»Vse neresnično je obsojeno na smrt;
vse kar je rojeno iz večnega Sončevega srca Očeta
pa je poklicano v življenje.«
J.v. Rijckenborgh

Najvažnejše vprašanje, ki si ga človek lahko postavi, je: kako naj živim usklajeno s svojo resnično bitjo? Kako naj živim v skladu s svojo pravo identiteto? Ta resnična identiteta je večno počelo v človeku, česar se praviloma niti ne zaveda, vsekakor pa ga žene k ozaveščanju in uresničevanju še nerazvite Božje podobe, kakor govori Sveto pismo.

Človek ima tudi navidezno identiteto, ki je sestavljena iz njegovih egocentričnih želja, interesov in navad. Iskalec resničnega Življenja se ne ukvarja s tem, kako bi najbolje dosegel to navidezno identiteto, zadovoljil svoje egocentrične potrebe in interese ali pa ugodil konvencijam. Prav nasprotno, iskanje resničnega življenja postavlja življenje, katerega edina vsebina je zadovoljevanje potreb in interesov ter prilagajanje konvencijam, pod vprašaj. Iščemo odgovor na vprašanje, ali takšno življenje zares odgovarja človekovi biti, njegovim resničnim zmožnostim, njegovemu resničnemu sebstvu.


Obstaja na tisoče načinov, na katere lahko človek odgovori na to žgoče vprašanje, na najgloblji klic po uresničitvi svoje prave identitete. Človek praviloma svoje hrepenenje projicira na stvari, ki ga nikakor ne morejo zadovoljiti, zato hodi iz razočaranja v razočaranje. Številni se usmerjajo na kariero, moč, bogastvo in uspeh, torej na vidike svoje navidezne identitete. Toda niti največja moč in največje bogastvo niti največja sigurnost in največji uspeh človeku ne omogočajo, da bi odgovoril na klic iz najgloblje biti.

Mnogi upajo, da bodo svoje najgloblje hrepenenje izpolnili z dobrimi medsebojnimi odnosi. Toda občutki ujemanja, ljubezni, zaupanja, harmonije, pa naj bodo še tako lepi, ne morejo izpolniti človekovega poriva po uresničitvi njegovega pravega sebstva. Hrepenenje po resničnem življenju se projicira tudi na znanstveno spoznavanje, na tehnični napredek, na vzpostavljanje boljših socialnih sistemov ali na humanitarno dejavnost v služenju bolnim, siromašnim in oslabelim. Izpolnitev dolgoročno gledano tudi tukaj nepreklicno izostane, kajti niti najvišje znanstveno spoznanje niti najbolj napredna tehnika niti najboljši politični sistem niti najbolj požrtvovalna humanitarna dejavnost ne morejo oživeti resničnega sebstva.

Pomislite, koliko poskusov obstaja, da bi se na najgloblji klic po resničnem življenju odgovorilo z religioznostjo. Toda mnogi religiozni ljudje, čeprav verujejo v načelno odrešitev, opažajo, da kljub njihovi veri in verskim običajem nimajo izkustva življenja usklajenega z večnostjo. Tako to življenje projicirajo na 'čas' po smrti. Upajo, da se bo po smrti zgodilo to, za kar so bili v življenju prikrajšani: uresničenje Božje podobe, kar po svoji resnični biti človek je.

Toda zakaj naj bi se Božja podoba, božansko v človeku – to je neskončna ljubezen, modrost in svoboda – naenkrat razvila po smrti, če se ni že tekom življenja? Pravzaprav projekcija in pomikanje tega stanja v zagrobno življenje ovirajo njegov razvoj v sedanjem življenju, s tem pa tudi njegov razvoj po smrti. Religiozni ljudje v vse večjem številu prihajajo do takšnega uvida in se z žarom lotevajo ezoteričnih metod, da bi v sedanjosti dosegli resnično sebstvo. Mislijo, da bodo pravo življenje pridobili s prebujanjem in 'šolanjem' nadčutnih organov, da bo resnična bit prešla v ospredje in postala delujoča.

Raziskati je možno celo množico poti, ki so povezane s takšnim stremljenjem. Tedaj lahko odkrijemo, da mnoge poti ne vodijo k zastavljenem cilju že zaradi predpogojev v katerih se začenjajo. Vaje za rafiniranje razuma, čustev in volje egocentričnega človeka na primer niso primerne za razvoj najgloblje biti. S tem se samo pospešuje razvoj tistih lastnosti, ki niso ta najgloblja bit. Pa čeprav bi bila zavest razširjena in bi se človeku odprle nove dimenzije, se pod temi pogoji lahko razširi le staro. Novo, resnično življenje, za katerim hrepeni, tako ne bo prešlo v ospredje.

V mnogih primerih je tudi tako, da se iskalci odpovejo egocentričnim vzgibom, pa ne zaradi najgloblje biti, pač pa zaradi stika s sferami, ki nikakor ne pripadajo tej najgloblji biti. Če se človek odpre svetu mrtvih in išče sporočila iz tega sveta, če se odpre tako imenovanim višjim področjem in pričakuje preroške navdihe, če postane prenašalec teh vplivov in kanalizira sporočila, bo to v mnogih primerih nedvomno pripeljalo do določenih zaključkov in uvidov ter občutij nove vrste. Človekova najgloblja bit pa tako ne bo postala niti malo bolj razvita kot poprej.

Človek najde pot do najgloblje biti, do miru tako, da spozna nezadostnost, neustreznost vseh teh poskusov in poti ter jih ne prakticira več. Šele tedaj namreč to resnično sebstvo v človeku dobi priložnost, da se vse bolj ozavešča, zatem pa tudi živi. Številni iskalci resničnega življenja so prenehali stremeti za temi cilji, ideali in izboljšavah ter poskušali doseči notranji mir, saj čutijo, da je ta mir predpogoj za to, da se resnična bit v njih sploh začne razvijati in dihati. Človek se zamakne v intenzivno, zavestno budnost in pazljivo 'čakanje', kar je Lao Ce v Tao Te Kingu opisal kot nedelovanje modrecev. To pomeni odstopanje od vsakega delovanja, pri katerem se resnično življenje išče v napačni smeri. Šele na tej osnovi je možen razvoj Taa v človeku. Buda govori o ukinjanju človekovega poistovetenja s svetom te in druge strani. Govori o izkušnji, da resničnega življenja ne moremo najti v delovanju na petero nivojih običajnega življena navidezne identitete: ne na nivoju telesa ne na nivoju opažanj, čustev, misli in zavesti jaza bodisi v grobotvarnih bodisi v finosnovnih področjih sveta. Na tej osnovi človek preneha z delovanjem, ki mu je vlivalo upanje, da bo na teh področjih našel resnično Življenje.

Prenehanje z vsemi egocentričnimi načini za odrešitev ali posvetitev kabala imenuje tikkun. To pomeni: 'delati za nič', živeti tako, da nikoli ne špekuliramo v smislu nagrade.

Sokrat v Fedonu govori o filozofu, ki iz ljubezni do modrosti, do resničnega življenja ničesar več ne pričakuje od minljivega življenja, ukinja vsa pričakovanja in iz njih nastale strahove ter se mirno odpira Neminljivemu. Filozof 'odmre' tem pričakovanjem in strahovom in tako pridobi večno Življenje.

Jezus je utemeljil, da mora človek izgubiti svoje življenje 'zaradi mene' – Jezusa naj bi razumeli kot prototip človeka, ki udejanja resnično sebstvo – in tako ohrani Življenje. Kdor izgubi svojo navidezno identiteto zaradi resnične identitete, ta bo ohranil pravo identiteto, resnično sebstvo.

Katari v srednjem veku so to stanje označevali z besedo endura, to je iz izkušnje rojena življenjska drža, kjer nobene energije niso usmerjali za iskanje večnega Življenja v minljivem, ampak so 'čakali' na resnični svet, ki se je v njih želel razodeti.

Razvoj resničnega sebstva je dobil obliko tudi v Rožnokrižarskih spisih Fama Fraternitatis, Confessio Fraternitatis in Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza. Prototip človeka, ki ima polno izraženo resnično sebstvo, v teh delih zavzema lik Christiana Rosenkreuza. (Živel naj bi v letih 1378 – 1484.) Ime Christian Rosenkreuz kaže na dejstvo, da je duhovno jedro vseh religij, filozofij in tradicij misterijev Kristus. Kaže na to, da mora biti človek, ki želi izpolniti svojo resnično nalogo, izpolnjen s Kristusom. Priimek Rosenkreuz označuje cilj poti: novo stanje biti. Kajti sedaj je duhovno načelo – Kristusovo sebstvo še vedno latentno in spominja na zaprt popek vrtnice. Pribito je na križ materije in tostranske osebnosti. Osebnost je trenutno sestavljena iz samopotrjujočega jaza – vertikale križa in od egocentričnih interesov – horizontale križa. V človekovem srcu je stičišče teh dveh glavnih tokov posvetnega in na materijo usmerjenega življenja.

V kolikor pa v človekovo srce vstopijo kozmične Kristusove sile, če prodrejo do individualnega duhovnega načela, do iskre Duha, potem tak človek stopi na pot notranje spremembe, ki vodi do transfiguracije: rožni popek se razvija v cvet. Duhovno načelo se prebudi in aktivira ter sčasoma postaja zavestno. Vertikala križa postaja odprta za dotok kozmičnega Kristusovega Duha. Postopoma menja staro, samopotrjujočo osebnost in veže horizontalne interese, ki služijo jazu in so usmerjeni na to stran in drugo stran tega sveta.

Ta proces se odvija vse dokler križ ne bo popolnoma preobražen, osebnost pa transfigurirana. Vrtnica se tedaj popolnoma razcveti, 'mrtev' in v človeku 'pokopan' Kristus, resnično sebstvo vstane. Zavestno sprejema duhovne sile in jih horizontalno deli v služenju človeštvu, poln ljubezni in brez sebičnih interesov. Človek gre po poti od začetka do konca v Kristusovi moči in z njeno pomočjo, vendar pa s samostojnim uvidom, ki ga uresničuje v praktičnem življenju.

Formula Christian Rosenkreuz torej vsebuje jedro vseh religij. To jedro je tu pripeljano do polne zrelosti ezoteričnega krščanstva. Naloga človeštva je sedaj lahko izpeljana v vseh vidikih in do popolnosti.

Christian Rosenkreuz simbolizira tudi nujnost in potrebo človeka sodobnega časa, da razume Kristusov vpliv in duhovno pot, ki iz le-tega izhaja, da bi na koncu v lastni biti zavestno izkusil Kristusove sile.

Mednarodna šola Zlatega rožnega križa LECTORIUM ROSICRUCIANUM
www.LectoriumRosicrucianum.org

Predavanje:
www.pozitivke.net/calendar_event.php?eid=20051005114018910
www.pozitivke.net/calendar_event.php?eid=20051005114530823