Včasih imam občutek, da sem kakšno stvar že velikokrat povedala, kot da se ponavljam, pa še me ljudje sprašujejo in jim govorim isto. Če pa malo bolj pomislim, pa vedno malo drugače povem. Enkrat povem tako kot bi bila to odkritje stoletja, kot bi ta trenutek živela samo za to spoznanje in nič ni pomembnejšega kot to, kar govorim. Tudi verjamem in vsa sem prežeta z idejo, ki jo razlagam.
Življenje pa teče naprej in me pripelje do situacije, ko ne vem kako, ko ne vem kam in ko se sprašujem zakaj. Kakor, da je življenje odvisno samo od situacije, ki jo bom preoblikovala, dopolnila, spremenila in živela. Nič ni tako pomembnega. To se vidi, ko smo malo dlje, to vidimo, ko se odmaknemo, ko pogledamo brez čustev, bolj objektivno.
Še več kar se lahko od neke situacije naučimo, pa je to, da smo postavljeni pred dejstvo, da naredimo nekaj, kar smo do nedavnega svetovali drugim. No pa pokaži, če je to res tako enostavno, kot je bilo slišati. Ne gre. Vsak ima svojo pot, nihče ne more biti pameten za drugega, nihče naj ne posluša nasvetov drugih, če jih ne preveri in uskladi s svojim prepričanjem, ki živi v njegovem srcu. Ko neko idejo vzamemo za svojo, jo lahko uresničimo, tako smo lahko le samostojni in odgovorni ljudje.
Motiti se, je človeško. Seveda se ljudje motimo, a če se zase je vredu, če se za drugega ima to težje posledice. Seveda, saj se učimo iz svojih napak, lahko tudi iz napak drugih, le videti in preveriti v svojem srcu jih moramo, kot obleko, preden jo kupimo, pomerimo, če nam je prav.
Učitelj in učenec se učita drug od drugega. Nihče ni pametnejši, lahko ima učitelj več potenciala, ki ga izkoristi, več možnosti, moči ali priložnosti, da "predela" lekcije, ki jih nekdo drug šele vidi pred seboj. Učenec pa ima več ponižnosti in hvaležnosti in zna to izraziti njemu, za katerega misli vse najboljše. Vsak človek ima svoje naloge, vsako bitje na Zemlji ima ovire, ki jih mora preseči, nikomur pa ni določeno, da pri premagovanju ovir trpi in žrtvuje svoj mir, ki ga je dobil v srce ob rojstvu.
Ohraniti mir v srcu, iti preko ovir z dvignjeno glavo, ob vsakem padcu vstati in iti naprej, pa je umetnost. Prav je, da se zavedamo bolečine, da čutimo občutke, ki se nas dotaknejo in so, prav je, da se predajamo občutkom sreče, zadovoljstva, blaženosti, harmonije in vsega kar je dobrega. Vemo pa tudi, da se lahko občutkom, ki nas onesrečujejo, izognemo tako, da ne delamo vse sami, da živimo med ljudmi, za ljudi in od ljudi. Imeti se moramo radi, se osrečevati, ljubiti, si zaupati, kot Bog zaupa nam, da bo vse, kar se zgodi prav in modro. Ni nam potrebno, da smo sami na "samotnem otoku", ni nam treba, da se pokrijemo z blazino čez glavo, ko nas je strah, ko dvomimo v sebe, ko ne zmoremo nekaj za kar mislimo, da moramo sami storiti.
Vsak človek nam je učitelj, mi pa smo učenci, vsakemu smo tudi mi učitelji in smo dolžni pokazati pot v ljubezen, harmonijo, srečo, zaupanje in mir. Dolžni smo za svojo srečo poskrbeti sami, tako, da zaupamo v ljudi in v Boga, da nismo sami, da se energija ljubezni pretaka po kanalih na vse strani, le prekiniti je ne smemo in zbežati na samotni otok, kjer nas ne bo nihče prizadel in užalil.
To je najbolj enostavno zbežati, se umakniti, kar iti. Težje pa se je soočiti z resnico, z oviro, jo sprejeti in se nekaj iz nje naučiti. Pred ljudmi, pred svetom naj nas ne bo sram, saj motiti se je človeško in vsi se kdaj motimo.
Včasih imam občutek, da sem kakšno stvar že velikokrat povedala, kot da se ponavljam, pa še me ljudje sprašujejo in jim govorim isto. Če pa malo bolj pomislim, pa vedno malo drugače povem. Enkrat povem tako kot bi bila to odkritje stoletja, kot bi ta trenutek živela samo za to spoznanje in nič ni pomembnejšega kot to, kar govorim. Tudi verjamem in vsa sem prežeta z idejo, ki jo razlagam.
