Če rečeš, da nečesa si ne moreš privoščiti,
možgani sprejmejo trditev kot končno odločitev.
Če vprašaš se, kako bi mogel to si privoščiti,
pa s tem nalogo daš možganom, da najdejo rešitev!

Ne pomanjkanje denarja – duhovna revščina
ta je, ki življenje tvoje s trpljenjem le obda!

Ljudje so darovalci ali pa jemalci.
Morda jedo res bolje izkoriščevalci,
a neprimerno bolje spijo darovalci!

Meditacija

Odprite svoje srce in povabite Boga, naj vstopi v vas. Prosite ga, naj skozi vas pošilja svojo ljubezen. Naj bo z vami vsak trenutek in naj vam pomaga odpreti srce in se osredotočiti nanj.

Z vsakim vdihom začutite, kako se vaša povezava z Bogom poglablja in njegova bližina krepi. Z vsakim izdihom usmerite pozornost na to, kako se ljubezen pretaka skozi vaše srce in teče naprej v svet, ki ga blagoslavlja in zdravi. Bog širi svojo ljubezen skozi vas. Ko globoko vdihnete, se vaše srce razširi in začutite lahko, da ste čudovit vzorec ljubezni, popolna kristalna mandala. Srce v vas žari kot sonce. Ko znova vdihnete, začutite enost s svojo dušo dvojčico. Vaše srce ni le vaše, temveč pripada obema. Ko vdihujete, vdihujete esenco svoje duše dvojčice, in ko izdihujete, ji pošiljate Božjo ljubezen, ki se skozi vaju pretaka v svet. Skupaj sta čudovit vzorec bleščeče svetlobe.

Piše: Miran Zupančič

Milijone let je trajal proces nastajanja človeka, ki je potekal vzporedno z razvojem naše zemlje, kajti za to nastajajoče bitje je moralo biti ustvarjeno življenjsko polje, kjer bi lahko obstajalo in kot mikrokozmosovo orodje zbiralo izkušnje. Mikrokozmos , kot so ga imenovali stari modreci, je kompleksen, kroglast življenjski sistem z fizičnem, eteričnim, astralnim in mentalnim telesom ( ta štiri telesa tvorijo osebnost), poljem razodevanja ali astralnim poljem in sedmerim avričnem obročem.

Celotni proces oblikovanja človeštva so vodile duhovne sile, katere so zaradi svoje zavesti lahko imele pregled nad celotno potrebno življenjsko potjo in so tako spremljale še brezoblično bitje, ki pa se ga je dalo oblikovati. V tem času rasti, ki ga imenujejo mnogi veliki ezoteriki kot obdobje Saturna, Sonca, Meseca in Zemlje, so bila ustvarjena bitja, ki danes spadajo k četveri osebnosti. Istočasno z razvojem finejših teles se je razvijal tudi proces ozavedanja. V vsakem obdobju je bila položeno seme, s pomočjo katerega se je lahko ovedanje še dalje razvijalo.

Izbira poti

Pot Razvetljenja je nekaj popolnoma individualnega. Nihče od tistih, ki so razsvetljenje doživeli, ne more to osebno izkušnjo prenesti na drugega. Tisti kateri želi priti do tega izkustva, ne bo postal razvetljen s poslušanjem zgodbic ali prebiranjem knjig tistih, ki to izkušnjo posedujejo. Med drugim se sam pojem razsvetljen najpogosteje izmika vsaki racionalni razlagi, čeravno se trudimo to tudi racionalno, umetniško in strokovno razložiti. Menimo, da razsvetljenja je toliko, kolikor obstoji posameznikov, ki so dali to pot in so ga na pravilen način iskali. Razsvetljenje od prilike lahko opišemo kot stanje, ko posameznik postane individum, ko doseže samozavest. V tem trenutku oseba spozna sebe in svet v katerem je, začne se zavedati svoje samosvojosti kot tudi samosvojosti drugih oseb; v njej se zbudi zavedanje o bistvenem zavedanju obstoja vsakega življenja; v njej se rodi resnična ljubezen do sebe in do drugih; ljubezen globoka in nesebična do množice različnih izpolnjevanj življenja in vsega v Univerzumu; kot tudi popolna toleranca v odnosu na vse podobnosti in razlike pri vseh stvareh in pojavih.

Vse poti vodijo v Rim, govori neka modrost. Tako lahko menimo, da vsi kateri se želijo učiti in sprejemati nova znanja, vseeno je na kateri način, gredo po tej poti z enim in edinim namenom, enim in edinim ciljem: da spoznajo sebe in druge; da oplemenitijo svoje lastno življenje in življenje drugih; da se osvobodijo trepetanja in straha, trpljenja in bolečine; da postanejo brezmejno svobodni in da taisto svobodo nudijo tudi drugim.

Ljubi moji, moje srce, tisti, ki slišite moj klic, k vam danes prihajam s prošnjo za pomoč. Pomagajte mi, dragi moji, vzdrževati resnico, da je svet ustvarjen v ljubezni in da je poln moje milosti. Prav v tem trenutku se rojeva – ta svet ljubezni in milosti. Kajti, kot globoko v srcu veste, je vaš odgovor na moje povabilo, da se vrnite domov v ljubezen, že povzročil spremembe na planetu in v življenju vsakega človeka na njem.

Dragi moji, svetloba, ki priteka, je živa reka tekoče ljubezni, kajti kadar ljubezen hiti v svet, zažari kot luč. Ko priteče v svet in naleti na zamrznjene misli, ko se dotakne področij, kjer energije tečejo v obratno smer, nazaj, namesto naprej, sproži spremembe. Nenadoma odkrije vse, kar je bilo skrito, kakor svetloba razsvetli vse temne kotičke, ko v temni sobi prižgemo luč.

POGLAVJE 98

Govor na gori, nadaljevanje. Jezus podaja dvanajsterim duhovne vidike sedme, osme in desete zapovedi.
1 Postava prepoveduje prešuštvovanje. V očeh zakona pa je prešuštvovanje očitno dejanje zadovoljitve spolnosti izven zakonske zveze.
2 V očeh zakona pa je poroka obljuba, storjena med možem in ženo vpričo duhovnika, da radovoljno živita v vzajemni slogi in ljubezni.
3 Niti duhovniku niti uradniku ni dana oblast od Boga, da dvoje duš poveže v zakonski ljubezni.
4 V čem obstaja zakonska vest? Mar v tem, kar ob poroki izreče duhovnik ali uradnik?
5 Ali je mar to listina, na katero je uradnik ali duhovnik zapisal potrdilo, da poročena živita zakonsko življenje?
6 Ali je v obljubi obeh, da bosta ljubila drug drugega do smrti?
7 Ali je ljubezen strast, podrejena človekovi volji?
8 Ali mar človek svojo ljubezen lahko pobere, kakor bi pobral dragocen biser, da ga spet lahko odloži ali nekomu pokloni?

Piše: Goran Jeglič

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. (Jn 3,14-15)
Pravičnosti pred Bogom si nihče ne more prislužiti, ne z deli ne z denarjem, odrešenje je dar Božje ljubezni in hrepenenja Boga po izgubljenih človeških otrocih, ki jih vse, od prvega do zadnjega čaka neizbežna obsodba.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
Ljudje verujejo v razne stvari. Nekateri verujejo vase, nekateri v denar, v moč, ali v različna božanstva, ki so si jih ustvarili ljudje v svojih religijah, in jih oživljajo demoni zaradi greha malikovanja. Ne rešuje nas pripadnost določeni cerkvi, tudi naša dobra dela in žrtve so zgolj umazana dela pred Bogom, so pa lahko lep sad spreobrnjenja in dokaz naše vere.

Za nego telesa imamo kopalnice, frizerske salone, kozmetične salone, terme, zdravstvene institucije. Kako je pa z našim duhom? Koliko skrbi in nege posvečamo duhu in njegovemu življenju? Ni le telo, temveč tudi duh je pravi nosilec življenja in zdravja.

Če je duh neviden, potem je materialno nevidna tudi vsa modrost Stvarstva. Tako kot je duh lastnost človekove duše, je modrost, ki ureja celoten Univerzum, lastnost Stvarnika. Vsi smo eno, iz iste snovi smo. Vidni svet je morda polovica stvarnosti, za njim se skriva druga polovica, nevidni svet. Materija je vidni svet, medtem ko je duh ali duhovna stvarnost nevidni svet.

Višina in globina misli je simbol za duhovnost. Misliti duhovno pomeni, se pravi misliti in doživljati svet in življenje na krilih simbolnosti. Duh je ustvarjalec vseh uspehov in vsega, kar se človeštvo zaveda in občuduje. Življenje je s svojo močjo in dejavnostjo nekaj duhovnega, telo deluje samo v moči duha, ki ga oživlja. Ustvarjalnost spada v območje duha.

Ko Cvetko opisuje zvočno mandalo pri Tibetancih pravi, o njeni kvaliteti takole:

Bistvo zvočne mandale ni v bogastvo zvočne kvantitete, temveč v prepoznavanju kvalitete enega samega zvoka (tona, zvena) oziroma njegove harmonične strukture.

Za opis te kvalitete enega samega zvoka, pa povzame armensko ljudsko pripoved.
»Nekega dne je mož prinesel domov čelo in navezal nanj eno samo struno. V roke je vzel lok in začel vleči po strunah. Dan za dnem je ure in ure vadil in pri tem ves čas pritiskal na struno z istim prstom na isto mesto. Žena je ves čas mirno poslušala njegovo igro, po sedmih mesecih pa je previdno rekla:
»Poslušaj, dragi, opazila sem, da drugi godejo po tem čudovitem glasbilu po štirih strunah, pa še s prsti igrajo po njih.«

Človeški um se giblje med dvema skrajnostima, ki ju prinašajo zunanji vtisi čutilom: "posamezno" in "splošno". Posamezne so stvari, ki jih vidimo, splošno pa so besede ali pojmi, ki jih slišimo in govorimo. Neskladnost med pojmovnim sistemom in sistemom stvari je večen problem vse človeške družbe in smisel vsake človeške komunikacije. Pojmovni sistem skuša odkriti in z besedami izraziti objektivni naravni zakon in temu prilagoditi vso človeško aktivnost. Tako ves naravni sistem stvari postane v človeški komunikacijipojmovni sistem. Stvar razumemo, če smo jo sposobni spremeniti v pojmovni sistem in jo tako posredovati v besedah ljudem.

Človek živi tako vedno v nekem dvojnem svetu: v svetu konkretnih stvari, ki so dostopne očem - in v svetu besed in pojmov, ki jih slišimo iz ust govorečih. Vendar beseda, ki stvar označuje nikakor ni stvar sama in ji tako ne more biti podobna. Tako se človek sporazumeva s simboli za razliko od živali, ki to počno s signali.

Piše: Miran Zupančič

Sprašuješ me o splošni modrosti in kako bi jo označil?
"Iščite Božje kraljestvo, potrkajte na vrata in odprla se bodo.
Božje kraljestvo nam je bližje kot roke in noge, je v nas samih."

Prava modrost-resnica ni vezana na starost, življenjske okoliščine, karakter.
Pravo duhovno modrost opiše Pavel v drugem poglavju prvega pisma Korinčanom v verzih 6-13:
"In vendar oznanjamo modrost med zrelimi, pa ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi.Oznanjamo pa skrivnostno božjo modrost, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki določil za naše zveličanje. Te ni poznal noben mogočnik tega sveta. Zakaj, ko bi jo spoznali, Gospoda veličanstva pač ne bi križali."

Še vedno se za vas trudi in pripravlja članke: Klavdija Roškar

POGLAVJE 93

Jezus gre z učenci preko žitnega polja in učenci smukajo klasje. Jezus jih opraviči. Vrnejo se v Kafarnaum. Na soboto Jezus ozdravi moža z osušeno roko ter utemelji svoje dejanje.
1 Zopet je bila sobota. Jezus in dvanajsteri so stopali po polju zrelega žita.
2 Bili so lačni, pa so smukali pšenično klasje, z rokami ga nekako mlatili, da so prišli do zrnja, ki so ga jedli.
3 Med ljudmi, ki so jim sledili, so bili tudi farizeji najstrožje sekte. Ko so ti videli apostole, kako so si pripravljali zrnje in jedli, so rekli Jezusu:
4 "Gospod, zakaj delajo dvanajsteri to, kar postava prepoveduje na sobotni dan?"
5 Jezus pa je dejal: "Niste li slišali, kaj je storil David, ko so njegovi spremljevalci potrebovali hrane?
6 Kako je šel v božjo hišo in z mize v svetišču vzel daritveni kruh ter jedel in dal tudi njim, ki so šli za njim.
7 Povem vam, možje, da so človekove potrebe nad obredno postavo.
8 Saj v naših svetih knjigah beremo, kako so duhovniki na razne načine kršili sobotno postavo, medtem ko so služili v svetišču, pa so bili vseeno brez krivde.

Po procesu dokončne povezave

Ljubi moji, v kakšno veselje ste mi, ko vas vsak trenutek napolnjujem s svojo ljubeznijo! Moja ljubezen je vaša bit. V vsakem od vas je prisotna na unikaten način, vsak od vas je moje srce utelešeno v unikatni obliki.

Moja ljubezen ste, stanovitna, večna, čudežna in cela. V vsakem trenutku vas polnim z njo in v vaši ekstazi se povečuje in množi. Ljubi moji, najgloblja resnica je zelo preprosta in obenem neskončno globoka. Ta resnica je, da vam ni treba postati karkoli, ker že vse ste. Ker ste že Božje srce.

Moje srce ste. To resnico vam danes prinašam kot darilo po končanem procesu dokončne ponovne povezave. Ko ponovno povežete svoja srca in svoja življenja z menoj, temu naravno sledi razodetje resnice in obenem njeno globoko izkustvo v sedanjem trenutku. Ko se oveste, da nikoli niste ločeni od mene, se vam resnica sama razkrije.

Piše: Goran Jeglič

Bog je ustvaril človeka za večno življenje, da bi z njim živel v ljubečem odnosu, kot Oče s svojimi otroki. Naša prva starša, Adam in Eva, nista poznala bolezni, dokler sta zaupala Bogu. Z njim sta imela ljubeč odnos, ki je globoko izpolnjeval vse njune potrebe in jima dajal polnost življenja. Ko pa sta po zavajanju kače, ki je prispodoba Satana, podvomila v popolno ljubezen Boga do njiju, sta vzela svoje življenje v svoje roke. S tem se je njun ljubeč odnos z Očetom, Bogom, razdrl. Zgrešila sta cilj in namen svojega obstoja, da bi živela v globokem odnosu s svojim Stvarnikom in Očetom. To imenujemo greh. Zaradi greha sta bila izgnana iz Božje prisotnosti, spoznala sta staranje, neizpolnjena hrepenenja in smrt.

Tako je zaradi greha enega človeka, Adama, greh vstopil v vse ljudi in po grehu smrt. Vsak človek, ki je rojen, je rojen v grehu, ki se kot gen (zgolj prispodoba) vleče od prvih staršev naprej. To je izvirni greh, telo greha, ki ima oblast nad človekom. Otrok ni potrebno učiti upornosti, ampak jih je potrebno vzgajati, da bi živeli lepo in odgovorno življenje.

Piše: Miran Zupančič

Že dolgo je znano, da prespimo tretjino ali morda celo polovico svojega življenja. Raziskovanja spanja je bila vedno zanimiva in nadvse hvaležna tema, z njo pa se je ukvarjal zlasti švicarski psiholog Carl Gustav Jung. S svojo analitično psihilogijo jer poskušal dušeslovju dati neko novo razsežnost.

Ko spimo in sanjamo privrejo na dan med drugim tudi naši podzavestni izviri, kot so agresivnost, bolezensko obnašanje, strahovi itd., in prodrejo do sil, ki nas potem napeljujejo k delovanju. Prisila kulture je izrinila mnoge naše podzavestne vzgibe ali pa jih je izključila zavest našega jaza. Ker niso predelani, delujejo v ozadju in oblikujejo skupek sil in napetosti, ki lahko zelo vpliva na življenje posameznika in skupine ali pa ga celo povsem obvladuje. Tod rastejo korenine dogodkov, ki jih kasneje lahko le obžalujemo Podzavest lahko tako zelo obvladuje naše ravnanje, da le-to ne ustreza več veljavnim pravilom skupnega življenja.

Piše: Goran Jeglič

Od začetka je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog. Ta je bila od začetka pri Bogu. Vse kar je nastalo, je nastalo po njej. Beseda je edinorojeni božji Sin.

Bog je ljubezen, ta pa se lahko izrazi le v odnosu z drugo osebo. Zato si je Bog ustvari človeka, da bi nanj izlil vso svojo ljubezen, ustvaril ga je po svoji podobi.

Vsevedni Bog, Stvarnik vsega, ki od začetka pozna konec, je v svoji vsemogočnosti vedel, da bo človek, ustvarjen, da bi lahko nanj izlil svojo ljubezen in slavo, zgrešil svoj namen, torej grešil. Ker pa je Bog svet, pri njem ni prostora za greh. Vedel je, da mu bo vsak človek, ki ga je ustvaril zase, odtujen in nepreklicno kaznovan, saj greh pred Bogom ne more obstati.

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

V notranji sobi NH joka K, zelo žalostna.
Ni sigurna kdo je in tu in tam reče sebi in Duhu Čas je, da grem Domov!
Ne čuti več smisla življenja, joka in joka, ker ne razume.
Stalno sprašuje Duha za odgovor, pa zelo malo dobi nazaj.
Odgovori niso polni in zaključeni, ampak drobci, malenkosti. Bojuje se z depresijo.
Pri zdravniku je dobila zdravila, ki pa globoke žalosti niso odnesla.
To noč joka in vzdihuje, poskusila je že dosti stvari bivanja in delovanja in biti dobra in delati prav. Vendar ne razume. Čuti se zapuščena od Duha.

K ve, da so jo vodniki zapustili že pred leti.
Potem je izgubila priljubljeno službo, sedanja jo ne izpolnjuje.
Izgubila je, kar je doživljala kot pomenljivo v dnevu. Zaradi njenih misli in prepričanj jo je družina zavrnila, jo začela pretirano milostno nagovarjati in tega ne razume.

POGLAVJE 89

Dvanajstero apostolov se v Jezusovem domu posveti svojemu delu. Jezus jih poučuje. Gre v sinagogo na sobotni dan in uči. Izžene nečistega duha iz obsedenca. Ozdravi Petrovo taščo.
1 Na dan pred soboto so se sešli dvanajsteri učenci, ki so bili prejeli poziv, v Jezusovem domu.
2 Jezus jih je nagovoril: "Ta dan je določen za to, da se boste posvetili božji dejavnosti. Molimo torej.
3 Odvrnite se od zunanjosti in obrnite se k svoji notranji biti. Zaprite vsa vrata k mesenemu jazu in čakajte!
4 Sveti Dih bo napolnil ta prostor in vi boste krščeni v Svetem Dihu."
5 Nato so molili. Ves prostor je napolnila svetloba, bolj bleščeča kakor opoldansko sonce, in plameneči jeziki so švigali nad vsako glavo navzgor.
6 Ozračje v Galileji je bilo razgibano. Nad Karfarnaumom se je valil zvok, podoben oddaljenemu grmenju, ljudje pa so slišali petje, kakor bi se deset tisoč angelov združilo v ubran pevski zbor.
7 Nato je dvanajsterica apostolov zaznala glas, čisto rahel in nežen, in ena sama beseda je bila izrečena, beseda, ki je niso upali izgovoriti. To je bilo sveto ime Boga.
8 Jezus pa jim je rekel: "S pomočjo te Besede vsemogočnosti lahko obvladujete prvine in vse sile ozračja.

Piše: Miran Zupančič

Sufujski spisi usmerjajo in opisujejo to, kar je Bistvenega, predaja božanski vsevolji našo zemeljsko osebno omejeno voljo. Poleg izčrpne obravnave določenih stanj zavesti ali postaj, kot jih imenujejo in lastnosti najdeš tudi množico kratkih, mnogopomenskih izrekov, ki spodbujajo k razmišljanju in zaradi katerih spoznamo, da naši običajni miselni vzorci na Poti k svobodi niso uporabni. Kajti takšni vzorci so služili zgolj za navodila za tiste duše, ki so bile pri svojem iskanju še daleč, daleč od cilja. Iz samih spisov sufijev lahko spoznaš, da je Pot stvar današnjega dne - trenutka in lastnega življenja. Vsak korak lahko napravimo zgolj s lučjo, ki nam je dostopna v tem trenutku, tu in sedaj!

Potovanje v in skozi puščavo, pa bi bilo, dragi prijatelj… nemogoče, da, podobno bi bilo velo samomoru, če ne bi bilo v pravilnih razdaljah počivališč, kjer se lahko človek odpočije, kjer najdemo vodo za našo žejno dušo, hrano in senco.

Stara znanja

Tarča in cilj vsake duše je svoboda in obvladovanje: svoboda od suženjstva materiji in mislim, kot tudi obvladovanje zunanje in notranje narave. Vsak tok volje povzročen s pomočjo drugega, ne glede od namere, naj si bo to kontrola nad organi ali kot prisiljevanje nad kontrolo v času umirjenega stanja; namesto da vodi k osvobojenju in obvladovanju, pa samo dodaja še en člen na več težki verigi vezanosti, verigi prejšnjih misli in preteklih praznoverij.

Zato moramo paziti kako dovolimo drugim, da delujejo na nas. Varovati se je potrebno tude tega, da ne bomo tudi sami koga onesrečili. Ta, ki poseduje velike moči, ta je Veliki Mojster, zato ne sme nikoli delovati na druge brez njihovega soglasja in še tedaj mora delovati izredno previdno ter nikoli ne sme zlorabiti svoje (nad)moči. Poglejte, stari so vedeli nekatere stvari boljše od nas sedaj, bili so zelo previdni pri prenašanju znanja na druge. V teh davnih časih, do Vrhunskih Inicijacij je posameznik lahko prišel samo tedaj, ko je v sebe ugradil moralno-etični princip. Dandanes je to drugače in zato so prepogoste zlorabe moči.

Igor Kononenko

Sri Aurobindo (1872-1950)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rojen v Kalkuti v Indiji. Ko mu je bilo sedem let, so ga skupaj z dvema starejšima bratoma odpeljali za štirinajst let v Anglijo na (popolnoma zahodnjaško) šolanje. Odrasel je v angleški družini v Manchestru. Šolal se je v Londonu in na King’s College v Cambridgu. Poleg angleščine je dobro znal francosko, nemško in italijansko in je v izvirnikih bral Goetheja, Danteja, Shakespeara, Rebalaisa, Moliera, Hugoja, Voltaira, Rousseauja itd. Pri enaindvajsetih letih se je vrnil v Indijo, začel prakticirati jogo in je trinajst let delal, najprej kot uradnik, pozneje kot učitelj in na koncu kot vodja v Baroda College. V tem času se je naučil sanskrita in več modernih indijskih jezikov, bral vedske spise in moderno indijsko književnost, prevajal ter pisal pesmi in se potihem tudi politično udejstvoval. Ko je leta 1905 zapustil Baroda College, se je začel tudi javno ukvarjati s politiko – zavzemal se je za nenasilni odpor in nesodelovanje z britanskimi oblastmi s končnim ciljem doseči neodvisnost Indije.

POGLAVJE 83

Jezus uči prebivalce Siharja. Izžene iz obsedenca hudega duha. Ukaže mu, da se vrne na svoje mesto. Ozdravi mnogo ljudi. Duhovniki so vznemirjeni zaradi Jezusove navzočnosti v Siharju, toda ko jim govori so mu naklonjeni.
1 V Siharju je Jezus ljudstvo učil na mestnem trgu.
2 Pripeljali so mu obsedenca. Zli duh ga je mučil z nasiljem in poželjivostjo ter ga je večkrat vrgel po tleh.
3 Jezus mu je z močnim glasom velel: "Zli duh, nehaj ogrožati življenje temu človeku, vrni se na svoje lastno področje."
4 Tedaj je zli duh zaprosil, da bi smel v telo psa, ki je stal v bližini.
5 Jezus pa je rekel: "Čemu škodovati nemočnemu psu? Njegovo življenje je njemu prav tako dragoceno kakor moje meni.
6 Ne gre, da bi breme svojih grehov nalagali na rame kateremukoli živemu bitju.
7 S svojimi lastnimi dejanji in slabimi mislimi si sebi naložil vse te nevarnosti. Hude probleme moreš reševati, a rešiti jih boš moral sam.
8 S tem, da obsedeš človeka, je postal tvoj položaj dvakrat tako žalosten. Umakni se nazaj na lastno področje. Brzdaj se, da ne škoduješ nikomur in ničemur, pa boš polagoma sam postal svoboden."

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

To si ti in prihaja iz notranjosti.

Princi in princese Prvega Stvarstva ste.
Janez je bil princ Jazije, velik popotnik, raziskovalec in ustvarjalec. Zlahka se je dolgočasil, prišel je do konca kraljestva, do Ognjenega zidu - simbol robu vse kreacije kot jo je poznal. Prestrašil se je.
Želel je nazaj v kraljestvo ne-energije, vakuma, vendar ga je sesanje zidu potegnilo vase.
Čas v zidu je bil kot večnost, njegovo bitje raztelešeno, zdrobljeno v male delce.
Nekateri so šli v kokon na dolgo spanje, v notranjo izkušnjo, delček pa je potoval naprej.
Pred prihodom na Zemljo je bilo vmesno obdobje. Za zidom je bila praznina, popolna tema, ki je kasneje postala fizični univerzum. V praznini ni bilo zvezd ne galaksij, nobene energije, preprosto ničesar.
Energetsko Janez ni bil v svetlobnem telesu niti v trdni fizični obliki.
Ni bil trden niti svetloba, ampak v plinastem stanju bivanja.