Človeški um se giblje med dvema skrajnostima, ki ju prinašajo zunanji vtisi čutilom: "posamezno" in "splošno". Posamezne so stvari, ki jih vidimo, splošno pa so besede ali pojmi, ki jih slišimo in govorimo. Neskladnost med pojmovnim sistemom in sistemom stvari je večen problem vse človeške družbe in smisel vsake človeške komunikacije. Pojmovni sistem skuša odkriti in z besedami izraziti objektivni naravni zakon in temu prilagoditi vso človeško aktivnost. Tako ves naravni sistem stvari postane v človeški komunikacijipojmovni sistem. Stvar razumemo, če smo jo sposobni spremeniti v pojmovni sistem in jo tako posredovati v besedah ljudem.

Človek živi tako vedno v nekem dvojnem svetu: v svetu konkretnih stvari, ki so dostopne očem - in v svetu besed in pojmov, ki jih slišimo iz ust govorečih. Vendar beseda, ki stvar označuje nikakor ni stvar sama in ji tako ne more biti podobna. Tako se človek sporazumeva s simboli za razliko od živali, ki to počno s signali.


Torej z besedami izbiramo iz zunanjega sveta različne skupine. Seveda pa z nobenim jezikom ni mogoče opisati naše celotne izkušnje kot take.
Znanje tako ni sestavljeno iz tega kar vidimo in slišimo: znanje se oblikuje na osnovi pomena, ki ga določamo sprejetim informacijam v skladu s svojo širšo naravnanostjo.

Aristotel je napisal: "Odkritje abecede bo ustvarilo pozabljivost v dušah učečih se, zato ker ne bodo uporabljali svojega spomina. Zaupali bodo zunanjim pisanim zakonom... Učencem ne daješ resnice, ampak samo videz resnice. V mnogokaterih stvareh bodo heroji, a naučili se ne bodo ničesar. Na videz bodo vsevedni, a v splošnem ne bodo vedeli nič."

Okoli tri tisoč let je zgodovino zahoda oblikovala uvedba fonetične abecede medija, za razumevanje katerega smo večinoma odvisni od oči. Abeceda je konstrakt razdrobljenih koščkov in delov, ki sami po sebi nimajo semantičnega pomena. (Semantika - pomen besed, fraz.)

Tako je iz zgodovine zahodne evropske misli razvidno, da je bila le ta osnovana na osnovi okrnjene človekove zavesti sveta.

Tako se je v odnosu do zunanjega sveta izoblikovala človeška kultura, v odnosu do drugega človeka pa se je izoblikovala človeška družba
Tisti, ki žive neredno, pravijo tem, ki žive urejeno, da se oddaljujejo od narave, zase pa menijo, da se ravnajo po njej, podobno kakor tisti na ladji mislijo, da se odmikajo oni na obrežju. Izrazi so isti na obeh straneh. Če naj jih presojamo, moramo imeti neke trdne točke. O tistih, ki so na ladji sodi pristan. A kje bomo našli pristan nravstvenosti?

www.pisateljstvo.com