NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 21-apr
  • Moja elektrarna by ENERTEC pokal Slovenije v akvatlonu 2024

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  • četrtek 25-apr
  • Tadej Toš: ABRAhmm

  • petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Motiti se, je človeško   
    petek, 8. april 2005 @ 06:15 CEST
    Uporabnik: titanic

    * Osebna rast in odnosiVčasih imam občutek, da sem kakšno stvar že velikokrat povedala, kot da se ponavljam, pa še me ljudje sprašujejo in jim govorim isto. Če pa malo bolj pomislim, pa vedno malo drugače povem. Enkrat povem tako kot bi bila to odkritje stoletja, kot bi ta trenutek živela samo za to spoznanje in nič ni pomembnejšega kot to, kar govorim. Tudi verjamem in vsa sem prežeta z idejo, ki jo razlagam.

    Življenje pa teče naprej in me pripelje do situacije, ko ne vem kako, ko ne vem kam in ko se sprašujem zakaj. Kakor, da je življenje odvisno samo od situacije, ki jo bom preoblikovala, dopolnila, spremenila in živela. Nič ni tako pomembnega. To se vidi, ko smo malo dlje, to vidimo, ko se odmaknemo, ko pogledamo brez čustev, bolj objektivno.

    Še več kar se lahko od neke situacije naučimo, pa je to, da smo postavljeni pred dejstvo, da naredimo nekaj, kar smo do nedavnega svetovali drugim. No pa pokaži, če je to res tako enostavno, kot je bilo slišati. Ne gre. Vsak ima svojo pot, nihče ne more biti pameten za drugega, nihče naj ne posluša nasvetov drugih, če jih ne preveri in uskladi s svojim prepričanjem, ki živi v njegovem srcu. Ko neko idejo vzamemo za svojo, jo lahko uresničimo, tako smo lahko le samostojni in odgovorni ljudje.


    Motiti se, je človeško. Seveda se ljudje motimo, a če se zase je vredu, če se za drugega ima to težje posledice. Seveda, saj se učimo iz svojih napak, lahko tudi iz napak drugih, le videti in preveriti v svojem srcu jih moramo, kot obleko, preden jo kupimo, pomerimo, če nam je prav.

    Učitelj in učenec se učita drug od drugega. Nihče ni pametnejši, lahko ima učitelj več potenciala, ki ga izkoristi, več možnosti, moči ali priložnosti, da "predela" lekcije, ki jih nekdo drug šele vidi pred seboj. Učenec pa ima več ponižnosti in hvaležnosti in zna to izraziti njemu, za katerega misli vse najboljše. Vsak človek ima svoje naloge, vsako bitje na Zemlji ima ovire, ki jih mora preseči, nikomur pa ni določeno, da pri premagovanju ovir trpi in žrtvuje svoj mir, ki ga je dobil v srce ob rojstvu.

    Ohraniti mir v srcu, iti preko ovir z dvignjeno glavo, ob vsakem padcu vstati in iti naprej, pa je umetnost. Prav je, da se zavedamo bolečine, da čutimo občutke, ki se nas dotaknejo in so, prav je, da se predajamo občutkom sreče, zadovoljstva, blaženosti, harmonije in vsega kar je dobrega. Vemo pa tudi, da se lahko občutkom, ki nas onesrečujejo, izognemo tako, da ne delamo vse sami, da živimo med ljudmi, za ljudi in od ljudi. Imeti se moramo radi, se osrečevati, ljubiti, si zaupati, kot Bog zaupa nam, da bo vse, kar se zgodi prav in modro. Ni nam potrebno, da smo sami na "samotnem otoku", ni nam treba, da se pokrijemo z blazino čez glavo, ko nas je strah, ko dvomimo v sebe, ko ne zmoremo nekaj za kar mislimo, da moramo sami storiti.

    Vsak človek nam je učitelj, mi pa smo učenci, vsakemu smo tudi mi učitelji in smo dolžni pokazati pot v ljubezen, harmonijo, srečo, zaupanje in mir. Dolžni smo za svojo srečo poskrbeti sami, tako, da zaupamo v ljudi in v Boga, da nismo sami, da se energija ljubezni pretaka po kanalih na vse strani, le prekiniti je ne smemo in zbežati na samotni otok, kjer nas ne bo nihče prizadel in užalil.

    To je najbolj enostavno zbežati, se umakniti, kar iti. Težje pa se je soočiti z resnico, z oviro, jo sprejeti in se nekaj iz nje naučiti. Pred ljudmi, pred svetom naj nas ne bo sram, saj motiti se je človeško in vsi se kdaj motimo.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titanic
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050407154640862

    No trackback comments for this entry.
    Motiti se, je človeško | 5 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Motiti se, je človeško

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 8. april 2005 @ 15:50 CEST
    Draga Titanic,
    dober članek, ki da misliti.
    Sam sem se v preteklosti dostikrat znašel na spolzkih tleh. Da so se mi odprle oči in sem spoznal svoja zmotna pota, je bil potreben božanski poseg v moje življenje.

    Komaj zaznavno, vendar zanesljivo je Jezus Kristus začel v mojih očeh postajati nekdo, ki mi je zelo podoben. Takšen, kakršen bi lahko postal tudi sam, če bi se seveda dovolj potrudil. Toda, nekega dne sem se poglobil v Sveto pismo, kjer Pavel govori o skrivnosti krščanskega življenja v Pismu Kološanom 1,27. Skrivnost je Kristus v nas. Ne gre za to, da bi mi postali kakor On, saj bi bilo to posnemanje in izguba svobode. To bi bila zmota. Gre namreč za to, da On živi v nas in nas spreminja od znotraj.

    Ko nas drugi vidijo, se jim morda zazdi, da smo kakor On, vendar ne zato, ker bi postali več vredni, bolj razsvetljeni , bolj sveti, bolj duhovni, čistejši. On živi v nas. V tem je ta velika skrivnost! prave vere. Prefinjenja in zmotna nevarnost mnogih duhovnih gibanj in tudi posameznikov je v tem, da ljudi vodi k posnemanju Kristusa, Guruja ali Mojstra in poskušanju prisvajanja duhovnih moči zase. S tem pa se zapade v izvirni pragreh, biti akor Bog.

    Čim vstopim v Boga, v Njegovo voljo nisem več v zmoti in ne obstaja več tragičnih dogodkov. To je resnica. Vendar je tudi resnica, da živimo med seboj tako odtujeno, individualno. Marksizem upravičeno pravi, da je religija odtujitev, opij, to je res. Toda notranje krščanstvo je odrešitev, razodtujenost-odtujenosti. To pa je Evangelij, ne krščanstvo kot ideologija med ljudmi. Vsaka ideologija je oddtujitev, Jezus Kristus pa nas od znotraj osvobaja odtujenosti.

    Kdor v to veruje ima kljub temu polno problemov, toda iz vseh problemov ga rešuje Bog. Bog vedno dopušča da pademo v neko preizkušnjo, zmoto, greh, težavo, tesnobo, strah, bolezen. Zakaj? Da vidi ali boš sedaj zaupal v njegovo moč ali ne. Iz vsake težave nas rešuje Gospod, če mu zaupamo.

    V zvezi s tem naj povem dogodek, ki sam za sebe potrjuje o moči božanske sile.
    Ne tako davno nazaj je k meni prišla ženska v spremstvu dobre prijateljice. Mož jo je zapustil zaradi druge mlajše. Obupana se je hotela ubiti. Hitro so jo odpeljali v bolnišnico in jo rešili. Bila je živa podoba obupa. Začel se mi pripovedovati o Bogu, vendar pa sem bil kmalu prisiljen umolkniti. Pogledal sem ji v oči in zaznal, da je v njej hudi duh in veliko zlega. V sebi sem začutil ledeni strah, spoznal sem, da imam pred seboj utelešeno zlo.

    V tišini v notranjosti sem molil. Ženski sem pogledal naravnost v oči in hudemu duhu na glas ukazal, naj v imenu Gospoda Jezusa Kristusa takoj zapusti in odide iz nje. Njene steklene so nenadoma postale čiste. Poslušala me je, ko sem ji govoril, da Bog lahko vse stvari obrnil na bolje, če se mu le zaupamo in se mu zahvalimo. Zdaj je bila osvobojena in je razumela. Nasmehnila se je. Jezus Kristus je v njej zlomil vezi teme, ki so ogrožale njeno življenje.
    vse dobro od prijatelja
    Mirana








    Motiti se, je eloveško

    Prispeval/a: titanic dne sobota, 9. april 2005 @ 13:04 CEST
    Dragi Miran,
    sama ne morem reči, da je Jezus v mojih očeh meni postal podoben. Morda sem se jaz v nekaterih stvareh približala njegovemu obnašanju, njegovemu dojemanju in zaznavanju, a to le za kapljico v primerjavi z morjem. Morda sem začela čutiti ljubezen, kot jo je čutil on - a le spet samo za kapljico.

    Kristus, kot praviš, živi v nas, a mi mu moramo dati priložnost in pokazati željo, da se želimo spremeniti in mu predati, da nas oblikuje v podobo kakšno naj bi bili. Od znotraj, seveda, ne od zunaj kar je materialnega. Vidi se tudi po našem obnašanju, seveda od zunaj, a se tega ne da prijeti.

    Želja, odprtost in predanost so bistvene lastnosti, po katerih pridemo do zaupanja, da je vse prav tako kot je, da se vse odvija po planu, da nam je lepo, da se naučimo kar naj bi se, pa se še nismo.

    Mislim, da sem te razumela, kaj si želel povedati, saj govoriva isti jezik.

    Bodi lepo pozdravljen in imej lep dan, Titanic




    Motiti se, je eloveško

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 9. april 2005 @ 13:36 CEST
    Draga Titanic,
    hvala za razimevanje,
    lep dan od Mirana


    Motiti se, je eloveško

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 9. april 2005 @ 18:50 CEST
    Draga Titanic,

    človek se kot svobodno in spoznavno bitje doživlja tudi kot prištevno in odgovorno bitje za svoja dejanja. Človek kot etična osebnost jemlje nase vrednote in nevrednote, kakor jih v svetu spoznava in vrednoti. S tem človek izkazuje, da je vrednostno bitje, ki nenehno vrednoti ali se odloča pravilno ali nepravilno. Vedno smo med dvojnostjo: lastnim bitjem in odločanjem, vmes med obema je svoboda, ki odloča o skladju in neskladju, med krepostjo in krivdo. V moči svojega spoznavanja človek odlušči svet vrednot, za katerega se odloči tako ali drugače. Človeku ni lahko. Na tej brvi vedno tvega, da je njeno trdnost in njeno nosilnost slabo precenil. Včasih mu tudi spodrsne, pade ali pa se zadnji trenutek ulovi. Tu pa stopi samo eno stopinjo višje v svojem spoznavnem svetu. Človek se mora venomer odločati v smeri alternativ: smem, morem, zmorem, lahko, ne smem, ne zmorem, itd. Tu pa se pa znajde ne le na spoznavni, temveč tudi na etični ali moralni ravni, ki mu govori kaj sme in kaj ne. Tu doživlja človek prikrajšanosti, zmote, laži, obsodbe, kritike, itd. Kaj človeku tu pomaga, da se čimmanj krat zmotimo? Do tega pridemo po nekakšni obratni zakonitosti. Vrednote so utemeljene v resnici, resnica v naši biti. Človeški "naj" mora biti v odločanju vselej skladen z bitnim redom. Ta skladnost pa je osnovna zakonitost, da se bomo odločali za vrednote in proti nevrednotam. Vrednote samo odkrivamo globoko zasanjani v prabitne zakonitosti. Etični red je obenem bitni red. To vsakdanje usklajevanje dolžnosti z našim bitjem, z našo bitjo pa je stvar naše vesti. Nihče nima pravice soditi in govoriti kaj je etično in kaj ni, to si sam človek odgovori po svoji notranji vesti. Njegova osebna višina je zahteva bitnega reda. Motiti se je človeško. Zato je človek v doživljanju lastnega obstoja na najvišji stopnji že odgovorno etično bitje. Človek vselej v smehu ali joku odgovarja na mejno situacijo sam. Svoje krivde ne smemo spremeniti v svojo usodo in se neskončno dolgo posipati s pepelom, temveč moramo nanjo odgovoriti sami hitro in odločno, nato življenje teče naprej. Drugi pogosto delajo iz človeka krivca, ko je v krizi in ogrožena njegova svoboda pa čeprav so sami prispevali k tej krizi in ogroženosti svoj delež. Svobodnost je vselej ogrožena kadar se človek sooča z nadosebnimi silami. Najbolj svoboden je človek, ko svoje nepravilno delovanje sam spozna, ga vrednoti in sam sebi odpusti. S tem doseže svojo višjo kakovost in boljšo prihodnost.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Motiti se, je eloveško

    Prispeval/a: titanic dne sobota, 9. april 2005 @ 23:22 CEST
    Ja, to je že res, draga Tatjana, da se človek ne sme posipati s pepelom, če ga kaj polomi. Sam je odgovoren za posledice svojih dejanj in to se mora zavedati. Zrel človek pa se mnogokrat trudi, da bo dober in deloval v svojo korist, korist bližnjega in skupnosti. Še posebej manj samozavestni ljudje, ko jim pogosto ne gre tako kot si zamislijo, obupajo ali se krivijo, da delajo vse narobe in potem je še slabše. Ko jim drugi pravijo, da so zanič, pa res verjamejo in nimajo moči, da se dvignejo in gredo naprej. Tako izgubljajo čas s premlevanjem svojih napak, z obžalovanjem svojih dejanj in z razmišljanjem ali bi se sploh ponovno lotili neke stvari, ali ne.

    Najbolj je res, da človek svojo zablodo sam prepozna, še preden jo drugi občutijo. Iz tega pa se nekaj nauči in se drugič poskuša izogniti na tak ali drugačen način, da ne ponavlja napak, ki jih je delal prejšnjič.

    pozdravlje te Titanic



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds