|   Najprej moramo znati imeti radi sebe, potem se moramo enako kot sebe naučiti imeti radi druge ljudi, videti v njih Boga in jih spoštovati. Ko smo polni ljubezni, da jo imamo dovolj zase, za druge ljudi in sprejemamo situacije take kot so, se z njimi spoprimemo in se z njih nekaj naučimo ter ne bežimo od preizkušenj, imamo lahko na zdrav način radi tudi živali. To je moje spoznanje danes, ki pa je popolno drugačno od prepričanja izpred nekaj let.
Vedno sem imela rada živali, že kot otrok sem hrepenela po svoji živalici, ki bi bila samo moja. Dobila sem morskega prašička, ki sem ga imela za živo igračko. Delala sem z njim lepo in se veselila njegovih vragolij. Več ko mi je dal lepih trenutkov, bolj sem ga imela rada. Ko sem odraščala sem si želela psa, ki bi bil vedno z menoj, ko bi delal vse, kar bi mu rekla, me ubogal brezpogojno in mi bil zvest prijatelj. Povsod bi šel z menoj, kamor bi jaz želela, vse bi naredil, kar bi mu ukazovala. Potem bi bila srečna in bi ga imela rada. Nisem ga dobila dokler najstniško obdobje ni minilo.
Malo sem dozorela in namenjeno mi je bilo, da najprej predelam ljubezen do človeka (do sebe sem razumela ljubezen zgolj sebično). Ko je fant, ki sem ga dobila in osvojila delal vse, kot sem želela in mi bil zvest kot pes, sem ga imela »rada« in sem ga »ljubila«. Ko ni bilo po moje, ga nisem marala več. S prijateljicami sem imela tudi težave, vendar sem lažje sprejemala drugačnost nekoga drugega kot pri moškemu spolu. Lažje sem razumela zvestobo, lažje sem sprejela drugačno mišljenje in bila bolj strpna. Kupila sem si žival in dobila sem vse kar sem potrebovala. Imela sem ljubezen na ukaz, zvestobo do pasjega groba in brezpogojno ljubezen kljub udarcem, ki jih je pes utrpel zaradi neposlušnosti. Gledal me je z očmi, ki jih še danes ne bom pozabila. Pomenila sem mu vse, jaz pa sem ga imela rada le takrat, ko me je ubogal in ustregel vsej moji muhavosti.
Leta so minevala, situacije z ljudmi, živalmi in s samo s seboj so mi prinesle izkušnje in spregledala sem vrstni red spoznanja ljubezni in kaj to sploh je, ter poslanstvo vsake duše. Danes gledam na stvari takole: najprej sem se morala naučiti ljubiti sebe, se spoštovati, biti nežna in dobra sama s seboj obenem pa dosledna v disciplini duhovnih vrednot in delovna. Ko sem spoznala, da moram s seboj delati lepo, poslušati Boga, ki domuje v mojem srcu, mu biti hvaležna za vse kar vidim in doživim, za vse kar imam in se naučim, lahko preidem na dajanje ljubezni drugemu človeku. Z njim ravnam tako kot seboj, v njemu vidim dobro, saj je Bog tudi v njemu, ga osrečujem, kot osrečujem sebe. Ko to znam, lahko prenesem ljubezen na vse ljudi, tudi na tiste, ki jih ne »ljubim«, ko jih imam lahko le rada, ko jih lahko le spoštujem ali pa enostavno, jih le poznam. Ko vidim, da tudi to že obvladam grem stopničko naprej. Lahko poskušam ljubezen in mir čutiti tudi do….uh …to je pa že težko. Včasih gre, včasih ne gre in to je odvisno spet od mene. ….kako naj imam rada nekoga, ki je grd do mene, me žali in ponižuje? Ojoj, no pa bo tudi to prešlo, tudi to se bom naučila kot sem se do sedaj. Molila in prosila bom Boga za pomoč, saj sama ne zmorem.
Kje pa so sedaj moje ljubljene živalice?
Zjutraj, ko vstanem pobožam hišnega zajčka, ki mi priteče naproti, ko vidi, da se odprejo vrata od spalnice. Pobožam ga z ljubeznijo in hvaležnostjo, da se me ne boji več. Dajala sem mu ljubezen tudi, ko se me je bal in bil dolgo nezaupljiv, kot sem bila sama dolgo časa nezaupljiva do Boga. Ko sem ugotovila, da mi Bog želi samo dobro, sem dobila zaupanje. Žival, ki pa je manj razvita duša kot človek, pa mora dobiti zaupanje od človeka, da se ga ne boji. Zato moramo do živali biti nežni, dobri in ljubeči, da se tudi živalska duša nauči zaupanja v višje razvita bitja, kot je človek. Tudi žival ima neko poslanstvo na zemlji, da služi svojemu namenu in namenu višje razvite duše. Tudi žival mora predelati določene stvari, da napreduje njegova duša na višje nivoje. Dati jim moramo priložnost, saj smo višje razvita bitja in imamo več vpogleda v smisel življenja kot ga imajo živali. S tem pa lahko primerjam človeško dušo, ki se razvija na višja področja tako, da zaupa višji inteligenci. Za nas človeške duše pa bi to lahko bil Bog, ki ima vpogled nad našim smislom življenja.
Ne čakajmo, da bomo najprej mi dobili od Boga kar želimo, ampak dajmo mu najprej zaupanje in hvaležnost za to kar imamo in za njegovo vodstvo, pa bomo dobili še več tistega, kar potrebujemo za naš razvoj. Sami ne vemo, kaj je to, On pa ima vpogled, kot ga imamo mnogokrat mi za naše hišne ljubljenčke. Kot nam Bog da možnost, mu mi bodimo zvesti in hvaležni in ljubezen se bo pretakala v obe smeri od nas do Boga in od Njega do nas nazaj.
|
NE ZAMUDITE
Ljubezen do živali
Prispeval/a: jaka dne sreda, 10. november 2004 @ 09:09 CET
Zelo prijeten članek,ki ga je lepo brati.
Kar se tiče ljubezni človeka do samega sebe in potem do drugih.Ne samo ljudi ampak tudi živali,dreves,cvetlic,oblakov in nasploh vsega naravnega je pa poglavje,ki ni čisto črno belo.
Poznam mnogo ljudi,ko jim je psiček prinesel pravo radost v dom,ki je prej niso poznali.Pa vendarle jim je odprl čisto nepoznan svet.
Seveda je tisti osnovni potencjal ljubezni moral biti v človeku.
Dokazano je da psički in pa mnogo drugih živali koristijo pri zdravljenu raznih psihosomatskih bolezni itd.
Mislim,da problem ni v tem kako ljubiti samega sebe.
Po mojem ima vsak človek samega sebe rad, vendar pogostokrat ne najde tiste prave strune, katera mu igra le pravšnji čas.Zato se naveliča istega zvoka in je razočaran.
So strune razuma,so strune čustev,
veliko je teh strun in lepo je če jih obvladaš.
Zmagal si že,ko si spoznal ,da jih je treba uskladiti.
Da,psi in druge živali so morda nižje razvite duše,ki
se tudi vzpenjajo po poti,ki ji pravim razvoj.
Moja psička bo v naslednjem življenju sigurno v telesu
človeka,ampak samo ne sprašuj me kako,zakaj itd.
Dam pa roko v vodo ,da bo.
Če seveda ne bo kar z mano odšla v tople kraje.
Ona tudi že deobro leto ne je mesa.
A vegeterjanka je,boš rekla.
Da tako je.
Sosedi se kar čudijo,ko jo noben njihov pes ne ulovi.
lp.titanic
od Jaka.
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 10. november 2004 @ 10:24 CET
tvoja izpoved je res remek delo in verjamem, da si res čuteče bitje, ki želi sebi in človeštvu najbolje.Vendar pa, ko pripoveduješ imam občutek, kot da ne prideš do bistva. Mislim, da govoriš o Univerzalni ljubezni in celo menim, da bi lahko naslov drugače oblikovala. Ampak to je tvoja odločitev in jo spoštujem. Še vedno pa sem mnenja, da gre za en in isti problem, pri vseh ljubeznih, ki jih opisuješ v svojem prispevku.
Ljubezen uporabljaš kot proces dozorevanja..... :
1. Malo sem dozorela in namenjeno mi je bilo, da najprej predelam ljubezen do človeka (do sebe sem razumela ljubezen zgolj sebično)
.....in kot proces samodiscipline:
2. Danes gledam na stvari takole: najprej sem se morala naučiti ljubiti sebe, se spoštovati, biti nežna in dobra sama s seboj obenem pa dosledna v disciplini duhovnih vrednot in delovna.
Po mojem mnenju gre za ista procesa. Namreč ko dozorevaš se učiš ne zadovoljevati svoje potrebe kadarkoli je to mogoče, ampak v nekem usklajevanju z drugimi ljudmi, torej se socializiraš. Vse ob svojem času in na svojem mestu.
Enako je s samodisciplino, tudi tu se naučiš krotiti svojo sebično naravo in dajati ljubezen drugim, ne samo sebi, ravno tako se socializiraš.
Namreč ljubezen do sebe jemljem kot nekaj prirojenega, torej v svoji mladosti si ljubila sebe, kar je normalno. Izhajalo je iz tvoje biološke narave in si bila po domače rečeno sebičnež (egoist), kot je vsak otrok in mlad človek : "Ko je fant, ki sem ga dobila in osvojila delal vse, kot sem želela in mi bil zvest kot pes, sem ga imela »rada« in sem ga »ljubila«. Ko ni bilo po moje, ga nisem marala več." Torej ljubila si samo sebe, bila si samovšečna, da ne rečeva celo narcisoidna. Moje mnenje je, da je to normalno stanje vsakega človeka, da ima tako in tako sebe preveč rad, posebno ko odrašča. Torej kot jaz vidim zadevo SI IMELA PREVEČ LJUBEZNI DO SAME SEBE. In tu ni nič nenormalnega.
Potem si se v življenju naučila dajati to ljubezen, ki si jo imela preveč do sebe. Zato menim, da se nisi naučila imeti rada najprej sebe (ker si se tako in tako že imela ves čas), ampak si se naučila imeti rada tudi druge. Naučila si se ustreči tudi kakšni njihovi želji.
Menim, da ne moreš do sebe biti drugačen kakor si, torej ne moreš spremeniti odnos do sebe v smislu neke popolne spremembe. Sebe imaš vedno rad, na nek enak način, saj nenehno poskušaš doseči stanje lastne duhovne blaženosti in ustvarjaš zase ugodne življenske razmere, obenem pa to uravnotežiš in ugotoviš koliko lahko daš drugim. Vendar če se imaš preveč rad in ljudje se očitno imajo, saj si dobro urejajo svoje tehnološke "brloge", od koder opazujejo svet in postajajo vse bolj nedojemljivi za tegobe drugih, potem si kaj malo sposoben dajati drugim in ljudje vidimo, da so zelo sebični in "gledajo svoja posla". Glavno, da imajo sami dovolj. Nadvse ljubijo sebe. Zveni že kar narcisoidno.
Dejstvo je, da vsak poskrbi najprej zase in mislim, da je dokazov okoli nas preveč. Vsi brez dvoma ljubijo najprej sebe in ugodijo najprej sebi. Tako svet funkcionira in je vekomaj funkcioniral. Ne spreminja se biološka narava kar tako čez noč.
Problem je po mojem mnenju v količini ljubezni do sebe in količini, ki so jo ljudje pripravljeni žrtvovati drugim (če se izrazim malo matematično).
Namreč menim, da je ljubezen do sebe (egoizem), možno preusmerjati k drugim z odnosom do nekoga (v tvojem primeru z molitvami), kot sama praviš : "dosledna v disciplini duhovnih vrednot in delovna." Torej s samodisciplino si ukrotila svojo zahtevno sebično naravo (ljubezen do same sebe), ki jo v bistvu v odnosu do svojega ljubljenega moškega in psa kritiziraš. In to se je v tebi spremenilo. V bistvu si se po mojem mnenju naučila ljubiti tudi druge, torej SI JIM ZAČELA DAJATI LJUBEZEN DO SEBE, z njimi deliti to ljubezen in vse sladkosti in bridkosti življenja (pa naj bo to tvoj fant ali pes). To je po mojem mnenju najtežje doseči v skupnem življenju z drugimi : strpnost, razumevanje, da imajo tudi drugi potrebe in težave in da potrebujejo pomoč, skratka deliti ljubezen do sebe z njimi. Da jih razumeš kot sebe, da se ti ne zdijo tvoja dejanja samoumevna, druga pa so povsem napačna, da razumeš tudi druga dejanja ljudi kot svoja in jim tako hitro oprostiš kot sebi. Da jim ne želiš mučenja in trpljenja, kot ga ne želiš sebi, da jim ne želiš žalitev, kot jih ne želiš sebi.
Vedno se mi zdi osnovni problem v interakciji med ljudmi neodvisno od starosti in spola, ravno to RAZMERJE, KOLIKO BOMO DALI SEBI IN KOLIKO BOMO DALI DRUGIM. To da si dosegla stopnjo, ki jo po mojem mnenju redki dosežejo : "lahko preidem na dajanje ljubezni drugemu človeku. Z njim ravnam tako kot seboj," je velik korak, ki si ga naredila v svojem življenju. Če pa misliš, da se lahko še spopolniš, ti želim srečo. Tudi do tistih, ki so grdi do tebe. To zmore le malo ljudi. Jaz gotovo ne.
Draga Titanic, vse pohvale tvoji iskreni izpovedi. Hvala ti za nova spoznanja o ženski duši. Upam, da te bo še kdo bral, saj si po mojem mnenju zadela bistvo nerazumevanja in oviro komunikacije med ženskim in moškim svetom. Vsa čast,
upam, da tvoj prijatelj Radovedni
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 10. november 2004 @ 10:31 CET
tvoj komentar je očitno prispel tik pred mojim in vidim, da si tudi zajel bistvo problema pri Titanic, zelo izvirno.
Lepo pozdrav,
Radovedni
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 10:45 CET
prav lepo vaju je brati kako imata rada hišne ljubljenčke. Tudi k meni prihaja sosedova črna muca z belo piko na repu.
Kar naprej bi bila rada v moji družbi pa ne zato, da bi ji dala kaj jesti, saj pride k meni sita. Njen gospodar ji vsako jutro
nalovi ali preskrbi ribe. Gospodar gre v službo in ona pride k meni. Zamjavka na vratih, jaz ji odprem in skoz mojo delovno sobo gre na balkon. Tam se usede na okno in me gleda, ko pišem na computerju. Zna skrbno čuvati svoj teritorij, saj ne pusti nobenega mačka na balkon. Se zna upreti in braniti svoje zatečene pravice. Zelo rada mi pride k nogam, se malo poboža, včasih skoči v naročje in prede.
Prav prijetne so te živalce, ta živa bitja, ki zmorejo toliko družabnosti. Ne vem kaj čutijo, vendar nekaj imajo v sebi, da ti izkazujejo naklonjenost, pripadnost in zvestobo. Ko grem iz hiše me ta črna muca sledi po več sto metrov in žalostno gleda, ko izginem za vogalom hiš, kjer je že avtomobilski promet in zanjo nevarno. Tako to naše življenje je enost z vsemi živimi bitji, vse nas dopolnjuje - živali in rastline po principu homeostaze ali življenjskega ravnotežja. Živali imajo svojo govorico tako, kot jo ima človek. Se sporazumevajo med sabo in z nami. Tako kot ima neživa narava svojo govorico, svoje naravne glasove: bučanje, ropot, piš, grom itd. tako ima žival in človek svoj način sporazumevanja. Vse ima svoj spontan stvariteljski dej, vse je za nas pravo doživetje, odkritje in spoznanje, da so lahko živali veliki prijatelji. Kako zdolgočaseno življenje bi imeli, če bi živeli samo ob neživi naravi, če ne bi bilo živali in rastlin. Vsa narava tvori smisel življenja, zato moramo biti do živali prijazni, ne smemo jim storiti ničesar žalega, ne smemo jim povzročati trpljenja, če jih imamo, moramo zanje skrbeti. Imela sem sosedo, ki je imela psa. Bil je brez dlake in poln turov. Odšla je na dopust in pustila cel mesec psa na cesti, brez hrane in vode. Ne bom komentirala kaj sem si mislila o njej. Društvo za zaščito živali je zanj poskrbelo. Po našem odnosu do živali se meri naša človečnost. Ti, Jaka pa le daj tvojemu psičku kakšen košček mesa, da ne bo imel beljakovinske podhranjenosti. Prodajajo tudi žepne knjižice o prehrani psov. Nekatere živali so res vegetarijanci, recimo golob ali srna, vendar pes je bil skorz svojo evolucijo lovec in ti ne moreš čez noč spremeniti njegove narave in njegovih potreb. Če bi bil pes človek, bi te že razumel, da si ljubitelj živali in da jih nočeš jesti, vendar njegovo telo te ne more razumeti, trpi. V naravi so velike razlike. Etologi ugotavljajo velike razlike med sivo in severno gosjo, potem bo menda med psom in človekom ter drugimi živalmi velika razlika. Tako lahko ugotovimo, da ljudje, psi in golobi imajo hrbtenico, mehkužci je pa nimajo. Veliko je razločevanja in načinov življenja posameznih bitij. Toliko v razumevanje.
Obema želim veliko veselja s hišnimi ljubljenčki
Tatjana
Ljubezen do živali
Prispeval/a: stojči dne sreda, 10. november 2004 @ 10:55 CET
Pridružujem se Jakatu in Radovednemu s pohvalo za tvoj lep članek o ljubezni do živali. :)
Od njih se res lahko učimo brezpogojne ljubezni, lahko se učimo, ko nas v nasprotju z nami vedno sprejmejo z neizmernim veseljem, pa če smo še tako nerazpoloženi, ali poklapani.
Tudi sam sem se pred kakima dvema letoma lotil pisanja o demokraciji pri živalih in ljudeh, ki je bil odziv na nek drug članek.
Če koga zanima naj si ga prebere pod naslovom:
Ljubezen in demokracija.
Je eden prvih člankov, ki sem jih objavil na pozitivkah.
Moji prijatelji, ki so tudi vegetarijanci, so imeli psa, ki so ga tudi hranili izključno s tistim, kar so jedli sami, v tisti hrani pa ni bilo nobenih živalskih beljakovin in ne boste verjeli tisti pes je kljub taki vseživljenjski enostranski prehrani doživel celih triindvajset let. :)
lp
---
stojči
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 11:28 CET
Radovedni kot izkušen pedagog je odprl pomembno človeško razsežnost in povedal kaj je z mladostniškim egom, kako je z dozorevanjem človeka, ki se skoz življenje uči ljubiti, razumevati drugega, uči se strpnosti, itd. Skratka pripisal je duši pristor, v katerega se nalagajo izkušnje, učenje in zorenje, zato tej duši ni potrebno pripisovati še telesne notranjosti, saj bi bilo to podobno, kot da si predstavljamo, da prihajajo glasovi iz radia iz najgloblje notranjščine aparata.
Ti glasovi pa niso ustvarjeni v aparatu, aparat jih le producira. Ti glasovi prihajajo iz nekih grl, nekega okolja, so neko občutenje in izražanje lepote. Ti glasovi so v nastajanju in sprejemanju. Skratka so duša nekoga. In ta duša ima prenotirano povezavo s teboj, ki si njej podobna, s teboj se povezuje z neko dejavnostjo, ki je dajanje in sprejemanje, če hočeš glasov petja iz ljubezni. Človek se skoz življenje socializira, kar pomeni da se preseže, doseže neko stopnjo razvoja in se še naprej razvija. To je popolnoma normalno, da je v mladosti bolj egoističen, ker potrebuje starše za preživetje, za svoj razvoj, starše, ki mu samo dajajo. Mladostnik še ne zna dajati, uči se. Uči se skozi vse življenje, uči se ljubezni do človeka, živali, umetnosti in si razvija svoje estetske in moralne vrednote. Skratka zori. Doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira na takšno ali drugačne ravnanje. Zato ima vsak človek svoje posebno srce, svoje posebno prilagojevanje. Smiselna človeška celota se oblikuje v polarni enoti - Ona - On in človek se v tem osebnem obstoju - Ona - On še najbolj vrednostno oblikuje, saj je njegov ego vsak dan na preizkušnji. Situacija Ona - On je pomemben dejavnik v procesu našega učenja in predstavlja most vseh odnosov človeka do sočloveka, živali ter njegovih odnosov do živega in neživega sveta. Zasidra ti dušo še bolj v telo, da vsako oblikovanje misli in dejanj pomeni posebno poenotenje na relaciji dajanja in prejemanja, ki je dejavnost, ki nas vedno znova preseneča z globino in jasnino naše zavesti, da odkrijemo zadnjo in najpomembnejšo stvarnost našega obstoja, ki ji pravimo ljubezen.
Lep pozdrav obema vajina duhovna prijateljica
Tatjana
Ljubezen do živali
Prispeval/a: titanic dne sreda, 10. november 2004 @ 15:58 CET
Hvala za vaše komentarje. Te teme smo se pa kar zares lotili. Res je ljubezen do drugih, do sebe, interakcije in komunikacije med ljudmi ena pesem, ki je nikoli neizpeta . Imam občutek, da ste prav natančno prebrali in sedaj še sama malo pokomentiram, kar imam drugačnega mišljenja. Dobro je, da pove vsak svoje mnenje in pogled na stvari.
Jaka in Radovedni (izkušen pedagog, kot Tatjana pravi) pravita, da ima vsak človek sebe rad in da je to nekaj prirojenega in normalnega. - sploh ne. Poznam veliko ljudi, ko "mislijo", da imajo sebe radi, pa se nimajo. Da imaš sebe rad pomeni, da si privoščiš le najboljše, da skrbiš za svoje telesno, duhovno in duševno zdravje, da se pohvališ, če nekaj dobrega narediš in da si daš vspodbudo, če stvari ne gredo tako kot morajo. Poznam ljudi, kot sem že rekla, ko ne skrbijo za sebe kot bi bilo treba, ženske dovolijo, da so iskoriščane in pretepene, moški se zastrupljajo z razno raznimi alkoholnimi in drugimi substancami ipd. Obstajajo ljudje, ki nimajo prave mere za stvari, ki jih počnejo in to škoduje telesu in duhu. Te stvari pa niso prirojene, ampak pridobljene od otroštva naprej z zgledom staršev in okolice v kateri živi. Če vidi hči, da je mati njena vsak dan pretepena ali pijana oz. drogirana, bo imela to za normalno, in…
Mislim, da je prav tu problem. Kako ljubiti sebe. To pa je praksa ali izkušnje, ki jih prinesejo dozorevanja, kot pravi Tatjana. Ko pa se človek odloči, da ne bo trpel (tudi to je pomanjkanje ljubezni do sebe), pa mora zato nekaj narediti. Prva je odločitev, potem dejanje. Rast v duhovnosti, hoja po stopničkah brez počitka ali lenobe, neprestana hoja za duhonimi vrednotami, pa pomeni samodisciplino. Stvari gredo vsporedno, seveda, ko duhovno rasteš, si vedno bolj srečen, zadovoljen, radoveden, hvaležen, pa še kaj. Če obstaneš na miru, si prišel do neke točke in obstal. Mislim pa, da je treba pot nadaljevati, saj nikoli ni tako lepo, da ne more biti še lepše in nikoli ni tako hudo, da ne more biti še hujše.
Ljudje se tako razlikujejo med seboj, da človek tega ne more verjeti. So taki, ki bi bili radi zadovoljni in srečni, pa za to niso pripravljeni se premakniti niti milimeter. So taki, ki niti ne slišijo, da je lahko drugače, da mu sreča pripada, on pa misli, da je ni vreden in se vrti v svojem krogu žalosti in samopomiljevanja. Včasih rečem, včasih pa sem raje tiho, ker ne bo nič drugače, takim ljudem: ti že ni dovolj hudo. Nekateri so za to užaljeni, drugi ne vedo, kaj to pomeni, sama pa si mislim svoje. Vsak je svoje sreče kovač, jaz vam lahko le pokažem pot, vaša je volja, če greste po njej.
Lepo vas pozdravlja vaša prijateljica, Titanic
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 17:38 CET
zelo star ljudski pregovor pravi, da je Bog najprej sebi brado ustvaril. Če sebe nimaš rad, če imaš avtodestruktivni odnos do sebe, tudi drugemu ne moreš ničesar dati. Na drugega lahko preneseš le tisto ljubezen in dobroto, ki jo nosiš v sebi do sebe, in ta izhaja iz tebe, da jo lahko preneseš na drugega. Kaj pomeni sebe imeti rad? Odgovorno poskrbeti zase, za svoj materialni in duhovni obstoj, za svojo duhovno rast, za preseganje sebe. Radovedni prav ugotavlja, ko govori, da je otrok egocentričen.Odnosi do otroka so v prvem obdobju otrokovnega življenja izredno zapleteni. Otrok je narcisistično usmerjen - v ekstremni obliki prve tri mesece. Razlikovanje med jazom in zunanjim svetom sploh ne obstaja. Polagoma se vzoporedno z narcisističnimi potezami razvijajo poteze, ljubeče in prijazne tudi otroka do matere ali materine namestnice. Razmerje počasi postaja prijazno in ljubeče; otrok pričakuje ljubezen in varstvo, mati mu je porok za življenje, njena ljubezen mu daje občutek varnosti. Mati mu je v veliki meri tudi sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb. Otrokova ljubezen je v veliki meri sestavljena iz zahtevanja in jemanja kot iz dajanja in skrbi. Otrokovi odnosi se počasi spreminjajo, z njegovo telesno rastjo naraščajo tudi njegove zahteve. Zato je mlad človek deležen vedno več razočaranj. Na razočaranja reagira z jezo in besom, telesna rast pa ustvarja ugodne možnosti, ki olajšujejo njihovo manifestiranje. Okrog otroka se pojavlja vedno več sovražnih bitij, ki mu nočejo ustreči vseh njegovih zahtev. Otrok se počuti močnejšega in je besen zaradi razočaranja, ne verjame več, da mu bodo ljubeče zadovoljevali njegove želje. Ne čaka več, da bo takšna zadovoljitev prišla k njemu, zdaj poskuša, da bi s silo dobil to, kar mu odrekajo. Usta in zobje postanejo orožje. Otrok pridobi agresivno držo in sovražno motri objekte, jih hoče napadati, požreti, uničiti. Prejšnjo harmonijo z okoljem zamenjajo konflikti in agresivno sadistični impulzi. Če je otrok v svojem razvoju moten, npr. da mu primanjkuje mleka ali materinske ljubezni in so njegove zadovoljitve motene, se razvije določen tip otroštva, ki je v poznejši dobi nagnjen k grabežljivim težnjam. Tisti otroci, ki so imeli nefrustrirano otroštvo in ljubezen matere razvijejo velikodušnost in nekakšno gosposko držo. Njihov ideal je mati, ki neomejeno daje in temu idealu primerno hočejo živeti. Nekateri otroci pa imajo spet drugi tip otroštva, zlasti če so pretrpeli oralno frustracijo (prezgodnja odstavitev od dojenja, ipd). Pri njih se v poznejšem življenju razvijejo poteze, ki so usmerjene v ropanje in izsesavanja drugih ljudi. Poleg tega imajo še sadistične težnje. V svojem družbenem vedenju vedno nekaj zahtevajo zase s prošnjami in ukazi. Zavrniti jih ne morejo nobeni razumski ugovori. Kar naprej se zaganjajo, vrtajo in se prisesajo na druge ljudi kot pijavke. Ne prenesejo samote in so zelo nepotrpežljivi. Takemu značaju je primešana tudi poteza krutosti.
Tako-le če bi hoteli razdeliti odrasle osebnosti glede na tipe kakšno otroštvo so imeli, bi jih lahko razvrstili:
* v plemenite in velikodušne, vedre, živahne in priljudne;
* v sovražne, sarkastične, ki besno reagirajo kadar ne morejo kaj doseči, kar si želijo in divje so nevoščljivi tistim, ki jih gre bolje kot njemu. Taki moški ženske ne ljubi, temveč jo poseduje. Njegov čustveni odnos je enak, kod je odnos do lastnine. Ljubezen mu postane druga oblika zbiralske strasti.
Tak moški je izredno zgovoren, zbira spominke srečanj s svojimi ženskami, hrani vse gledališke sporede, ki jih je z njimi obiskal, vstopnice in pisma. Je skrajno ljubosumen in se mu zdi zvestoba neznansko važna. Ima poseben odnos do denarja, je varčen in skop. Varčnost in skopost pa se ne nanaša samo na denar in denarne vrednosti. Tak gleda podobno na čas, energijo in ne prenese zapravljanja ne enega in ne drugega. Izredno je nagnjem k čistosti, varčnosti in urejenosti. V omari ima zbirko kravat za vsako obleko drugo. Ima tudi zbirko kolonskih vodic, ki jih uporablja pri vsaki ženski drugačno. Ni nujno, da bi v sploni akt vključeval tudi ustrezno psihično ljubezen. Človek takega tipa lahko doživlja pretežno narcisitično ali sadistično.
Tako je zgoraj podanih le nekaj značajskih potez, ki jih človek oblikuje v otroštvu in odpirajo pot k razlagi takega ali drugačnega značaja. Človek je zbiralnik tistega, kar mu je otroštvo dalo in prej ali slej plane na dan. Jaz nobenega človeka ne idealiziram. Za vsakim se skriva nekaj tega ali onega. Sterilno čistih osebnosti ni. To so samo iluzije. Poleg tega pa je še cela vrsta drugih dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje človekovega značaja od ideološke vrhnje stavbe, ki sloni na značajskih potezah, značilnih za neko družbo. Tako naš prejšnji sistem kot današnjih liberalistični kapitalizem dajejo tudi značaju ljudi svoj pečat. Tudi ekonomske razmere vplivajo na človekov značaj. Užitki in zadovoljstva za meščansko psiho, ali recimo psiho naših novodobnih bogatašev, ki so to postali čez noč, niso sami po sebi razumljivi cilji, taki tipi ljudi so se oblikovali že od otroštva naprej. Tudi cerkev obljublja razne užitke od razkošnih slik, razkošnih slavij, sijajnih cerkvenih zgradb in številne praznike. Za vsem tem pa so vedno takšni ali drugačni ljudje s takšno ali drugačno moralo in etiko. Delodajalci dajejo poudarek na poklicni poslušnosti, cerkev na pokorščini, starši na dolžnosti. In kakšen je potem lahko človek ob vsem tem.
Draga Titanic, zelo lepo je da gledaš idealno na svet, vendar prej ali slej boš spoznala, da ni tak, kot si ga ti predstavljaš.
Lepo je da v sebi neguješ poštenega, dobrega in etičnega človeka. To je vse kar lahko narediš. Vse drugo prihaja samo, ne da bi se mi sploh zavedali. Zvečer gremo spat in se vedno vprašajmo kaj smo danes za sebe napravili dobrega in kaj smo dobrega napravili za drugega.
Lep pozdrav tebi Titanic in Radovednemu. Z njegovim komentarjem se zelo strinjam. Pozdrav vsem ostalim
Tatjana
Tako kot vidiš, draga Titanic, ne moremo idealizirati človeka, dokler ga ne poznamo
Ljubezen do živali
Prispeval/a: titanic dne sreda, 10. november 2004 @ 20:37 CET
Lepo si opisala posamezne tipe otrok, ki zrastejo v odrasle osebe. Vsak je osebnost zase, vsak ima svoje poslanstvo na Zemlji in veliko je tudi nians, ki vplivajo na človeka od otroštva naprej, da se razvije v odraslo osebo. Veliko stvari iz okolice in tudi pogled človeka v istem okolju, se lahko razlikuje od drugega. Ne moremo tako posploševati. Se strinjam, da vse kar si napisala drži, ampak je še veliko, veliko drugih dejavnikov, ki vplivajo na psihični in duhovni razvoj človeka.
Jaz sem imela v otroštvu idealen pogled na svet, potem sem ga v puberteti (ki je bila zelo dolga) izgubila, sanje so se mi porušile, sedaj pa spet želim dobiti ta ideal nazaj. Pomembno je, kako človek gleda na stvari in se ne pusti motiti. Vse izhaja iz njega in ne želim si ustvarjati negativnih situacij, ker potem se res pojavijo. Sprejemam kar dobim, se iz tega naučim tako, da nekaj dobrega ven potegnem in sem zadovoljna. To je na sedajšnji razvojni stopnji, čez kakšno leto bom pa na stvari verjetno gledala drugače.
Dobro se počutim, če vidim stvari idealne, zakaj jih potem nebi.
Lahko noč draga moja prijateljica Tatjana od Titanic
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 10. november 2004 @ 21:10 CET
saj sem tudi jaz tebi podobna. Gledam na stvari idealno, mislim, da so tudi drugi takšni kakršna sem jaz in včasih si potem razočaran. Ves svet se nam pojavi v znamenjih, ki jih moramo šele izkustveno spoznati, prisoten je v pojavih in dogajanju in mi smo odprti v prostoru in času, odpiramo se v duhovni svet, ki se razprostira daleč onstran zgolj časovnih in prostorskih meja. Naše misli, naše želje in hotenja vse to prehitevajo. Mi strmimo in o tem razmišljamo, kaj vse to pomeni. Ni samo ozadje, če hočeš otroštvo in mladost sredstvo in torišče našega preteklega življenja, temveč je življenje ki ga živimo obenem znamenje, kažipot, ki nas usmerja, nam določa mesto in nam govori govorico, včasih skrivnostno in nerazumljivo, govorico, ki izhaja iz srca, in mi jo moramo z velikim naporom razvozlati. Vedno iščemo sebe, grebemo znotraj sebe po prasmislih, da bi utemeljili naš obstoj, naše mišljenje, čutenje. Vse sloni na nekih simboličnih podobah naše domišljije, čutenja in trpljenja. Ljubezen spremlja tudi trpljenje. Viden postaja ta svet šele ko ljubimo, ko se povezujemo z drugimi, tedaj se vzpostavljajo prave relacije ti - jaz in vsa ta naša ljubezen je izven vidnih danosti. Pojavlja in predstavlja se nam kot tujka, ki je še ne poznamo. Samo v sebi jo čutiš. Vse se v življenju sprevrača v nasprotju z našimi pričakovanji. Kako malo nekateri ljudje upoštevajo nego duha in konec koncev je vse naše življenje kot neka uporna rastlina, ki ima v svojih koreninah nekaj nezlomljivega in zmeraj deluje v moči duha, ki ga oživlja. Preveč smo zacementirani v nekakšnem vidnem svetu sedanjosti, iz katerega ne moremo izstopiti in se bojujemo, da bi dosegli višji svet, po katerem hrepeni naša duša in se razodeva v lepoti Boga. Popolnoma te razumem, kot bi se že tisoč let poznali. Ti Titanic, si tisto sterilno bitje ljubezni, ki hrepeniš po čistem, nedotaknjenem, neizživetem in neomadeževanem, po tisti lepoti, ki te želi utešiti v hrepenenju po sreči. Iz srca ti želim, da se ti to uresniči.
Tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Ljubezen do živali
Prispeval/a: jaka dne četrtek, 11. november 2004 @ 10:40 CET
Še vedno mislim,da še človek s štrikom v roki
ve za lepoto in toplino.
In to je dovolj.
Če še čigave oči tega ne vidijo naj si zamenja očala ali pa njemu natekne druga.
Problem je v tem,ko se mi določa,kaj ti moram pokazati,
da mi boš verjela ,da se imam rad.
Kdo je rekel,da te moram poljubiti,
kdo je rekel,da se ti moram nasmejati,
kdo je rekel,da ne smem biti žalosten,
kdo je rekel,da se ne smem pritoževati...
Ti vzorci,ki naj bi določali stanje človeka so problem
ne pa človek z imej se rad.
Tisti ,ki ga rad spije bo dejal,le poglej si ga samo enkrat se
živi pa si ne privošči kapljice življenja.
Spet presnojedec bo čutil bolezen,ko se bo človek tešil s svojo
domačo,novoletno pečenko.
Da ne govorim o yogiju,ki bo videl nesrečo,ko se bomo mi veselo kopali v poletni mayi.
Kaj je zdaj kaj?
Človek dokler boš živ te bom prepoznal po imenu
rad se imam.
In če je še kdo tak pa tak in če kdo dela to in ono.
Le naj,to je njegova pot.Ne pot destrukcije temveč pot
realizacije.
Naj se spozna lakoto,da se bo vedelo za vrednost hrane.
Naj se začuti žeja,da se bo prepoznala potešitev.
Naj se izbere smrt,da se bo sprejelo lepoto življenja.
Če je še kje kakšen kratek stik,
ki mi ne diši po ljubezni vem,
da je to tisti cvet,
ki spremenil bo svet.
lp.
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 11. november 2004 @ 13:13 CET
zelo lepo si napisal. Čestitam. Veliko modrosti je v tvojih besedah. Imej se rad še naprej, išči smisel v sebi, ga vnašaj v svet in ga tudi v svetu odkrivaj. Imeti se rad pomeni odkrivanje smisla življejnja, to je spoznavni proces, ki je obenem delovanje. Kultiviraj sebe in svet okrog sebe, bodi vedno iskren in prepričljiv tako, kot si bil v tem, kar si zgoraj napisal.
Lep pozdrav tebi dragi Jaka
Tatjana
Ljubezen do živali
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 11. november 2004 @ 13:55 CET
vsa pohvala za tvoje komentarje, atale mi je še posebaj sedel v dušo, čestitam, kar tako naprej.
tvoj duhovni prijatelj Miran.
Ljubezen do živali
Prispeval/a: jaka dne petek, 12. november 2004 @ 18:30 CET
Vem,
da radi se imamo
ne glede na vloge,
ki jih igramo.
Vem,da to že veste vsi
a kaj,
ko se sliši tako dobro.
Tako dobro,da sem sredi noči hotel zbuditi cel blok in jim
zaželeti še sam ne vem kaj.
lp.