RAZMIŠLJANJA O OBDAROVANJU, DARILIH IN DAROVIH (dati pomeni prejeti)

Obdarovanje je proces usklajevanja z energijo človeka, ki mu hočemo na subtilni način povedati, da nam nekaj pomeni, da smo se dotaknili njegove biti in da nam ni vseeno, kako se počuti. Z darilom želimo prinesti luč, izvabiti nasmeh na lica in prižgati iskrice v očeh.

Kot obdarovanec se najlepše zahvalimo za pozornost tako, da darilu namenimo čas in se potopimo v sporočilnost darila.

Pri obdarovanju gre za spoštovanje človeških odnosov, za spoštovanje bivanja. Radostimo se vsi skupaj v prazničnih dneh in ne pozabimo, da je praznik lahko vsak dan, če se le tako odločimo.

Obstajata dve vrsti duš dvojčic: tista, ki prihaja od iste Duše, kot odnos dvojčkov v družini, ter tisti, s katerimi se povežemo tako globoko, da se povežemo na ravni Duše. Slednje je bolj pogosto. In dejansko pogosto tvori boljša razmerja. Samo to, da smo povezani na ravni Duše, še ne zagotavlja, da bomo združljivi v telesu. Včasih ima človek dušno povezavo z drugim, vendar se z njim ne more povezati v romantičnem smislu ali združiti na ravni telesa.

Če se fizično, čustveno, mentalno in duhovno povežemo na globoki ravni, smo za vedno povezani na ravni naše Duše. Za večino ljudi, duša dvojčica ni nekdo, s katerim nam je bilo namenjeno biti, pogosto je to nekdo, s komer se povežemo na vseh ravneh.

Zlo ni destruktivno samo za druge – na koncu uniči tudi sebe.

O nobeni temi ni bilo napisano toliko, kot o ljubezni. A vseeno se zdi, kakor pravi Ellington, da lahko povemo tisoč stvari, ki niso ljubezen, a niti ene, ki je. Kot bi se izmikala, kot bi jo vse domislice celo najuglednejših piscev komaj oplazile, če že ne razvrednotile. Vsemu navkljub pa menim, da ni nihče tako neposredno ujel bistva tiste prave, veličastne ljubezni, ki se lahko rodi (ali morda zgolj je – od vedno za vedno) med dvema, kot ravno Trstenjak, ko pravi:

Prava ljubezen je srečanje dveh oseb, v kateri se “jaz” isti s “ti”. To potemtakem sploh ni nobeno predmetno doživljanje, marveč docela osebno. Gre za doživljajsko identifikacijo: jaz hočem isto kar ti. Jaz imam tebe tako rad kakor sebe. Jaz želim tebi vse “dobro” kakor sebi. Mene tvoja žalost boli enako kot tebe in obratno tebe boli moja žalost kakor mene. Veselim se tvojih dobrin kakor ti in obratno se ti veseliš mojih kakor jaz. Ker se istim s teboj, je tvoje življenje moje življenje.

Pregovor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni.
Čeprav to vemo vsi, nas je vseeno strah, zakaj?

Odgovor je preprost: Ker so nas s strahom strašili starši in družba že od našega ranega otroštva in nas s tem prisiljevali k ubogljivosti. Torej so ključi straha v miselnih vzorcih lepo zakodirani v naši podzavsti, in se vsakokrat preprosto sprožijo, ko je za to primeren čas. Nekateri pravijo, da naš strah sega celo nazaj v prejšnja življenja, vendar se raje zdaj omejimo na prav tega, ki ga živimo.

Opažam, da v svetu obstajata dve šoli, ki sta si nekako nasprotni v doseganju cilja notranje izpolnitve.
Ena obljublja izpolnitev po poti celibata in odrekanja, ki je prisotno v mnogih religijah in gibanjih, druga pa obljublja notranjo izpolnitev v izpolnjevanju zunanjih želja, k čemur je danes usmerjena celotna zahodna družba.
Zame ni bila dobra ne ena, ne druga Zakaj?
Recimo, če bi šel v samostan z željo odreči se zunanjemu svetu, bi želje po zunanjih ugodjih in drugih dražestnih željah še vedno ostale v moji glavi, če pa bi si izpolnil vsako željo, ki bi mi prišla na pamet, pa bi vedno prišla spet neka nova in nova želja po zadovoljitvi, kot recimo droga, ali pa bi se morda celo dokončno naveličal življenja, kot se ga pri nas v Sloveniji vsak dan naveliča v povprečju po ena oseba, ki uspešno naredi samomor.

Naj začnem s pismom nekoga, ki je nekako takole začel pisati ljubezensko pismo svoji dragi:
»Zate ljuba moja, bi preplaval vsa svetovna morja, zate ljuba moja, bi preplezal vse svetovne gore …
in končal s: »V soboto pridem k tebi, če ne bo deževalo«

Vsekakor gre pri vsakem ljubezenskem odnosu za dve vrsti ljubezni. Ena je brezpogojna ljubezen, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, cenjenju, iskrenosti in predanosti, ko enostavno ne moreš reči, da imaš to osebo rad zaradi določenega razloga, ampak jo v celoti sprejemaš takšno kot je in čutiš, da se v njeni družbi prijetno počutiš in plemenitiš, da ji nekako pripadaš, oziroma, da je celo tvoje poslanstvo, da si s to osebo do svojega, ali njenega konca.

Analiza IGRE “Če Ne bi bilo tebe” (primer) po Transakcijski analizi ; Seminarska naloga Z. Patricia

Žena se pritožuje nad tem, da ji mož tako zelo omejuje družbene aktivnosti, da ona sama ni mogla razviti in se naučiti nekih spretnosti družabnega življenja in igranja…
Prepričana je, da če ne bi bilo njenega moža, bi ona marsikaj počela.

BREZPOGOJNA LJUBEZEN

O brezpogojni ljubezni govorimo takrat, ko sprejmemo človeka takšnega kot je in ga ne poskušamo spremeniti. To je velja predvsem pri zdravljenju. Ko nas nekdo poišče in nas prosi za pomoč, mu jo moramo izkazati na način, ki ga najbolje obvladamo in s katero vemo, da mu ne moremo škodovati…

TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA (Sogyal Rinpoche)

Avtobiografija v petih poglavjih

1
Hodim zdolž ulice.
In padem v globoko luknjo,
ki zija v pločniku.
Zgubljen sem… brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

V tokratnem potovanju po naši psihični pokrajini se bomo pomudili pri pogledu na ego stanja (ES) in naše središče. Pogledali bomo tudi, kdaj in zakaj povzročimo, da smo brez "energije" in kdaj rušimo mostove med nami in drugimi oz. naše notranje mostove.