občutek veselja in zadovoljstva tistemu, ki se rad druži sam s seboj. Ljubezen do sebe je popolnoma izrinjena kategorija čutenja iz doživljajske zavesti, ker ni lastnost mojega notranjega sveta obrnjena navzven, temveč je resnična ljubezen lahko le moje občutenje, ki se kaže kot rezultat odnosov pri doživljanju sveta, ki ne pozna posesivnega, predmetnega interesa in predmetnega smotra, da bi jaz v okviru svojih spoznavnih moči doživljala to svojo ljubezen do same sebe. Še na misel mi ne pride, mene osrečuje ljubezen, ki jo usmerjam navzven, da se naredim ljubljeno bitje od drugih in ne od same sebe. To je tako, kot bi bilo sonce samemu sebi namen. Ne sonce je zato, da greje, osvetljuje in omogoča življenje na zemlji. Torej je s svojimi žarki obrnjeno navzven. V vsem moramo iskati podobnost v naravi. To mi že ugaja, da sem v harmoniji sama s sabo, vendar tako, da sem jaz naravni zakon, ki ljubim drugega in sem v tej svoji ljubezni, ki jo dajem izpolnjena s čustvom nežnosti in ljubezni do tistih, s katerimi se rada družim in mi nekaj pomenijo. Človek pa vselej odkrije, v čem je prijetnost in popolnost, ker to občuti bolj naša duša kot razum.

Lep pozdrav tebi Stojči tvoja duhovna prijateljica

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]