POGLAVJE 113

V odgovor na Lamaasovo vprašanje Jezus uči o kraljestvu miru in o poti do njega preko antagonizmov. Znamenja časa. Vodstvo Svetega Diha. Na poti v Betzajdo.
1 Po opravljenem kosilu so Jezus in vsi njegovi gostje sedeli v prostorni dvorani Marijinega doma.
2 Lamaas je spregovoril: "Prosim, Gospod, povej nam, smo sedaj v jutranjem mraku dneva, ki bo pomenil dobo miru?
3 Smo prišli v čas, ko se ljudje ne bodo več vojskovali?
4 Si ti zares Knez miru, o katerem so sveti možje napovedovali, da pride?"
5 Jezus odgovori: "Mir kraljuje danes, a je mir smrti.
6 Stoječa voda v ribniku je mirna. Ko se voda preneha gibati, je brž obložena s semeni smrti. Pokvarjenost leži v sleherni kaplji.
7 Živa voda stalno valovi sem in tja.
8 Narodi so pokvarjeni. Spijo v naročju smrti, zato jih je treba predramiti, dokler še ni prepozno.

9 V življenju odkrivamo, da so na delu nasprotja. Bog me je poslal semkaj, da bi vode življenjskega morja razburkal do globin.
10 Mir sledi sporu. Prihajam, da odpravim ta mir smrti. Knez miru mora najprej biti knez spora.
11 Ta kvas resnice, ki sem ga jaz prinesel ljudem, bo razdražil demone, in tako bodo narodi, mesta in družine notranje razklani.
12 Petero, doslej bivajočih v domu miru, bo sedaj razcepljenih tako, da bosta dva proti trem v boju.
13 Sin bo nasprotoval očetu, mati in hči bosta v sporu; da, prepir bo vladal v vsaki hiši.
14 Sebičnost, poželjivost in sumničenje se bo razpaslo do mrzličnega divjanja, nato bo zemlja zavoljo mene krščena v človeški krvi.
15 Toda nazadnje bo prevladala pravičnost in ko se bodo megle razpršile, se bodo narodi naučili, da se ni treba vojskovati. Prišel bo Knez miru in zavladal.
16 Poglejte, na nebu so znamenja o tem, kar vam govorim. Toda ljudje jih niso sposobni videti.
17 Ko ljudje opazijo na večernem nebu dvigajoči se oblak, napovejo bližnjo nevihto in ta pride. In kadar piha jug, govore: Vroče bo postalo. In tako tudi je.
18 Da, ljudje znajo brati znamenja na zemlji in na nebu, ne znajo pa razlikovati znamenj Svetega Diha. Toda vi boste to znali.
19 Vihar ogorčenja se pripravlja. Človek mesa bo iskal razlog, da vas postavi pred sodišče in pahne v ječo.
20 Ko pa pride ta čas, pustite, da vlada modrost. Ne užalite se. Nejevolja z vaše strani le še poveča ogorčenje hudobnih.
21 Nekaj čuta za pravičnost in usmiljenje je v najslabšem človeku te zemlje.
22 S tem, da previdno postopate in govorite, ker zaupate vodstvu Svetega Diha, lahko ta čut prebujate, da se bo razvijal in krepil.
23 Tako lahko dosežete, da se bo ljudska jeza spremenila v proslavljanje Boga."
24 Nato je mesijanska skupnost odšla v Betzajdo, kjer so učili.

POGLAVJE 114

Hud vihar na jezeru uniči mnogo življenj, Jezus poziva k pomoči in ljudstvo velikodušno pomaga. V odgovor na pismoukovo vprašanje Jezus razlaga pomen nezgod.
1 Ko je Jezus učil, je neki mož pristopil in rekel: "Učenik, ali smem govoriti?"
2 Jezus je rekel: "Le povej!" Tedaj je mož začel pripovedovati.
3 "Zadnjo noč je vihar na morju uničil veliko čolnov na ribjem lovu, mnogo mož je izgubilo življenje, in glej, njihove vdove in otroci so v bedi.
4 Kaj lahko storimo, da jim pomagamo v njihovi hudi nezgodi?"
5 Jezus na to: "Važna zadeva! Zato poslušajte, možje Galilejci! Mrtvih ne moremo več oživiti. Toda na pomoč lahko pridemo njim, ki so v pomanjkanju.
6 Vi upravniki božjega bogastva, za vas je prišla priložnost. Odklenite svoje shrambe. Prinesite iz njih svoje nakopičeno zlato, darujte ga z velikodušno roko.
7 To bogastvo ste hranili prav za čas, kot je zdaj. Dokler ni bilo potrebno, je bila vaša naloga, da ga čuvate.
8 Toda zdaj ni vaše, ampak pripada njim, ki so v pomanjkanju. Če ga pa ne daste, si nad glavo kličete božji srd.
9 Če dajemo njim, ki so v pomanjkanju, to ni dobrodelnost, ampak zgolj poštenost. Dajemo ljudem le, kar jim gre."
10 Tedaj se je Jezus obrnil k Judu, enemu od dvanajsterih, ki je oskrboval imetje skupine, ter rekel:
11 "Prinesi semkaj našo zakladnico. Denar sedaj ni naša lastnina. Obrni sleherni novčič v pomoč njim, ki so v tako hudi nesreči.
12 Toda Juda ne bi hotel vsega denarja dati za nje, ki so v pomanjkanju, zato je govoril s Petrom, Jakobom in Janezom:
13 "Določeni del, glejte, bom prihranil, ostalo oddam. Gotovo je dovolj, saj smo tujci njim, ki so v pomanjkanju; niti njihovih imen ne poznamo!"
14 Toda Peter je rekel: "Juda, človek, kaj ti pride na misel, da si upaš tako lahkomiselno jemati to zadevo stroge pravičnosti?
15 Gospod je govoril resnico. To bogastvo nam ne pripada spričo tolike stiske. Če bi dar odrekli, bi to bila tatvina,
16 Ne boj se, da bomo v pomanjkanju."
17 Nato je Juda odprl blagajno in oddal ves denar.
18 Tako je bilo v zlatu in srebru za hrano in obleko, kolikor so potrebovali v svoji stiski tisti, ki jim je smrt ugrabila hranitelja.
19 Neki učitelj postave se oglasi: "Če Bog vodi svetove in vse, kar je v njih, ali ni on izzval tega viharja, ali ni on ubil teh mož?
20 Ali ni on nad te ljudi prinesel tolikšne nesreče. Ali se je mar njim to zgodilo kot kazen za njihova zla dela?
21 Dobro se tudi spominjamo, da je nekoč skupina gorečih Judov iz Galileje bila v Jeruzalemu na nekem prazniku. Te može je Poncij Pilat zaradi nedomnevnih zločinov proti rimski postavi
22 dal pobiti v samem tempeljskem dvorišču in tako so žrtvovali svojo kri.
23 Ali je mar Bog hotel ta pokol, ker so ti možje bili slabši od drugih?
24 Dalje bi hotel spomniti na oni stolp, imenovan Siloa, v obrambo Jeruzalema, ki se je navidezno brez vzroka zamajal in pod sabo podrl osemnajst mož.
25 So bili ti možje slabi? In ali so bili ubiti zato, da so prejeli kazen za svoje velike zločine?"
26 In Jezus je odvrnil: "Ne moremo motriti ene same kratke pedi življenja in tako presojati.
27 Obstaja zakon, ki ga mora človeštvo brezpogojno priznati: Učinek zavisi od vzroka.
28 Ljudje niso praški, ki bi plesali po zraku sem in tja v enem kratkem življenju, potem pa bi se zgubili v nič.
29 So marveč nesmrtni delčki večne Celote in pridejo in gredo, glejte, mnogokrat skozi ozračje te zemlje in pa onega velikega onostranstva, zato da v sebi razvijajo bit lastne bogupodobnosti.
30 Neki vzrok utegne biti del enega kratkega življenja, učinki pa se lahko ne javijo v tem, ampak šele v kakem naslednjem življenju.
31 Vzroka vaših učinkov ni moč odkrivati znotraj mojega življenja, kakor vzroka mojih učinkov ni mogoče najti znotraj vašega življenja.
32 Ne morem žeti, česar nisem sejal, žeti pa moram vse, karkoli sem posejal.
33 Zakon vseh večnih časov je znan duhovnim mojstrom človeštva:
34 Vse, kar ljudje store drugim, bo sodnik in izvršitelj storil njim.
35 Kako se ta zakon dejansko izvaja, tega ne moremo opazovati kar tako med ljudmi.
36 Vidimo, da je šibki brez časti, da ga teptajo in ubijajo oni, ki jih svet imenuje mogočne.
37 Opažamo lahko, da ljudje z očitno šibkimi možgani zasedajo vodilna mesta v državi.
38 So kralji in sodniki, senatorji in duhovniki, medtem ko so ljudje z orjaškim razumom cestni pometači.
39 Lahko ugotavljamo, da ženske s komaj delno zdravo pametjo in brez kakršnekoli kreposti hodijo okrog pobarvane in oblečene kot kraljice.
40 Postanejo dvorne gospe marionetskih kraljev, zato ker imajo malce zunanje lepote; pristne božje hčere pa jim služijo kot sužnje ali kot navadne poljske delavke.
41 Čut pravičnosti kriči na ves glas; To je karikatura pravičnosti!
42 Kadar ljudje ničesar ne motrijo drugače kot le v mejah enega samega kratkega življenja, ni čudno, de govore: Ni Boga, ali če Bog je, je tiran in mora umreti.
43 Če hočeš človekovo življenje presojati pravilno, se moraš dvigniti in stati na samem slemenu časa, da motriš misli in dela ljudi, kakor so prihajali skozi pretekla obdobja.
44 Vedeti moramo namreč, da človek ni iz gline narejen zato, da bi se vrnil v zemljo in izginil.
45 Je namreč del večne Celote. Nikoli ni bilo časa, ko človeka ne bi bilo. Nikoli ne bo prišel čas, da on nebi obstajal.
46 Zdaj pa glejmo! Ljudje, ki so v sedanjem življenju sužnji, so bili nekdaj tirani. Oni pa, ki so zdaj tirani, so bili nekdaj sužnji.
47 Ljudje, ki zdaj trpijo, so nekdaj stali visoko in kričali v peklenskem veselju, medtem ko so drugi trpeli pod njihovimi rokami.
48 In ljudje so zdaj bolni, kruljavi, hromi, ali slepi, ker so nekdaj prekršili zakon popolnega življenja, vsak božji zakon pa mora biti izpolnjen.
49 Mogoče je, da človek uide kazni, ki bi jo v tem življenju očividno zaslužil za svoja zgrešena dejanja. Vsako dejanje, beseda in misel pa ima svojo lastno mero in svoje lastne meje.
50 Je vzrok, in kot tak ima svoje učinke, in če je bilo storjeno kaj zlega, mora njegov storilec to zlo izravnati.
51 Ko pa bo poravnano vse zlo, ki je bilo kdajkoli storjeno, tedaj se bo človek dvignil do tega, da bo eno z Bogom."

POGLAVJE 115

Jezus uči ob jezeru. Prilika o sejalcu. Zakaj uči v prilikah. Razloži priliko o sejalcu. Prilika o žitu in ljulki.
1 Jezus je stal ob jezeru in učil. Množice so hudo pritiskale nanj, pa je stopil v čoln, ki je bil tam blizu, odrinil malo od brega in nato učil v prilikah. Rekel je:
2 "Glejte, sejalec je vzel svoje seme in odšel na svoje polje, da bi sejal.
3 Trosil je seme v velikem loku, da ga je nekaj padlo na trda pota, ki so jih izpeljali ljudje.
4 Brž so ga poteptale noge drugih ljudi. Nato so priletele ptice in vsa ta zrna so bila proč.
5 Nekaj zrnja je padlo na kamnita tla z zelo malo zemlje. Zrnje je zraslo in stebelca so mnogo obetala.
6 Toda prst ni segala globoko, da bi mogla hraniti žito. Opoldanska vročina sonca mu je vzela vso vlago, da je umrlo.
7 Nekaj zrnja je padlo tja, kjer je rasel osat, pa ni doseglo zemlje, da bi v njej vzkalilo in raslo. Tako se je razgubilo.
8 Drugo seme pa je našlo mesto v bogati in rahli zemlji ter je hitro raslo. Žetev je pokazala, da je deloma obrodilo stoterno, deloma šestdeseterno in deloma trideseterno.
9 Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša, kdor ima srce, da bi razumel, lahko razume."
10 Njegovi učenci pa so bili z njim v čolnu. Tomaž ga je vprašal: "Zakaj govoriš v prilikah?"
11 Jezus je odgovoril: "Moje besede, podobne besedam vsakega duhovnega mojstra, vsebujejo dvojni smisel:
12 Za vas, ki poznate govorico duše, imajo moje besede mnogo globlji pomen kakor pa za druge ljudi.
13 Drugi smisel tega, kar sem rekel, je ta, ki ga lahko razume vsa množica. Te besede so njim v hrano, notranje misli pa so hrana za vas.
14 Naj vsakdo pride do hrane, ki jo je sposoben sprejeti."
15 Nato je govoril, da so ga mogli vsi slišati. Rekel je: "Poslušajte pomen prilike!
16 Ljudje poslušajo moje besede, a jih ne razumejo. Meseni jaz nato odstrani seme, da se ne pojavi znak duhovnega življenja.
17 To je seme, ki je padlo na izhojena človeška pota.
18 Drugi slišijo besede življenja ter jih sprejmejo vse z veliko gorečnostjo. Zdi se, da resnico dojemajo in obetajo mnogo.
19 Pridejo pa težave. Javlja se malodušje. Ni globine mišljenja. Njihovi dobri nameni uvenejo in umro.
20 To so semena, padla na kamnita tla.
21 Drugi slišijo besede resnice in se zdi, da spoznavajo njihovo vrednost. Toda nagnjenje do uživanja, častihlepje, ljubezen do bogastva in svetne slave jim izpolnjuje tla. Semena nimajo hrane, zato propadejo.
22 To so semena, padla med osat in trnje.
23 Toda drugi slišijo besede resnice ter jih dobro razumejo; globoko prodrejo v njihove duše. Živijo sveto življenje in tako je ves svet oblagodarjen.
24 To so semena, padla na plodovito zemljo, in so mnogoterno obrodila.
25 Vi, možje Galileje, pazite na to, kako poslušate in kako obdelujete svoja polja. Če namreč ponudbe današnjega časa omalovažujete, utegne biti, da se sejalec ne povrne k vam v tem ali prihodnjem obdobju."
26 Nato je Jezus povedal drugo priliko:
27 "Kraljestvo lahko primerjam s poljem, na katero je nekdo zasejal dragoceno seme.
28 Medtem pa, ko je spal, je prišel neki zlobnež in zasejal vmes polno merico plevela, nato je odšel.
29 Zemlja je bila dobra, zato je raslo žito in plevel. Ko so prišli služabniki in zagledali ljulko med pšenico, so šli k lastniku polja ter mu rekli:
30 Zagotovo si posejal dobro seme. Od kod torej ljulka?
31 Lastnik je odgovoril: Neki zlobnež je zasejal ljulko.
32 Služabniki so vprašali: Naj gremo in ljulko porujemo s korenino ter jo zažgemo v ognju?
33 Lastnik pa je odgovoril: Ne, to bi ne bilo dobro. Žito in ljulka rasteta tesno skupaj v zemlji, pa bi z ruvanjem ljulke uničili tudi pšenico.
34 Zato bomo pustili oboje, da skupaj raste do časa žetve. Tedaj ukažem žanjcem:
35 Pojdite in poberite ljulko ter jo zvežite in sežgite v ognju. Vso pšenico pa spravite v moje kašče."
36 Ko je ta govor končal, je Jezus zapustil čoln in se napotil proti hiši, učenci pa so mu sledili.

POGLAVJE 116

Skupina v Filipovem domu. Jezus pojasni priliko o žitu in ljulki. Prikaže razvoj kraljestva na prilikah: dobro seme, rast drevesa, kvas, skriti zaklad. Gre na goro molit.
1 Mesijanska skupina je bila v Filipovem domu in Peter je rekel Jezusu: "Gospod, ali nam hočeš razložiti pomen prilik, ki si nam jih povedal danes? Posebno ono o pšenici in ljulki."
2 In Jezus je rekel: "Božje kraljestvo označuje dvojnost, v kolikor ima zunanjo in notranjo obliko.
3 Kakor ga vidi človek, ga sestavljajo ljudje, in sicer oni, ki se izpovedujejo za Kristjane.
4 V to zunanje kraljestvo našega Boga se gnetejo raznovrstni ljudje iz različnih razlogov.
5 Notranje kraljestvo je kraljestvo duše, kraljestvo njega, ki je čist v srcu.
6 Zunanje kraljestvo zlahka razložim v prilikah. Glejte, pravkar sem vas videl metati v morje veliko mrežo.
7 Ko ste jo potegnili notri, je bila polna raznovrstnih rib, dobrih in slabih, velikih in majhnih. Videl sem, da ste dobre obdržali, slabe pa zmetali proč.
8 To zunanje kraljestvo je mreža, v katero se ulovijo ljudje vsake vrste. Toda na dan izbiranja bodo vse slabe izgnali, dobre pa obdržali.
9 Zato poslušajte smisel prilike o pšenici in ljulki:
10 Sejalec je sin človekov. Polje je svet. Dobro seme so otroci luči, ljulka otroci teme. Sovražnik je jaz mesa. Dan žetve je konec obdobja, žanjci so božji poslanci.
11 Za vsakega človeka bo prišel dan obračuna. Tedaj se bo ljulka pobrala, da se vrže v ogenj in sežge.
12 Dobro bodo tedaj sijali kot sonca v kraljestvu duše."
13 Filip pa je rekel: "Morajo možje in žene trpeti v plamenih, ker niso našli pota življenja?"
14 In Jezus je odgovoril: "Ogenj očiščuje. Kemik vrže v ogenj rudo, ki vsebuje vsakovrstno žlindro.
15 Kar je nekoristnega, se zdi da je zgorelo. Niti zrno zlata pa se ne izgubi.
16 Ni človeka, ki bi v sebi ne imel neminljivega zlata. Kar je slabega v njem, se vse sežge v ognju, zlato preživi.
17 Notranje kraljestvo duše je moč razložiti v prilikah:
18 Sin človekov gre ven in trosi semena resnice. Bog obilno zaliva tla. Semena klijejo in rastejo. Najprej zrastejo listi, nato se razvija steblo, dalje klas, nazadnje polna pšenica v klasju.
19 Pride čas žetve, in glej, žanjci nosijo zrelo snopovje v Gospodove žitnice.
20 Zopet je to kraljestvo duše podobno gorčičnemu semenu, ki ga ljudje poljubno zaupajo rodovitni prsti.
21 (Tisoč takih zrnc bi tehtalo komaj šekel.)
22 Nežno semence začne kaliti. Predre zemeljsko površino in po nekaj letih postane mogočno drevo. Ptice počivajo v njegovi listnati kroni in ljudje najdejo zavetje pod njegovimi košatimi vejami pred soncem in viharjem.
23 Spet je resnica, da je kraljestvo duše podobno grudici kvasu, ki ga je žena vmešala v tri merice moke. V kratkem času je vse testo prekvašeno.
24 Spet je kraljestvo duše podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel, pa je šel in prodal vse, kar je imel, ter je kupil to njivo."
25 Potem ko je Jezus nehal govoriti, se je sam napotil proti bližnji gori in se vzpel nanjo, da bi molil.

POGLAVJE 117

Kraljevsko slavje v Machaeru. Glasnik Janez obglavljen. Truplo pokopljejo v Hebronu. Njegovi učenci žalujejo. Ponoči jadrajo preko jezera. Jezus pomiri vihar.
1 V čast četrtniku Herodu so s kraljevsko gostijo obhajali njegov rojstni dan v trdnjavi Machaeru ob Mrtvem morju.
2 Herod je bil tam s svojo ženo Herodiado in njeno hčerjo Salomo ob navzočnosti vsega kraljevskega dvora.
3 Na višku slovesnosti so bili vsi gostje in dvorjani omamljeni od vina. Plesali so in skakljali okoli med igranjem glasbe kakor otroci.
4 Saloma, Herodiadina hči, je prišla in plesala pred kraljem. Njena dražest in prikupno izvajanje je očaralo na pol vinjenega abotnega Heroda.
5 Dekletce je poklical k sebi in rekel: "Saloma, pridobila si moje srce, pa me lahko prosiš, karkoli si želiš; vse ti bom dal."
6 V otroškem veselju je dekle steklo k svoji materi in ji povedalo, kaj je rekel vladar.
7 Njena mati pa je rekla: "Vrni se in reci: Daj mi glavo glasnika Janeza."
8 Deklica je stekla in povedala vladarju, česa si zeli.
9 Herod je pozval svojega zvestega krvnika ter mu je rekel: "Pojdi k stolpu in reci upravniku, da si prišel z mojim pooblastilom usmrtit jetnika, ki je znan pod imenom Janez."
10 Mož je odšel ter se kmalu spet vrnil. Na pladnju je prinesel odsekano Janezovo glavo. Herod jo je izročil v dar deklici vpričo vseh gostov.
11 Deklica je ostala v oddaljenosti. Nedolžnost ji je bila ranjena ob pogledu na krvavi dar. Ni se ga hotela dotakniti.
12 Njena mati, otrdela in vajena zločinstva, je pristopila, prijela glavo in jo držala pred gosti, rekoč:
13 "Tako se zgodi vsakomur, ki si drzne prezirati ali kritizirati dejanja njega, ki vlada."
14 Pijana drhal je v peklenskem veselju strmeč gledala grozljivi prizor.
15 Glavo so nato odnesli nazaj v stolp. Truplo so izročili svetim možem, ki so bili Janezovi prijatelji. Ti so ga položili v krsto in odnesli na varno.
16 Prinesli so ga k Jordanu in šli preko reke točno na mestu, kjer je Janez ob obali prvič pridigal.
17 In nesli so ga po poteh skozi judovsko gričevje.
18 Dospeli so na sveta tla blizu Hebrona, kjer sta ležali v grobu trupli glasnikovih staršev.
19 Tam so ga pokopali in nato odšli.
20 Ko je v Galilejo dospela vest, da je Janez mrtev, se je ljudstvo sešlo, da bi pelo mrtvaške pesmi.
21 Jezus pa in inozemski duhovni mojstri ter dvanajsteri so vzeli čoln, da bi se prepeljali preko Genezareškega jezera.
22 Neki pismouk, ki je bil zvest Janezov prijatelj, je stal ob jezeru. Klical je za Jezusom: "Učenik, dovoli, da ti sledim, kamorkoli greš."
23 Jezus pa je rekel: "Ti iščeš pribežališče pred zlobnimi ljudmi. Za tvoje življenje pri meni ni varnosti.
24 Zli ljudje bodo namreč mene usmrtili, kakor so usmrtili Janeza.
25 Lisice na zemlji imajo svoje varne brloge. Ptice imajo varna gnezda med skritimi skalami, jaz pa nimam prostora, kamor bi položil svojo glavo in lahko varno počival."
26 Tedaj mu je rekel eden od apostolov: "Gospod, dovoli, da se tukaj ustavim za toliko, da pokopljem svojega očeta, ki je umrl."
27 Jezus pa je odvrnil: "Mrtvi naj se brigajo za tiste, ki umrejo. Živi naj čakajo na one, ki živijo. Pridi, hodi za menoj!"
28 Prišel je večer. Na jezeru so spustili tri čolne in Jezus je v sprednjem počival. Zaspal je.
29 Nenadoma je vstal vihar. Čolne je metalo kakor igrače po jezeru.
30 Vode so se zlivale preko krovov. Sicer neustrašeni mornarji so se bali najhujšega.
31 Tomaž je s klicem zbudil Jezusa, ki je močno spal.
32 Rekel mu je: "Glej, vihar! Ali te ne skrbi za nas? Ladje se potapljajo."
33 Jezus se je tedaj dvignil in stegnil roko. Govoril je duhovom vetrov in valov, kakor bi ljudje govorili ljudem.
34 In glej, vetrovi so nehali pihati. Valčki so prihajali krotki in mu poljubljali noge. Jezero se je umirilo.
35 Jezus pa je rekel svojim učencem: "Možje vere, kje je vaša vera? (V veri) namreč lahko govorite, pa vas bodo vetrovi in valovi slišali in slušali."
36 Učenci pa so strmeli in govorili: "Kdo je ta človek, čigar glas ubogajo vetrovi in valovi?"