Za nego telesa imamo kopalnice, frizerske salone, kozmetične salone, terme, zdravstvene institucije. Kako je pa z našim duhom? Koliko skrbi in nege posvečamo duhu in njegovemu življenju? Ni le telo, temveč tudi duh je pravi nosilec življenja in zdravja.
Če je duh neviden, potem je materialno nevidna tudi vsa modrost Stvarstva. Tako kot je duh lastnost človekove duše, je modrost, ki ureja celoten Univerzum, lastnost Stvarnika. Vsi smo eno, iz iste snovi smo. Vidni svet je morda polovica stvarnosti, za njim se skriva druga polovica, nevidni svet. Materija je vidni svet, medtem ko je duh ali duhovna stvarnost nevidni svet.
Višina in globina misli je simbol za duhovnost. Misliti duhovno pomeni, se pravi misliti in doživljati svet in življenje na krilih simbolnosti. Duh je ustvarjalec vseh uspehov in vsega, kar se človeštvo zaveda in občuduje. Življenje je s svojo močjo in dejavnostjo nekaj duhovnega, telo deluje samo v moči duha, ki ga oživlja. Ustvarjalnost spada v območje duha.
Ljudje se naučimo vseh mogočih telesnih veščin, premalo pa se učimo duhovno misliti. Ljudje si moramo ustvariti srce, duha in dušo. Umetnost se vedno dotika duha podzavesti. Umetnost je nadčasovna, v svojih simbolih kaže v brezčasnost. Če si hočemo ogledati svoje bitje, moramo zlomiti zrcalo življenja in pronicati v skrivnosti duha. Samo simboličnost nas zmore toliko poglobiti in dvigniti, da doživimo še drugi, neodvisni svet, ki se dotika naše podzavesti.
Človek skuša prodreti skoz ožine materialnega življenja v širino duhovnega sveta. Brez simbolične razlage si človek v starih časih ni znal utemeljiti sveta. Simboličnost je predznanstvena stopnja poznejših znanstvenih razlag dogajanja v vesolju. Simbolizem izkazuje človekov prasmisel. Stvari same na sebi so osamljene, če jih človek ne nagovori in jim daje smisel s svojim poletom duha.
Odprti smo za duhovni svet, čeprav v sodobni civilizaciji malikujemo podobo vidnega sveta in si s tem zapiramo svoje duhovno obzorje. Sodobni človek bi se moral ob vsem delovnem prizadevanju posvetiti tudi poglobitvi, se pravi misliti in doživljati svet s poglobljeno mislijo. Nekateri rečejo poglobljenemu razmišljanju tudi meditacija. Ko govorimo o meditaciji mnogi imajo v mislih vzhodna premišljevanja. Ljudje tipajo in se ogrevajo za vzhodnjaške duhovnosti, kakor da Zahod duhovnega sveta sploh ne pozna. Vse premalo se zavedamo, da imamo v krščanstvu bogate zaklade duhovnih vrednot. Po krščanskem pojmovanju je premišljevanje ali meditacija najpopolnejša molitev. Meditacija pa nima nobene prave vrednosti, če nam ne odpre duhovnega sveta in se dvigne v simbolično mišljenje. Človek je odprto bitje, ki se razprostira v prostoru in času onstran prostorskih in časovnih meja.
Človek sam v sebi ne najde dokončne razlage. Človek s svojim obstojem in smislom meri prek sebe, v bitna območja višjega reda, v katerem dobi šele pravo podobo in končni smisel. Sodobna znanost je usmerjena prav v razlago človekove simboličnosti. Človekov duh se izraža na fiziognomiki obraza iz se izraža po telesnih gibih in kretnjah. V človeku se nahaja »odtrgan kos«, druga nevidna polovica, ki je kot v tajnosti skrita modrost. Znani fizik Einstein je rekel: »Najlepše in najgloblje, kar more človek doživljati, je čustvo skrivnosti«
Človek, ki tega ni doživel je kot mrtvec, kot slepec. Nekaj je našemu duhu nedosegljivo. Čutimo, da je še nekaj, kar moremo doživeti, vendar je našemu duhu nedosegljivo, čigar lepota in vzvišenost nas dosega samo posredno in v slabem odsevu, to je religioznost. V tem smislu je sleherni izmed nas religiozen. Simboličnost, ki jo dosegamo z delovanjem na daljavo pomeni tudi, da se v moči svojega simboličnega mišljenja s svojim hrepenenjem dvigamo v daljave vesolja, ki bi jih hoteli pritegniti v bližino našega obstoja. Človek je s svojo odprtostjo v svet spremenil evolucijo v zgodovino z ustvaritvijo in oblikovanjem številnih novih kultur. Tako je človekov naravni kokon vesoljni svet. Ob gledanju na urin kazalec vemo, da je odbil udarec za človeka, odprti v vse dimenzije in čase trajanja pa ne vemo kolika je resnična vesoljna ura in kaj predstavljamo v odnosu do stvarnega vesoljnega reda.
Za nego telesa imamo kopalnice, frizerske salone, kozmetične salone, terme, zdravstvene institucije. Kako je pa z našim duhom? Koliko skrbi in nege posvečamo duhu in njegovemu življenju? Ni le telo, temveč tudi duh je pravi nosilec življenja in zdravja.
