Ko Cvetko opisuje zvočno mandalo pri Tibetancih pravi, o njeni kvaliteti takole:

Bistvo zvočne mandale ni v bogastvo zvočne kvantitete, temveč v prepoznavanju kvalitete enega samega zvoka (tona, zvena) oziroma njegove harmonične strukture.

Za opis te kvalitete enega samega zvoka, pa povzame armensko ljudsko pripoved.
»Nekega dne je mož prinesel domov čelo in navezal nanj eno samo struno. V roke je vzel lok in začel vleči po strunah. Dan za dnem je ure in ure vadil in pri tem ves čas pritiskal na struno z istim prstom na isto mesto. Žena je ves čas mirno poslušala njegovo igro, po sedmih mesecih pa je previdno rekla:
»Poslušaj, dragi, opazila sem, da drugi godejo po tem čudovitem glasbilu po štirih strunah, pa še s prsti igrajo po njih.«


Mož jo je ostro pogledal, za trenutek prenehal vleči po strunah, odmajal z
glavo in odgovoril: »Res je, ženska dolgih lasi in -------------! Jasno, da igrajo s prsti gor in dol po strunah. Oni iščejo pravo mesto, jaz pa sem ga že našel!«
Ko sem to pripoved prvič prebral, sem se začel smejati in nikakor se nisem mogel prenehati, ob tej igrivi domislici, kako je mož pojasnil svoji ženi, da je že našel tisto pravo mesto, in ne kakor ostali bedaki, ki skačejo sem ter tja, gori in doli.
Pač pripoved lepo opisuje, ko se srečaš z božanskim. Ne rabiš več vleči gori, doli, sem in tja.....

Igor Cvetko, Zvočna mandala v KNJIGI SREčANJE S TIBETOM

aurigo