Sprehajala sem se z vami, prijatelji moji, ob morju.
Bil je biserno jasen dan v portalih, s podstavkom sveta,
ki je z modrino razprl kristalno čašo veselja
in slane roke se se povezovale v venec,
ki je postal obroč rastlinjaku naše ljubezni.
Sončni zvon je zvonil in mi smo utripali.
Sleherna celica in sleherno tkivo zlogov
je gorelo goreče združeno v plamen duha,
v neskončno prgišče kozmičnih žarkov
in prijateljske roke so se vpletale vanj.
Nihče ne more reci, da ogenj iz stenja sveče
ni razsvetlil navznoter morja v tebi in meni
in da nas niso gnali sončni konji naprej.
Se postavim na obrežje s sporočilom
čez rob časa, ki je hkrati tišina kraljestva duha
in vrvež tega sveta, v neskončnih dimenzijah,
pretesnih za sanje, ki zaradi ožine črt usode
ostajajo večnost v nas, nasmejan prah razprtih oči,
upanje v nov prostorski akvarij bivanja,
kjer akvareli duš potrebujejo vdihe in izdihe
vetra skoz mene in mene skoz tebe,
da preroško zorijo z neugaslo toplino srca.
In, ko maestral potegne morske alge skoz kri,
čutim odtise rib, steklenico s sporočilom:
iz sebe pošiljam zgoščene luske življenja,
školjke, ki vznikajo v meni s spočetjem vžigov,
ki se prebijajo z vesoljno meglenico duha,
z naznanjanjem kresa vrnitve v naše oblike,
glasove in sanje spočete, tukaj med bilkami trave,
ki jih nihče ne more spremeniti v lastno posest.
Ob vratih vrnitve smo znotraj sebe strujajnje isker
ljubezni, ki ostane večno zarisana v vetru.
Čisto morje valovi v meni, tebi in nas.
Odložijo se misli, rokopisi in mnoge besede
med korenine, in v njih bo trkal čas,
ki bo prihajal nazaj, se vračal na morsko obrežje
in predel svetlobo, ki bo raztapljala sledove
naših korakov v orglah in melodijah duha.
Nič ni bilo vsiljeno, postajali smo snov in enost,
ki je začutila morje v sebi, gibe korakov,
zaslišala je zvoke besed ... Hej, gibanje, ki se prilepi
na srce z vonjem ozona in v sluhovodih pušča
znake glasov, ki niso samo oblika besed
izrečenih iz grla. Te so morje stočeno
v maternico ljubezni in človeške prostore,
v soglasju z vesoljem so pismenka besed,
ki zgrajujejo nove stvari, besed ki frčijo v eter
in oblivajo dušo skoz oči, ušesa in tip,
so obrisi teles in prstni odtisi tega sveta.
Ne, to je prijateljstvo, dragi moji,
ki polzi v spomin naših in drugih življenj
in nenehno tava v iskanju in spolnjevanju
kot velika skrivnost. To je čudež,
ki ga razume le Bog kot božansko ljubezen
v meni in tebi, z oznako moči, ki uspeva v vsem,
z angelsko navado, kruhom in pšenico,
posejano po brazdah morskih poljan znotraj nas.
Hej, to smo mi, z vdihom obmorskih ljudi,
zmožni goreti dokler se ne izpolnijo sanje
in blagost čutov srca ne poboža naših globin
in prodre strnjena z rdečo koralo vanje,
v ljubečo povezanost prijateljskih duš.
To so zvonovi nevidnih visokih zvonikov,
ki segajo do neba in so poganjski sonca iz srca,
ki dvignejo ptice v let, s svobodo duha.
V upočasnitvah življenja, prijatelji moji,
ostanite ob meni, da vas občutim v sebi,
da s pomenki vas diham in se vsa v vas spočijem
v globinah čutov nepretrgane pesmi o ljubezni,
ki zveni naprej, v neskončnost naprej.
