Piše: Miran Zupančič

Dragi…!
Sprašuješ me kaj vodnarjeva govorica, vodnarjeva svoboda? Zelo dobro vprašanje.

Vodnar, dragi…je Duh, s katerim bo v prihodnosti vse postalo jasno vidno. Prav gotovo je, da bo preverjena vsebina starih vrednot. Vodnar predstavlja prosto izbiro . Mora se odzivati, a glede tega nismo prosti kot se običajno misli, toda lahko izberemo, kako bomo reagirali. Če se nam to zgodi z našim zemeljsko omejenim razumom, potem to vodi k ojačanju ega. Kako si lahko to predstavljamo? Zelo enostavno, kot se to izraža v narcizmu, hlepenju po užitku in neprestani potrebi po trošenju. V primeru, da prisluhnemo klicu duhovne esence, potem gremo po poti svobode. V obeh primerih pa bodo vse stare norme in vrednote postale vprašljive.

Če izberemo pravilno, se torej odločimo za Poti in sodelovanje z Bogom nas bo Vodnar navdihoval, da postanemo ozaveščeni višje ravni bivanja. In s tem se pridobijo visoki ideali kot so bratstvo, socialne pravice, solidarnost, razum in smisel za skupnost, ki se vedno navezuje na Vodnarja. Ker sam dobro veš, znak Vodnarja vodi Duh svobode, gre lahko naša jaz-zavest v vsakem trenutku s temi ideali na potovanje po Poti življenja. Brez tega pa človek lahko popolnoma okameni v sistemih, dogmah in zavije v slepo ulico. Gledano iz našega jaza je svoboda povezana z negotovostjo in kaosom. Toda, če gledava s stališča prenove, potem je svoboda povezana z ustvarjalnostjo in odgovornostjo. Vodnar deluje skupno s planetom Uranom.


V primeru, da človek ne gre po tej Poti in se še naprej trdno drži starih vzorcev in nagnjenj, mu Vodnarjeva ognjena sila povzroča nenehne krize. Človek se lahko pred tem zaščiti, če se vrne nazaj v norme in vrednote, ki sicer prav nič ne veljajo, vendar ga to vsaj obvaruje pred večjim pogrezanjem, s tem pa zapre vrata k prenovi, ki jo izvaja Vodnarjeva aktivnost. Ta razvoj mora v kasnejšem stadiju ponoviti Kdor pa na drug način za svoj jaz išče negativno, neomejeno svobodo, bo ugotovil, da prav v tem leži največja nevarnost za lasten ego. V svojem iskanju čarov bo tako postal človek jaza nevarnost za samega sebe in svojo okolico. Vedi, da Vodnarjeva energija priganja k prenovi in zahteva od nas božansko vodstvo-voljo.

Da, čas je da vstanemo. Vodnarjev klic je te, ki nas sili na nove poti
Sprašuješ me kaj je človek? Kdo smo mi? Kdo si ti, jaz? Tarnaš, da nimaš več nobenega časa? Da, prej se nam je zdelo vse statično, dolgočasen dan in še daljša noč, ki smo jo nič kolikrat v preteklosti poskušali skrajšati z žurkami…, da včasih je bilo v tem smislu tudi obdobje velikega dolgčasa. To nas je na momente ubijalo. Spomnim se, da sem nič kolikrat šel ven z namenom, da bi "ubil" dolgčas, a zgodilo se je vedno tako da je on mene. Da, zdaj pa je vse dinamično in nihče nima časa. Prej smo se držali morale in norm, nekateri religije in znanosti. Da, stvari so bile predvidljive, vesolje se je predstavljalo kot nekakšen stroj, kot gigantski mehanizem, ko redno teče, potem ko ga je enkrat Bog spravil v tek. Tega danes ni več. V preteklosti so bili ljudje verni. Danes so duhovni. Prej so obstojale jasno začrtani božanski pojmi in dogme. Rečeno nam je bilo: "Tako je in nič drugače." tega danes ne sprejemamo več. Tudi ideologij ne.

Postali smo polnoletni in pričeli uporabljati svojo miselno zmožnost. Sami odločamo, kaj nam ustreza pri naših duhovnih iskanjih. To je po eni strani res ugodno, ker kaže, da se je človek osvobodil cerkvenih in ideoloških avtoritet in da je razvil samozavedanje. Vsekakor je ta svoboda absolutno potrebna za duhovno Pot odrešenja. Kajti v nasprotnem naše samozavedanje še ne poseduje nobene jasne usmeritve. Tako imenovana avtonomija in svoboda v mnogoterosti je danes postala izredno naporna stvar. Delovno življenje je danes komplicirano in mnogo bolj nepregledno kot kdaj koli prej. Človek nikjer več ne najde opore, ki bi mu temeljito kazala Pot. "Pojdi po lastni poti, saj si vendar svoboden", mu rečejo. Toda kam naj se obrne? V sebe, kjer imamo božansko seme, kal. Včasih je potrebn le eno samo doživetje, ki nas navdihne z mladostjo. To pa že lahko štejeva za začetek poti, ki jo lahko primerjava z rojstvom.

Človek je namreč le redko pripravljen občutiti to doživetje prek svetlobe. A kdor se odzove na ta notranji klic pozitivno, se v njemu začne pomemben proces: to je začetek odločilnih razvojev v življenju. Nastopi sprememba, ki ni toliko povezana z zunanjimi okoliščinami, ampak gre predvsem za notranji proces. V našem srcu in bistvu se znotraj nas nekaj spremeni. V srcu nastopi hrepenje! Hrepenenje je Ljubezen. Poleg številnih stvari, ki nam jih svet ponuja, odkrijemo njihovo nesmiselnost in v nekem trenutku spoznamo, da obstaja prostor svetlobe, miru in čistega človekovega dostojanstva. Tako, vidiš prijatelj…spoznamo prva načela duhovnega sveta. Toda, istočasno tudi ugotoviš, da jih ne moreš osvojiti z vsakdanjo običajno usmeritvijo. Kaj kmalu ugotoviš, da potrebuješ za vstop v ta svet čistost srca, resnico, sočutje in mir.

Te lastnosti pa lahko pridobiš samo, če v tebi prebiva Kristus! Gre za to, da pridobiš razum Kristusa in po Kristusu. Gre za svobodo, ki nam povzroča trpljenje. Svoboda je naša notranja nujnost, ki se nam razodeva s silo, kadar trpi omejitve. Svoboda vsekakor ni nič samoumevnega, enostavnega, kot to običajno mislijo mnogi ljudje. Prav nasprotno, svoboda, kot sam dobro veš je lahko težko breme in mnogi ljudje se še prevečkrat odpovedo svobodi, ker mislijo, da bodo s tem olajšali svojo usodo. Kot veš, je svoboda sila iz čisto druge duhovne dimenzije, je nakaj transcedentnega. Svoboda je v tem, da obstaja zunaj našega sveta še kraljestvo duha. Sam obstoj je razodet v obstoju duha v nas ljudeh. Zato Bogu tudi niso enaki niti sila te narave, niti moči države in družbe. ("Moje kraljestvo ni od tega sveta!").

V procesu osvobajanja doživljamo v določenih trenutkih bolečino hrepenenja po tej sili svobode oz. trancsedentnem. Ta sveta bolečina je naš občasni vzpodbujalec našega duhovnega razvoja. Včasih imaš občutek, da je nekam odteklo, odšlo, včasih postane močno in vse močnejše, da potem spet uplahne. Ta bolečina sveta se lahko pojavi tudi takrat ko izkušaš življenjske občutke velike sreče in miru. Mene že vse svoje življenje spremlaj ta vrsta bolečine, ki bi jo lahko imenoval tudi kot neka vrsta bolečine sveta. To prijatelj moj ni žalost, ki kaj pogrešaš ali kaj izgubiš. Ne gre za to, da bi me trlo neko določeno pomanjkanje zemeljskih dobrin. Ta bolečina tudi ni melanholija ali posledica mojega temperamenta (sangvinik). Mislim,da je vzrok te bolečine hrepenenje po transcedentnem.

Ta bolečina sveta me je bila vedno moj spremljevalec v mojem življenu. Toda ravno ta bolečina je v meni vspodbujala moj duhovni razvoj. Zato je nekdo dejal: " Da je bolečina najhitrejši konj do cilja." Po resnični poti ni lahko hoditi. Vendar pa, če poznaš cilj, rad hodiš. Danes ko ti tole pišem te bolečine nimam več, odvzeta mi je bila od Njega in od trentka ko se mim je to zgodilo, te bolečine nimam več, ostala mi je samo v spominu. Od kar sem "lahek" mi tudi pot lahka. Od kar sem od "zgoraj" dobil vpogled, je iz mene izginila prenapeta volja. Ponovno sem se rodil. To je kot da bi se vrela voda spremenila v paro, toda para je še vedno voda, samo v drugačnem smislu. Ko človek enkrat doseže to točko v svojem razvoju, se mora ponovno roditi.

To rojstvo je vso prežeto z enakimi bolečinami, trenji in težavami kot rojstvo dojenčka. Ko se otrok rodi, mora premostiti upor. Stopi v popolnoma neznan svet in niti ne sanja se mu, kaj ga v njem čaka. Si že kdaj videl dojenčka, da bi prišel v ta svet nasmejan? Ko se rodiš v novo stanje duha in duše, moraš tudi premostiti ovire. Vstopiti moraš v neznan svet in se soočiti z različnimi napetostmi V večini primerov velja: močnejši kot je materialni vidik osebnosti pri človeku, večja je bivanjska kriza, ki potem vodi do iskanja. Tako sedaj v našem času vse več ljudi doživlja ponovno rojstvo. Še mnogo več, dragi prijatelj, živimo v času, v katerem se celotno človeštvo pripravlja na ponovno rojstvo. Zato človeštvo doživlja te porodne bolečine

Ker je današnji materializirani človek tako močno otrdel, spremljajo njegovo rojstvo bolečine, za katere pa ni narkoze. Vendar pa ne smemo ostati ujeti v bolečinah in negodovanju. Ne, kajti z ljubečim pričakovanjem bo bolečina izgubila svoj pomen. Tako kot se je zgodilo z menoj. Če gledava svet s tega stališča.potem lahko rečeva, da živimo v zelo izjemnem času in na naše veliko srečo si lahko štejemo v čast, da smo deležni novega, in duhovnega dne. Zato je najpomebnejše, da se ne izgubimo v vidikih videza in da se ne vežemo na površinskost stvari, ki se nam same ponujajo. To je pač past, da se zapleteš in uloviš v nove utvare, ki jih dnevno proizvaja nasprotna sila v tem svetu.

Moramo te stvari spregledati in se dokopati do njihove prave narave. Potem lahko bolje razumemo in prenesemo nemire, napetosti, nasprotovanja in trpljenje tega sveta. Premostitev starih okoliščin in prehod v nove sta preprosta. Velikokrat prav strah pred novim neznanim ovira prehod v nove okoliščine. Bolj ko naša duša na osnovi svoje karmične preteklosti dozori, tem lažja je preobrazba. In tako se že z prvim pozitivnim odzivom na notranji klic začne pomemben proces: to je kot rojstvo, ki je začetek odločilnih razvojev v našem življenju. Kot prvo je opaziti pri sebi spremembo, korenito spremembo To opazijo tudi najbližji. Ta sprememba pa ni toliko povezana z zunanjim okoliščinami, ampak gre predvsem za notranji proces.

V bistvu in srcu se nakaj spremeni, premakne. Sprememba srca pa vedno zadeva hrepenenje. Ne glede na to, da današnji svet ponuja številne stvari, odkriješ njihovo nesmiselnost in v danem trenutku spoznaš, da obstaja prostor svetlobe, miru in čistega dostojanstva življenjske sfere božanskega človeštva. Toda istočasno spoznaš, da te sfere ne moreš osvojiti z običajnim strmečim hotenjem. Če hočeš vstopiti v ta svet božanskega obilja, potrebuješ čistost srca, resnico, sočutje in mir. Te naštete lastnosti pa lahko pridobiš v res veliki meri, če v tebi prebiva Kristus. Da bi lahko v tebi prebival Kristusov razum, Ga moraš k sebi povabiti: "Pridi v mene Jezus Kristus, napolni me, preoblikuj me, uporabi me, vodi me!" In čudovita pripoved, ki opisuje ta trenutek začetka učenčevstva, je zapisana v Evangeliju po Mateju (Jezus pokliče štiri ribiče):
"Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jim je:"Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi." Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Malo dalje je stala rimska mitnica. Jezus je zagledal mitničarja, Mateja po imenu, ki je bil doma iz Jeriha. To je bil tisti mož, ki je nekoč kot mladenič šel pred Gospodom v Jeruzalem in klical: Glejte, kristjani prihajajo! Bil je zelo bogat in je dobro poznal hebrejsko, sirsko in grško modrost. Jezus mu je rekel: Pozdravljen, Matej, ti preizkušeni Cezarjev sluga, pozdravljen! Mojstri nas kličejo v mitnico zaradi duš. Jaz grem. Greš z menoj? In Matej je šel z njim. V Matejevi mitnici sta bila tudi Iškarijot in njegov sin Juda, ki sta opravljala blagajniško službo. Jezus reče Judi: Pusti daj to službo! Mojstri nas kličejo k delu pri blagajni duš. Jaz grem. Greš z menoj? In Juda mu je sledil.

Potem je Jezus srečal poznavalca postave, tistega, ki je bil nekoč slišal za mojstra Kristusa in zato dopotoval iz Avtohije, da bi se učil v šoli Jezusa Kristusa. Možu je bilo ime Tomaž. Bil je filozof, Grk in je rad dvomil. Toda bil je izobražen in močnega razuma. Jezus pa je videl, da bi lahko tudi veroval. Zato mu je rekel: Mojstri potrebujejo može, ki bi znali razlagati postavo. Jaz grem. Greš z menoj? In Tomaž je šel z njim. Ko je bil Jezus pod noč doma, sta prišla Juda in Jakob, Tomaževa bratranca, sinova Alfeja in Mirjam. Bila sta moža krepke vere, po poklicu tesarja iz Nazareta. Jezus jima reče: Meni in mojemu očetu Jožefu sta gradila hiše za telo, zdaj pa nas mojstri kličejo, da bi gradili hiše za duši - brez kladiva, žage in sekire.Jaz grem. Gresta z menoj? In Juda in Jakob rečeta: Gospod, s teboj greva.

Naslednjo jutro je Jezus poslal sporočilo Simonu, vodji zelotov. Simon je bil človek, ki je zahteval najstrožje spoštovanje judovske postave. V svojem sporočilu ga je Jezus vprašal: Mojstri kličejo ljudi, ki izpričujejo Abrahamovo vero.Jaz grem. Greš z menoj? In Simon je šel z njim." ( Levi, Blagovest človeštva za Vodnarjevo dobo).

Pripoved na čudovit način prikazuje, kako je jezus poklical svoje učence, ki so mu sledili po vsej Judeji. Tu gre za več plastno pripoved, ki jo lahko razumeva na več ravneh. Iztopa pa predvsem lepota pripovedi kot neokrnjena čistost, ki izvira vseh ljudi. Ta res preprosta, direktna govorica ti seže globoko v srce in dušo. Zato sploh ni presenetljivo, da se dotakne mnogo ljudi, ki občutijo mir in začnejo premišljevati. Ta slikovit govor predvsem prebudi duhovno srce človeka.

Se nadaljuje.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec: Miran Zupančič.
http//www.ezoterika.s5.com