Piše: Goran Jeglič

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. (Jn 3,14-15)
Pravičnosti pred Bogom si nihče ne more prislužiti, ne z deli ne z denarjem, odrešenje je dar Božje ljubezni in hrepenenja Boga po izgubljenih človeških otrocih, ki jih vse, od prvega do zadnjega čaka neizbežna obsodba.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
Ljudje verujejo v razne stvari. Nekateri verujejo vase, nekateri v denar, v moč, ali v različna božanstva, ki so si jih ustvarili ljudje v svojih religijah, in jih oživljajo demoni zaradi greha malikovanja. Ne rešuje nas pripadnost določeni cerkvi, tudi naša dobra dela in žrtve so zgolj umazana dela pred Bogom, so pa lahko lep sad spreobrnjenja in dokaz naše vere.


Za odrešenje, ki ga je Bog pripravil človeštvu, je potrebna vera v osebo Jezusa Kristusa, ki je kot edini človek brez greha sam sebe daroval v moči Svetega Duha na križu v spravo za naše grehe. On je edini srednik med Bogom in človekom. Kazen za greh je namreč smrt, božji milostni dar pa je večno življenje v Jezusu Kristusu. Če sprejmemo božji milostni dar, Jezusa Kristusa, se izognemo obsodbi, ki bo neusmiljeno prišla nad vse človeštvo. Jezus sam je rekel: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.
Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.« (Jn 3,17-18)
»Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Jn 3,36)
Zato sem vam rekel: »Umrli boste v svojih grehih. Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih.« (Jn 8,24)
Vera je ključ, ki odpira vrata k Bogu in omogoča odnos z njim. Če je človek v grehu, ne more imeti odnosa z Bogom. Jezus je vrata in pot k Bogu. Le preko njega, ki je umrl namesto nas, imamo dostop k Očetu.
Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil.( Jn 10,9)
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14,6)
»Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta.« ( 1 Jn 2,23)

V treh letih svojega delovanja je storil še veliko čudežev. Z ukazom je pomiril vihar na jezeru, dvakrat pomnožil nekaj hlebčkov kruha in ribic, ter z njimi nahranil tisoče, hodil je po vodi.
Slepi so spregledali, gluhi so slišali, gobavi so bili očiščeni, hromi so shodili in mrtvi so bili obujeni.
Na koncu Janezovega evangelija je avtor zapisal takole:
Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi;
ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,30-31)
Vera v Jezusa Kristusa je ključ, ki nam spremeni življenje in nam odpre pot k nebeškemu Očetu. Le v skupnosti z njim so vse naše potrebe izpolnjene. Človekova polnost namreč ne prihaja iz njegovega premoženja ali iz užitkov, ki jih nudi svet. Polnost življenja izhaja iz spoznanja Kristusove ljubezni do nas, ki presega vsakršno spoznanje. Ko nam Jezus Kristus po Svetem Duhu razodene svojo prisotnost in nam razkrije le kanček sebe in ljubezni, s katero nas osebno ljubi, doživljamo užitke, ki so neprimerno večji kot vse, kar lahko upamo ali mislimo. Življenje z Bogom je daleč od dolgočasja in nemoči! Prav tako nas spoznanje, kako prav nas Bog, gospodar vsega, ljubi, osvobodi strahov, depresije in zavrženosti. Ni več brezizhodnega položaja, saj Bogu, ki nas osebno tako ljubi, da je dal za nas svojega edinorojenega Sina, ni nič nemogoče.
Pred 2000 leti je bilo vse človeštvo v grehu, Bog pa nam je izkazal ljubezen s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še v grehu. Mogoče bi kdo od nas zastavil svoje življenje za svoje ljubljene, ali za kakšno izstopajočo sveto osebo kot je bila mati Tereza. Za kriminalca pa prav gotovo ne. Jezus pa je storil prav to. Učencem je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13)
Tako velike ljubezni nam ni izkazal zato, da bi nas zasužnjil s predpisi in nam iztrgal vse veselje iz življenja, ampak da bi imeli v njem polnost življenja.
Zaradi izrednega pomena vere razumemo, zakaj se je Jezus spraševal v času svojega prvega prihoda na svet, s pogledom uprtim v prihodnost: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8)
To je vprašanje življenja ali obsodbe. Ker sami ne moremo doseči pravičnosti pred Bogom, nam zaradi ljubezni, s katero nas ljubi, podari svojo pravičnost, če verujemo v Jezusa.
Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. (Rim 3,22-25)

Jezus Kristus ob svojem drugem prihodu ne svet ne bo prišel ko nemočen otročiček, saj je po vstajenju od mrtvih postal Božji Sin v moči in je bil postavljen na Božjo desnico. Dana mu je bila vsa oblast v nebesih in na zemlji, da se v njegovem imenu upogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik bo izpovedal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. On sam bo položil sovražnike Jezusa Kristusa pod njegove noge. Njegov prihod je z vsakim trenutkom bližje, tako je govoril že apostol Pavel pred dva tisoč leti, toliko bolj se moramo tega zavedati mi, ki živimo v poslednjih časih. Ne bo prišel na skrit način. Kakor pride blisk in posveti od vzhoda do zahoda, tako bo prišel Jezus Kristus v slavi in moči. Mrtvi bodo vstali in vsi, ki so se očistili z njegovo krvjo, bodo ponešeni k njemu.

Da bi globlje razumeli pomen odrešenja, moramo spoznati osebnost Boga. Te besede so zelo naivne, saj je njegova osebnost tako visoko nad človeško ali čemer koli ustvarjenim! Pa vendar nam po Svetem pismu, ki ga je zapisal Sveti Duh po prerokih, opisuje svojo osebnost. Rekli smo že, da ljudje propadajo, ker nimajo spoznanja Boga. Spoznanje Boga nas dela trdne in močne, saj vemo, na koga se nanaša naša vera.

Prvo, kar moramo vedeti je, da je Bog oseba. Ni brezosebna vseprisotna ljubezen ali kozmični Kristus. Ljubezen je čustvo in se lahko nanaša le na osebo. Rekli smo, da je Bog Duh in ne človek. Zaradi njegove popolne svetosti, ga nihče ne more videti in ostati živ. Biva v nedostopni svetlobi. Nihče ga ni videl, razen Besede, ki je izšla iz njega in po njej in zanjo je ustvarjeno vse. Beseda se je razodela in postala meso in kri v osebi Jezusa Kristusa. Le on pozna Očeta iz katerega je izšel. Je odsvit njegovega veličastja in odtis njegovega obstoja in z besedo svoje moči nosi vse ustvarjeno. Ko je Jezus govoril svojim učencem, je rekel:
»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.
Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.«
Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. (Jn 14,6-9)

Bog je neustvarjen, večen, vseprisoten, vseveden in vsemogočen. Je popolnoma svet, nedosegljivo svet, popolna luč brez sence teme. Apostol in evangelist Janez pravi celo »Bog je ljubezen.« Je popolnoma zvest, kar reče se zgodi, nikoli se ne spreminja. Vse dogodke in konec vsega je poznal, še preden je bilo karkoli ustvarjeno. Stvarstvo je ogromno, čudovito in strašljivo popolno, koliko večji, čudovitejši in popolnejši je Stvarnik vsega! Prav tako so bila naša imena v njegovi knjigi, preden je sploh kaj obstajalo. Pozna vsakega človeka, saj je v vsakega dahnil življenje ob njegovem spočetju. Njegove misli o vsakem človeku so v vsakem trenutku številnejše kot je zvezd na nebu ali peska na morskem obrežju. Vsakega človeka ljubi z enako ljubeznijo kot svojega Sina Jezusa. Vendar ljubezen kliče ljubezen, in našega Očeta in Boga žeja po naši ljubezni. Zato je poslal na svet svojega Sina, da bi v svojem telesu ponesel naše grehe na križ in uničil satanovo moč nad svetom. Tako pravi Sveto pismo, ki je Božja beseda, ali kot je zapisano v knjigi Razodetja, razodetje Jezusa Kristusa.

»Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.
Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« (Heb 10,5-7)

Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. (Flp 2,6-11)

Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča,
in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. (Heb 2,14-15)

Sedaj je pravi čas, da se vprašamo, ali je Bog resnično ljubezen. Če nas tako silno ljubi, zakaj bi moral Jezus umreti, saj bi nam lahko Bog odpustil gehe zaradi ljubezni, če nas res tako ljubi!

Ali bi vi zaupali očetu, ki vas ne bi vzgajal in bi mu bilo vseeno za vas. Videl bi da ste zabredli v kriminal, drogo, prostitucijo, pa mu ne bi bilo mar, kako si uničujete življenje. Kaj bi rekli, če bi bili ostanek življenja v zaporu, pa vas ne bi niti obiskal, ko bi ostali brez strehe nad glavo, pa vam ne bi odprl vrat, ko bi bili zlomljeni v srcu, pa vas ne bi potolažil? Obenem pa bi govoril, da vas ljubi! Ali ne bi imeli rajši očeta, ki bi vas z ljubeznijo in modrostjo vzgajal, nato pa bi živeli polno življenje in vas srce ne bi obsojalo? Če pa bi zašli, bi prišel in vas rešil iz vsake stiske, vas ozdravil, če bi bili bolni; napisal vse svoje premoženje na vas, ko bi bili v ječi in brez vsega, nato pa za ceno svojega življenja dosegel vašo izpustitev? Kakšnega očeta si želite?

Rekli smo, da je Bog svet in greh pred njim ne more obstati. In Bog greha nikoli ne spregleda. Kazen za greh je le ena: smrt. Očisti nas lahko le kri brezhibne in brezmadežne žrtve. Kri živali Bogu ni po volji, ljudje pa so vsi v grehu. Kako naj se potem rešimo? Kje je Bog ljubezni? Nad svet prihaja sodba in Bog je pravični sodnik. Kako se bo glasila tvoja sodba?

Bog, ki od začetka pozna konec, nas je že pred stvarjenjem sveta izbral, da bi bili v Jezusu Kristusu pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni.
Že pred začetkom sveta je vedel za padec človeka. Ni ga ustvaril za padec, obsodbo in smrt. Vendar Bog ne more preko svoje svete narave. Greh pred njim ne more obstati. Človeka je ustvaril svobodnega in zato ni mogel vplivati na njegove odločitve. Zaradi svoje ljubezni do človeka, pa je poskrbel za rešitev in jo tudi izpeljal v osebi svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa. Njega je javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri pridemo po veri. Jezus Kristus ni bil spočet po mesu, temveč po Duhu, zato ni nosil izvirnega greha. Greh zato ni imel oblasti nad njim. Kljub temu, da je bil v vsem skušan tako kot ostali ljudje, je v popolnosti izpolnil božjo postavo. Ko je na cvetno nedeljo pred svojo smrtjo prišel v Jeruzalem, so ga učitelji postave skušali, a v njegovi besedi niso našli napake. Ko so ga zasliševali veliki duhovniki, mu kljub lažnivim pričam, ki so jih najeli, niso mogli ničesar očitati. Tudi rimski upravitelj Pilat ga ni imel za kaj obsoditi in je pred vsem Izraelom razglasil, da je nedolžen. Enako Herod, lokalni oblastnik. Kljub temu je bil zaradi zavisti religioznih voditeljev obsojen na smrt.

Tako se je izpolnila postava, ki jo je Bog dal Mojzesu dva tisoč let pred Kristusom in je bila le senca boljših stvari. Postava glede darovanja velikonočnega jagnjeta se je glasila takole:
Deseti dan prvega meseca si je morala vsaka hiša preskrbeti po eno jagnje za očetno hišo. Jagnje je moralo biti neoporečno. Ko so ga štiri dni opazovali in niso našli na njem hibe, so ga proti večeru darovali in z njegovo krvjo pomazali podboje vrat in oken. Kajti tisto noč je šel pokončevalec skozi Egipt in umoril vse egipčanske prvorojence, kjer pa je Bog videl kri, ni dovoli, da bi se pokončevalec dotaknil prebivalcev te hiše.
Ta dogodek je natančna preroška slika odrešenja, ki ga je Bog izpolnil v Jezusu Kristusu, Božjem Jagnjetu, kakor ga je imenoval Janez Krstnik: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29)
Prav tako skozi zgodovino odmevajo besede apostola Petra: »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.« (1 Pt 1,18-19)
V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. (Ef 1,7)

Jezus je Bog, ki je postal človek, da bi vzel nase brezmadežnega, grehe in prekletstvo človeštva. Iz zavisti je bil obsojen, ne da bi bil spoznan za krivega. Satan, ki je razpihoval brezumno sovraštvo do Jezusa, se je veselil nad svojim uspehom, ni pa revež vedel, da je le nemočno orodje strašne jeze Boga, gospodarja vsega, ki je bila izlita na greh v osebi Jezusa Kristusa, brezhibnega velikonočnega jagnjeta.

Tako je Bog dokazal svojo sveto in nespremenljivo naravo. Greh človeštva ni bil odpuščen ali pozabljen. Bil je v celoti plačan na križu s krvjo Jezusa Kristusa. Ta je bil do nerazpoznavnosti mučen, zasramovan in končno pribit na križ – namesto tebe. Umrl je najbolj sramotne smrti – namesto tebe. Ni se upiral, vedel je, da bo s svojo smrtjo mnoge rešil smrti. Na križu je odpustil svojim morilcem in množici razjarjenih Judov. Ko je umiral je do konca izpolnil postavo in poskrbel za svojo mater, ki jo je zaupal v oskrbo učencu, apostolu Janezu.

Ko se je njegovo grozovito trpljenje na križu dopolnilo, in je bilo zadoščeno za naše grehe, je Jezus to potrdil z besedami: »Dopolnjeno je!« Nato je izročil duha in umrl. Pred smrtjo ni imel strahu, saj je verjel, da ga bo Bog obudil od mrtvih in je to tudi trikrat povedal učencem, pa ga takrat niso razumeli. Peter mu je celo predlagal, da ne bi šel v Jeruzalem, če ga tam čaka smrt, Jezus pa se je razjezil nanj in mu rekel: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,23)
Jezus je umrl in bil pokopan. Ko so ga še za časa njegovega služenja religiozni voditelji prosili, naj jim pokaže znamenje, da bodo verovali, jim je odgovoril, da bo njim dano le znamenje preroka Jona: »Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči.« (Mt 12, 40)
Tretji dan je Jezus vstal od mrtvih. Po vstajenju se je Jezus prikazoval učencem, enkrat celo petstotim hkrati.
Jezus je bil poslušen Očetu do konca in je izpolnil načrt odrešenja človeka. Kakor je Eva in po njej Adam v raju zaradi nezaupanja do Boga jedla prepovedani sad drevesa spoznanja dobrega in zla in zapravila večno življenje in skupnost z Bogom, tako je Jezus Kristus, s tem, ko je zaupal Bogu do konca in umrl na križu s popolno vero v vstajenje, dosegel popolnost in postal vsem, ki vanj verujejo, izvir odrešenja. Dokazal je, da nas Bog neskončno ljubi. Z vstajenjem od mrtvih je dokazal, da obljuba večnega življenja ni prazna. Smrt nad njim nima več moči!
V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« (Apd 4,12)
Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse. (1 Tim 2,5-6)
Ali si želiš spoznati svojega Očeta, poslušati njegov glas in okušati njegovo ljubezen in skrb?
Nihče te nikoli ni ljubil in si te želel bolj kot on! In ta, ki nedoumljivo hrepeni po tebi in mu grozovita smrt njegovega Sina ni bila prevelika cena zate, je popolnoma zvest. Nikoli se ti ne bo izneveril, saj je Bog in ne človek. Tudi če se mu mi izneverimo on ostane zvest!
Ustvarjen in poklican si za čudovito nadnaravno življenje z Bogom. Znamenja in čudeži so dandanes tako resnični kot pred dva tisoč leti!
Ali si želiš vstopiti v najčudovitejšo avanturo, ki se vso večnost ne bo končala?

http://users.volja.net/czamolitev
Tel za info: 040626321