Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari. Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno pet centimetrov. Vprašal je študente:"Kaj menite, je kozarec poln?" Seveda so mu odgovorili, da je.

Nato je profesor vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Majhni kamenčki so se skotalili v prazne prostore med večjimi kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, če je kozarec poln. Zasmejali so se in seveda pritrdilno odgovorili na vprašanje.
Profesor pa je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke v kozarcu, ki so še bili na voljo.

Opazujem ljudi okoli sebe. Zamišljeni v svojem svetu skrbi brezglavo tekajo naokrog…
Otroci razposajeno stojijo na avtobusni postaji in čakajo na svoj avtobus. Kolona vozil, ki se vsako jutro nabere na glavni cesti zraven mojega doma… Vse to nakazuje, da bo danes isti dan, kot je bil včeraj, pred včerajšnjem in morda tudi jutri.

Nič novega. Čas beži, le mi smo tu realni, v svojih življenjskih vlogah. Trudim se, da ne premišljujem o vrednosti življenja in vendar mi ne uspeva. Pogledam levo, na pločniku stoji deklica z mamo. Gospa bere, predpostavljam, da prispele račune. Na izmučenem obrazu zaznam gubo. Še več skrbi, zaradi katerih ne opazi otroka, ki z živahnim pogledom čaka na mamino pozornost. In se vprašam: ”Ali ona ne vidi, da ji otrok poskuša nekaj povedati?” Morda to, da je vesel, da ga spremlja v šolo, ali pa to, da se ne boji več ugasnjene luči.

Pogled me pelje dalje… Iščem nasmeh nekoga, kogar koli, zadovoljnega in srečnega. Opazim neizbežno dejstvo – vsi so resni in nihče se ne smeje več. Zakaj? Zato, ker mislijo, da imajo samo oni nizko plačo, težave s partnerji, družinskimi člani ali s sodelavci in znanci. Ali mislijo, da imajo samo oni utrujeno in izmučeno telo, ki se mu več nič ne da? Morda samo mislijo, da morajo skrbeti za vse in da ni časa za nasmeh. Ali opazijo ptičje petje, ki jih zjutraj zbudi, nov odtenek zelene barve na drevesih in travi, prijaznost stare sosede, ki vedno sloni na oknu, ali začutijo igriv ples vetra, ki jim kuštra lase?

Včasih imam občutek, da sem kakšno stvar že velikokrat povedala, kot da se ponavljam, pa še me ljudje sprašujejo in jim govorim isto. Če pa malo bolj pomislim, pa vedno malo drugače povem. Enkrat povem tako kot bi bila to odkritje stoletja, kot bi ta trenutek živela samo za to spoznanje in nič ni pomembnejšega kot to, kar govorim. Tudi verjamem in vsa sem prežeta z idejo, ki jo razlagam.

Življenje pa teče naprej in me pripelje do situacije, ko ne vem kako, ko ne vem kam in ko se sprašujem zakaj. Kakor, da je življenje odvisno samo od situacije, ki jo bom preoblikovala, dopolnila, spremenila in živela. Nič ni tako pomembnega. To se vidi, ko smo malo dlje, to vidimo, ko se odmaknemo, ko pogledamo brez čustev, bolj objektivno.

Še več kar se lahko od neke situacije naučimo, pa je to, da smo postavljeni pred dejstvo, da naredimo nekaj, kar smo do nedavnega svetovali drugim. No pa pokaži, če je to res tako enostavno, kot je bilo slišati. Ne gre. Vsak ima svojo pot, nihče ne more biti pameten za drugega, nihče naj ne posluša nasvetov drugih, če jih ne preveri in uskladi s svojim prepričanjem, ki živi v njegovem srcu. Ko neko idejo vzamemo za svojo, jo lahko uresničimo, tako smo lahko le samostojni in odgovorni ljudje.

Igrajte se samega sebe!




Na seminarjih in delavnicah udeležence pogosto povabim, naj si v tednu izberejo dan »S« (S – SEM: kar pomeni, da živim to, kar v resnici sem) in se v njem vseh štiriindvajset ur igrajo »samega sebe«. Nadvse si namreč želim, da bi se ljudje prenehali skrivati za maskami in igrati vloge, ki jih od njih pričakuje in zahteva okolica. Da se ne bi trudili ustreči drugim, ampak sebi. Da jim ne bi bilo mar, kaj si o njih mislijo. Da pa nam to lahko uspe, se ne smemo jemati tako hudo resno. Kar ozrite se malce naokoli: zagledali boste nešteto mrkih, »zrelih« in »odraslih« obrazov. Zastrašujoč pogled! Človeka kar zazebe v srce. Nekoč mi je ob enem takšnih trenutkov iz duše privrel naslednji utrinek:

Ko ne vem več
ne kam ne kako,
sežem tja dol k sebi
in si pobožam srce,
da
ostane
toplo.
In preživim.

Ljudem morate biti pripravljeni v celoti zrušiti predstave, ki so si jih o vas izbrali. Prav tako morate v celoti zrušiti predstave, ki jih imate o sebi vi sami. Nadvse pomembno je, da se zopet najdete. Da si upate preprosto »biti«. Biti pravi, resnični.
Kako se človek lahko »igra samega sebe«?

Mladenič premožnih staršev,
ki je preizkusil v življenju vse radosti,
ki mu jih je nudilo življenje,
vse od lepih žensk do vseh vrst drog,
se je neke noči proti jutru,
ko je odhajal iz neke diskoteke odločil,
da konča svoje bedno življenje,
kajti itak se mu je zdelo že povsem prazno
in hudo dolgočasno.

Nameraval se je vreči v mestno reko,
kajti mladenič ni znal plavati.

Ko se je tako v mislih odsotno
ob prvem jutranjem svitu
po klancu navzdol približeval reki,
ga je zmotil glas:

»Kaj ni lep dan«???

Pogledal je v smeri glasu
in opazil na invalidskem vozičku starčka brez nog,
ki se je veselega obraza trudil priti po klancu navzgor.

Nova občutljivost se prebuja v meni. Moja božanskost, jaz, se usedam v vse delčke telesa, v svojo kri, kosti, organe, kožo, mišice,… Celice se odpirajo, razširjajo, da bi vase in medse lahko sprejele več življenja, zavesti, mene. S tem se je senzibilnost mojega telesa povečala, sporočila so bolj glasna in jasna in ne morem (in nočem) jih preslišati.

Ta sporočila, ki prihajajo skozi telo v obliki občutkov, postajajo moje glavno vodilo in smernik poti. Pomagajo, da prepoznam kaj je zdaj bolj primerno zame, kam naj se obrnem in kaj naj (s)pustim.

Pot ni več označena, nima več tirnic, ni še uhojena in nobene sledi ni. Moje telo pa postaja instrument, bajalica, ki me vedno »pelje do vode«. Novi načini izbiranja poti in izkušenj, ki jih želim živeti, se realizirajo skozi mene in mi prinašajo več zaupanja vase. Kajti ničesar zunanjega ni, na kar bi se lahko oprla, kar bi me vodilo. Samo jaz vem zase.

Piše: Marjan Predanič

Um nima rad tišine, ker je neomejena, brezlična in nedoločljiva; rad pa ima zvok, zato ker je podobno kot so misli, omejen, izmerljiv in prilagodljiv. Um se izogiba tišini; zato, ker predstavlja tišina za ego “zvok” smrti.
Vendar je tišina naravno stanje stvari. Zvoki so motnja za obstoj (Pot/Tao) stvari takih kot so. Beseda »hrup« prihaja iz latinske besede nal~sea. Hrup je zvok, ki je tako moteč, da nas dela bolne! Stalno klepetanje uma in ust je čvekanje, ki izčrpa qi (energijo).
Torej je tišina eden izmed načinov notranjega hranjenja in obnavlanja moči, potrebne za samo-zdravljenje in pomlajevanje. Poleg tega, če hočete izkusiti Tao/Luč, morate privabiti neskončnost v vaš način življenja in ni boljšega načina kot da vključite tudi tišino. Kot je napisal Stari Mojster (Lao Tzu), "biti varčen pri govorjenju, je naravno" in nadalje "tisti ki govori, ne ve." Ko obvladate ne-govorjenje in "govorjenej brez govorjenja," potem boste videli Pot/Luč.

Devet načinov ohranjanja miru

V tem kar sledi sem navedel ali parafraziral odlomke iz Tao Teh Chinga (komentar v verzih Lao Tzuja k I Chingu ali Knjigi spremeb) katere sem označil s številkami, vendar brez točne navedbe poglavja. Mislim, da bi to lahko bil za vas izziv, da preberete delo Starega Mojstra (V slovenski jezik je Tao Teh Ching prevedla Maja Milčinski v svojem delu Klasiki Daoizma).

1. Cenite svoje besede (1). Vsaka beseda, ki jo izgovorite, je delček vašega qija, vaše osebne moči. Če hočete biti močni, potem morate hraniti vaš qi na način, da postavite vašim besedam največjo vrednost.
To pomeni, da ne boste govorili, razen če ste naprošeni in/ali če je nujno potrebno da to storite. Nadalje, dobro premislite kaj morate reči, bodite kratki in povejte bistvo. Povejte svoje besede vešče (2), tako da ni nič energije izgubljene. Vaše besede naj bodo raje grom, kot pa čvekanje.
Nadalje, če želite da bodo vaše besede cenjene, morate držati svojo besedo, ko jo date. To pomeni, da ne boste dali svoje obljube drugim ali sebi, če je ne mislite držati. Ne obljubljajte, da boste nekaj naredili, razen če ste popolnoma prepričani, da boste to naredili.

General,
ki je v bitkah z nasprotniki izgubil vse svoje najboljše prijatelje,
je vedel, da je njegova vojska pred neizbežnim porazom,
saj je bila nasprotna vojska mnogo močnejša in bolje oborožena,
medtem, ko so njegovi vojski pohajale moči.

Na predvečer zadnjega obračuna,
je v šotoru na bojnem polju popil še zadnji liter vina
in topo in izgubljeno gledal pred sabo.

Opazil je majhno mravljo,
ki se je trudila splezati po navpičnem prtu do roba mize,
na kateri je bilo še nekaj drobtin od zadnje večerje.

General je opazil, da je mravlja padla,
se pobrala in ponovno nadaljevala svoj vzpon.

Ko je tako pred generalovimi očmi že ničkolikokrat padla,
je vzbudila generalovo zanimanje,
da je začel celo glasno navijati zanjo
in jo vzpodbujati naj uspe.

Kljub občutju strahu aktivno delujte!

Prav vsi poznamo občutje strahu. Če dobro premislite, boste ugotovili, da se za vsakim občutjem stiske ali skrbi skriva dvom, ki ni nič drugega kot strah. Ali obstaja kakšen človek, ki ga nikoli ne skrbi in ki življenju 100-odstotno zaupa? Prosim, pripeljite mi ga ...

Sama sem se pred leti odločila (in odločam se vsak dan znova), da se preneham obremenjevati s svojimi strahovi in da se z njimi nekako naučim zaživeti. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Prejela sem čudovito darilo: večina strahov je čudežno izginila. Ne znam vam povedati, kako čudovit je ta občutek tople notranje spokojnosti. Kot da bi te ves čas malce »luna nosila« ... kot bi bil duh vseskozi v drži rahle odmaknjenosti ... nepopisno lepo!

A to je bila nagrada, ki jo je prineslo trdo delo ali rečeno pravilneje: trdna odločitev in osebno načelo »pravilnega ravnanja«. Če bi vedela, da lahko na ta način strahovi tudi izginejo, bi se svoje pustolovščine lotila že veliko prej. No, pa pojdimo lepo korak za korakom.

Piše: Miha Jensterle

Ko se v slovenski 'kmečki' družini rodi otrok, se starši stopijo od ganjenosti: »Kako je lepa!!« in »Kako je pameten!«

So zato Urške prevzetne in mora zato vsak slovenski otrok diplomirati? Biti naj-pametnejši? Da izpolni pričakovanja staršev?

Ko se Srbu rodi hči, ni vredno praznovanja, saj je hči očetu vredna le kot dota za krepitev poslovnih vezi; a ko mu, vojaku, žena rodi sina, oče radostno pije: »Rodio se junak!«

Mora zato bezpravna srbska žena 'ljubiti' možu - junaku noge in vsaka generacija mora v vojno, da staršem dokaže svoje junaštvo? Da izpolni pričakovanja staršev?

Ali 'rojenice' torej ne 'zabetonirajo' otrokove usode?

Stojim ob prepadu, ki je edini izhod, da se rešim pred krokarji,
ki me želijo požreti in razmišljam:

1. možnost
Ali je moja vera res dovolj močna, da zaupam, da imam krila, čeprav jih ne vidim?
Ali je prav, da zaupam v notranji glas, ki mi pravi: skoči in poleti, pokaži ljudem moč vere.
Ali je to tisti pravi glas, ki prihaja iz moje notranjost, glas Boga?
Kdo mi bo pa to povedal?

2. možnost
Krokarji so lačni in željni mojega živega telesa in moje duše.
Je moja ljubezen dovolj močna, da jih ubije, če se usmeri v njih?
Vsak poskus obrambe z ljubeznijo mi poškoduje krila, me rani in boli.
Bom ranjena lahko letela, če mi polomijo krila in izklujejo oči?
Bom videla brez oči in lahko letela brez kril, ko me bodo poškodovali
ali je bolje, da zaupam in poletim, ko imam še moč in ljubezen?

Piše: Bojan Radej

Pravljica o zlati ribici in treh željah je neminljiva. Ne samo, ker je že hudo dolgo odkar jo je zadnji izpričano ujel in se zgodba o tem ohranja le še kot pravljica. Neminljivo je predvsem vznemirljivo vprašanje, katere tri želje so največje.

Tak problem je imel tisti kmetič iz teve oglasa, ki je samo bentil nad zvitimi vilami, ko so se mu tri res prikazale, da mu, kot se za vile spodobi, izpolnijo tri največje želje. Takoj se je zmedel in zato bolj kilavo odrezal, čeprav je na koncu niti ni slabo odnesel. Prvi dve največji želji mu je z nebes prišepnila pokojna mati, če se še spomni(mo), da mora imeti najprej štalco, pol šele tud' kravco. Ko so vile s tem seveda na mah opravile, je v zraku visela le še zadnja, skupaj z vse težjimi oblaki, da se je mudilo in je bilo njegovo mencanje že celo nam v zadrego, po televiziji! Končno se je srečkov pogled z neba povesil in nazadnje vprašujoče obvisel na trebuhu, po višjih silah očitno še edini oprijemljivi opori za trezen razmislek človeka o največji želji. S pomočjo trebuha je izbira jasna, seveda meso pa polenta, ne! »Kako?«, ga vile sprva niso zastopile? »Mesečna renta? Pametno!!!« In so vendarle še po suhem prišli do konca. Tako je bilo vsaj v zgodbi po teve.

Pa je bilo res tudi pametno? Niti ne! Če si za tretjo željo ni izbral žene, kakor mu je že za drugo svetovala pokojnica, bi si pa res lahko izbral kaj boljšega kot mesa in polente. Saj štalco in kravco je že imel, če bi še z vilami tako spretno kot dotej, bi imel, skoraj samo po sebi, tudi za meso in polento. Ker pa so ga vile nepačno razumele, kakor se reče napaki, ki ti rezultat po zmoti spet v prav obrne, mu je na koncu vendarle za tretjo željo kapnilo nekaj smiselnega, mesečna renta. Zadovoljivega odgovora na vprašanje o treh želja v oglasu igre na srečo, z upoštevanjem stare modrosti in sodobnih zavarovalniških storitev ni pretežko najti.

Debeluh,
okrogel kot žoga,
bo težko prepričal koga,
da je njegova shujševalna dieta dobra.

Alkoholik,
zabuhlega obraza,
bo težko prepričal koga,
naj preneha s konzumiranjem alkohola.

Kadilec,
porumenelih prstov od tobačnega dima,
bo težko prepričal koga,
da je kajenje nezdrava stvar, ki ubija.

Narkoman,
ki s svežimi krastami na žilah hodi naokrog
bo težko prepričal koga,
naj preneha z uživanjem drog.

Na nagrobniku nekega škofa Westminstrske opatije piše:

Ko sem bil mlad in svoboden, moja domišljija ni poznala meja, sem sanjal, da bom spremenil svet. Ko sem postal starejši in modrejši, sem odkril, da se svet ne bo spremenil. Zato sem nekoliko zmanjšal svoje cilje in sklenil, da bom spremenil samo svojo domovino. Toda tudi te se očitno ne da premakniti. Ko sem prišel v stara leta, sem se v zadnjem obupnem poskusu zadovoljil, da bom spremenil vsaj svojo družino, tiste, ki so mi najbližji, a žal se tudi njih ni dalo. In zdaj, ko ležim na svoji smrtni postelji, sem naenkrat spoznal: Ko bi le najprej spremenil samega sebe, bi potem lahko z zgledom spremenil svojo družino. Z njihovim navdihom in spodbudo bi mi šlo bolje od rok pri domovini in kdove, morda bi celo spremenil svet.

V zgodbi tega moža, se skriva velika skrivnost, ki pravi, da če želimo spremeniti svet, moramo najprej začeti s spremembami pri sebi. Šele, ko spremenimo sebe, lahko spremenimo svet. Kakor navznoter, tako navzven - nam govori prastara hermetična formula. Takšni kakršni smo po naravi, tako tudi delujemo navzven do drugih.

Otroku pomeni uspeh nekaj, kar je naredi prvič in je bilo lepo in uspešno. Lahko pomeni tudi nekaj velikega, pomembnega, nekaj, ki je zahtevalo veliko truda, prizadevanja in moči. Veliko stvari lahko pomeni uspeh. Za nekoga je lahko uspeh to, kar je za nekoga drugega poraz, vendar to so ekstremni primeri.

V večini primerov pa povprečni človek pojmuje uspeh v življenju to, da si je nekdo pridobil dobro izobrazbo, ugledno službo, visoko plačo, družino, materialno premoženje ter krog ljudi, ki so ravno tako uspešni in ugledni. Vendar, ko pogledamo take ljudi so nasmejani, ko nekdo pove smešnico ali ko se nekomu drugemu nekaj dogodi, da se lahko smejijo in zabavajo na njegov račun. Vedno znova si izmišljajo šale, zanimivosti, želijo biti »več« in »in«, saj če niso, niso zanimivi, uspešni in »srečni«.

Z denarjem, ki ga služijo si kupujejo stvari, ki so boljše, dražje, pomembnejše in bolj zanimive. Vse se govori v presežnikih. Ne zavedajo pa se, da za njih ne velja presežnik »srečnejši« v tistem pomenu kot drugemu, ki ima drugačne vrednote za uspešno življenje.

ČUSTVENA INTELIGENCA ZA VSAKDANJO RABO

Si želite, da bi :
a) bil vaš otrok boljši v šoli?
b) dosegel več?
c) da bi mu bilo lažje v življenju?
d) da bi bil srečen?

Otroci imajo dve vrsti uma- tistega, ki misli in tistega, ki čuti. Pod kodri in čepicami, takoj za kontaktnimi lečami in trepalnicami, se nahajata 2 sistema, ki uravnavata dve različni, a soodvisni vrsti inteligence: razumsko ( IQ ) in čustveno ( EQ ). Od obeh je odvisno, kako otroci delujejo vsak dan in vse življenje.


ZGODNJI RAZVOJ

Prva šola za razvijanje čustvenih spretnosti je dom. Na takratno in nadaljnje čustveno življenje otrok globoko vpliva način, kako starši ravnajo z njimi. Starši morajo sami obvladati določeno stopnjo čustvene pismenosti, da lahko otrokom pomagajo pametno ravnati s čustvi. Otroci čustveno sposobnih staršev bolje obvladajo svoja čustva, se znajo pomiriti v stanju čustvenega vznemirjenja, uživajo boljše telesno zdravje, so bolj priljubljeni med vrstniki, so socialno spretni, imajo manj vedenjskih problemov.

Ne zanima me, s čim si služiš kruh. Rada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več. Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino - mojo ali svojo - ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.

Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

O dvomu

Na tem forumu in okrog se dostikrat močno poudarja vero in verjetje, tako da se mi zdi, da je moja dolžnost, da vas spomnim na njeno nasprotje -- na dvom.

Kot vero si predstavljam zaupanje v urejenost in pravilnost tega sveta, naj si bo s strani neke nadnaravne entitete, ali pa zaradi pravil, naravnih zakonov ali česa podobnega.

Dvom razumem kot izgubo zaupanja, da bo moje sledenje določenim pravilom, navodilom, principom, zaupanju v boga, v določeni situaciji tisto pravo in najboljše, da je moj pogled in poznavanje okoliščin tisto, kar lahko situacijo najbolje razreši.

POMOČ OTROKOM IN MLADOSTNIKOM PRI IZBIRI POKLICA

Običajno pomembne odločitve sprejmemo v zrelem odraslem obdobju, saj smo se šele tedaj sposobni zavedati njihovih posledic. Z izbiro poklica, ki je ena najpomembnejših življenjskih odločitev, pa se prvič soočimo v težavnem obdobju zgodnje mladosti, v obdobju adolescence. Zato je zelo pomembno, da je vsak mladostnik na ta korak dobro in pravočasno pripravljen.

Nepravilna odločitev lahko povzroči zelo hude osebne stiske. Ljudje, ki so slabo izbrali svoj poklic, so večinoma manj zainteresirani za delo, manj uspešni in težje rešujejo življenjske probleme, povezane z zaposlitvijo. Kadar je nepravilnih odločitev veliko, čuti posledice družba kot celota. Izražajo se v zmanjšani produktivnosti, nenormalno visoki fluktuaciji, absentizmu idr.

Izhajam iz predpostavke, da so mladostniki premalo pripravljeni na sprejemanje poklicnih odločitev, v ta namen je potrebno razvijati poklicne interese in različne dejavnosti, ki mlade spodbujajo k odkrivanju lastnih talentov in razvijanju ustvarjalnosti.

Velika politika se prične in konča pri malem človeku.

Nekateri politiki mislijo, da je oblast eno malo podjetje,
za ustvarjanje profita; seveda samo za njih
in to dokler so na oblasti na kakršenkoli način.
Za mene je politika samo prijazno ukvarjanje z ljudmi,
in to samo na tak način, ki življenje ljudi plemeniti,
ki jim ne krati človeških pravic in jim ne povzroča krivic.

Ko oblastnikom oblast že toliko zleze pod kožo,
da oni celo verjamejo, da so izvoljeni samo zato,
da nas državljane po domače povedano j***jo v glavo,
pa pride pravi čas za njihovo zamenjavo.

Zdaj ali se oblastnik, ki se je držal zgornje formule,
lahko spremeni čez noč in začne končno služiti ljudem?

Kar se mene tiče, bi rekel da lahko, ampak ne nekdo,
ki obdrži vse svoje stare miselne vzorce in navade
in nam še naprej prodaja svoje pravljice in svojo meglo.

Pravzaprav se ni nikoli dosti spraševala o tem, kakšno bo njeno življenje. Živela je bolj iz dneva v dan. Bila je spogledljivka, ki ji ni bilo para. Hodila je po diskotekah, preplesala dolgo v noč. Čez dan je bila vedno turobna in zamorjena, ko pa je padla noč se je njeno življenje šele pričelo. Tako je živela že od svojega 18. leta, zdaj pa jih je štela že nekaj čez trideset. Vse njeno življenje je bilo podrejeno zabavi. Bila je precej bistro dekle, imela je fakultetno izobrazbo, svoj poklic, službo, torej bila je ekonomsko samostojna. Moške je jemala bolj za šalo, kot zares. V glavnem se je ukvarjala z manj inteligentnimi moškimi od sebe, saj z njimi po skupaj preživeti noči ni imela problemov. Odvrgla jih je kot smeti, saj naslednji dan ni vedela z njimi kaj početi.Vse to je je počela z užitkom, brez slabe vseti in z veliko naslado.

Tudi tistega petkovega večera se je odpravljala s prijateljicami na pijačo in potem v diskoteko. Skrbno si je uredila pričesko, nalakirala nohte temnordeče, namazala svoje polne ustnice in poudarila svoje temnozelene oči s črno maskaro. Tako so bile njene oči še večje, skrivnostnejše in zapeljive. Oblekala je zapeljivo črno obleko, ki je poudarjala njene polne obline in dolge noge. Zavedala se je, kako samozavestno deluje in tako se je tudi počutila. Sodobna dama, ki obvlada svet okoli sebe!

Ženska je nedopovedljivo hudobnejša od moškega, tudi pametnejša; dobrota pri ženski je že oblika izrojenosti... Pri vseh tako imenovanih "lepih dušah" je na dnu fiziološka slabost - ne povem vsega, drugače bi postal mediciničen. Boj za enake pravice je celo simptom bolezni: to ve vsak zdravnik. - Kolikor bolj je ženska ženska, se vendar z vsemi štirimi otepa pravic na splošno: naravno stanje, večna vojna med spoloma, ji vendar daje daleč najvišji rang. - Je imel kdo ušesa za mojo opredelitev ljubezni? Ta je edina vredna filozofa. Ljubezen - v svojih sredstvih vojna, v bistvu pa smrtno sovraštvo med spoloma. - Je kdo slišal moj odgovor na vprašanje, kako ozdraviti - "odrešiti" žensko? Napraviš ji otroka. Ženski so potrebni otroci, moški je vselej samo sredstvo, pretveza, taktika. Ko vzdignujejo sebe, kot "žensko samo na sebi", kot "višjo žensko", kot žensko "idealistko", hočejo vsesplošno raven ranga ženske pritisniti navzdol; za to ga ni zaneslijivejšega sredstva kakor gimnazijska izobrazba, hlače in pravice politične glasovalne živine. Emancipiranke so pravzaprav anarhisti v svetu "večno ženskega", ponesrečenke, katerih največji instinkt je maščevanje...Cel rod najhudobnejšega "idealizma" - ki se sicer pojavlja tudi pri moških, na primer pri Henriku Ibsnu, tej tipični stari devici - ima za cilj zastrupiti čisto vest, naravo v spolni ljubezni..."
(Friederich Nietzsche, "Ecce Homo", Slovenska Matica Ljubljana, 1989, str 203.)

Ko si se rodil, si bil kot pravkar posejano čebulno seme. Bil si brezmadežen potencial, pripravljen da požene korenine in se povzpne visoko proti soncu. Skozi odraščanje pa si se pričel obdajati z zaščitnimi plastmi, ki so nezavedno postale del tebe. Rastel si in rastel, dodajal nove in nove plasti, in tako se je tvoja notranjost postajala vse bolj ločena od zunanjega sveta ter ostalih bitij v tvoji okolici. Vendar pa se ti to ni zdelo prav nič nenavadnega, saj so bili tudi ostali na debelo obdani z množico različnih slojev in lupin.

Čisto na začetku te nihče ni razumel, bil pa si sprejet z vso nežnostjo in ljubeznijo. Kmalu zatem so se te naveličali, in nič več nisi bil center sveta. Tvoje seme je pognalo prvo korenino, in se obdalo s prvim ovojem zaskrbljenosti. Želel si rasti, raziskovati, pognati prvi list in ga nastaviti sončnim žarkom. Pa so tvoj list drugi kaj hitro upognili, ti pa si dodal nov ovoj, da bi ublažil pritiske okolice. Stegoval si se proti nebu, a si bil stalno v senci višjih in močnejših. Dodatni ovoji so te okrepili, ti dali novih moči in več možnosti, da bi našel svoj kotiček pod soncem.