»Vse neresnično je obsojeno na smrt;
vse kar je rojeno iz večnega Sončevega srca Očeta
pa je poklicano v življenje.«
J.v. Rijckenborgh

Najvažnejše vprašanje, ki si ga človek lahko postavi, je: kako naj živim usklajeno s svojo resnično bitjo? Kako naj živim v skladu s svojo pravo identiteto? Ta resnična identiteta je večno počelo v človeku, česar se praviloma niti ne zaveda, vsekakor pa ga žene k ozaveščanju in uresničevanju še nerazvite Božje podobe, kakor govori Sveto pismo.

Človek ima tudi navidezno identiteto, ki je sestavljena iz njegovih egocentričnih želja, interesov in navad. Iskalec resničnega Življenja se ne ukvarja s tem, kako bi najbolje dosegel to navidezno identiteto, zadovoljil svoje egocentrične potrebe in interese ali pa ugodil konvencijam. Prav nasprotno, iskanje resničnega življenja postavlja življenje, katerega edina vsebina je zadovoljevanje potreb in interesov ter prilagajanje konvencijam, pod vprašaj. Iščemo odgovor na vprašanje, ali takšno življenje zares odgovarja človekovi biti, njegovim resničnim zmožnostim, njegovemu resničnemu sebstvu.

POGLAVJE 108

Jezus kara ljudstvo zavoljo sebičnosti. Dvanajsteri z njim na slavju, kjer ga farizeji obsojajo, ker se pred jedjo ne umije. Jezus razkrije hinavščino vodilnih krogov in nad njimi izreče zle napovedi.
1 Množice so se pustile razvnemati sebičnim mislim. Nihče ni priznaval drugemu njegovih pravic in potreb.
2 Močnejši so šibkejše potiskali vstran in v svoji neučakanosti teptali po njih, zato da bi zase prvi prejeli dobrine.
3 In Jezus je rekel: "Glejte kletko neukročenih zveri, jamo sikajočih kač! Tako ste ponoreli od peklenskega poželenja po sebičnem dobičku!
4 Povem vam, možje, da so ljudem, ki ne vidijo preko samih sebe, sebično pridobljene dobrine prividi, ki izpuhtijo v jutranji svetlobi.
5 So neresnične, torej le mimoidoče. Danes ima sebična duša hrano, A ta ji ne ustreza. Duša pa, ki hrane ne prebavlja, tudi ne raste, vedno znova pa se mora nasičevati.
6 Poglejte sebičneža, ki ga je obsedel duh iz ozračja. Vsemočna Beseda pa tega duha izžene.
7 Ta potuje skozi izsušene kraje, da najde sebi mesta, tod ne najde ga.
8 Nato se vrne tja, od koder je bil izgnan. Sebičnež je namreč pozabil zapreti in zakleniti vrata.

Piše: dr. France Susman

Spiritualistična seansa v petek 25. 4. 03 v angleškem Yorku. Medij David Thompson, ki se rad odzove na povabilo, če se ljudje dobro pripravijo, je eden od morda pet ljudi na svetu, ki duhove lahko materializirajo. Ker sem doživel več takih seans v ZDA, si lahko predstavljam, kaj se je zgodilo pred kratkim v Yorku.

Pred 22 udeleženci so Davida privezali v naslanjaču s podobnimi zadrgami kot se uporabljajo za zapiranje poštnih vreč. Sedel je za črno zaveso, da se ne bi energije med njim in udeleženci preveč mešale. Tudi njegovo jopico so tako privezali na stol, da je ni bilo moč odstraniti. Medija so onstranski voditelji postavili v trans. V tem stanju on ne ve, kaj se dogaja okrog njega. Moči ali zdravja pri tem ne izgubi, če je občinstvo pozitivno nastrojeno in dobre volje.

Piše: Miran Zupančič

Dragi…!
Sprašuješ me kaj vodnarjeva govorica, vodnarjeva svoboda? Zelo dobro vprašanje.

Vodnar, dragi…je Duh, s katerim bo v prihodnosti vse postalo jasno vidno. Prav gotovo je, da bo preverjena vsebina starih vrednot. Vodnar predstavlja prosto izbiro . Mora se odzivati, a glede tega nismo prosti kot se običajno misli, toda lahko izberemo, kako bomo reagirali. Če se nam to zgodi z našim zemeljsko omejenim razumom, potem to vodi k ojačanju ega. Kako si lahko to predstavljamo? Zelo enostavno, kot se to izraža v narcizmu, hlepenju po užitku in neprestani potrebi po trošenju. V primeru, da prisluhnemo klicu duhovne esence, potem gremo po poti svobode. V obeh primerih pa bodo vse stare norme in vrednote postale vprašljive.

Če izberemo pravilno, se torej odločimo za Poti in sodelovanje z Bogom nas bo Vodnar navdihoval, da postanemo ozaveščeni višje ravni bivanja. In s tem se pridobijo visoki ideali kot so bratstvo, socialne pravice, solidarnost, razum in smisel za skupnost, ki se vedno navezuje na Vodnarja. Ker sam dobro veš, znak Vodnarja vodi Duh svobode, gre lahko naša jaz-zavest v vsakem trenutku s temi ideali na potovanje po Poti življenja. Brez tega pa človek lahko popolnoma okameni v sistemih, dogmah in zavije v slepo ulico. Gledano iz našega jaza je svoboda povezana z negotovostjo in kaosom. Toda, če gledava s stališča prenove, potem je svoboda povezana z ustvarjalnostjo in odgovornostjo. Vodnar deluje skupno s planetom Uranom.

POGLAVJE 104

Jezus uči množice. Navzočnost pri slavju v Simonovi hiši. Posvetna kurtizana ga mazili z dragocenim balzamom. Simon ga kara in Jezus govori o napačnem ugledu.
1 Jezus je opazoval množice, ki so pritiskale okoli iz sebičnih nagibov.
2 Tam so bili izobraženci, bogati in ugledni, toda Kristusa niso poznali.
3 Oči so jim bile zasenčene od bleska ničnih sebičnih interesov. Zato niso videli Kristusa.
4 Čeravno so stopali v svetlobi, so vendarle tavali v temi - tema je bila kot smrtna noč.
5 Tedaj je Jezus svoj pogled dvignil k nebesom ter rekel:
6 "Zahvaljujem se ti, Sveti-Eden nebes in zemlje, da luč, ki je modrim in velikim skrita, razodevaš malim."
7 Nato se je okrenil k množicam in rekel: "Ne prihajam k vam v imenu človeka, niti ne iz svoje lastne moči.
8 Modrost in moč, ki vam jo prinašam, je od zgoraj; to je modrost in moč Boga, ki ga mi molimo.

Človek se lahko osvobodi navezanosti na druge ljudi šele takrat, ko sprejme sebe z vsemi svojimi napakami in hibami, ki jih ima. Ko vzljubimo sebe točno take kot smo, bomo zmogli sprejeti tudi bližnje take kot so, z vsemi njihovimi napakami, saj jih imajo ravno tako kot mi. Upati si moramo izraziti sebe, taki kot smo in biti ter si dovoliti, da iz našega srca pride svobodno to, kar imamo v sebi in lahko dajemo drugemu. Šele nato lahko sprejmemo in ljubimo človeka, brez želje, da ga spreminjamo, da nas ljubi na način, ki smo si ga sami zamislili.

Nenavezanost na ljudi in stvari pomeni svoboda, pomeni biti to, kar želimo biti in kar smo, brez strahu, da nas drugi ne bi sprejeli. Spoznati želimo ljubezen v sebi, sebe v vsem žaru božjega miru in harmonije kot del celote. Postali bomo svobodni, sami si bomo ustvarjali prihodnost, brez strahu, da nam zunanje okoliščine krojijo življenje in nam določajo prihodnost.

Če rečeš, da nečesa si ne moreš privoščiti,
možgani sprejmejo trditev kot končno odločitev.
Če vprašaš se, kako bi mogel to si privoščiti,
pa s tem nalogo daš možganom, da najdejo rešitev!

Ne pomanjkanje denarja – duhovna revščina
ta je, ki življenje tvoje s trpljenjem le obda!

Ljudje so darovalci ali pa jemalci.
Morda jedo res bolje izkoriščevalci,
a neprimerno bolje spijo darovalci!

Meditacija

Odprite svoje srce in povabite Boga, naj vstopi v vas. Prosite ga, naj skozi vas pošilja svojo ljubezen. Naj bo z vami vsak trenutek in naj vam pomaga odpreti srce in se osredotočiti nanj.

Z vsakim vdihom začutite, kako se vaša povezava z Bogom poglablja in njegova bližina krepi. Z vsakim izdihom usmerite pozornost na to, kako se ljubezen pretaka skozi vaše srce in teče naprej v svet, ki ga blagoslavlja in zdravi. Bog širi svojo ljubezen skozi vas. Ko globoko vdihnete, se vaše srce razširi in začutite lahko, da ste čudovit vzorec ljubezni, popolna kristalna mandala. Srce v vas žari kot sonce. Ko znova vdihnete, začutite enost s svojo dušo dvojčico. Vaše srce ni le vaše, temveč pripada obema. Ko vdihujete, vdihujete esenco svoje duše dvojčice, in ko izdihujete, ji pošiljate Božjo ljubezen, ki se skozi vaju pretaka v svet. Skupaj sta čudovit vzorec bleščeče svetlobe.

Piše: Miran Zupančič

Milijone let je trajal proces nastajanja človeka, ki je potekal vzporedno z razvojem naše zemlje, kajti za to nastajajoče bitje je moralo biti ustvarjeno življenjsko polje, kjer bi lahko obstajalo in kot mikrokozmosovo orodje zbiralo izkušnje. Mikrokozmos , kot so ga imenovali stari modreci, je kompleksen, kroglast življenjski sistem z fizičnem, eteričnim, astralnim in mentalnim telesom ( ta štiri telesa tvorijo osebnost), poljem razodevanja ali astralnim poljem in sedmerim avričnem obročem.

Celotni proces oblikovanja človeštva so vodile duhovne sile, katere so zaradi svoje zavesti lahko imele pregled nad celotno potrebno življenjsko potjo in so tako spremljale še brezoblično bitje, ki pa se ga je dalo oblikovati. V tem času rasti, ki ga imenujejo mnogi veliki ezoteriki kot obdobje Saturna, Sonca, Meseca in Zemlje, so bila ustvarjena bitja, ki danes spadajo k četveri osebnosti. Istočasno z razvojem finejših teles se je razvijal tudi proces ozavedanja. V vsakem obdobju je bila položeno seme, s pomočjo katerega se je lahko ovedanje še dalje razvijalo.

Izbira poti

Pot Razvetljenja je nekaj popolnoma individualnega. Nihče od tistih, ki so razsvetljenje doživeli, ne more to osebno izkušnjo prenesti na drugega. Tisti kateri želi priti do tega izkustva, ne bo postal razvetljen s poslušanjem zgodbic ali prebiranjem knjig tistih, ki to izkušnjo posedujejo. Med drugim se sam pojem razsvetljen najpogosteje izmika vsaki racionalni razlagi, čeravno se trudimo to tudi racionalno, umetniško in strokovno razložiti. Menimo, da razsvetljenja je toliko, kolikor obstoji posameznikov, ki so dali to pot in so ga na pravilen način iskali. Razsvetljenje od prilike lahko opišemo kot stanje, ko posameznik postane individum, ko doseže samozavest. V tem trenutku oseba spozna sebe in svet v katerem je, začne se zavedati svoje samosvojosti kot tudi samosvojosti drugih oseb; v njej se zbudi zavedanje o bistvenem zavedanju obstoja vsakega življenja; v njej se rodi resnična ljubezen do sebe in do drugih; ljubezen globoka in nesebična do množice različnih izpolnjevanj življenja in vsega v Univerzumu; kot tudi popolna toleranca v odnosu na vse podobnosti in razlike pri vseh stvareh in pojavih.

Vse poti vodijo v Rim, govori neka modrost. Tako lahko menimo, da vsi kateri se želijo učiti in sprejemati nova znanja, vseeno je na kateri način, gredo po tej poti z enim in edinim namenom, enim in edinim ciljem: da spoznajo sebe in druge; da oplemenitijo svoje lastno življenje in življenje drugih; da se osvobodijo trepetanja in straha, trpljenja in bolečine; da postanejo brezmejno svobodni in da taisto svobodo nudijo tudi drugim.

Ljubi moji, moje srce, tisti, ki slišite moj klic, k vam danes prihajam s prošnjo za pomoč. Pomagajte mi, dragi moji, vzdrževati resnico, da je svet ustvarjen v ljubezni in da je poln moje milosti. Prav v tem trenutku se rojeva – ta svet ljubezni in milosti. Kajti, kot globoko v srcu veste, je vaš odgovor na moje povabilo, da se vrnite domov v ljubezen, že povzročil spremembe na planetu in v življenju vsakega človeka na njem.

Dragi moji, svetloba, ki priteka, je živa reka tekoče ljubezni, kajti kadar ljubezen hiti v svet, zažari kot luč. Ko priteče v svet in naleti na zamrznjene misli, ko se dotakne področij, kjer energije tečejo v obratno smer, nazaj, namesto naprej, sproži spremembe. Nenadoma odkrije vse, kar je bilo skrito, kakor svetloba razsvetli vse temne kotičke, ko v temni sobi prižgemo luč.

POGLAVJE 98

Govor na gori, nadaljevanje. Jezus podaja dvanajsterim duhovne vidike sedme, osme in desete zapovedi.
1 Postava prepoveduje prešuštvovanje. V očeh zakona pa je prešuštvovanje očitno dejanje zadovoljitve spolnosti izven zakonske zveze.
2 V očeh zakona pa je poroka obljuba, storjena med možem in ženo vpričo duhovnika, da radovoljno živita v vzajemni slogi in ljubezni.
3 Niti duhovniku niti uradniku ni dana oblast od Boga, da dvoje duš poveže v zakonski ljubezni.
4 V čem obstaja zakonska vest? Mar v tem, kar ob poroki izreče duhovnik ali uradnik?
5 Ali je mar to listina, na katero je uradnik ali duhovnik zapisal potrdilo, da poročena živita zakonsko življenje?
6 Ali je v obljubi obeh, da bosta ljubila drug drugega do smrti?
7 Ali je ljubezen strast, podrejena človekovi volji?
8 Ali mar človek svojo ljubezen lahko pobere, kakor bi pobral dragocen biser, da ga spet lahko odloži ali nekomu pokloni?

Piše: Goran Jeglič

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. (Jn 3,14-15)
Pravičnosti pred Bogom si nihče ne more prislužiti, ne z deli ne z denarjem, odrešenje je dar Božje ljubezni in hrepenenja Boga po izgubljenih človeških otrocih, ki jih vse, od prvega do zadnjega čaka neizbežna obsodba.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
Ljudje verujejo v razne stvari. Nekateri verujejo vase, nekateri v denar, v moč, ali v različna božanstva, ki so si jih ustvarili ljudje v svojih religijah, in jih oživljajo demoni zaradi greha malikovanja. Ne rešuje nas pripadnost določeni cerkvi, tudi naša dobra dela in žrtve so zgolj umazana dela pred Bogom, so pa lahko lep sad spreobrnjenja in dokaz naše vere.

Za nego telesa imamo kopalnice, frizerske salone, kozmetične salone, terme, zdravstvene institucije. Kako je pa z našim duhom? Koliko skrbi in nege posvečamo duhu in njegovemu življenju? Ni le telo, temveč tudi duh je pravi nosilec življenja in zdravja.

Če je duh neviden, potem je materialno nevidna tudi vsa modrost Stvarstva. Tako kot je duh lastnost človekove duše, je modrost, ki ureja celoten Univerzum, lastnost Stvarnika. Vsi smo eno, iz iste snovi smo. Vidni svet je morda polovica stvarnosti, za njim se skriva druga polovica, nevidni svet. Materija je vidni svet, medtem ko je duh ali duhovna stvarnost nevidni svet.

Višina in globina misli je simbol za duhovnost. Misliti duhovno pomeni, se pravi misliti in doživljati svet in življenje na krilih simbolnosti. Duh je ustvarjalec vseh uspehov in vsega, kar se človeštvo zaveda in občuduje. Življenje je s svojo močjo in dejavnostjo nekaj duhovnega, telo deluje samo v moči duha, ki ga oživlja. Ustvarjalnost spada v območje duha.

Ko Cvetko opisuje zvočno mandalo pri Tibetancih pravi, o njeni kvaliteti takole:

Bistvo zvočne mandale ni v bogastvo zvočne kvantitete, temveč v prepoznavanju kvalitete enega samega zvoka (tona, zvena) oziroma njegove harmonične strukture.

Za opis te kvalitete enega samega zvoka, pa povzame armensko ljudsko pripoved.
»Nekega dne je mož prinesel domov čelo in navezal nanj eno samo struno. V roke je vzel lok in začel vleči po strunah. Dan za dnem je ure in ure vadil in pri tem ves čas pritiskal na struno z istim prstom na isto mesto. Žena je ves čas mirno poslušala njegovo igro, po sedmih mesecih pa je previdno rekla:
»Poslušaj, dragi, opazila sem, da drugi godejo po tem čudovitem glasbilu po štirih strunah, pa še s prsti igrajo po njih.«

Človeški um se giblje med dvema skrajnostima, ki ju prinašajo zunanji vtisi čutilom: "posamezno" in "splošno". Posamezne so stvari, ki jih vidimo, splošno pa so besede ali pojmi, ki jih slišimo in govorimo. Neskladnost med pojmovnim sistemom in sistemom stvari je večen problem vse človeške družbe in smisel vsake človeške komunikacije. Pojmovni sistem skuša odkriti in z besedami izraziti objektivni naravni zakon in temu prilagoditi vso človeško aktivnost. Tako ves naravni sistem stvari postane v človeški komunikacijipojmovni sistem. Stvar razumemo, če smo jo sposobni spremeniti v pojmovni sistem in jo tako posredovati v besedah ljudem.

Človek živi tako vedno v nekem dvojnem svetu: v svetu konkretnih stvari, ki so dostopne očem - in v svetu besed in pojmov, ki jih slišimo iz ust govorečih. Vendar beseda, ki stvar označuje nikakor ni stvar sama in ji tako ne more biti podobna. Tako se človek sporazumeva s simboli za razliko od živali, ki to počno s signali.

Piše: Miran Zupančič

Sprašuješ me o splošni modrosti in kako bi jo označil?
"Iščite Božje kraljestvo, potrkajte na vrata in odprla se bodo.
Božje kraljestvo nam je bližje kot roke in noge, je v nas samih."

Prava modrost-resnica ni vezana na starost, življenjske okoliščine, karakter.
Pravo duhovno modrost opiše Pavel v drugem poglavju prvega pisma Korinčanom v verzih 6-13:
"In vendar oznanjamo modrost med zrelimi, pa ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi.Oznanjamo pa skrivnostno božjo modrost, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki določil za naše zveličanje. Te ni poznal noben mogočnik tega sveta. Zakaj, ko bi jo spoznali, Gospoda veličanstva pač ne bi križali."

Še vedno se za vas trudi in pripravlja članke: Klavdija Roškar

POGLAVJE 93

Jezus gre z učenci preko žitnega polja in učenci smukajo klasje. Jezus jih opraviči. Vrnejo se v Kafarnaum. Na soboto Jezus ozdravi moža z osušeno roko ter utemelji svoje dejanje.
1 Zopet je bila sobota. Jezus in dvanajsteri so stopali po polju zrelega žita.
2 Bili so lačni, pa so smukali pšenično klasje, z rokami ga nekako mlatili, da so prišli do zrnja, ki so ga jedli.
3 Med ljudmi, ki so jim sledili, so bili tudi farizeji najstrožje sekte. Ko so ti videli apostole, kako so si pripravljali zrnje in jedli, so rekli Jezusu:
4 "Gospod, zakaj delajo dvanajsteri to, kar postava prepoveduje na sobotni dan?"
5 Jezus pa je dejal: "Niste li slišali, kaj je storil David, ko so njegovi spremljevalci potrebovali hrane?
6 Kako je šel v božjo hišo in z mize v svetišču vzel daritveni kruh ter jedel in dal tudi njim, ki so šli za njim.
7 Povem vam, možje, da so človekove potrebe nad obredno postavo.
8 Saj v naših svetih knjigah beremo, kako so duhovniki na razne načine kršili sobotno postavo, medtem ko so služili v svetišču, pa so bili vseeno brez krivde.

Po procesu dokončne povezave

Ljubi moji, v kakšno veselje ste mi, ko vas vsak trenutek napolnjujem s svojo ljubeznijo! Moja ljubezen je vaša bit. V vsakem od vas je prisotna na unikaten način, vsak od vas je moje srce utelešeno v unikatni obliki.

Moja ljubezen ste, stanovitna, večna, čudežna in cela. V vsakem trenutku vas polnim z njo in v vaši ekstazi se povečuje in množi. Ljubi moji, najgloblja resnica je zelo preprosta in obenem neskončno globoka. Ta resnica je, da vam ni treba postati karkoli, ker že vse ste. Ker ste že Božje srce.

Moje srce ste. To resnico vam danes prinašam kot darilo po končanem procesu dokončne ponovne povezave. Ko ponovno povežete svoja srca in svoja življenja z menoj, temu naravno sledi razodetje resnice in obenem njeno globoko izkustvo v sedanjem trenutku. Ko se oveste, da nikoli niste ločeni od mene, se vam resnica sama razkrije.

Piše: Goran Jeglič

Bog je ustvaril človeka za večno življenje, da bi z njim živel v ljubečem odnosu, kot Oče s svojimi otroki. Naša prva starša, Adam in Eva, nista poznala bolezni, dokler sta zaupala Bogu. Z njim sta imela ljubeč odnos, ki je globoko izpolnjeval vse njune potrebe in jima dajal polnost življenja. Ko pa sta po zavajanju kače, ki je prispodoba Satana, podvomila v popolno ljubezen Boga do njiju, sta vzela svoje življenje v svoje roke. S tem se je njun ljubeč odnos z Očetom, Bogom, razdrl. Zgrešila sta cilj in namen svojega obstoja, da bi živela v globokem odnosu s svojim Stvarnikom in Očetom. To imenujemo greh. Zaradi greha sta bila izgnana iz Božje prisotnosti, spoznala sta staranje, neizpolnjena hrepenenja in smrt.

Tako je zaradi greha enega človeka, Adama, greh vstopil v vse ljudi in po grehu smrt. Vsak človek, ki je rojen, je rojen v grehu, ki se kot gen (zgolj prispodoba) vleče od prvih staršev naprej. To je izvirni greh, telo greha, ki ima oblast nad človekom. Otrok ni potrebno učiti upornosti, ampak jih je potrebno vzgajati, da bi živeli lepo in odgovorno življenje.

Piše: Miran Zupančič

Že dolgo je znano, da prespimo tretjino ali morda celo polovico svojega življenja. Raziskovanja spanja je bila vedno zanimiva in nadvse hvaležna tema, z njo pa se je ukvarjal zlasti švicarski psiholog Carl Gustav Jung. S svojo analitično psihilogijo jer poskušal dušeslovju dati neko novo razsežnost.

Ko spimo in sanjamo privrejo na dan med drugim tudi naši podzavestni izviri, kot so agresivnost, bolezensko obnašanje, strahovi itd., in prodrejo do sil, ki nas potem napeljujejo k delovanju. Prisila kulture je izrinila mnoge naše podzavestne vzgibe ali pa jih je izključila zavest našega jaza. Ker niso predelani, delujejo v ozadju in oblikujejo skupek sil in napetosti, ki lahko zelo vpliva na življenje posameznika in skupine ali pa ga celo povsem obvladuje. Tod rastejo korenine dogodkov, ki jih kasneje lahko le obžalujemo Podzavest lahko tako zelo obvladuje naše ravnanje, da le-to ne ustreza več veljavnim pravilom skupnega življenja.

Piše: Goran Jeglič

Od začetka je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog. Ta je bila od začetka pri Bogu. Vse kar je nastalo, je nastalo po njej. Beseda je edinorojeni božji Sin.

Bog je ljubezen, ta pa se lahko izrazi le v odnosu z drugo osebo. Zato si je Bog ustvari človeka, da bi nanj izlil vso svojo ljubezen, ustvaril ga je po svoji podobi.

Vsevedni Bog, Stvarnik vsega, ki od začetka pozna konec, je v svoji vsemogočnosti vedel, da bo človek, ustvarjen, da bi lahko nanj izlil svojo ljubezen in slavo, zgrešil svoj namen, torej grešil. Ker pa je Bog svet, pri njem ni prostora za greh. Vedel je, da mu bo vsak človek, ki ga je ustvaril zase, odtujen in nepreklicno kaznovan, saj greh pred Bogom ne more obstati.

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

V notranji sobi NH joka K, zelo žalostna.
Ni sigurna kdo je in tu in tam reče sebi in Duhu Čas je, da grem Domov!
Ne čuti več smisla življenja, joka in joka, ker ne razume.
Stalno sprašuje Duha za odgovor, pa zelo malo dobi nazaj.
Odgovori niso polni in zaključeni, ampak drobci, malenkosti. Bojuje se z depresijo.
Pri zdravniku je dobila zdravila, ki pa globoke žalosti niso odnesla.
To noč joka in vzdihuje, poskusila je že dosti stvari bivanja in delovanja in biti dobra in delati prav. Vendar ne razume. Čuti se zapuščena od Duha.

K ve, da so jo vodniki zapustili že pred leti.
Potem je izgubila priljubljeno službo, sedanja jo ne izpolnjuje.
Izgubila je, kar je doživljala kot pomenljivo v dnevu. Zaradi njenih misli in prepričanj jo je družina zavrnila, jo začela pretirano milostno nagovarjati in tega ne razume.