Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Če se prav spominjam je Tobi že pred letom ljudem v višjih vibracijah napovedal izkušnjo tako globoke žalosti, kot jo še ne poznamo. Žalosti zaradi bratov in sester, ki se ne uspejo premakniti iz prostorov nižjih vibracij, ki duhovno ne rastejo. No, zdaj sem bogatejša za izkušnjo Žalosti. Ko sem jo v kakih desetih dneh preobrazila, sem začutila občutek svoje nove Svetlobe, ki je ena nova moč. Nastala sila dobrega me je kar nosila, srce je bilo na novo odprto, zabrisalo me je v neravnotežje dobrega. Življenju sem rekla "da"! Po dostih letih sem začutila strast do življenja in taka sem se končno lahko srečala z Zmagom.

Ko sem se drugič peljala k njemu, sem izbrala resnico o njem. Zabavala sem se, ko sem ga ne samo opazovala, ampak doživljala vsega. Tako drugačen je od moje družbe. Tako živ in pristen, vesel in glasen je in o, Bog, kako ta moški stalno govori. Na dan resnice je mešal marmelado in kar bruhalo je iz njega. Dosti domislic in še več kritike in jeza. Smejala sem se in dobro mi je dela neukročena vreča instinktov in v jezi podivjanih misli pred mano. V obliki moškega, ki je mešal marmelado in sonce je sijalo. Ja, končal je zadnjo zvezo, ki je po njegovo trajala pet let. Zdaj ne bom občutil krivde, je rekel, ko je med mešanjem malo potiščal vame. In jaz sem se smejala.

Kako se je ženska razjezila, ljubosumna je že dolgo težila, je povzel. Moja zamisel zvestobe pa je, da ko sem z eno, ne spim z novimi, s starimi prijateljicami pa. In mešal je naprej tisto sladkobo.
?! No, hvala za resnico, sem pomislila.
Ne, tega ne pove drugim ženskam, mi je odgovoril na vprašanje, samo meni.
Auč! sem bila presenečena; nisem prav vedela, kaj naj s to resnico.
Da jaz ne pašem ne med ja in ne med ne, je vmes ocenil - jaz sem vmesni člen.
?! No, krasno. Zdaj pa menda vem vse. Ko enkrat res želiš vedeti resnico Boga, to zgleda takole. Moški, ki mi je všeč, je po definiciji svoje moškosti nezvest in s tem naravnost glasno zadovoljen, jaz pred njim sem pa en vmesni člen. Zaradi opisane in podobnih situacij, ljudje resnice ne marajo, pa če se še tako prepričujejo, da jo. Ni nas dosti tako pogumnih. Zato pa imamo novo tisočletje, da Resnico za spremembo razgrinja nam vsem.

Z Zmagom sva se še nekajkrat dobila. Po dolgem času sem se zabavala, razen takrat ko se nisem - ko se je praviloma po trikrat v nekaj urah razjezil zaradi iste stvari. Ljubi Bog, kako se ta človek jezi. Karkoli počne, to počne vsa njegova energija.Tako se ho-ho-ho zakrohota in tako kritizira iz vseh celic ven. Ker očitno Sopranove preveč gleda, je *censored* vsaka njegova osma beseda. In zakaj mi mora trikrat povedati isto stvar? Ko sem vendar tiho, tam vsa samo zanj ga poslušam, slišim in se čudim. Tako izjemno je prepričan vase, da ti sapo jemlje. Zmago ima (vedno) prav. Ker je prepričan, da je grd, ti daje v vsakem izdihu vedeti, da je sposoben in bogat. Ko je s povsem resnimi, glasnimi in poudarjenimi jaz-sem-zmago-tapata, jaz-sem- milijonar-besedami stal pred mano, je z vso jasnostjo butnilo vame:
Tole, Bernarda, tole, ljuba moja punca, pa ne bo lahko!
Sedela sem naprej in opazovala njegovo energijo, v morebitnem vmesnem trenutku rekla kaj pomirjujočega, zabavala se pa nisem (več). Spoznavati sem začela, da bo Zmago kot poligon za vežbanje moje duhovnosti bolj naporen kot sem slutila. Za temle vogalom je očitno marsikaj. Oddaljene ideje, da je pred mano človek z zatrtim mogočnim duhom, ki ga jaz lahko rešim, se takrat nisem zavedala! Reševanje drugih ljudi me že dolgo ne zanima, vse te poskuse so pozdravili moji starši in hči. Svetloba v meni je prva na mojem seznamu in kje naj jo shodim, če ne v taki družbi. Mi bo že Svaha pomagal iti po najprimernejši poti zame. Poleg tega sem, čudno, Zmaga imela rada vsak trenutek bolj.

Vsakič, ko sem v navalu njegove jeze rekla da grem, je program zamenjal. Svoje programe je prižigal in ugašal, lahko nekajkrat v petnajstih minutah - če bi bil to film, bi psihiater že pritiskal na zvonec. Ljubi Jezus! Le kje me je življenje našlo, da sem smetnjak moškemu, ki me končno pritegne. Kaj naj zdaj? Sonce je sijalo, manjkala je marmelada.
Do fizičnega stika med nama ni takoj prišlo, kot da bi moško telo vedelo, da potem bo pa počasi konec igranja. Tako sem imela dovolj časa za umik, vendar nisem zbežala. Tremo sva imela oba in potem je bilo…, no, zgodilo se je. Po devetih letih mojega jasnega nezanimanja za moško telo in moje zavezanosti Bogu, bi lahko pričakovala, da se bo vsaj strop sesul. Pa se je samo odprlo moje telo. In solze so spremljale orgazem, ne sam spolni akt. Božanskost človeka je tesno povezana z orgazmom, ne z aerobiko; lahko bi si mislila. Moj v besedah in mislih vedno budni in dejavni ljubimec je takrat za nekaj minut zaspal - v spolni odnos sem šla z mojstrom umikanja.

Tako hitro? je ušlo Nuši, pri tem, da me je zadnja leta ljubeznivo potiskala v to smer, si zame želela nekoga, ki bi me imel rad in bi se z menoj smejal.
Hitro? Je po nekaj desetletjih hitro? Je po devetih letih hitro? Ni šlo za počasi ali hitro. Šlo je za višji namen. Šlo je za moje občutke miru in zaupanja in pred tem za moj strah. Za dosti strahu. Za dvom in za skrb je šlo, zaradi katerih sem se proti jutru zbudila in v solzah prosila, naj ne bo res. Čeprav sem natanko vedela, da Svahe ne druge oblike Boga nimam kaj prositi, da je odgovornost vsa moja, možnosti izbire nobene. Ker je odnos z Zmagom dolgoročno najboljši zame, ne glede na to, kako bo potekal in kako se bo odvil. Kar sem pred 13. meseci izbrala, sem dobila. Bom zdaj paket, ki je darilo, zaradi malo v nebo vpijoče resnice zavrnila?

Na različne načine sem iskala potrditve občutkov in vodenje Svetlobe in sanjala:
Na strmi sipki gori sem visoko v zraku nekje, nobene podlage ali zemlje ne vidim. Zrak je svež in čist, pesek pa rdečerjave barve. Pred in pod menoj se po skoraj živem sipkem pesku spušča moški in za njim vijugam kot na smučeh, a brez smuči. Pesek mi v velikih količinah uhaja izpod gorskih čevljev, ravnotežje lovim. Nikjer ni nobenih robov in ograj, samo drs… Ko moški izgine za robom, podvomim in pogledam navzgor - rada bi se vrnila. Vidim lahko samo špico peščene gore iz samega peska. Nič drugega. (Naza)j nimam kam.
V hotel vstopiva vsak skozi svoja vrata.

Nuša je sanjala, da sem umrla, se potem bleda zbudila in povedala, da imam na voljo 24 ur za odločitev: živeti ali umreti. Izbrala sem smrt.

Resnica je, da na svoji duhovni poti vedno izberem smrt oziroma novo rojstvo. To je osvobajanje od sebe, umiranje na obroke, to je zame duhovna rast. Zadnja leta v tem procesu izbiram še milost in blagoslove in zadnje mesece veselje. To jesen sem si želela shoditi strast in verjemi, da me je bilo strah. In potem sem padla noter. Tako kot še ne, me je potegnilo v strast in v spolnost.

Zmago je seksal, jaz sem se tudi ljubila. Na začetku je skoraj v zadregi sprejel, da sem vsakič pred odnosom napol za šalo pozdravila angela Ljubezni. In svečo sem prinesla v njegovo stanovanje. Ne zaradi dolge pavze, zaradi kemije sem padla noter. Zaradi vibracije mojega fizičnega telesa, zaradi mojih občutkov, ki so slavili novo rojstvo in potrditev svojega obstoja. Telo se je prebudilo v enem vdihu in izdihu in potem je hotelo samo še živeti. Čutila so mi dajala in posredovala doživljanja, ki jih ne morem opisati.
Oooo! Ti se pa čisto prepustiš, je bil presenečen moj ljubimec.
Molči, sem pomislila, vsaj zdaj bodi tiho.
Čas je bil in bil je višji namen. Preteklih spolnih izkušenj se ne bi mogla spomniti, v moje čute in telo je prihajalo novo in drugačno. Moje telo je imelo Zmaga rado in prvikrat sem ga izkušala kot moje svetišče. Telesu sem hvaležna za njegovo odprtost in čistost, za prehodnost in gibčnost. Začela sem se na novo dobro počutiti v njem.
Vmes je malce zaskrbljeni Nuši ušlo, da me je v njenih sanjah moški z dilo po stegnih… Že leta zaupam vodenju oziroma intuiciji moje hčere in slišala sem sporočilo. Pa kaj? Saj ne morem nazaj na vrh sipke gore… Čeprav bi, če izvzamem spolnost, najraje ušla.
Po dveh tednih se mi je sredi oktobra zvečer napisalo pismo:

Ljubi Zmago!

Prav zdaj bi rada s tabo gledala televizijo. Ne, ker bi ti (ne)zavedno nameravala zlesti pod kožo, bolj zato, ker se počutim otroško odprto in ranljivo. Že kakšno uro imam iste simpotome kot v otroštvu - vneto grlo in kakor da gre proti ušesu. Pojavilo se je v pol ure med delavnico. Podobno se mi je nazadnje zgodilo pred leti, ko sem že vse imela preseljeno, staršem pa še nisem povedala, da me praktično ni več v Rožni dolini. Ko česa ne izraziš/ poveš/ napišeš/narišeš, skratka, ne daš ven - takrat se oglasi grlo.
Če bi se počutila kot običajno, bi ti prejle, ko sva govorila po telefonu, rekla, da bi rada s tabo gledala televizijo. S teboj praznovala. Gledanje TV je zame praznik. Nisem jo imela do ločitve, ko sem jo kot nadomestek za očeta kupila Nuši. Gledam jo v Ankaranu, kjer res vse spustim in lahko dneve gledam v morje ali v hrast, vmes pa kakšen film, in tukaj pri meni jo imam v shrambi. Zato, ker mi tehnika precej razmeče energijo.
Pišem ti z namenom, da bi meni bilo bolje. Ker vem, da tale energija prihaja do tebe, če ti bom tole jutri dala za prebrati ali ne, bi ti rada jasno povedala, da te ne želim spreminjati. Tole pisanje je moje ukvarjanje z menoj. Samo svoj prostor ob tebi bi rada ugotovila, si ga razjasnila in, zgleda, tudi utrdila. Prihaja mi, kot da poleg tebe stojim na eni nogi, pa bi rada stala na obeh. Tiho bom naprej, se razume - dokler ne boš pripravljen slišati.
Zgleda, da sem s teboj previdna, pa ne bi rada bila. Previdnost je omejitev biti, ki bi jo rada stalno živela.Tudi poleg tebe bi rada bila to, kar sem, tako kot ti si, kar si, in zato se dobivam s teboj. Učim se, veš. Ne znam še živeti resnične sebe, grem pa v to smer.
Pri mojem delu, ki je tudi moje življenje, sem že nekaj let osredotočena na srce, ki je sprejemanje. Učim se brezpogojno sprejemati sebe in druge ljudi, take kot so. Ne želim jih popravljati, primerjati in kontrolirati. To bom (enkrat) živela. Včasih mi s samo seboj in z nekaterimi ljudmi to že lepo gre. Zato si se vrnil v moje življenje. Da vidim, kje sem. In vem, da tudi v odnosu s teboj ne bom mogla postati sprejemanje, ne da bi se izkusila kot pogojevanje. V duhu, glavi in v čustvih mi je vse jasno, vse razumem in (recimo da) sprejmem. Telo pa vedno zadnje pokaže - opozori ali potrdi - in grlo kaže, da sem se zataknila.
Zakaj me torej boli grlo? In skoraj še uho? Lahko je razlog to, da ti nisem povedala, da sem žalostna, ko se jeziš.
Sama sem se v življenju dosti prejezila, vendar ne tako odkrito kot ti. Zato te razumem. Vendar sem (ti) v najinih srečanjih očitno premalo povedala, preveč sem poslušala. Ne želim biti smetnjak in ne želim tega reči moji prijateljici, tebi pa ne. Pisala bom kar naprej, čeprav ne vem, kaj se bo napisalo, in potem verjamem, da bo grlo jutri dobro. Morda se bom še malo pogovorila s telesom, da mu povem, da se mi ni treba neprijetno počutiti in težko požirati, da ne rabim take lekcije zato, da bom spontana v tvoji bližini.
Česa ti torej (še) nisem rekla?
Zelo zelo te imam rada. Ti zame nisi samo sprememba iz mojega stalnega fokusa na duha na tvoj pristen zemeljski hedonizem, kreativnost, integriteto, avtentičnost ter jasen in prodoren intelekt. V glavnem živiš dosti tega, kar jaz cenim, a še ne živim. Tu in tam je kaj, kar ni po mojem okusu ali vrednotah, a to je ali bo moj izziv in ne tvoj. Zdajle pa sem začutila bistvo tegale pisanja…
Povedala bi ti rada, da se s teboj ne bom borila. Učila, ne, naučila se bom sprejemati te takega kot si, te razumeti in te (p)odpirati, ti pustiti tvojo svobodo. Naučila se bom zaceliti in pozdraviti razcep med žensko in moškim v meni. Naučila se bom zaživeti enost iz tako znanega in ukoreninjenega dualizma na zemlji, ki ga je težko priznati in se izraža v recimo (ne)zavednih a tako učinkovitih prepričanjih človeka, da je treba nasprotni spol zatirati in zatreti, da ne boš zatrt sam. Pripravljena sem se učiti in ne tekmovati, rada bi te res ljubila. Seveda ne pašem v posladkane romantične scene. Ko sem s tabo, bi rada živela najvišje in najboljše v meni in, ko bo tako naneslo, svojo senco. Čutiti in izražati nameravam svoje resnico in pogum in strast brez zategnjene ročne zavore, ki je slab občutek, da se boš razjezil name. Ali da boš nestrpen, če bo moj stavek predolg ali vsebina bla-bla.
Žalostna sem, ko se razjeziš, čeprav zaenkrat še ne name. Vprašanje časa je, kdaj bo priletelo v mojo smer. Za takrat ne vem, kako bom odgovorila, name se (še) niso glasno jezili.
Ljudje na začetku novega tisočletja stopamo v sence največjih zemeljskih senc, ki so reakcija na svetlobo. V ljudeh in v zraku bo še več strahu, razočaranja, jeze, celo besa pa ponižanj in žalosti. Ljudje bodo to živeli, mislili in se tega spominjali, videli bodo to okrog sebe, vse to izražali, delovali v skladu s tem, to bodo spali, stali in hodili. Ljudje bomo skušani živeti človeka. V teh razmerah se v mojem odnosu do tebe zavezujem Svetlobi. Tistemu najvišjemu in najboljšemu v meni in v tebi. Na področju Svetlobe, veš, sem zelo ambiciozna.
S temle pisanjem zavestno vstopam v iniciacijo mojega odnosa s teboj. Za iniciacijo je značilno, da jo opraviš ali pa ne; ne moreš jo opraviti 60% ali 85%-no. Kar nekaj zavestnih posvetitev je že za mano, zato vem, kako je pri tem pomemben namen. Moj tokraten namen je, da bom čimprej skozi in zunaj. Skozi moje strahove, možna ocenjevanja in odtegnitve, skozi zaprtosti in zamere, skozi moje prizadetosti. Kar najhitreje želim iti skozi preobrazbe mojih poskusov, da se borim in zmagam, skozi preobrazbe mojih navad, da imam prav.
Želim si, da bi mi pri tem lahko pomagal. Če si boš to zaželel, boš že vedel, kako. Tak kot si, veš, da so najsvetlejši rezultati takrat, ko si noter ne zunaj. Ko si v srcu in z dušo in ne v glavi in osebnosti. Takrat ko si uglašen, poravnan in zlit. Takrat je tudi spolni odnos božanska izkušnja. In tudi zato sem s teboj. Kaj pričakujem od tega pisanja? Da me jutri ne bo bolelo grlo in te bom poljubila kot včeraj.
P.S.
B1-0 (=Beno), moj novi prijatelj in stalni spremljevalec z druge strani tančice, ki ni v fizičnem telesu, mi pravi, naj s teboj pojem in se glasno veselim. Isto me je obšlo pred urami na sprehodu, sočasno pa sem nekje v svoji energiji zaznala sled tistega znanega človeškega prepričanja o tem, da preveč dobrega ni dobro. Nisem pa ga spremenila in to ne koristi mojemu odnosu s teboj. Zdaj pravim, da je tisto najboljše edino primerno zame. Terjam svoj nov dan. Vstopam v svoje prizemljene sanje. In tako je.

SAMO IZBRALA SEM, DA BOM LJUBILA…

… in ves univerzum se je navdušen premaknil!
Naslednji dan sem bila zdrava in zraven Zmaga, ko je bral moje pismo. Očitno je nanj naredilo vtis, čeprav ga ni komentiral takoj, ampak čez nekaj dni. Da mu dobro dem, je rekel. Jezil se je kljub temu. V glavnem sva se srečevala ob njegovi stalni kritiki vsega po malem in ob kuhanju, ki ga sprošča. Čisto po naključju sem bila že dober mesec na radiču in grozdju, tisto, kar je jedel on, me ni motilo. Še vedno mi je iste stvari ponavljal po trikrat, jezil pa se je manj in postal je nekako mehkejši. Vleči ga je začelo noter, v odnos sva začela drseti oba. Danes ne vem kdaj in kaj je bil povod, še zanima me ne, ampak kmalu zatem se je zavihtel iz vrtinca možne ljubezni in obsedel na robu najine skupne izkušnje, bingljaje z nogami.
Zmago je zavrnil svoje in moje srce, odrekel se je svojim čustvom in naprej skrbel za svojo glavo. V svojem plazu besed in nižjih strasti, v izrazih jeze in v opisih svojih poslovnih pritiskov. Ostala sem v vrtincu, sama. Vlekla me je spolnost, a še v postelji sem poslušala njegove pikre, čeprav na tuj račun. Že po petih srečanjih z njim mi ni bilo več prijetno.

(Drugič) ljubi Zmago! (sem napisala novembra 01)

Pisanje prinaša jasnost, razlagam ljudem, in zato se mu tako upirajo. Ljudje ne marajo jasnosti. Jasnost je preblizu resnici, ta pa dostikrat boli. In vedno osvobodi.
Moj navdih postajaš, Zmago, moja muza in ne vem še, če mi je to všeč. Znašla sem se na minskem polju in dovolj jasno si mi povedal, kje so mine. Ene sikajo na vogalih, tretja prihaja iz Švice in četrta je šla v Kanado, peta je tvoja sodelavka in šesta skoraj moja, sedma se odloči do pete zjutraj in osma pusti telefonsko številko, vse pa so mlajše in nekatere reciklirane. Če so prijateljice, popestri sceno. Pa dosti jih je.
Ko gre za mine pod mojimi nogami, to ni prijetno. Želela sem verjeti, da teren kot tak lahko sprejmem, pa sem se zmotila. Presenečena sem nad svojo pripadnostjo plemenu žensk in ni mi prijetno v občutku, da plačujem za tvoje neprijetne izkušnje z njimi. Nisem del tvoje preteklosti in dvomiti začenjam, da je to prednost. Zakaj mi ne daš možnosti nepopisanega lista?
Pri tem da tako rad govoriš in sam sebe poslušaš se sprašujem, kateri odziv ženske te prepriča, da te je slišala?
Kako ti veš, da te je prijateljica dojela? Katera reakcija ti pokaže, da si človeka stisnil?
Da si ga prizadel?
Kaj naj se zgodi, da bo tebi jasno, da se sprehajaš po robu sprejemljivega za nekoga?
Ne samo za nekoga. Za tistega, ki ga imaš, recimo, (po svoje) rad?
Takoj na začetku si povedal, da sem ena od mnogih, vmesni člen povrhu, nekaj prehodnega. Misliš,da to podpira najino prijateljstvo? Ali preprosto ne misliš nič?Jaz tudi slišim ljudi, če jih že poslušam, saj se običajno družim z razumnimi ljudmi. In dosti čutim. Človek največkrat misli, da naj bi na svoje občutke in čustva reagiral, zato je pri nekaterih toliko brcanja, skakanja in kričanja, toliko drame. To po mojem ni nujno. Razen takrat, ko je.Takrat, ko mimogrede vame ustreliš malo močnejši rafal - se boš že zagugala ali boš še kar stala? In čez nekaj dni isti rafal, tako mimogrede, ob, recimo, praženju čebule, ko sonce še kar naprej sije in celo obstaja možnost, da bi se razveselila drug drugega po telefonu. Ko z eno roko pogladiš grobost zadnjega srečanja in z drugo spet butneš.
Se ti, Zmago, ne želiš lepo imeti v življenju? Se ti mogoče ne znaš imeti lepo?
Enkrat do dvakrat na teden sva se srečala in ne zdi se mi verjetno, da ti grem jaz na živce do te mere kritičnosti, zamer in nestrpnosti, ki jih izkušam v druženju s tabo. Pred mesecem si mi bil v svoji živosti zanimiv in seveda je bilo lepo. V ponavljajočih se vlogah jeznega razsodnika mi nisi več zanimiv in, Zmago, ni mi lepo. Da govoriš resnico, si rekel, ne pa vse resnice. Bolj drži kot si misliš.
Vse resnice tudi ne moreš povedati, ker jo ne poznaš. Ker ji ne dovoliš blizu, čeprav rine iz tebe in tišči. Svoji resnici se upiraš. Resnica ni glava, ki razlikuje dobro od slabega, prav in narobe. Resnica je občutek telesa. Je nekaj, kar človeka enkrat odpre in drugič zapira. Resnica je bolečina, ki je samo izkušnja, če smo dovolj pogumni, da skočimo vanjo z namenom, da smo čimprej skozi. Ker - če je bolelo, ko je šlo noter, boli tudi, ko gre ven. In ko stojiš na robu, ko se spominjaš in ne vem kolkič analiziraš bolečo preteklost, boli. Izogibanje in odlaganje je tisto, ki boli in če boli tebe, boli tudi druge.
Zmago, katerih svojih sporočil meni (ženskam) se (ne) zavedaš?
Te potem preseneti, če jokamo, se jezimo, zakričimo, odkorakamo?
Ali je to v resnici to, kar si želiš?
Da prideš do premora, v katerem si spočiješ od grožnje možne preobrazbe tistih delov sebe, ki ne hranijo več svetlobe v tebi, ampak jo minirajo.
Bog ne daj začutiti sebe na nov način in slediti tem sporočilom (duše).
Bog ne daj ustaviti glavo, se posloviti od prav in narobe, pustiti svoje obrambe in s tem izgubiti kontrolo, ki že dolgo ne daje več istih rezultatov kot včasih.
Bog ne daj biti resničen.
Bog ne daj biti bolj odprt in ranljiv ali vsaj bolj strpen.
Bog ne daj biti boljši.
Bog ne daj končno odpustiti svoji mami.
Pred dnevi sem se zavedla močnega impulza, naj se obrnem. Naj zbežim pred svojimi razočaranjem, bolečino in zamero. Naj stran potisnem svojo resnico. Skušnjava, da se vdam saj-ni-vredno-stališču je bila precejšnja. Težko mi je bilo sprejeti sebe te dni in če sem sprejela sebe, sem sprejela tudi tebe. Koliko sem svoje principe svetlobe shodila, bom videla v srečanju s tabo. In letos ti ne želim več pisati. Če pa bo do tega prišlo, bo v pismu pisalo, da sem srečna s tabo, da si moje sonce.

* * * * *

Kaj bi lahko drugega naredila?
Izbrala sem, da bom ljubila.
Izbrala sem, da se ne bom borila.
Izbrala sem, da ne bom skušala zmagati!
Zmagu sem pismeno obljubila, da ga bom ljubila. Da ne bom skušala imeti prav. Obljubila sem, da se ga bom učila ljubiti. Ustrezno tem izbiram sem se znašla na praksi in odgovornost je bila vsa moja.

Vsako stanje, v katerem se znajdemo, je začasno; v kaj se bo spremenilo, je vedno odvisno od nas. Dnevno sem kokreirala odprtost in prijateljstvo in dihala sprejemanje Zmaga in veselje, sproti sem skušala vstopati v prijetnejšo realnost od tiste, ki je kričala vame. Nekajkrat sem bila prav zadovoljna s seboj, tu in tam mi je uspelo. Kako da se odnos odvija tako kot se? S kakšnim (nezavednim) namenom sem si v življenje priklicala glasnega jeznoriteža? Ki ne samo, da ima rad ženske, ampak o njih tudi stalno govori? Zmago stalno omenja druge ženske! Redno tudi pije dosti alkohola. Pripravljena sem sodelovati, želim se tega učiti, ja, nisem pa tu zato, da bi mu bila prikriti terapevt.
Sproti sem preobražala kritične misli in nalepke in se skušala spominjati, da je Zmago vendar odprt in živ in vesel in strasten, redno sem se pogovarjala s Svetlobo v njem. Pri sebi sem opazila odgovarjajoče spremembe. Bolj živa in vesela sem postala, življenje je dobilo drug vonj, več živih barv, več vsebine. Ko pa mi je na delavnici prvikrat ušla grša beseda, sem se ustavila: Tole je pa meja! Naprej sem dihala Ljubezen in predihavala Zmaga, posebej ko je bil moj prsni koš odprt. Ko je bil nekajkrat zabasan, nisem prav vztrajala. Saj je v redu, saj ni nič posebnega, sem si rekla.
Uf, kakšno potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem… Kakšno potovanje v svojo resničnost.

* * * * *

En popoldan, ko je imel Zmago čas, sem dala prednost njemu in ne svoji duhovni družini - Ger je bil namreč ta večer v Grijažu. Kakor imam rada svoje pleme Svetlobe, je strast zdaj prva v mojem življenju. Že čez kake štiri ure me je solzno objela boleča resnica - Zmago si je glede zmenka premislil. V nekaj bolečih vdihih sem spregledala, kaj počnem in kje sem. Skušala sem se poravnati, a je bilo vsega neprijetnega preveč. Šla sem v Grijaž, kjer so me najvišje in najboljše energije takoj objele in napolnile, zalile pa solze hvaležnosti, ki niso nehale teči. Samo, da sem spet Doma.

Zadnja leta se mi je vsaj enkrat na leto zgodilo, da sem v ene vrste razočaranju rekla:
OK, Bog, zdaj je pa dovolj.Toliko let po 26 ur na dan živim brezpogojno zavezanost svoji duhovni poti, ti pa svojo vlogo igraš tako, da nisem zadovoljna; razumi zdaj - dovolj te imam. Vem, da me imaš rad, ampak zdaj grem na dopust za dan ali tri.
Vsakič, ampak vsakič, sem bila že isti dan takorekoč prisilno na novo poravnana in uglašena s Svetlobo, hvaležna in ponižna sem bila sprejeta nazaj v edino naročje, ki mi je kaj pomenilo.
Kaj pa zdaj, ko sem prišla do drugega naročja, ki mi tudi dosti pomeni?

Ta večer me je v Grijažu bolelo srce. Nasproti Gera sem stala in se zibala v najvišjih in najboljših energijah in sozle so tekle in trgalo je moj prsni koš. Narazen je vleklo in rezalo moj prsni koš! Nisem bila žalostna. V milosti sem plavala in opazovala razdejanje v prsnem predelu. No, to je pa novo… Ni čudno, da boli; kaže mi, kam sem se spravila. Dogajanja v prsnem košu so mi potrdila, da gre v mojem odnosu do Zmaga bolj zares, kot sem slutila. Očiščena v najvišjih in najboljših energijah sem bila nared za naslednje izzivčke.

Kaj naj bi Zmagu rekla? Kaj bi lahko naredila, česar nisem?
Končno sem ugotovila, da me moški, ki se ga učim ljubiti, ne sliši, tudi v tistih redkih trenutkih, ko sploh pridem do besede. Pa še takrat takoj vskoči v moj stavek s kakšno svojo razlago. Zmago ves, kar ga je, živi vero v enega samega boga in to je on. Jasno mi je, da sem sama tu in tam taka pri svojem delu. Ko me vozi strast nižje ravni, ko šofira ego, vendar to zdaj ni (najbolj) pomembno. To, na kar skušam ostati osredotočena je, da sem v služenju. Da ne gre zame, pravi Tobi človeku, ki je na Zemlji vstal, čeprav se seveda tudi vstali človek naprej preobraža in viša svojo vibracijo. Bistvo je služenje, ki me je spravilo v eno lepo sranje. Tole služenje Zmagu mi tudi slučajno ni všeč in kaj tele dni čutim do angelov ali do Boga - bolje, da ne pogledam…

Po izkušnji s srcem v Grijažu sem bolj pridno dihala ljubezen in odpuščanje in se skušala osredotočiti na najpomembnejše: Ni pomembno, če sva z Zmagom skupaj ali ne. Ni pomembno, če se bova družila še en teden, leto ali pet let. Pomembno je to, da ga izbiram sprejeti takega, kot je. Zato sem dihala. Dihala sem ljubezen in odpuščanje Boga in dihala in dihala.
Potem me je Zmago en popoldan odrezal, brez pozdrava je izključil mobi.
?! Poklical me je med delavnico, ker si seveda ni zapomnil, da jo imam. Da kliče on, sem vsakič začutila z vso gotovostjo. Med delom ne dvigujem telefonov in ker sem tudi tu pozabila na svoje meje, je tokrat odložil slušalko. To je bilo tisto čez, povod, ki je nagnil tehtnico.
Naslednji dan sem mu povedala, da ne grem z njim na dopust. Čez en teden naj bi za štirinajst dni odletela v tople kraje. Z letalsko karto zraven sebe sem ostala doma. Vsak pod svojimi pritiski sva bila utrujena, res ni imelo smisla. Četudi bi se na soncu pobrala in lahko celo dobro imela, bi se ista stvar ponovila čez kakšen mesec. Prednovoletni čas pa imam rada, želim se veseliti in zabavati. Zadnje tedne se nisem. Potrebovala sem (o)čiščenje.

Tako se je začelo hudo in trajalo je. Skušala sem sebe, Zmaga in situacijo sprejeti, skušala sem živeti srce. Pripognila sem se še bolj in še malo in ga eno jutro poklicala. Na dan, ko naj bi že bil na poslovni poti, je bil, seveda, še doma. Ego sem dala na stran zato, da sem dobila košarico. Na najbolj občutljivi točki mojega odnosa do njega me je Zmago zavrnil. V odnosih z moškimi sem bila samo nekajkrat zavrnjena, dogajanju tega novembra pa še blizu nisem prišla. Še v filmih ga nisem videla. Več dni sem se počutila obupno. Ko sem najmanj pričakovala, me je presenetil s prijateljskim klicem iz tujine in nekaj pojamral, potem pa sem imela tedne čas. Da ga sprejmem. Popolnoma. Vedela sem, da dokler ga ne bom čisto sprejela, toliko časa me ne bo poklical. Ne da ga jaz ne bi želela spet poklicati - slišal me ne bo, če ne bo on poklical. Zmago sliši, ko pokliče on. Če ne poveš pol stavka preveč oziroma besede, ki mu ni všeč.

Dostikrat sem že zavestno izkusila energije preobrazbe predbožičnega časa, a te so bile zame najbolj naporne. Porod Ljubezni je bil dolg in mučen, popadki močni in pogosti, zdravnika in babic nikjer. Da bi jaz lahko karkoli izbrala? Halooo? Vsa moja duhovna jasnost se je zgubila, samo bolelo je. Bolelo je ego, bolelo je misli in nisem prepričana, če je bilo v igri tudi srce. Kako da sem pritegnila k sebi tako tempirano bombo? Toliko neuvidevnosti, toliko egoizma…., ne, ne bom kritizirala! To, kar pripisujem Zmagu, ni on! To je to, kar obsojam. Čas je, da si oprostim. Oprostiti moram najprej sebi!
Angeli pravijo: Vedno smo s teboj, nikoli nisi sama!
Najbolj sama sem!
Angeli pravijo: Imej pogum, da sebe postaviš na prvo mesto!
A takole potem to zgleda? Še Boga ni zunaj mene, da bi mu očitala, se nanj razjezila, mu potožila. Bog je noter v meni, skrit globoko noter je skupaj z mojo osebnostjo ustvaril tole izkušnjo služenja, tegale Zmaga. Zato, da se zdaj počutim prevarana in izdana. Zmedena v poskusih kontrolirati situacijo zunaj moje kontrole.
Kontroliram, ker ne morem sprejeti. Kako naj odpustim?
Vse moje ravni bivanja so v en glas kričale: Naj Zmaga ne vidim nikoli več! Nič ni kriv, ni slab, je, kakršen je, samo naj mi ne pride več pred oči. Prosim prosim!
Ja, tudi te energije sem se dotaknila za kakih pet minut. Zmedo sem izbrala, čisto vlogo žrtve; guganje je trajalo in trajalo. Ko sem zlezla ven, so me misli potegnile nazaj noter, ena kritična misel je bila dovolj. Potem, ko sem že leta ponosna na svojo glavo, na to, kako hitro sproti preobražam slabe misli, če se sploh pojavijo. Zdaj pa so tu dirjale in se mi režale, se množile in plesale divji katarzični ples. Na svojem potovanju v svetost ženske sem izkusila sebe kot najbolj bedno žensko, ena scufana Marija Magdalena sem bila. In odločila sem se jo sprejeti.

Potencialni odnos z Zmagom sem že na začetku primerjala z rakom in si tako vse sama ustvarila! Vesolje ne improvizira! Univerzum samo reče Amen! na energijo, ki jo človek oddaja. Samo da me je rak iniciral v mojo moč, v moj pleksus, odnos z Zmagom pa naj bi me posvetil v srce. Mojo ranljivo dojko je vmes objela grda pekoča energija, prepoznala sem grožnjo moje očitno še šibke točke. Odnos z moškimi in rak na levi dojki sta nedvomno povezana. Čistila in očistila sem energijo, ki jo je bilo zanimivo tako zavestno doživeti. Vendar imam že dovolj teh svojih zanimivosti. Eden od mojih pomembnih pripomočkov ozdravitve od raka je bilo dihanje Ljubezni in Odpuščanja, tudi po tri ure na dan sem dihala angele. Res dosti izkušenj imam s tem duhovnim aspirinom, dobro poznam njegove učinke. Tokrat sem se znašla v globini svojih čustev, skoraj prepričana, da Zmagu pa res ne morem odpustiti. Kljub temu sem začela dihati.

Po dolgem času sem se počutila zelo sama. Sama v Duhu, ne na Zemlji. Deset let živim za Duha, korakam njegove resnice in zdaj tole… Nisem in nisem prišla do svoje jasnosti, sem pa izbrala veselo silvestrovanje. Silvestrovanje v družbi. Slišiš, življenje? Dovolj imam. Dihala sem, se osredotočala na svetle misli in svetel dih! V tej krizi sem od prijateljev pričakovala malo razumevanja in sočutja. Nisem ju dobila, ne pri ženskah in ne pri moških. Tudi to je bolelo. Prej sem čutila, da sem nekaterim popestrila predpraznične dni.
Ljubimec izpred štirinajstih let, s katerim sem se to leto dobivala na čaju, me je nekako odmaknjeno vprašal, če sem bila zaljubljena. Prav to vprašanje me je zabilo nazaj v moj prostor - kaj me res nihče ne čuti? Ste res tako trdi ali samo blefirate? Kaj me res nihče ne razume? Halo!! Tehle sedem tednov zame ni bila avantura! Zame je bil to prehod na vseh ravneh bivanja. Za mnoge bi to bil karmični prehod! Kakšna zaljubljenost neki, pa nimam nič proti njej, samo ena druga raven je, kot jo jaz izbiram zase. Nikoli nisem bila (samo) za avanture. Zaljubljenost mi ni dovolj, ker želim več!

Zase izbiram najvišje in najboljše razmerje in ne vem, kako da ne deluje; to me boli in bega. Tisto dilo čez stegna iz Nušinih sanj sem fasala, res sem se zagugala. Vse, kar verjamem in učim druge, je bilo na kocki… Zavedla sem se, da me je v odnos z Zmagom potegnilo vso. Tako kot še nikoli. Tako kot bi svetovala vsakomur. Ko greš ves v odnos, vse dobiš, drugače ne more biti. Velika tveganja, veliki dobički. Počutila sem se sicer kot da sem vse izgubila, pa bom že videla. Bom že spoznala, kje sem šla mimo, kaj sem spregledala, kaj sem se naučila in česa ne. Prepoznati želim svoje omejitve, da jih bom preobrazila.
Ja, vsa sem zapustila svoj prostor in vstopila v Zmagovega. To pa ne gre! Namen je biti v svojem prostoru, ne v tujem, pa če je še tako vabljiv. V tujem prostoru ne moreš biti to, kar si. V tujem prostoru nujno kompromitiraš svojo bit. To zelo dobro in hitro začutim v odnosu z ljudmi, ki posežejo v moj prostor, tu in tam kakšen človek, s katerim delam, posebno mlajši. Takoj ga postavim nazaj, nikogar ne maram v svojem prostoru. In zdaj se mi je zgodilo to, pred čemer svarim ljudi, s katerimi delam. Nikoli še nisem tega naredila, zato nisem prepoznala pasti. Kakšna izkušnja, kakšno učenje… Moja energija je bila marsikje, samo ne z menoj. Dosti jo je bilo v razočaranju, zameri, jezi in žalosti in z Zmagom nekje v tujini, pa v njegovi postelji in v tistih toplih krajih, kamor naj bi šla skupaj. Del moje energije je bil v pri njem pozabljenih spalni srajci in mojem čipu kot energijski zaščiti pred računalnikom. Moja zaščita v obliki čipa na zlati verižici je kot simbol mojih obramb ostala v njegovem stanovanju! Da vso to energijo zberem nazaj, za to potrebujem čas. Mir potrebujem in dovolj spanja. In dihanje Svetlobe. Ankaran potrebujem.

* * * * *

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (4. del)