Najprej moramo znati imeti radi sebe, potem se moramo enako kot sebe naučiti imeti radi druge ljudi, videti v njih Boga in jih spoštovati. Ko smo polni ljubezni, da jo imamo dovolj zase, za druge ljudi in sprejemamo situacije take kot so, se z njimi spoprimemo in se z njih nekaj naučimo ter ne bežimo od preizkušenj, imamo lahko na zdrav način radi tudi živali. To je moje spoznanje danes, ki pa je popolno drugačno od prepričanja izpred nekaj let.
Vedno sem imela rada živali, že kot otrok sem hrepenela po svoji živalici, ki bi bila samo moja. Dobila sem morskega prašička, ki sem ga imela za živo igračko. Delala sem z njim lepo in se veselila njegovih vragolij. Več ko mi je dal lepih trenutkov, bolj sem ga imela rada. Ko sem odraščala sem si želela psa, ki bi bil vedno z menoj, ko bi delal vse, kar bi mu rekla, me ubogal brezpogojno in mi bil zvest prijatelj. Povsod bi šel z menoj, kamor bi jaz želela, vse bi naredil, kar bi mu ukazovala. Potem bi bila srečna in bi ga imela rada. Nisem ga dobila dokler najstniško obdobje ni minilo.
Malo sem dozorela in namenjeno mi je bilo, da najprej predelam ljubezen do človeka (do sebe sem razumela ljubezen zgolj sebično). Ko je fant, ki sem ga dobila in osvojila delal vse, kot sem želela in mi bil zvest kot pes, sem ga imela »rada« in sem ga »ljubila«. Ko ni bilo po moje, ga nisem marala več. S prijateljicami sem imela tudi težave, vendar sem lažje sprejemala drugačnost nekoga drugega kot pri moškemu spolu. Lažje sem razumela zvestobo, lažje sem sprejela drugačno mišljenje in bila bolj strpna. Kupila sem si žival in dobila sem vse kar sem potrebovala. Imela sem ljubezen na ukaz, zvestobo do pasjega groba in brezpogojno ljubezen kljub udarcem, ki jih je pes utrpel zaradi neposlušnosti. Gledal me je z očmi, ki jih še danes ne bom pozabila. Pomenila sem mu vse, jaz pa sem ga imela rada le takrat, ko me je ubogal in ustregel vsej moji muhavosti.
Leta so minevala, situacije z ljudmi, živalmi in s samo s seboj so mi prinesle izkušnje in spregledala sem vrstni red spoznanja ljubezni in kaj to sploh je, ter poslanstvo vsake duše. Danes gledam na stvari takole: najprej sem se morala naučiti ljubiti sebe, se spoštovati, biti nežna in dobra sama s seboj obenem pa dosledna v disciplini duhovnih vrednot in delovna. Ko sem spoznala, da moram s seboj delati lepo, poslušati Boga, ki domuje v mojem srcu, mu biti hvaležna za vse kar vidim in doživim, za vse kar imam in se naučim, lahko preidem na dajanje ljubezni drugemu človeku. Z njim ravnam tako kot seboj, v njemu vidim dobro, saj je Bog tudi v njemu, ga osrečujem, kot osrečujem sebe. Ko to znam, lahko prenesem ljubezen na vse ljudi, tudi na tiste, ki jih ne »ljubim«, ko jih imam lahko le rada, ko jih lahko le spoštujem ali pa enostavno, jih le poznam. Ko vidim, da tudi to že obvladam grem stopničko naprej. Lahko poskušam ljubezen in mir čutiti tudi do….uh …to je pa že težko. Včasih gre, včasih ne gre in to je odvisno spet od mene. ….kako naj imam rada nekoga, ki je grd do mene, me žali in ponižuje? Ojoj, no pa bo tudi to prešlo, tudi to se bom naučila kot sem se do sedaj. Molila in prosila bom Boga za pomoč, saj sama ne zmorem.
Kje pa so sedaj moje ljubljene živalice?
Zjutraj, ko vstanem pobožam hišnega zajčka, ki mi priteče naproti, ko vidi, da se odprejo vrata od spalnice. Pobožam ga z ljubeznijo in hvaležnostjo, da se me ne boji več. Dajala sem mu ljubezen tudi, ko se me je bal in bil dolgo nezaupljiv, kot sem bila sama dolgo časa nezaupljiva do Boga. Ko sem ugotovila, da mi Bog želi samo dobro, sem dobila zaupanje. Žival, ki pa je manj razvita duša kot človek, pa mora dobiti zaupanje od človeka, da se ga ne boji. Zato moramo do živali biti nežni, dobri in ljubeči, da se tudi živalska duša nauči zaupanja v višje razvita bitja, kot je človek. Tudi žival ima neko poslanstvo na zemlji, da služi svojemu namenu in namenu višje razvite duše. Tudi žival mora predelati določene stvari, da napreduje njegova duša na višje nivoje. Dati jim moramo priložnost, saj smo višje razvita bitja in imamo več vpogleda v smisel življenja kot ga imajo živali. S tem pa lahko primerjam človeško dušo, ki se razvija na višja področja tako, da zaupa višji inteligenci. Za nas človeške duše pa bi to lahko bil Bog, ki ima vpogled nad našim smislom življenja.
Ne čakajmo, da bomo najprej mi dobili od Boga kar želimo, ampak dajmo mu najprej zaupanje in hvaležnost za to kar imamo in za njegovo vodstvo, pa bomo dobili še več tistega, kar potrebujemo za naš razvoj. Sami ne vemo, kaj je to, On pa ima vpogled, kot ga imamo mnogokrat mi za naše hišne ljubljenčke. Kot nam Bog da možnost, mu mi bodimo zvesti in hvaležni in ljubezen se bo pretakala v obe smeri od nas do Boga in od Njega do nas nazaj.
Najprej moramo znati imeti radi sebe, potem se moramo enako kot sebe naučiti imeti radi druge ljudi, videti v njih Boga in jih spoštovati. Ko smo polni ljubezni, da jo imamo dovolj zase, za druge ljudi in sprejemamo situacije take kot so, se z njimi spoprimemo in se z njih nekaj naučimo ter ne bežimo od preizkušenj, imamo lahko na zdrav način radi tudi živali. To je moje spoznanje danes, ki pa je popolno drugačno od prepričanja izpred nekaj let.
