Tvoji starši ti želijo najboljše. Učijo te, vpišejo v šolo in se trudijo, da bi te kar najbolje pripravili na svet, v katerem zanje vse hitreje zastari. Svetujejo ti čim višjo izobrazbo, da boš lahko dobil dobro plačano službo in živel udobno življenje. In zato nekateri namenijo celo več kot polovico svojega življenja, da bi se učili, pridobivali znanje, in postali učeni kar se le da. Poglejmo sedaj, kaj znanje je, in ali je v resnici tako koristno, kot se ga opeva.

Recimo, da vidiš nek predmet in ugotoviš, da je to stol. Kako si lahko to vedel? Predmet, ki si ga videl, si primerjal z vsem, kar imaš v svojem spominu, in najbližje je ustrezal opisu stola. In kako je postal opis stola del tvojega spomina? Nekdo ti ga je kot takega pokazal ali opisal. Najprej si torej sprejel od nekoga definicijo stola, potem, pa si to definicijo primerjal s predmetom, ki si ga videl. Ko torej izjaviš, da nekaj poznaš, pravzaprav izjavljaš, da nekaj enačiš z nečem iz tvojega spomina.

ki pa jih je v bistvu 13…

Zemlja je živo bitje, in tako kot vsako živo bitje, tudi ona vdihuje in izdihuje. Dnevni vdih se začne približno ob petnajsti uri in traja do približno treh ponoči, od treh ponoči do petnajste ure pa traja zemeljsko – telesni izdih.

Med dnevnim vdihom se v fizičnih telesih kopiči energetska rezerva, izdih pa skrbi za procese čiščenja, prebave, rasti in budnosti fizičnega telesa.

Letni vdih Zemlje traja okrog 6 mesecev, začne se pa približno ob svetem Lovrencu (10. avgusta). To obdobje traja do svečenice (2. februarja).

Najmočnejša točka letnega vdiha je dvanajst svetih noči. Priprava nanje se začne v cerkvenih obredih že s prvo adventno nedeljo. V času svetih noči sile zla (teme) nimajo skoraj nobene moči na živa bitja, zato se je tudi rojstvo Jezusa zgodilo ponoči. Te noči so zato zelo primerno obdobje za fizično-vitalno obnovo.

Zemeljski izdih traja naslednjega pol leta in vzpodbuja naravo v brstenje, rast, zorenje… znaki zemeljskega izdiha se pokažejo po 25. februarju v brstenju drevesnih popkov, ki se bodo razvili v liste in v cvetenju prvih znanilcev pomladi (teloh, zvončki, trobentice, mačice…).

Sestavni del naših družbenih dogajanj so tekmovanja. To so dogodki, ki vzbujajo pozornost in združujejo skupine ljudi. Vrstijo se pogosto in na raznih področjih. Pomerja se ena skupina ljudi proti drugi ali pa več posameznikov med sabo. Tekmovanje naj bi bilo zdravo, saj naj bi pripomoglo k razvoju posameznika in družbe. Kljub temu, da je običajno zmagovalec eden, oziroma so nagrajeni trije najboljši, velja zato rek, da je udeležba na tekmovanju pomembnejša kot sama zmaga. Pa si oglejmo naravo tekmovanja malce podrobneje.

Vsako tekmovanje je osnovano na konceptu izboljševanja. Tisto, kar je popolno, ni mogoče izboljševati, sicer to ne bi bilo popolno. Torej, če tekmuješ, zanikaš popolnost. Če meriš čas, zanikaš večnost, če meriš razdalje, zanikaš brezmejnost, in z vsakim tekmovanjem zanikaš popolnost v tistem, kar meriš. Tekmovanje je vedno zagovarjanje nepopolnosti, saj lahko meri le neko pomanjkanje.

RAZLIČNOST MED NAMA!

Prijatelj, dober notranje miren dan želim. Vzemi si čas za svetlobo besed in za srečo.

Različnost med nama – pot drug k drugemu ali oddaljevanje drug od drugega?

Da sta moška in ženska narava različni, to nam je vsem jasno in prav zaradi te velike različnosti se vezi med moškim in žensko ustvarjajo.

Kdaj se zgodi, da ta različnost postane težka in ustvarja pregrade ali odaljenost drug od drugega.

Govorica ljubezni ne potrebuje besed - a ne?
Poljub in objem sta zagotovo najbolj prijetna stimulacija za dan, ki je pred nami - oziroma za nami. To naj bi bila le rutina, ampak globoka povezava dveh oseb, pri katerih besede niso več potrebne. Nežnosti, ki prihajajo iz srca, pomenijo enost s tistim, ki ga ljubimo in spoštujemo ter so najučinkovitejša blažitev za napore delovnega dne.

Delo

Kaj je delo? Ponavadi je odgovor: »delo je nekaj, kar počnemo za preživetje«. Vendar nas taka definicija oropa življenja. Nekateri spoštujejo delo, kot smisel življenja, in zanemarjajo ostala področja. Nekateri delo enostavno pretrpijo in potem »uživajo« ob vikendih. V vsakem primeru nam od Življenja ne ostane veliko.

Kaj pa je točno namen dela?
E.F. Schumacher: »Kot prvo, da nam zagotovi potrebne dobrine in storitve. Kot drugo, omogoči nam da uporabimo svoje darove oz. talente. Kot tretje omogoči nam služenje in sodelovanje z drugimi, da se tako osvobodimo prirojene egocentričnosti.«
Ekonomist R. Theobald: »Delo je nekaj, kar ljudje nočejo početi in denar je nagrada, nadomestilo za nevšečnost dela.«
S. Terkel v knjigi Working opisuje delo kot: »...gre se za nasilje, nad duhom in telesom. Delo predstavlja čire na želodcu, nesreče, pare, ki se prepirajo, pretepe, živčni zlom, brcanje psa naokoli. Je predvsem vsakodnevno poniževanje.«
Na drugi strani pa Kahil Gibran pravi tako: »Delo je ljubezen, ki je postala vidna.«
Kaj je torej delo blagoslov ali prekletsvo?

Duhovni proces povečanja lastne moči
Carol Hansen Grey

Jezus se pogosto pogovarja z mano in razširja mojo zavest na področja mojega življenja, ki potrebujejo pozornost. Naslednji proces je prišel neposredno iz ene od meditacij, ki jih imava skupaj s partnerjem.

Jezus in drugi mojstri so nam povedali, da 'ni nedejavnih misli'. Vsaka misel kreira in Jezus sporoča: »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da pazite na svoje misli.« St. Germain o isti temi govori: »Upravljanje z vašimi mislimi zahteva odločno pazljivost, vendar mora biti opravljeno. Če bi tujci pričeli odpirati vrata in hoditi skozi vaš dom, nenajavljeni in nedobrodošli, sem prepričan, da ne bi bilo dolgo, ko bi zaklenili vrata in po potrebi izobesili napis, da lahko vstopijo samo povabljeni in nihče brez najave.« Nadaljuje z razlago, kako dopuščamo 'nepovabljenim in nedobrodošlim' mislim, da se sprehajajo skozi sobe našega uma, kjer v našem življenju ustvarjajo opustošenje, mi pa še vedno puščamo vrata odprta. Zaprite vrata!

Z denarjem ne moremo kupiti sreče! To dejstvo so v svoji študiji sedaj dokazali raziskovalci iz univerze v južni Kaliforniji.

Še več, ljudje ne postajajo srečnejši na račun bogatenja. Pravzaprav študije številnih psihologov niso našle nikakršnih skupnih točk med srečo in bogastvom.

SPREJEMANJE
Sprejmi to kar čutiš, brez obsojanja ali kritike. Tvoji občutki ti nekaj sporočajo, nauči se prisluhniti.

PRIPRAVLJENOST
Bodi se pripravljen spremeniti. Bodi se pripravljen učiti. Bodi pripravljen delovati. Bodi pripravljen poslušati. Bodi pripravljen ne imeti prav.

ODPUŠČANJE
Odveži to, kar se je zgodilo v preteklosti, da boš lahko spremenil sedanjost.

USTVARJAJ
Poglej kaj delaš, trenutek za trenutkom, dan za dnem. Če ti to, kar delaš, ne prinaša tistega, kar želiš, PRENEHAJ TO POČETI! Ustvari nekaj novega z drugačnim delovanjem.


To, na kar se osredotočaš, bo postalo tvoja realnost.
Spremeni svoje misli... spremeni svoje Življenje.

Iyanla Vanzant

RAZMIŠLJANJA O OBDAROVANJU, DARILIH IN DAROVIH (dati pomeni prejeti)

Obdarovanje je proces usklajevanja z energijo človeka, ki mu hočemo na subtilni način povedati, da nam nekaj pomeni, da smo se dotaknili njegove biti in da nam ni vseeno, kako se počuti. Z darilom želimo prinesti luč, izvabiti nasmeh na lica in prižgati iskrice v očeh.

Kot obdarovanec se najlepše zahvalimo za pozornost tako, da darilu namenimo čas in se potopimo v sporočilnost darila.

Pri obdarovanju gre za spoštovanje človeških odnosov, za spoštovanje bivanja. Radostimo se vsi skupaj v prazničnih dneh in ne pozabimo, da je praznik lahko vsak dan, če se le tako odločimo.

Obstajata dve vrsti duš dvojčic: tista, ki prihaja od iste Duše, kot odnos dvojčkov v družini, ter tisti, s katerimi se povežemo tako globoko, da se povežemo na ravni Duše. Slednje je bolj pogosto. In dejansko pogosto tvori boljša razmerja. Samo to, da smo povezani na ravni Duše, še ne zagotavlja, da bomo združljivi v telesu. Včasih ima človek dušno povezavo z drugim, vendar se z njim ne more povezati v romantičnem smislu ali združiti na ravni telesa.

Če se fizično, čustveno, mentalno in duhovno povežemo na globoki ravni, smo za vedno povezani na ravni naše Duše. Za večino ljudi, duša dvojčica ni nekdo, s katerim nam je bilo namenjeno biti, pogosto je to nekdo, s komer se povežemo na vseh ravneh.

Zlo ni destruktivno samo za druge – na koncu uniči tudi sebe.

O nobeni temi ni bilo napisano toliko, kot o ljubezni. A vseeno se zdi, kakor pravi Ellington, da lahko povemo tisoč stvari, ki niso ljubezen, a niti ene, ki je. Kot bi se izmikala, kot bi jo vse domislice celo najuglednejših piscev komaj oplazile, če že ne razvrednotile. Vsemu navkljub pa menim, da ni nihče tako neposredno ujel bistva tiste prave, veličastne ljubezni, ki se lahko rodi (ali morda zgolj je – od vedno za vedno) med dvema, kot ravno Trstenjak, ko pravi:

Prava ljubezen je srečanje dveh oseb, v kateri se “jaz” isti s “ti”. To potemtakem sploh ni nobeno predmetno doživljanje, marveč docela osebno. Gre za doživljajsko identifikacijo: jaz hočem isto kar ti. Jaz imam tebe tako rad kakor sebe. Jaz želim tebi vse “dobro” kakor sebi. Mene tvoja žalost boli enako kot tebe in obratno tebe boli moja žalost kakor mene. Veselim se tvojih dobrin kakor ti in obratno se ti veseliš mojih kakor jaz. Ker se istim s teboj, je tvoje življenje moje življenje.

Pregovor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni.
Čeprav to vemo vsi, nas je vseeno strah, zakaj?

Odgovor je preprost: Ker so nas s strahom strašili starši in družba že od našega ranega otroštva in nas s tem prisiljevali k ubogljivosti. Torej so ključi straha v miselnih vzorcih lepo zakodirani v naši podzavsti, in se vsakokrat preprosto sprožijo, ko je za to primeren čas. Nekateri pravijo, da naš strah sega celo nazaj v prejšnja življenja, vendar se raje zdaj omejimo na prav tega, ki ga živimo.

Opažam, da v svetu obstajata dve šoli, ki sta si nekako nasprotni v doseganju cilja notranje izpolnitve.
Ena obljublja izpolnitev po poti celibata in odrekanja, ki je prisotno v mnogih religijah in gibanjih, druga pa obljublja notranjo izpolnitev v izpolnjevanju zunanjih želja, k čemur je danes usmerjena celotna zahodna družba.
Zame ni bila dobra ne ena, ne druga Zakaj?
Recimo, če bi šel v samostan z željo odreči se zunanjemu svetu, bi želje po zunanjih ugodjih in drugih dražestnih željah še vedno ostale v moji glavi, če pa bi si izpolnil vsako željo, ki bi mi prišla na pamet, pa bi vedno prišla spet neka nova in nova želja po zadovoljitvi, kot recimo droga, ali pa bi se morda celo dokončno naveličal življenja, kot se ga pri nas v Sloveniji vsak dan naveliča v povprečju po ena oseba, ki uspešno naredi samomor.

Naj začnem s pismom nekoga, ki je nekako takole začel pisati ljubezensko pismo svoji dragi:
»Zate ljuba moja, bi preplaval vsa svetovna morja, zate ljuba moja, bi preplezal vse svetovne gore …
in končal s: »V soboto pridem k tebi, če ne bo deževalo«

Vsekakor gre pri vsakem ljubezenskem odnosu za dve vrsti ljubezni. Ena je brezpogojna ljubezen, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, cenjenju, iskrenosti in predanosti, ko enostavno ne moreš reči, da imaš to osebo rad zaradi določenega razloga, ampak jo v celoti sprejemaš takšno kot je in čutiš, da se v njeni družbi prijetno počutiš in plemenitiš, da ji nekako pripadaš, oziroma, da je celo tvoje poslanstvo, da si s to osebo do svojega, ali njenega konca.

Analiza IGRE “Če Ne bi bilo tebe” (primer) po Transakcijski analizi ; Seminarska naloga Z. Patricia

Žena se pritožuje nad tem, da ji mož tako zelo omejuje družbene aktivnosti, da ona sama ni mogla razviti in se naučiti nekih spretnosti družabnega življenja in igranja…
Prepričana je, da če ne bi bilo njenega moža, bi ona marsikaj počela.

BREZPOGOJNA LJUBEZEN

O brezpogojni ljubezni govorimo takrat, ko sprejmemo človeka takšnega kot je in ga ne poskušamo spremeniti. To je velja predvsem pri zdravljenju. Ko nas nekdo poišče in nas prosi za pomoč, mu jo moramo izkazati na način, ki ga najbolje obvladamo in s katero vemo, da mu ne moremo škodovati…

TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA (Sogyal Rinpoche)

Avtobiografija v petih poglavjih

1
Hodim zdolž ulice.
In padem v globoko luknjo,
ki zija v pločniku.
Zgubljen sem… brez upanja.
Saj nisem sam kriv.
In celo večnost traja, preden najdem pot ven.

V tokratnem potovanju po naši psihični pokrajini se bomo pomudili pri pogledu na ego stanja (ES) in naše središče. Pogledali bomo tudi, kdaj in zakaj povzročimo, da smo brez "energije" in kdaj rušimo mostove med nami in drugimi oz. naše notranje mostove.