Ko so mi že žulji na rokah in na duši začeli peti hvalnice, sem le zbral pogum in se začel poslavljati od zelo prijaznih sodelavcev in pa še bolj prijaznega šefa.
Oditi ob dveh zjutraj delat in jih že ob pol treh poslušat, je bilo zame preveč.
Morda sem eden tistih novodobcev, sem se tolažil. Na srečo ali na žalost.

Glede na to, da sem oseba, ki še ni zaljubljena v avtomobile in ki zna jesti vsak drugi dan, sem se le odločil, da z privarčevanim denarjem letim na Šri Lanko. Seveda z letalom, ne s kakšnim astralnim telesom.

Vse skupaj z barvitim vonjem me je res osvežilo. Pozornost navadnih ljudi, ki so opravljali čisto navadna dela, od pometanja tal, pa do čakanja na avtobus, me je res pogrela. Pogrela po duši, ko sem videl toliko hvaležnosti in topline v očeh ljudi, ki so me pozdravljali kar iz pločnikov, kjer so tudi živeli.

Videl sem tudi male budistične menihe, stare še komaj 5 let in takrat sem bil res vesel. Vsi lepo disciplinirani, s sijočimi nedolžnimi očmi, s svetlečo glavo, kot da bi bili namazani z oljem. Res neverjetno. Pomislil sem na našo mladino, kadar ne dobi lizike ali pa kakšne čokolade. Hitro sem zamenjal svoj predmet razmišljanja, da me ne bi zajela kakšna sveta jeza.


Ko je že vse kazalo na to, da je moje avanture konec, sem se le znašel sredi neke manj zaraščene džungle. Tam me je pozdravilo okoli pet ali šest razigranih opic, ki so me malce boječe začele opravljati in iz daljave opazovati. Iz ozadja sem slišal tudi zvok, podoben sikanju kače. Nekako tako »šššššš«.

Ne boste verjeli. Iz ozadja se je prikazal starejši yogi, ki je za razliko od Indijskih yogijev, bil oblečen v belo obleko. Moja mama bi rekla, da je zavit le v belo plahto. Kakorkoli že. Povabil me je k sebi in me opozoril, naj mu ne prestrašim družine. Opic seveda.

Ta človek je že približno pol življenja sam živel v džungli. Jedel je samo neko listje in pil je samo deževnico. Kar iz mlake, kot kakšen pes. Vendar verjamem, da bi lepota in pa pozornost, s katero je zajemal to vodo, spravila v zadrego še marsikaterega človeka.

Vse kar je še poleg teh opic imel, je bila ena manjša platnena odeja, s katero se je menda pokril, ko je poslušal besedo.
V slabi angleščini me je vprašal, zakaj hočem biti tak kot on. Joj, sem si po tiho mislil.
Hotel pet zvezdic sem si mislil in to zastonj.
V družbi opic ne vem kaj naj še rečem..

Vprašal sem ga, če se nič ne boji kač.
Na Šri Lanki je zelo pogosta smrt zaradi njihovih pikov. Ni čudno, videl sem domačine, ki kar sredi noči hodijo bosi po poteh, ki jih jaz še podnevi ne bi prehodil.

No ta novi prijatelj mi je rekel, da so kače navajene nanj. Včasih mu delajo večerno družbo.
No, kaj se pa ti bojiš pri kačah, je nadeljeval.
Seveda nisem rekel, da smrti, ker sem bil vajen odgovorov o večnosti.
Zato sem malce zaokrožil z očmi in mu dejal, da je strup tisti, katerega se bojim.
Počasi so me pogledale njegove bliskovite oči, kot da bi se spogledaval z orlom, nakar mi je rekel, da naj se bojim samega sebe ter ljudi, ker bi naj bili mi tisti, ki nosimo največ tega strupa.


Da ugotovili ste,
kač me ni več strah.
Postale so moj zaveznik!!!!!

Od prijatelja sem se moral posloviti. Vedno sem dobrodošel, mi je še dejal.

Pomahal sem mu in se mu še zadnjič zazrl v oči, ki so opevale:

You can buy a golden bed
but you can not buy
a .....